Čutilo za toploto

Samo s tipanjem ne moremo zaznati toplote. Zaznamo jo s toploto svojega telesa. Toplota prežema vse snovi, predmete, vsa bitja, vse pojave sveta. Je še finejša snov kot zrak in povzroča večje ali manjše gibanje, zato vlada mnenje, da je toplota gibanje. V resnici je gibanje posledica toplote. Nižje živalske vrste so odvisne od zunanje toplote, šele višje lahko ustvarjajo lastno toploto. Tudi človekov organizem jo ustvarja sam. Obstajata zunanja in notranja toplota, slednja je čutilo zanjo, čutni organ. Njeno jedro je v srcu in se širi s krvjo po vsem telesu. Izžareva tudi navzven. Pošiljamo jo v okoliški prostor s svojimi simpatijami. Ali tudi z antipatijami kot duševni hlad. To zaznajo tudi ljudje okrog nas.

Človeka ogreje interes za neko stvar. Navduši ga ideja, ogreje se zanjo. Toplota je volja. Temeljna volja je volja po življenju. Ta je instinktivna in se je ne zavedamo, vendar jo branimo, kadar je ogrožena. Lahko pa vrednost življenja in obstajanja spoznamo in se zavemo volje po tem. Z višjo zavestjo raste volja in odgovornost do nje. Če dojamemo globlji smisel sveta in življenja, se ogrejemo zanj in prebujamo voljo iz področja nezavednosti. V spoznanju je toplota. Modrost življenja je hrana srčni toplini. Poznamo izraze kot topla beseda, toplina duše, toplo srce. Ljubezen, interes za drugega človeka, razumevanje drugega človeka, je notranja toplota, toplina. Je sila spreminjanja in očiščevanja, ki zajema ves svet. Vsak ideal vsebuje toploto, ognjeno silo, ki spreminja in očiščuje, kar ni idealno. Vprašanje pa je, kako človek deluje z njo. Če je nimamo v zavesti, lahko deluje z besom in nagoni. Če imamo ideal, ne pa razumevanja drugih ljudi, ga uresničujemo brezobzirno, nasilno in tako že odstopamo od ideala. Čutilo toplote je v pravem smislu orodje zavesti in predstavlja prestop iz duševnih k duhovnim čutilom. Kozmični predstavnik tega čutila je ozvezdje leva.

Vonj, okus, vid in čutilo za toploto so duševna čutila. Usodno je, da v kulturi današnjega časa ne razlikujemo več, kaj je duševno in kaj duhovno. Oboje pomešamo ali istovetimo duhovno z duševnim. Zato duševne izkušnje nepremišljeno že označujemo kot duhovne. Dogaja pa se tudi že, da duševnega ne ločujemo od telesnega in da oboje razumemo kot dejavnost telesne organizacije, a ne obratno, da namreč duševna in duhovna dejavnost poganja telesno. Duhovna znanost razlikuje tri člene človekovega bitja: telo, dušo in duha. Zato tudi delimo čutila glede na to, na katere člene človekovega bitja se nanašajo in tako tudi ločujemo duhovna čutila od duševnih. Tako stopamo od tu dalje v območje duhovnih čutil.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih