Voh

je čutilo, ki dopušča neomejen vdor v človekov organizem. Vonjav se ne moremo ubraniti. Preplavijo nas, saj ne moremo prenehati dihati, če nam nekaj smrdi. Lahko samo zapustimo prostor, v katerem se širi smrad. Če vdihnemo zrak, zaznavamo sile, ki poživljajoče vdrejo v našo notranjost, v kri in celotno telo. To tenkočutno omamlja našo zavest. Poživljajoče sile doživljamo kot svetlobo, ki sveti in slepi. Svetloba prežema zrak. Ko zrak odbija svetlobo, ga ta osvetli tako kot sicer osvetljuje tudi druge predmete. Vidimo samo odsev svetlobe, nje same ne vidimo. Če jo vidimo neposredno, nas oslepi. Če vdihnemo dišeči zrak, nas to omamlja, ko pa izdihnemo, pridemo spet k sebi. Svetloba v našem telesu poganja kri v obtok, ta pa poganja srce, torej obratno, kot nam to zatrjuje zunanja znanost, ki opazuje ta pojav enostransko. Z zrakom in svetlobo vstopajo v naše telo številne snovi, razpršene v njem, in delujejo kot hrana, ki pa jo mora organizem prečistiti. Hrana, ki jo uživamo v jedeh, predeluje metabolizem, ji odvzema notranje sile v dobro toplotnega organizma telesa in nato skoraj stoodstotno izloča, zato so snovi v zraku nadvse pomembne, ker se jim ne moremo ubraniti, in če je onesnažen, nas obremenjuje.
Pri višjih živalih je vonj visoko razvit. Pri psu je genialen. Pri psu je približno 150 kubičnih centimetrov možganov v zvezi z vonjem, pri človeku le 5 kubičnih centimetrov. Človek je sposobnost genialnega vonja predelal v intelektualno sposobnost razsojanja. Vonjavam ne dajemo imen, razen da nam dišijo ali smrdijo. To je osnova za razsojanje. Vse druge vonjave imenujemo po stvareh, ki dišijo ali smrdijo. Včasih rečemo, da smo značaj nekega človeka ali njegov namen zavohali. Vonj je podlaga za slutnjo. V tem smislu ima vonj veliko prihodnost v razvoju človeštva. Človek ima možnost, da ga povsem preobrazi v zavest in osvobodi od zgolj podzavestnega čutenja in vsakršne nejasnosti.

Kar pri vdihu doživljamo kot svetlobo, ki gre v kri in preplavi telo, tako da nam subtilno otopi kanček zavesti, je v stari indijski kulturi omogočalo človeku, da se je v tem svetlobnem in rahlo omamnem doživetju razodeval duhovni svet z bogovi in božanskimi bitji. Takrat je nastala tehnika dihanja, kakršna se danes v razmeroma spremenjeni obliki prakticira v tehniki joge, vendar ta ne more več posredovati doživetij tedanjega časa. Človek se je individualiziral in je zato med človekom in duhovnim svetom nastalo globoko brezno. Danes v duhovnem smislu »vdihujemo« tako, da sprejemamo z opažanjem vtise in predstave sveta vase in te predelamo tako, da z njihovo pomočjo prodiramo z zavestjo v duhovno ozadje fizičnega sveta.

Čutilo vonja je v odnosu z ozvezdjem vodnarja, s slutnjo tako imenovane 6. poatlantske kulturne epohe čez približno 1500 let.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih