V skladu z materialističnim svetovnim nazorom se obravnavamo kot fizična bitja. Vse lepo in prav, a takšen pogled zgreši kompleksnost bitja po imenu človek. Je  pomanjkljiv, enostranski in povsem prezre našo duhovno naravo. Z vzpostavitvijo celostnega odnosa do nas samih in do sočloveka se kakovost življenja opazno izboljša. Ko se zavemo, da je duh tisti, ki vodi telo, se med njima vzpostavi odnos na višji ravni.

Ne le, da je prevladujoči pogled povsem enostranski, tudi v tej enostranskosti je močno izkrivljen. Na telo v splošnem gledamo kot na nepopoln objekt, ki ga ocenjujemo podobno kot blago v telo3anakupovalnem centru: ima takšne in drugačne pomanjkljivosti ter omejitve, povzroča nam te in one težave in nevšečnosti, z leti vse bolj propada, izgublja prožnost, vitalnost, fizično in psihično moč ter nas z leti vse bolj pušča »na cedilu«. Hitro se izčrpa in je pogosto bolno, utrujeno, brezvoljno, željno počivati. Tudi v spolnosti včasih odpove ali se izkaže slabše kot bi si želeli. Takšna stališča izražajo nezaupanje do telesa, ob takšnem odnosu do njega pa telo kot inteligentna entiteta ne more delovati brezhibno. Identifikacija s telesom že sama po sebi utrjuje predstavo o naši majhnosti, predstave o hibah, tegobah in pomanjkljivostih pa to predstavo še krepijo.

Za nameček smo prepričani, da je telo »naše«, da nam ta objekt popolnoma pripada. A to je daleč od resnice. Nobenih lastnih zaslug nimamo zanj; nismo ga sami ustvarili, noben naš zavesten trud ni bil vložen v njegovo izgradnjo. Podarjeno nam je bilo, a nihče nam ni povedal, da je to darilo kozmičnega Očeta in božanske Matere (lahko ju imenujete tudi »mati narava«, a ta je – kot vse v naši stvarnosti - polarna in ima moško in žensko komponento), prav tako kot energija, življenje in zavest, ki nas delajo žive. Zasluge zanj imata naš biološki oče, ki nas je zaplodil in mati, ki nas je donosila, a tudi onadva sta instrumenta, ki sledita višjemu poslanstvu, položenemu vanju.

Telo je »živo« le po zaslugi zavesti, ki je osnovna prvina življenja. Zavest je, kot verjamemo, lastnost duše. Naša duša, ki je božanska Bit, je le uporabnik in upravitelj telesa. Pogled na naša poškodovana, bolna, na starost vse bolj izmaličena telesa vodi k zaključku, da je duša zelo nevešč uporabnik telesa. Uporablja pa ga le omejen čas; kakor ji je bilo namreč telo podarjeno, tako ji je ob dogodku, ki ga imenujemo »smrt«, zopet odvzeto. Ta odvzem doživljamo kot nekaj zelo tragičnega in celo krivičnega. Tako kot se le šibko zavedamo, čemu služi ta dar, nam ni razumljivo niti, zakaj nam je odvzet.

Čeprav telo uporabljamo vse svoje življenje, so naše predstave o njem zelo nejasne, pomanjkljive in meglene. Da je temu tako, je krivo predvsem naše istovetenje z njim. Dokler namreč do nekega predmeta ne zavzameš ustrezne distance, ločenosti, ga ne moreš celovito obravnavati. Oko ne more opazovati samega sebe. Šele ko se zavemo, da telo upravlja od njega ločena entiteta – naša zavest oziroma duša - se lahko lotimo vprašanja, kakšen upravitelj smo in kako v igranju te vloge postati boljši.

Dejstvo je, da upravljamo najbolj kompleksen biološki sistem z lastno inteligenco, ki avtonomno vzdržuje vse za življenje neobhodne procese v njem. Toda vsako orodje izkaže svoje kvalitete šele v rokah mojstra, neuki ima od njega bore malo koristi. Ne le, da še nismo mojstri, temveč se do tega čudeža obnašamo zelo mačehovsko in neodgovorno ter ga na različne načine ugonabljamo in onesposabljamo – z nezdravim načinom življenja, z neustrezno hrano, z nečistimi mislimi in pogubnimi čustvi. Ob tem pa se niti ne zavedamo, zakaj je temu tako. Kljub temu od telesa pričakujemo, da nam bo dobro služilo!

Razlog za to, da s telesom ravnamo neustrezno, je v tem, da se je našega razuma, ki vodi vsa naša dejanja, polastil ego, entiteta znotraj nas, ki obvladuje misli in čustva. Ogromna množica neustreznih, nenaravnih prepričanj, predsodkov in psihičnih vzorcev ter ustaljenih negativnih navad je kriva za škodo, ki jo v končni fazi, po zakonu karme, plača naše telo.

Človeško telo je čudovit instrument, najbolj dovršen izdelek narave. Prosto ega bi, brez navedenih uničujočih vplivov, odlično služilo in živelo mnogokratnik sedanje življenjske dobe. Pomanjkljivosti, ki jih na telesu opažamo, so posledica naših grehov in napak ter minulih nezakonitih dejanj, ne le v tem življenju, temveč morda tudi prejšnjih.

Človeško telo je v znamenju števila pet, zato ga ponazarjamo s pentagramom – petokrako zvezdo. V njem imamo pet centrov, vrši pa tudi petero vlog.

Soočimo se z nespornim dejstvom: naše telo je sveto, tako kot je sveto življenje in naša Bit. Obravnavati ga je treba kot dovršen tempelj duha, v katerem se skrivajo neslutene skrivnosti, priložnosti in bogastva. Namenjati mu je treba vse spoštovanje in občudovanje ter se vzdrževati vsega, kar bi lahko žalilo njegovo svetost. Med nečednosti, ki ga žalijo in uničujejo, so predvsem egovi samouničujoči, sebični domisleki, negativna čustva in predstave, da mora zaradi staranja slabeti.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih