Avtor besedila: Samo Simčič

Brez čutil ne moremo zaznati sveta. Tudi za dojemanje duhovnega sveta potrebujemo ustrezna čutila. Antropozofska duhovna znanost, kot jo je zasnoval Rudolf Steiner, odkriva v človeku 12 čutil. Ker je človek slika kozmičnih sil, odsevajo v njem ozvezdja Zodiaka kot organi zaznavanja. Tega pa naj ne povezujemo s kakršnimkoli ustvarjanjem horoskopov. Človek je samostojno, emancipirano bitje in upravlja svoja čutila z lastno presojo. Fizična čutila so tip (tehtnica), čutilo za življenje (škorpijon), čutilo za gibanje (strelec) in čutilo za ravnotežje (kozorog). Duševna čutila so vonj (vodnar), okus (ribi), vid (devica) in čutilo za toploto (lev). Duhovna čutila so sluh (rak), čutilo za govor (dvojčka), čutilo za mišljenje (bik) in čutilo za jaz (oven). Če to vidimo v krogu, sta to dva polkroga: od tehtnice do rib je en polkrog, nato se tok obrne k devici in steče v nasprotno smer v drugem polkrogu ter se zaključi v ovnu.

V današnjem času je človek močno izpostavljen pridobitvam civilizacije, posebej pa tehnični kulturi, medijem. To enostransko vpliva na človekova čutila, zato je nujno, da se jih zavemo in negujemo, sicer se lahko zgodi, da otopimo za doživljanje in dojemanje sveta.

 

Tip

Z vsakim čutilom nekaj otipamo. Tip je osnova za vsa čutila. Ko otrok pride na svet, zaznava predvsem s tipanjem. Druga čutila so v zasnovi, vendar še nerazvita. Ko se rojeva, gre skozi ozek »kanal«, v katerem intenzivno doživi stik s kožo. To je zanj povsem novo, saj ga je dotlej obdajala tekočina in je nasploh bil del materinega telesa.

Če se z dlanjo dotaknemo nekega predmeta, zaznamo npr. gladkost ali hrapavost, toploto ali hlad, obliko predmeta, mehkost ali trdoto itd.. Vse to pa zaznavamo z drugimi čutili, kajti nobeno čutilo ne deluje ločeno od drugih. Kaj pa zaznavamo samo s tipanjem? Z njim prodremo do roba svojega telesnega organizma, do kože. Od tu dalje, zaznamo, obstaja svet, kaj pa je v svetu, to zaznavamo z drugimi čutili.

Vsako čutilo deluje prebujajoče. Tipanje drami zavest, da je človek lastno, fizično bitje, ločeno od sveta. Posledica tega v duševnem svetu je, da človek na tej osnovi razvija podlago za doživljanje sebe, svojega jaza. Doživlja osamljenost in zapuščenost, vendar tudi samozavest. Čutilo tipanja povezuje človeka z ozvezdjem tehtnice, s tenkočutnim zaznavanjem težnostnega položaja v fizičnem svetu in materialnega obstajanja.



Čutilo za življenje

Da obstaja to čutilo, je neznano. Ne zavedamo se ga. Ne čutimo zavestno, kaj oblikuje in vzdržuje našo telesno organizacijo, naše notranje organe, ne čutimo toka, ki to povezuje v celoto. Ne čutimo rasti las in nohtov ali kako se celijo rane. So pa izjemni trenutki, ko se tega čutila zavemo. Lačni smo. Utrujeni smo. Telo je oslabljeno. Dokler je bil otrok v materinem telesu, vzdržuje njegovo prehranjevanje in sploh obstajanje materino telo. Ko pa se rodi, je prepuščen svetu. Začenja doživljati lakoto in žejo. Ni dolgo buden, potrebuje veliko spanja. To so znaki doživljanja življenja svojega telesa in svojega bitja. Če zbolimo, čutimo, da naš organizem ni skladen z zunanjimi silami. Boli nas. Zadenemo ob neki predmet, udarimo se in nas zaboli. Šele takrat, ko z nami nekaj ni v redu, se zavemo, da to zaznavamo in sicer s čutilom za življenje. V običajnem stanju se življenja v sebi ne zavedamo. Zavemo se ga, ko je naše življenje ogroženo.

Čutilo za življenje je instinktivno, je nezavedna volja po življenju. Ta volja kakor da ne prihaja iz nas, temveč da je darovana od neznanega sveta zunaj nas. Je Božja volja, da živimo. Na duševnost deluje tako, da nas opozarja na nezavedno v nas. Da obstajajo neznane sile, ki nam ustvarjajo in oživljajo telo. Čutilo za življenje je odsev ozvezdja škorpijona. V prispodobi lahko to izrazimo kot premagovanje »strupa bolečine«, s katero posega svet v človeka in ga drami k zavesti o življenju.



Čutilo za gibanje

Kmalu po rojstvu premakne novorojenček glavo na eno stran, potem na drugo. Kasneje dvigne roko in jo spusti, premakne ročico v zapestju in prste, še kasneje nogo, ki jo sčasoma prekriža preko druge. Začne se obračati in plaziti po tleh. Te gibe dela instinktivno. Pri odraslem človeku je to drugače. Roko dvignemo, ko to hočemo. Vnaprej smo si zastavili cilj in si ustvarili predstavo o gibu. Predstava je živa sila, ki poseže v našo voljo, jo predrami in povede k dejanju. Cilj ne nastane pri izteku dejanja, temveč na samem začetku. Ni pa nam treba pri vsakem gibu misliti nanj in ustvariti predstavo o njem. Pri hoji ne mislimo na vsak korak, temveč imamo pred sabo cilj in smisel poti. Za te gibe že imamo izkušnje od otroštva dalje, ko smo se naučili hoditi, in so prešli v občutek, od koder delujejo neposredno. Podobno nastanejo refleksni gibi. Pri živalih preide občutek neposredno v voljo, človek pa je ta proces neposrednosti tako predelal, da lahko samostojno, po svoji presoji vodi svoje gibanje in svoja dejanja. Ker je čutilo za gibanje pri človeku povezano z zavestjo, se po njem lahko na duševni ravni zavemo svojih občutkov, svojega čutenja in nagonov, ki delujejo na naše gibanje.
Tako zaznamo lastno gibanje, mu vnaprej določamo cilj in prepoznavamo motivacijo zanj. Zaznavamo pa tudi gibanja zunaj nas. To se zgodi tako, da gibe zunaj nas notranje, imaginativno ustvarimo v sebi. Postanejo naš lastni gib. Podobno zaznavamo vse oblike v svetu. V svoji zavesti jih »oplazimo« in ponovimo duševno.

Čutilo za gibanje je tesno povezano z drugimi čutili. Tudi sicer nikdar ne zaznavamo samo z enim čutilom, zavemo pa se lahko, kaj in kako zaznavamo z enim in kaj in kako z drugim čutilom.

Predstavimo si lahko, kako bo potekal dan ali del dneva ali več dni, in tako usmerimo gibanje svojega telesa. V določenih trenutkih razmislimo, kako naj poteka naše nadaljnje življenje. Te misli in predstave vsebujejo sile, s katerimi ustvarjamo svojo življenjsko pot in si tkemo usodo. Ko pridemo kot otroci na svet, se skriva za tem namen našega prihoda, ki pa se ga ne zavedamo. Ustvarili smo ga v tokovih predrojstvenega življenja, česar se zaradi premočnega vtisa materialnega sveta ne spominjamo več. Lahko pa ga zaslutimo, če zavestno opazujemo zakonitosti vsega svojega početja, svojih nagnjenj in sposobnosti. Večinoma je tako, da je ta namen povezan s premagovanjem težav in ovir na naši poti. Če bi vnaprej vedeli za to, bi lahko to povzročilo duševni pretres, ki ga ne bi prenesli. Zato je normalno, da se tega zavemo le postopoma in v polni meri šele tedaj, ko dosežemo temu ustrezno zrelost. Kdor te zrelosti ne goji, se to doživetje zgodi v smrtni uri in pod zaščito duhovnih bitij, ki so po svoji vlogi v svetu pozorni do človeka. Torej lahko rečemo, da delujeta v človeku nezavedna misel in predstava, ki s svojimi silami učinkujeta na njegovo oblikovanje življenjske poti in na vse njegovo gibanje. Z zrelim spoznanjem samega sebe lahko to misel in predstavo osvetlimo do polne zavesti.

Takšne so razsežnosti čutila za gibanje. Povezano je z delovanjem ozvezdja strelca, s sposobnostjo določanja cilja. Čutilo za gibanje nam posreduje občutek, da nenehno krmarimo v tokovih svetovnih sil in ustvarjamo lastni tok.



Čutilo za ravnotežje

Ko se otrok nauči plaziti in kotaliti, se polagoma začenja postavljati na svoje noge. Kolikor manj ga pri tem motimo in kolikor manj mu pomagamo, toliko samostojnejši je v tem svojem podvigu. Tudi ne potrebuje nobenega orodja za to. Oporo si poišče sam in tako krepi zaupanje vase in gotovost. Če se odrasel človek skuša dvigniti iz ležečega položaja, ne da bi se z rokami oprijemal tal, lovi pri tem ravnotežje. Krili z rokami po zraku. Tudi vrvohodec lovi ravnotežje z rokami. Česa se oprijemlje? V našem okolju delujejo sile, ki vlečejo navzdol, so pa tudi sile, ki vlečejo navzgor in premagujejo težnost. Na primer voda, ko hlapi. Brž ko vodo izločimo iz vodne mase, se izoblikuje v kapljo, v kroglico. Na trdi podlagi sicer deloma izgubi to obliko, vendar se ne splošči povsem in ne izravna. Oblika še vedno deluje in vodo rahlo dviguje, tako da nastanejo zaobljeni robovi. Sile oblike premagujejo materialne sile težnosti. Vmes nastaja ravnotežje. Tudi predstave in misli vsebu

jejo sile premagovanja zemeljske težnosti. Ko se človek skuša dvigniti v pokončno držo, se v mislih nezavedno poveže s točko na nebu, ki ji pravimo zenit. Tako imamo opraviti z arhitekturo sil v prostoru.

Otrok v materinem telesu je praviloma obrnjen z glavo navzdol. Ko se rodi, je postavljen v vodoravni položaj. To mu je dano in pridobljeno z dolgotrajnim razvojem človeštva. Živali se nasprotno takoj postavijo na svoje noge, toda njihova hrbtenica poteka vodoravno in ostane v tem položaju vse življenje. Človek se mora v pokončno držo postaviti sam z lastnimi silami. To mu omogoča, da obvlada fizični prostor. Rastline ostanejo nasprotno obrnjene z glavo navzdol. Zanje je vsa Zemlja njihova glava, korenine so njen notranji del. S cvetovi in plodnimi organi so obrnjene k soncu, ki upravlja njihovo rast, venenje in razmnoževanje. Človek je v tem pogledu v veliki meri emancipiran od kozmosa. Nasprotno od rastline dviguje glavo v kozmos, tako da v zenitu, visoko na nebu, doživlja svoj še nerojeni ali svitajoči se višji jaz. To je duševno duhovna stran čutila za ravnotežje. V človeku obstaja možnost razvoja k višji zavesti, rastline in živali pa se ponavljajo v svojih ciklih. Človek se z vsakim ciklusom oplodi s spoznanjem, in če hoče, lahko preseže stopnjo svojega razvoja ter se preobraža v višje bitje v sebi. Lahko s pomočjo zavesti in volje s tenkočutno vestjo posega v odnose z ljudmi in zemeljskim okoljem. Vendar ne mora. Lahko se usmeri k neodgovornosti do vsega. Kje je meja med eno in drugo smerjo, ni z ničemer določeno. Najti jo mora sam, kakor mora pri vzpenjanju v pokončni položaj sam uloviti ravnotežje in ga obvladati. Obstaja torej objektivno moralno ravnotežje, ki pa človeku ni podarjeno. Če bi bilo, ne bi bil svoboden. Bil bi zgolj orodje ali medij ustvarjalnih ali rušilnih sil, prepuščen jim na milost in nemilost. Čutilo za ravnotežje sveti na človeka iz ozvezdja kozoroga.

Fizična čutila, ki so tukaj predstavljena, se nanašajo na razvojne stopnje človeka. V tipanju se izraža kamnu in snovem podobno stanje temne zavesti, v kateri je sposobnost dotikanja sveta in meje lastnega organizma vsa svetloba duše. S čutilom za življenje se zgane v človeku rastlinam podobna zavest v globokem snu. Čutilo gibanja zdrami nagnjenja in občutke, ki prehajajo v neposredno dejavnost pod njihovim vplivom, kar je podobno stanju živalstva. S čutilom za ravnotežje pristane človek v fizičnih tleh, se zave dimenzij prostora in samega sebe v njem. To ustreza razvoju Zemlje iz toplotnega, zračnega, vodnega in trdnega stanja. Če razvijemo ta čutila do višje zavesti, lahko z njimi duhovno zaznavamo razvoj sveta.

Človek prinese ta čutila v svet z rojstvom, vendar so še pasivna. V prvem letu otrokovega življenja nastane podlaga za zaznavanje sveta in nadaljnji razvoj čutil. Pomembno je zavestno ustvariti za otroka takšno okolje, da se bo lahko razvijal na zdrav način, z lastnimi silami, brez samoljubnih ambicij odraslih, temveč v zaupanju v otrokovo lastno voljo po življenju.

Od tod prehajamo k duševnim čutilom, ki nas povezujejo z zunanjim svetom. Zmotno bi bilo trditi, da se ta čutila razvijejo iz fizičnih. Imajo svoj lastni izvir. Sile zunanjega sveta prodirajo v človekov organizem. V davnini se je tam, kjer se je svet s svojimi silami dotaknil roba človekovega organizma, pojavil odpor do zunanjega vpliva, vendar hkrati tudi odprta občutljivost zanj. Tako so nastale podlage za kožna čutila.



Voh

je čutilo, ki dopušča neomejen vdor v človekov organizem. Vonjav se ne moremo ubraniti. Preplavijo nas, saj ne moremo prenehati dihati, če nam nekaj smrdi. Lahko samo zapustimo prostor, v katerem se širi smrad. Če vdihnemo zrak, zaznavamo sile, ki poživljajoče vdrejo v našo notranjost, v kri in celotno telo. To tenkočutno omamlja našo zavest. Poživljajoče sile doživljamo kot svetlobo, ki sveti in slepi. Svetloba prežema zrak. Ko zrak odbija svetlobo, ga ta osvetli tako kot sicer osvetljuje tudi druge predmete. Vidimo samo odsev svetlobe, nje same ne vidimo. Če jo vidimo neposredno, nas oslepi. Če vdihnemo dišeči zrak, nas to omamlja, ko pa izdihnemo, pridemo spet k sebi. Svetloba v našem telesu poganja kri v obtok, ta pa poganja srce, torej obratno, kot nam to zatrjuje zunanja znanost, ki opazuje ta pojav enostransko. Z zrakom in svetlobo vstopajo v naše telo številne snovi, razpršene v njem, in delujejo kot hrana, ki pa jo mora organizem prečistiti. Hrana, ki jo uživamo v jedeh, predeluje metabolizem, ji odvzema notranje sile v dobro toplotnega organizma telesa in nato skoraj stoodstotno izloča, zato so snovi v zraku nadvse pomembne, ker se jim ne moremo ubraniti, in če je onesnažen, nas obremenjuje.
Pri višjih živalih je vonj visoko razvit. Pri psu je genialen. Pri psu je približno 150 kubičnih centimetrov možganov v zvezi z vonjem, pri človeku le 5 kubičnih centimetrov. Človek je sposobnost genialnega vonja predelal v intelektualno sposobnost razsojanja. Vonjavam ne dajemo imen, razen da nam dišijo ali smrdijo. To je osnova za razsojanje. Vse druge vonjave imenujemo po stvareh, ki dišijo ali smrdijo. Včasih rečemo, da smo značaj nekega človeka ali njegov namen zavohali. Vonj je podlaga za slutnjo. V tem smislu ima vonj veliko prihodnost v razvoju človeštva. Človek ima možnost, da ga povsem preobrazi v zavest in osvobodi od zgolj podzavestnega čutenja in vsakršne nejasnosti.

Kar pri vdihu doživljamo kot svetlobo, ki gre v kri in preplavi telo, tako da nam subtilno otopi kanček zavesti, je v stari indijski kulturi omogočalo človeku, da se je v tem svetlobnem in rahlo omamnem doživetju razodeval duhovni svet z bogovi in božanskimi bitji. Takrat je nastala tehnika dihanja, kakršna se danes v razmeroma spremenjeni obliki prakticira v tehniki joge, vendar ta ne more več posredovati doživetij tedanjega časa. Človek se je individualiziral in je zato med človekom in duhovnim svetom nastalo globoko brezno. Danes v duhovnem smislu »vdihujemo« tako, da sprejemamo z opažanjem vtise in predstave sveta vase in te predelamo tako, da z njihovo pomočjo prodiramo z zavestjo v duhovno ozadje fizičnega sveta.

Čutilo vonja je v odnosu z ozvezdjem vodnarja, s slutnjo tako imenovane 6. poatlantske kulturne epohe čez približno 1500 let.



Okus

S hrano sprejemamo snovi v organizem. Tu je drugače kot pri vonju, ki se mu ne moremo ubraniti. Sami izbiramo, kaj bomo jedli. Lahko tudi zavrnemo jedi, katerih okus nam ne prija. Okus je varuh, ki bedi pri vstopu hrane iz zunanjega sveta v telo. Vendar je okus s civilizacijo in kulturo postal prefinjen in tudi razvajen in nam kaže, kaj je slastno, medtem ko je njegova prvotna naloga opozarjati, kaj je za telesni organizem dobro in zdravo in kaj mu škodi, oslabljena. Okusi imajo svoja imena in niso samo prijetni ali odvratni. Označujemo jih s štirimi imeni: slano, kislo, sladko in grenko. H grenkemu sodita tudi trpko in ostro. Slano ustreza zemeljskemu elementu, kislo vodnemu, sladko zračnemu in grenko ognjenemu. Slano je povezano z razumom (cum grano salis – z zrnom soli, zasoljena domislica!). Kislo in sladko se nanašata na antipatijo in simpatijo v duši. Grenko zahteva premagovanje neprijetnega, ovir, prebuja zavest.
Okus je podlaga za zaznavanje lastnosti in kvalitet v duševnem svetu. Pravimo: To je po mojem okusu. V tem primeru uporabljamo besedo okus v prenesenem pomenu. Tu pomeni okus določeno duševno kulturo, s katero občutimo stvari, jih estetsko doživljamo in označujemo. Okušamo pa seveda predvsem hrano, ki jo pripravljamo, kuhamo, da bi bila po godu okusu in primerna telesu. Kuhanje je kultiviranje jedil, je pa tudi mineraliziranje hrane, ker surova hrana pogosto bremeni prebavo. Tudi v tem pogledu goji človek kulturo, ki je v zvezi z okusom. Poleg tega sta hrana in uživanje hrane povezana s poljedelsko kulturo, ki je najstarejša človeška kultura. Danes je posebno aktualno, ali je poljedelstvo zgolj mehanizirano in industrializirano ali pa prežeto z zavestjo o bioloških in kozmičnih procesih na zemeljskem površju, torej z višjo kulturo.

Ribe se v vodi povsem orientirajo po okusu. Čutilo okusa se navezuje na ozvezdje rib.



Doslej smo obravnavali čutila, ki predvsem sprejemajo zunanji svet, kakor se ta dotika človeka in vdira v njegov telesni in duševni organizem. To so tip, čutilo za življenje, čutilo za gibanje in čutilo za ravnotežje, ki jih imenujemo fizična čutila. Tem sledita še vonj in okus, ki sodita k duševnim čutilom. Kar zaznavamo s temi čutili, postane vtis, na vtis pa se odzivamo z občutkom simpatije ali antipatije. Občutek se ugnezdi v naš spomin ali utone v pozabo, od koder pa ga vendarle lahko z večjim ali manjšim naporom spet izvlečemo. V spominu in pozabi deluje dalje, tako da z njim zaznavamo na duševni ravni. Predelan je in oplemeniten z lastnim odzivom.

Česar se spomnimo, oblikujemo v predstavo, v misel, spoznanje in zavest. Tako se začenja novo duševno dogajanje v področju čutil. Tok doživljanja se obrne v nasprotno smer, kar se izraža tudi v drugem polkrogu Zodiaka. Od vodnarja preskočimo k ozvezdju device in od tam k ozvezdju ovna. V tem polkrogu začenjamo s čutili ne le sprejemati, temveč tudi oddajati. V svet se obračamo z večjim ali manjšim interesom in pozornostjo.

Vid

Kaj vidimo? Osvetljene predmete. Obdaja nas osvetljen zrak. Povedali smo že, da vidimo osvetljene predmete, svetlobe same pa ne. Če v povsem temnem prostoru, v katerem je zrak čist, brez prahu, usmerimo svetlobo iz njenega izvira z enega konca k steni na drugi strani, bo osvetljen kos stene, njenega žarka pa ne bomo videli. Svetloba je nevidna. Če pogledamo v vir svetlobe, nas to slepi, če pa smo v temi, se izgubljamo. Povedali pa smo tudi že, da oblike predmetov zaznavamo s čutilom za gibanje, ker obliko ponovimo z gibom v svoji notranjosti. Z očmi zaznavamo zgolj barve, namreč to, kar je med svetlobo in temo. Toda ničesar ne bi jasno videli, ko ne bi to tudi hoteli pogledati. Če pogleda ne usmerimo nikamor, gre vse samo mimo nas in se ne dotakne naše zavesti. Oči nam je oblikovala svetloba, ni pa samo ustvarila organizma za vid, temveč se je ugnezdila vanj kot košček sebe same. Je drobno sonce v nas, zato iz oči vedno sveti. Oči se ne postarajo. Ko hočemo nekaj pogledati, pošljemo iz oči žarek sonca našega bitja. Gledamo s sončno svetlobo, ki je v nas. Gledamo na vse enako, tako kot gleda Sonce na vse, kar je na Zemlji, enako. Zato je vid podlaga za objektivnost. Vendar pa vse, kar vidimo, spremljamo z mišljenjem. Tako se lahko zgodi, da vidimo nekaj v daljavi, a še ne vidimo jasno in si o tem nekaj mislimo, kar v resnici sploh ni. Šele ko se stvari približamo ali jo pogledamo pozorneje, jo prepoznamo.

Svet barv je obsežno področje, o katerem obstajajo številne in različne raziskave. Posebno ustvarjalno je v umetnosti. Naj nakažemo nekaj lastnosti barv. Sredina med svetlobo in temo tvorita dve komplementarni barvi: rdeče in zeleno. Rdeče deluje na človeka živo in z neposredno silo in nam je blizu. Zeleno doživljamo kot živo zato, ker se vse rastlinstvo odeva vanjo, vendar je v primerjavi z rdečo njena sila motna, kakor da bi utonila in se zadušila. In resnično, rumena barva utone v modri in tako nastane zelena. Svetloba se spušča v temo, v smrt. Rdeča pa nastane, ko se tema sreča s svetlobo, z življenjem, tako da se postopoma zasvetijo modra, vijolična, rdeča. Modra nas povede v globino in daljave. Rumeno pa se razgrne čez vse in nas veseli.

Z vidom se obračamo k svetu s svojim interesom in voljo. Iz oči pošiljamo žarek svoje svetlobe. Naš interes je lahko pristranski, le če se naučimo gledati tako, da hočemo videti stvar, kakršna je, ne pa to, kar nam je na stvari všeč ali kar bi radi videli v njej ali kar nam pade na um. Naš interes in naša volja morata biti čista. V tem smislu je razumljivo, da je vid v zvezi z ozvezdjem device. Takšen »deviški« vid, očiščen osebnega, je objektiven in je kot tak podlaga za objektivnost. Je nedotakljiva jasnost. Zato je oko pri človeku posebnost in se razlikuje od oči pri višjih živalih. V človekovem očesu se ob straneh vidi njegova belina, pri živalih ne.



Čutilo za toploto

Samo s tipanjem ne moremo zaznati toplote. Zaznamo jo s toploto svojega telesa. Toplota prežema vse snovi, predmete, vsa bitja, vse pojave sveta. Je še finejša snov kot zrak in povzroča večje ali manjše gibanje, zato vlada mnenje, da je toplota gibanje. V resnici je gibanje posledica toplote. Nižje živalske vrste so odvisne od zunanje toplote, šele višje lahko ustvarjajo lastno toploto. Tudi človekov organizem jo ustvarja sam. Obstajata zunanja in notranja toplota, slednja je čutilo zanjo, čutni organ. Njeno jedro je v srcu in se širi s krvjo po vsem telesu. Izžareva tudi navzven. Pošiljamo jo v okoliški prostor s svojimi simpatijami. Ali tudi z antipatijami kot duševni hlad. To zaznajo tudi ljudje okrog nas.

Človeka ogreje interes za neko stvar. Navduši ga ideja, ogreje se zanjo. Toplota je volja. Temeljna volja je volja po življenju. Ta je instinktivna in se je ne zavedamo, vendar jo branimo, kadar je ogrožena. Lahko pa vrednost življenja in obstajanja spoznamo in se zavemo volje po tem. Z višjo zavestjo raste volja in odgovornost do nje. Če dojamemo globlji smisel sveta in življenja, se ogrejemo zanj in prebujamo voljo iz področja nezavednosti. V spoznanju je toplota. Modrost življenja je hrana srčni toplini. Poznamo izraze kot topla beseda, toplina duše, toplo srce. Ljubezen, interes za drugega človeka, razumevanje drugega človeka, je notranja toplota, toplina. Je sila spreminjanja in očiščevanja, ki zajema ves svet. Vsak ideal vsebuje toploto, ognjeno silo, ki spreminja in očiščuje, kar ni idealno. Vprašanje pa je, kako človek deluje z njo. Če je nimamo v zavesti, lahko deluje z besom in nagoni. Če imamo ideal, ne pa razumevanja drugih ljudi, ga uresničujemo brezobzirno, nasilno in tako že odstopamo od ideala. Čutilo toplote je v pravem smislu orodje zavesti in predstavlja prestop iz duševnih k duhovnim čutilom. Kozmični predstavnik tega čutila je ozvezdje leva.

Vonj, okus, vid in čutilo za toploto so duševna čutila. Usodno je, da v kulturi današnjega časa ne razlikujemo več, kaj je duševno in kaj duhovno. Oboje pomešamo ali istovetimo duhovno z duševnim. Zato duševne izkušnje nepremišljeno že označujemo kot duhovne. Dogaja pa se tudi že, da duševnega ne ločujemo od telesnega in da oboje razumemo kot dejavnost telesne organizacije, a ne obratno, da namreč duševna in duhovna dejavnost poganja telesno. Duhovna znanost razlikuje tri člene človekovega bitja: telo, dušo in duha. Zato tudi delimo čutila glede na to, na katere člene človekovega bitja se nanašajo in tako tudi ločujemo duhovna čutila od duševnih. Tako stopamo od tu dalje v območje duhovnih čutil.


Sluh

Za marsikoga utegne biti nenavadno, da sluha ne prištevamo k duševnim čutilom. Svet zvoka je univerzalen, za vse ljudi isti, tako tudi glasba. Je nekaj objektivnega in prerašča to, kar je v človeku osebno in zgolj duševno.

Kaj je zvok? Nihaji v zraku? S sluhom ne zaznavamo nihajev, temveč kvaliteto snovi, ki oddaja zvok. Ta nastane, ko nekaj udari na nekaj drugega. Ta udarec povzroča nihanje v zraku, po katerih potuje ali na katerih »jaha« zvok. Če bi to še naprej raziskovali, bi ugotovili, da je zvok določen svetlobni in toplotni tok. To povezuje čutilo sluha s čutilom za toploto.

Slišimo to, kar hočemo slišati. Vse drugo gre mimo nas, le če je nekaj zelo glasno, nas to mimo naše volje prisili, da to slišimo. Če hočemo nečemu prisluhniti, moramo umiriti telo, se notranje zbrati in biti predani temu, kar z zvokom prihaja do naših ušes. Človek pa lahko zvok ustvari tudi sam. Njegov organizem je lahko instrument.

Zvok ima tri razsežnosti: jakost, dolžino in višino. Prva je fizična, druga duševna in tretja duhovna. V naravi vlada več ali manj tišina. Naravni zvoki se pojavljajo redko, so pa pestri in številni: zvoki ptičjega petja, oglašanje raznih živali, šumenje vetra, žuborenje potoka, kotaljenje kamnov… So živi in neživi zvoki. Z živimi se oglašajo živali, živa bitja, živi pa so tudi zvoki, ki jih ustvarja življenje, kot npr. ko veter veje skozi listnato krošnjo dreves ali ko grmi slap vode v globino. Številni zvoki so samo mehanski pojavi. S tenkočutnim posluhom jih lahko razlikujemo in razberemo iz njih njihove lastnosti in njihov izvor.

Tišina, ki smo jo že omenili, je poseben pojav. Slišimo jo, čeprav ni zvok. V tišini zadene neslišno na fizično in spolzi ob njem. Dotikata se.

Glasba s klasičnimi instrumenti je živ zvok in kulturnega izvora. Ustvari jo človek kot živo bitje. Tehnično shranjena glasba je posnetek in ni več živa in je surogat, četudi je še tako popoln. Glasbo orkestra slišimo z različnih mest, kjer so pač glasbeniki. Tehnični glasbeni mediji pošiljajo glas iz zvočnika in tehničnega zapisa, iz enega vira, lahko tudi iz več zvočnikov, v katerih pa je to, kar izraža posamezen instrument, mehanično spojeno.

Glasba nastane, ko enemu zvoku sledi drugi ali vrsta drugih zvokov. Prisluhnemo jim, vendar vtise zvokov tako rekoč izbrišemo, da bi slišali tisto, kar je med zvoki. Glasba ponese človeka neposredno v duhovni svet, in ker je objektivna, deluje tako na subjektivne občutke in jih preoblikuje v dejanska duhovna doživetja sveta. To povezuje sluh z ozvezdjem raka. Pod zunanjim oklepom živi mehka in subtilna notranjost.

Človek oblikuje svoj glas. Določi mu jakost, višino in dolžino. Pusti mu, da steče v toku ali naleti na bolj ali manj trdo oviro, ki jo na različnih mestih ustvari z usti, v grlu ali včasih celo v nosni votlini. Tako nastanejo vokali in konzonanti in tako prispemo do naslednjega čutila.



Čutilo za govor

Ko se glasovi, npr. vokali in konzonanti povežejo v organizem, nastanejo besede in govor. Tudi v tem primeru je tako kot pri glasbi. Govor zaznamo, ko tako rekoč utišamo glasove in usmerimo pozornost v tokove med njimi. Slišno napravimo neslišno, vendar zaznavno. Kaj zaznavamo? Pojav, ki ni zvočen, vendar je sam svoj pojav. Moramo se ga naučiti razbrati. Z določenim trudom ustvarimo tako čutilo za govor. Zato je to kulturno čutilo in je posledica kulturne dejavnosti.

Če hočemo dojeti, kaj je čutilo za govor, si moramo predstaviti, da poslušamo ljudi, ki govorijo nam nerazumljivi jezik. Jezik ni fizični, temveč duhovni pojav. Jezik pa je že katerikoli pojav v svetu, ki pritegne našo pozornost, ker nam lahko nekaj pove o sebi. Kaj je tisto, kar nam tako govori v pojavu, je fizično nepredstavljivo. Vendar ničesar v svetu ne moremo spoznati, če do tega nismo pozorni. Ves svet je neviden in neslišen govor, ki je vtkan v stvarnost in v stvarstvo. Iz zaznavanja govora sveta je nastal jezik, so nastali jeziki. Vsaka jezikovna skupnost je po svoji naravi in svojih sposobnostih ustvarila svoj jezik. Vsak glas je tudi gib. Glas »a« je odpiranje, glas »e« je zoženje, zapiranje, glasova »t« in »d« sta tolčenje in udarjanje. Itd. Mogoče se je pogovarjati z gibi. Vsak glas je tudi oblika. Z določenimi oblikami zapisujemo gibe glasov kot črke. Prvotna pisava je bila slikovita tvorba. Črke so nastale kasneje. Ko pa beremo, notranje slišimo to, kar smo prebrali.

Jezik se naučimo razumeti. Običajno nam ni treba posebej misliti, kaj je nekdo rekel. Kaj pove jezik, to preide v navado. Kljub temu smo pogosto v položaju, ko se moramo posebej potruditi, da izrečene besede v svoji notranjosti ponovimo, se jih spomnimo in razločimo ter premislimo.

Svet kot govor, kot jezik sveta, je Beseda, kakor jo omenja svetopisemska Geneza. Je duhovni dvojček materialnega sveta in se nanaša na ozvezdje dvojčka.



Čutilo za mišljenje

Da je mišljenje ali razumevaje čutilo, se utegne komu zdeti nemogoča trditev. Vsi vemo, da mislimo, bolj malo pa se zavedamo tega, kaj mišljenje je. Ko nekaj mislimo, se nam tisto nekaj razjasnjuje, bolj malo pa vemo, kako se to godi. V toku mišljenja se mišljenja ne zavedamo, šele ko ta tok ustavimo in se ozremo nazaj, ko torej mišljenje obrnemo v nasprotno smer, se spomnimo, kaj smo mislili in kako je to potekalo. Iz tega lahko razberemo, ali smo morda napravili kako napako v mišljenju, ali se motimo, ali nas je nekaj zaslepilo, ali nas je nekaj zavedlo na stranpot, lahko tudi preverimo, ali gre za laž in podobno. To nam daje upanje, da je resnico o nečem, kar trdimo ali kar trdijo drugi, mogoče spoznati.

Sposobnost mišljenja je človeku dana, vendar mislimo le takrat, ko to hočemo. Potrebna je volja, zavesten trud. Kako se to izraža? Pred nami je na primer neki predmet ali pojav ali vsebina nečesa. K temu usmerimo svojo pozornost. Pri tem pazimo, da je ta pozornost čista, brez vnaprejšnjih sodb, in ne da bi nas zaslepil kakršenkoli osebni občutek, osebni namen, ne da bi mišljenje podredili nekemu posebnemu lastnemu in egoističnemu interesu. Pazimo na to, da ne mislimo to, kar bi želeli videti, temveč to, kar je dejansko pred nami. Torej moramo prečistiti sami s seboj, česar nismo vedno sposobni. Volja in trud, da bi to dosegli in dosledno prakticirali, je kultura človeka. Potem se spustimo v predmet, pojav ali vsebino, ki je pred nami. Tedaj se zgodi nekaj, česar ne opazimo takoj. Mišljenje je sposobno povezati se z vsemi čutili in skupaj z njimi prodreti v to, do česar smo pozorni. Tako je mogoče reči, da se mišljenje začne z dejavnostjo nesebične pozornosti. To je ljubezen do vsega sveta, do drugih bitij, do drugega človeka in stvari. Malokomu pride na misel, da je šele mišljenje v tem smislu resnična ljubezen.

Ko prodremo v predmet naše nesebične pozornosti, zajamemo vase vse, kar zaznamo, začutimo, obdržimo v spominu, tako da se lahko tega, ko to hočemo, spomnimo. Spominjanje je prva stopnja mišljenja. Nato po spominu ustvarimo predstave. Predstavljanje je druga stopnja mišljenja. Tretja stopnja je misel, ideja o tem, kar smo opazovali z mišljenjem. V običajnem, vsakdanjem življenju ne razlikujemo predstavljanja od mišljenja. Oboje pomešamo med sabo. To sta dve različni duševni dej