Čutilo za ravnotežje

Ko se otrok nauči plaziti in kotaliti, se polagoma začenja postavljati na svoje noge. Kolikor manj ga pri tem motimo in kolikor manj mu pomagamo, toliko samostojnejši je v tem svojem podvigu. Tudi ne potrebuje nobenega orodja za to. Oporo si poišče sam in tako krepi zaupanje vase in gotovost. Če se odrasel človek skuša dvigniti iz ležečega položaja, ne da bi se z rokami oprijemal tal, lovi pri tem ravnotežje. Krili z rokami po zraku. Tudi vrvohodec lovi ravnotežje z rokami. Česa se oprijemlje? V našem okolju delujejo sile, ki vlečejo navzdol, so pa tudi sile, ki vlečejo navzgor in premagujejo težnost. Na primer voda, ko hlapi. Brž ko vodo izločimo iz vodne mase, se izoblikuje v kapljo, v kroglico. Na trdi podlagi sicer deloma izgubi to obliko, vendar se ne splošči povsem in ne izravna. Oblika še vedno deluje in vodo rahlo dviguje, tako da nastanejo zaobljeni robovi. Sile oblike premagujejo materialne sile težnosti. Vmes nastaja ravnotežje. Tudi predstave in misli vsebu

jejo sile premagovanja zemeljske težnosti. Ko se človek skuša dvigniti v pokončno držo, se v mislih nezavedno poveže s točko na nebu, ki ji pravimo zenit. Tako imamo opraviti z arhitekturo sil v prostoru.

Otrok v materinem telesu je praviloma obrnjen z glavo navzdol. Ko se rodi, je postavljen v vodoravni položaj. To mu je dano in pridobljeno z dolgotrajnim razvojem človeštva. Živali se nasprotno takoj postavijo na svoje noge, toda njihova hrbtenica poteka vodoravno in ostane v tem položaju vse življenje. Človek se mora v pokončno držo postaviti sam z lastnimi silami. To mu omogoča, da obvlada fizični prostor. Rastline ostanejo nasprotno obrnjene z glavo navzdol. Zanje je vsa Zemlja njihova glava, korenine so njen notranji del. S cvetovi in plodnimi organi so obrnjene k soncu, ki upravlja njihovo rast, venenje in razmnoževanje. Človek je v tem pogledu v veliki meri emancipiran od kozmosa. Nasprotno od rastline dviguje glavo v kozmos, tako da v zenitu, visoko na nebu, doživlja svoj še nerojeni ali svitajoči se višji jaz. To je duševno duhovna stran čutila za ravnotežje. V človeku obstaja možnost razvoja k višji zavesti, rastline in živali pa se ponavljajo v svojih ciklih. Človek se z vsakim ciklusom oplodi s spoznanjem, in če hoče, lahko preseže stopnjo svojega razvoja ter se preobraža v višje bitje v sebi. Lahko s pomočjo zavesti in volje s tenkočutno vestjo posega v odnose z ljudmi in zemeljskim okoljem. Vendar ne mora. Lahko se usmeri k neodgovornosti do vsega. Kje je meja med eno in drugo smerjo, ni z ničemer določeno. Najti jo mora sam, kakor mora pri vzpenjanju v pokončni položaj sam uloviti ravnotežje in ga obvladati. Obstaja torej objektivno moralno ravnotežje, ki pa človeku ni podarjeno. Če bi bilo, ne bi bil svoboden. Bil bi zgolj orodje ali medij ustvarjalnih ali rušilnih sil, prepuščen jim na milost in nemilost. Čutilo za ravnotežje sveti na človeka iz ozvezdja kozoroga.

Fizična čutila, ki so tukaj predstavljena, se nanašajo na razvojne stopnje človeka. V tipanju se izraža kamnu in snovem podobno stanje temne zavesti, v kateri je sposobnost dotikanja sveta in meje lastnega organizma vsa svetloba duše. S čutilom za življenje se zgane v človeku rastlinam podobna zavest v globokem snu. Čutilo gibanja zdrami nagnjenja in občutke, ki prehajajo v neposredno dejavnost pod njihovim vplivom, kar je podobno stanju živalstva. S čutilom za ravnotežje pristane človek v fizičnih tleh, se zave dimenzij prostora in samega sebe v njem. To ustreza razvoju Zemlje iz toplotnega, zračnega, vodnega in trdnega stanja. Če razvijemo ta čutila do višje zavesti, lahko z njimi duhovno zaznavamo razvoj sveta.

Človek prinese ta čutila v svet z rojstvom, vendar so še pasivna. V prvem letu otrokovega življenja nastane podlaga za zaznavanje sveta in nadaljnji razvoj čutil. Pomembno je zavestno ustvariti za otroka takšno okolje, da se bo lahko razvijal na zdrav način, z lastnimi silami, brez samoljubnih ambicij odraslih, temveč v zaupanju v otrokovo lastno voljo po življenju.

Od tod prehajamo k duševnim čutilom, ki nas povezujejo z zunanjim svetom. Zmotno bi bilo trditi, da se ta čutila razvijejo iz fizičnih. Imajo svoj lastni izvir. Sile zunanjega sveta prodirajo v človekov organizem. V davnini se je tam, kjer se je svet s svojimi silami dotaknil roba človekovega organizma, pojavil odpor do zunanjega vpliva, vendar hkrati tudi odprta občutljivost zanj. Tako so nastale podlage za kožna čutila.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih