Pomena zavesti ne moremo dovolj močno poudariti, pa vendar o njej pravzaprav vemo le malo. Če bomo natančneje spoznali zavest, potem bomo dobili tudi natančnejši vpogled v objektivno stvarnost.

Znanost se s pojmom zavesti skorajda ne ukvarja, saj se je le težko lotimo z materialističnimi metodami. Je fenomen, o katerem je težko kaj določenega povedati, kajti - kako naj zavest raziskuje in opredeli - sebe samo? Kot bi zdravnik seciral sebe samega. A druge poti ni. Obstajajo načini, da stvari pridemo precej blizu. Doslej smo se z zavestjo ukvarjali zgolj površinsko, po Jungu in Freudu pa praktično ni bilo odkrito nič novega.

Začnimo z osnovnim spoznanjem, da vse, kar obstaja, poseduje nekakšno kvaliteto, ki omogoča obstoj. Da bi karkoli obstajalo, potrebuje energijo, ki se izkazuje tudi v obliki mase. Vsa živa bitja se zavedajo svojega obstoja, tisto, kar omogoča zavedanje, pa je seveda zavest. Pravimo, da ljudje posedujemo tudi »božansko iskro« ali »božje bistvo«. Ta se nedvomno izraža skozi ustrezen višji nivo zavesti.

Če smo zelo natančni - zavest je edino, kar neizpodbitno obstaja. Vsa zaznava fizične stvarnosti, opažanje, čutenje in vse ostalo so le senzacije, vtisi v zavesti. Splošno mišljenje je, da sta materija in zavest dve ločeni stvari, za kar pa ni prav nobenega dokaza. Vtis o materiji nastane v zavesti, zato nimamo nikakršnega zagotovila, da materija, pojav z lastnostjo, ki jo shiny_brain_imenujemo »trdnost«, zunaj zavesti sploh obstaja. Kako bi to namreč sploh lahko spoznali, ko pa brez zavesti preprosto ne bi obstajali? Ali imate kako idejo, kako bi brez zavesti kdorkoli lahko karkoli videl ali dojel?

Tu bomo raziskovali tisto, kar bi lahko imenovali univerzalna podoba stvarnosti (UPS). Kot smo ugotavljali v besedilu Ustreznejši model resničnosti, je vse zavest. Brez zavesti ni obstoja. Celo kamen poseduje nekakšno nizko zavest, sicer ne bi obstajal, njegovi atomi in molekule pa bi se razpršili. Vse je živo. Sonce, Zemlja, rastline, živali, ljudje - vse to so izkazi zavesti na različnih nivojih, zavest, ki se manifestira kot oblika. Svet nastane takrat, ko zavest pridobi oblike in forme, miselne oblike in materialne oblike. Pomislimo na milijarde oblik življenja samo na Zemlji.

Če zavest obravnavamo širše - v kozmičnem smislu, potem velja, da si nadeva maske oblik vse dokler te ne postanejo tako zapletene, da se ona v njih popolnoma izgubi. Pri (sedanjih) ljudeh je zavest popolnoma poistovetena s svojo masko. Za sebe ve le kot za formo in zato živi v strahu pred uničenjem svoje fizične ali psihološke oblike. To predstavlja egoistični um in tu nastane dobršen del težav. Zdi se, da je vzdolž procesa evolucije nekaj šlo zelo narobe. A tudi to je le del božanske igre. Naposled pritisk trpljenja, ki jo je ustvarila omenjena anomalija, nažene zavest, da se preneha istiti s formo in se prebudi iz svojih sanj o obliki; ponovno pridobi zavest o sebi, a na mnogo višjem nivoju kot takrat, ko jo je izgubila.

Skozi formo človeka se zavest budi iz sanj o poistovetenosti s formo in se naposled umakne iz nje.

Ko se zavest osvobodi poistovetenosti s fizičnimi in mentalnimi oblikami, postane tisto, kar lahko imenujemo čista ali prosvetljena zavest oz. prisotnost. Nekaj ljudi je to že doživelo, mnogo jih še bo. Prihodnost človeštva je pogojena z dvigom zavesti. Ali menite, da se planet Zemlja lahko izogne uničenju, če bo splošni nivo zavest ostal nespremenjen?

 


 

Zavedanje, občutenje, izkustvo

Poizkusimo zavesti nekoliko zlesti pod kožo. Zavest je lastnost intelekta. V zavesti razlikujemo kot odziv na zaznavo stvarnosti tri pojave. To so zavedanje, občutenje in izkustvo. Ob tem je potrebno omeniti še en fenomen - vedenje, ki se ne povezuje z zaznavo, temveč z že prej prisotnim znanjem.

Vedenje (od vedeti) ali posedovanje znanja pomeni dostop do kozmičnih informacij. Duša kot nosilec zavesti ali individualnega intelekta naj bi po UPS imela dostop do prav vsega kozmičnega znanja. Vsakdo že od rojstva »ve« vse, kar bi kdajkoli mogel vedeti, vendar je dostop do tega znanja omejen. To je koristno, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do njegove zlorabe. Duhovno nerazvitega človeka bi nepojmljiva masa informacij pri spoznavanju svojega bistva tudi ovirala. Dostopnost do tega znanja ureja zakon duhovnega razvoja - večja je duhovna razvitost, več znanja je dostopnega. V resnici gre le za spominjanje, odstranjevanje tančice. Ko pride čas, se duša »spomni« vsega.

Po UPS je smisel duhovnega razvoja duše ali individualnega intelekta, da v popolnosti veš, izkusiš in občutiš, kdo si. Ob tem se postavlja vprašanje, kako to uresničiti. To se zgodi prav s pomočjo zgoraj omenjenih - zavedanja, občutenja in izkustva.

Vedeti ni isto kot zavedati se. Zavedanje je najvišja oblika zavednega spoznanja. Vedenje samo po sebi lahko pripelje le do delnega zavedanja. Vem, da je droga nevarna, a tega še nisem izkusil, preveril v praksi, zato v svoje znanje nisem povsem prepričan. Zgolj izkustvo prav tako vodi le k delnemu zavedanju. Poskusil sem marihuano in poznam nekaj učinkov, a še ne vem, na kakšne načine lahko ta droga vse vpliva na človeka.

Zavedanje dosežeš z vedenjem in izkušanjem, kar pripelje do občutenja. Do občutenja pride, ko se združijo izkušnje in vedenje. Občutki so govorica duše. Zavedanje je občutenje tega, kar si (iz)vedel in izkusil. Le občutenje rodi popolno zavedanje.

Zavedanje samega sebe se doseže skozi popolno občutenje tega, kar v resnici si. Lahko veš, da si božanski, a ko tvoj jaz božanskost to dejansko izkusi, takrat se tvoje zavedanje zaokroži skozi občutenje. To se zgodi na primer v tretji fazi smrti, ko se stopiš z Esenco (glej Premagati strah/Mit o smrti).

In zdaj se postavi vprašanje, kakšno vlogo ima pri vsem skupaj snovni svet?

 


 

Kompleksnost zavedanja

Naslednja trditev je zelo pomembna in utegne bistveno vplivati na razumevanje stvarnosti: zavedanje je dvodelen proces, ki vključuje dve poti: do popolnega vedenja pride duša po poti skozi duhovni svet, do popolne izkušnje pa po poti skozi snovni svet. Ta dva svetova - duhovni in snovni svet - obstajata prav zato, ker je treba prehoditi obe poti. Popolno zavedanje dosežeš le z združitvijo obeh - duhovnega in snovnega sveta - v popolnem okolju, v katerem se lahko vedenje in občutenje združita. Problem današnjega človeka je v tem, da je zavest o duhovnem svetu še zelo šibka, zapostavljanje duhovne plati pa vodi v neuravnotežen razvoj in prav takšen svet, ki nam zdaj poka po šivih.

Le v duhovnem svetu duša lahko pride do popolnega vedenja in le v tridimenzionalnem, snovnem svetu, kjer obstajajo fizični čuti, lahko dosežemo popolno, »opredmeteno« izkustvo. Le tu so na voljo instrumenti, ki omogočajo občutenje in izkustvo na »prepričljiv« način.

Fizično telo je instrument, ki človeku omogoča pridobitev izkustev. To se lahko zgodi le zato, ker obstajata fenomena prostor in čas. Oboje sta le iluziji, ki nastaneta kot posledica »svojevrstnega delovanja« uma. Iluzija prostora omogoča prostorsko razmejitev: obstaja notranjost in zunanjost, jaz in nekdo drug. Tako lahko zunaj sebe spoznaš tisto, kar je prisotno znotraj tebe. Čas pa omogoča časovno razmejitev: včeraj in danes, danes in jutri in razvrstitev dogodkov v časovno vrsto, iz katere je moč razbrati sosledje dogodkov in ločiti vzroke od posledic. S takšnim pristopom spoznaš vse zakone stvarstva. Zato sta čas in prostor zelo pomembna elementa spoznave, toda oba sta prisotna le v tridimenzionalnem svetu, v duhovnem seveda ne.

Posameznega »življenja« v tridimenzionalni stvarnosti (pravilneje rečeno: bivanja v fizičnem telesu) je konec, ko ta dokonča izkušnjo, zaradi katere je »posameznik« tokrat prišel v fizični svet. To, kar je dosegel zdaj, se prišteje tistemu, kar je dosegel na drugih potovanjih skozi čas, dokler ni nazadnje »čisto pri sebi« in ne doseže absolutnega zavedanja. Celoten proces duhovnega razvoja človeka je zaključen, ko v popolnosti ve, izkusi in občuti, kdo je (o tem podrobneje v besedilu Premagati strah/Mit o smrti).

 


 

Zavest, podzavest, nadzavest

Toda zgodba o zakonitostih zavesti je še bolj zapletena. Večplastna je. Človeška bitja ustvarjajo in »vedo, kar vedo«, na treh ravneh izkustva: na podzavestni, zavestni in nadzavestni ravni.

Podzavestna raven je raven avtomatskih procesov: dihanje, utripanje srca, mežikanje... Tu so hipne rešitve problemov. Ko bi ne bilo avtonomnega delovanja in bi bilo tudi osnovne fiziološke procese potrebno zavestno nadzorovati, bi bila zavest preobremenjena; morda bi kar »pregorela«. Ne bi ji ostalo več manevrskega prostora za ukvarjanje s pojavi, ki se dogajajo v zunanjem svetu.

Na zavestni ravni sami ustvarjamo svojo realnost. Zavest uporablja kopico orodij, da lahko obvladuje tisto, čemur rečemo »stvarnost«. Uporablja razum, čustva, občutke, spomin, intuicijo, višje čute in druge duhovne sposobnosti, ki se jih niti jasno ne zavedamo. Koliko tega se zavedamo, je odvisno od ravni zavesti. Vse to je na fizični ravni in gradi naš lažni Jaz. Dvig zavesti pomeni razširitev izkušnje fizične realnosti in dopolnitev vedenja.

Nadzavestna raven je raven izkustva, na kateri se v celoti zavedamo ustvarjanja svoje realnosti. To je raven duše. Psihologija o tej ravni ne govori. Večina se na zavestni ravni ne zaveda namenov, ki jih ima na nadzavestni ravni - ali pa le občasno. Nadzavest je tisti del nas, kjer je shranjen širši načrt duše. Njen cilj pa je, da se približa izpolnitvi tega, zaradi česar smo prišli v telo, torej - da izpolnimo svoje poslanstvo, izživimo določeno vlogo, nekaj konkretnega izkusimo in občutimo. Nadzavest (naš »višji jaz«) nas ves čas usmerja k najbolj želeni naslednji izkušnji rasti - k pravim dogodkom in ljudem, da bi lahko dosegli kombinacijo vedenja in izkustva, ki bosta rodila občutenje in ustvarila zavedanje lastnega bistva.

Duša lahko na nadzavestni ravni ve, da je v tem življenju že izpolnjena, a se tega na zavedni ravni ne »zaveda«. Ko v določenem trenutku ve, da je izpolnjena, se odloči, da bo svojo eksistenco v fizičnem telesu prekinila, saj so zadani cilji doseženi. Odloči se za »smrt«, ki pa je le dogodek v življenju duše, na prehodu v drugo, duhovno stvarnost. Toda na zavestni ravni se človek (običajno) tega ne zaveda. Zato si umišlja, da je smrt tragičen dogodek, ki mu je vsiljen.

 

Višja zavest

Raven zavesti, ki vključuje vse tri ravni zavesti, se imenuje suprazavest ali »višja zavest«. To je raven popolne ustvarjalnosti, popolne zbranosti. Takrat je celota več od seštevka posameznih delov. Tedaj se zgodi premik v območje čistega bivanja. To bivanje je najvišji vir stvarstva v nas.

Nekaterim to stanje (stik zavesti z višjo zavestjo) uspe doseči skozi meditacijo, drugim med molitvijo, skozi obrede, ples... Vsi ga doživimo skozi proces, ki ga imenujemo »smrt«.

Pomembno je vedeti, da so vsi izidi in rezultati vsega, kar počnemo, ves čas načrtovani, nikoli niso nepredvideni, a tega se zavedamo le v višji zavesti. Vse odločitve, ki zadevajo človeško dušo, sprejme duša na eni ali več ravneh zavesti, morda pa celo na četrti ravni, v suprazavesti.

Zmotno je misliti, da je vaše rane povzročil kdo drug. To bi vas spremenilo v žrtev, nekoga drugega pa v zlikovca. A v življenju ni ne žrtev, ne zlikovcev. Nemogoče je postati žrtev okoliščin, ki jih sami oblikujete. Vse življenjske okoliščine so plod vašega stvarjenja. Le da se tega ne zavedate, dokler je zavest na nižjih ravneh.

Vse je stvar zornega kota. Perspektiva ustvari percepcijo. Pogled ustvari zaznavo. Način, kako na nekaj gledamo, ustvari našo zaznavo tega, kar gledamo. Če sem prepričan, da so ljudje v osnovi slabi, bom na vsakem koraku videl potrditve tega prepričanja. Moj um bo namreč na osnovi lastnega programa - iskanje slabosti v ljudeh - iz vseh vtisov izluščil le tiste, ki ustrezajo temu kriteriju. In prepričanje bo postalo »stvarnost«, »resnica«. Prav nasprotne izkušnje pa bo dobil tisti, ki je prepričan, da je v svojem bistvu vsak človek dober. Kdo ima prav? Oba! Vsak ima svojo resnico, ki jo potrjuje z lastnimi izkustvi. A ta resnica je relativna, subjektivna. Vprašanje je torej, kako lahko spoznamo »objektivno stvarnost«. Za večino se to zgodi po smrti, ko se v duhovnem svetu znebimo Jaza in njegovih karakterizacij in vzpostavimo stik z lastnim božanskim bistvom.

 


 

Njegovo veličanstvo - um

Človek se tudi v stanju, ki ga imenujemo »zavest«, ne zaveda dejanske stvarnosti, temveč se ves čas, tudi, ko je buden, nahaja v nezavednem stanju - stanju, ki je precej podobno sanjam. Preprosto ni prisoten v dejanski stvarnosti. To se sicer običajnemu človeku zdi žalitev, a žal drži. Glavni krivec za to nezavedno stanje je napačna uporaba uma.

Tisto, kar imenujemo budno stanje, je nihanje med običajnim nezavednim in globoko nezavednim. To stanje je stanje istovetenja z umom - z miselnimi procesi in čustvi, reakcijami, željami... Za večino je to nezavedno stanje normalno stanje. V takšnem položaju z nami upravlja egoistični um in mi se ne zavedamo svojega bistva, življenjske biti v nas. To je stanje nizke stopnje nemira, nezadovoljstva, dolgočasja ali nevroze - podobno je šumu ozadja, (npr. klima naprave) ki se ga ne zavedamo, dokler ne izgine.

Poleg omenjenega nezavednega stanja pa pogosto zdrsnemo v globoko nezavedno stanje. To se zgodi takrat, ko nas preplavijo negativna čustva. Ko v življenju naletimo na napad ali grožnjo, naperjeno proti egu, se v umu formira negativnost v obliki jeze, strahu, agresije, depresije... Gre za globoko nezavedno stanje, v katerem ob povečani bolečini pride do istovetenja z njo. Postanemo bolečina, zato se upremo z vsemi sredstvi. Takrat svoje pravo bistvo še bolj zanikamo, se še bolj oddaljimo od svoje božanske biti. Toda vse skupaj je le iluzija ega, zgolj interpretacija, zaradi njegove predstave, da je ogrožen. Pozor - ogroženega se počuti ego, ki pa nima zveze z vašim pravim bistvom! Fizično nasilje se vedno zgodi v globoko nezavednem stanju.

Za vse navedeno je seveda glavni krivec um. Je čudovit instrument, če ga uporabljamo pravilno. Obenem pa je le orodje, ki omogoča obravnavo informacij, ne more pa podati razlage o bistvu in občutju življenja. Težava se pojavi, ko v umu iščeš svoje bistvo in ko si domišljaš, da si um. Ker ego predstavlja umeten občutek o lastnem jazu, se mora istovetiti z zunanjimi stvarmi. Najpogosteje se istoveti z lastništvom, s poklicem, ki ga opravljaš, z družbenim statusom in titulo, s fizičnim izgledom, s posebnimi sposobnostmi, zvezami, osebno ali družinsko zgodovino, sistemom verovanja, pogosto pa tudi s politično, nacionalistično, rasno, versko in drugo identifikacijo. Nobena od teh stvari zares ne predstavlja tebe.

Kot pri vsaki stvari tudi pri umu velja, da ob nepravilni uporabi postane destruktiven. Problem je v tem, ker ga sploh ne uporabljamo. On uporablja nas. To je ta bolezen. On tudi predstavlja nas. Verjamemo, da smo isto kot naš um. To je zabloda. Instrument je prevzel kontrolo nad nami, a se tega sploh ne zavedamo! Lahko rečemo, da je v naši civilizaciji um prevzel nadzor nad vsemi aspekti našega življenja, vključno z našimi odnosi do ljudi in narave; postal je monstruozni parazit brez nadzora, ki je sposoben uničiti celotno življenje na planetu in naposled še samega sebe, s tem da ubije gostitelja.

Nezmožnost prenehati razmišljati predstavlja neprijetno odvisnost, a tega se ne zavedamo, ker vsak boluje za to "boleznijo". Obravnavamo jo kot nekaj normalnega. Razmišljanje je postalo bolezen, podobna raku, saj je ne moremo ustaviti. Ta neprestani miselni trušč nam preprečuje najti kraljestvo notranjega miru, kjer je pravo domovanje tistega, ki ga imenujemo Bog.

Descartes je mislil, da je prišel do najosnovnejše resnice, ko je izjavil: "Mislim, torej sem," a s tem je napravil kapitalno napako: izenačil je mišljenje z Bitjem in identiteto z mišljenjem. Identifikacija z umom ustvarja neviden paravan pojmov, oznak, predstav, reči, sodb in definicij, ki blokirajo vsako resnično zvezo. Stoji med vami in vašim pravim Jazom, med vami in naravo, med vami in Bogom. Ustvarja iluzijo ločenosti in onemogoča spoznanje, da pod nivojem fizičnih pojavov in zasebnih oblik tvorimo celoto z vsem, kar je.

Obširneje o umu je govora v sestavku Um, gospodar sveta.

 


 

Do božanske biti v nas skozi sedanji trenutek

Govorili smo o tem, da je življenje nad številnimi oblikami življenja, ki podlegajo rojstvu in smrti, večno in vedno prisotno. Božanska bit se nahaja globoko znotraj vsakega bitja kot njegovo najgloblje, nevidno in neuničljivo bistvo. Marsikdo od materialistično usmerjenih ljudje se sprašuje, kako priti v stik s to notranjo bitjo. Odgovor je zelo preprost. Skozi sedanji trenutek. Skozi sedanji trenutek nam je dostopen ta najgloblji Jaz, naša resnična narava. Toda, ne poskušajte ga doseči s svojim umom. Ne poskušajte ga razumeti. Spoznate ga lahko le takrat, ko je um miren. Ko ste prisotni, ko se vaša pozornost v popolnosti in z vso močjo nahaja v sedanjem trenutku, tedaj je božansko bit, Boga, če želite, mogoče občutiti, a miselno ga ne morete dojeti.

Prosvetljenje pomeni ponovno se zavedati lastne božanskosti in ostati v tem stanju "občutenja razumevanja".

Pričetek svobode se zgodi takrat, ko se zavemo, da nismo mislec. Zavest o tem omogoča, da pričnemo opazovati to entiteto. V trenutku, ko začnemo opazovati misleca, se aktivira naša višja zavest. Takrat pričnemo spoznavati, da obstaja kraljestvo razuma iznad misli in da je misel le majhen aspekt tega razuma. Uvidimo tudi, da imajo vse zares važne stvari - ljubezen, lepota, kreativnost, radost, notranji mir - svoj koren nad umom, izven njega. Pričnemo se prebujati.

Pričeti je treba prisluškovati dialogu v svoji glavi, biti priča notranjemu razgovoru. Pri tem je treba biti povsem nepristranski, brez vsakih sodb in ocenjevanj. Ko prisluškujete misli, se zavedajte ne le te misli temveč tudi samih sebe kot priče te misli. Odpre se nova dimenzija zavesti. Občutite zavestno prisotnost - notranji jaz - za ali pod mislijo. Misel tako izgubi svojo moč nad vami in se umakne, saj ne krepite več uma s poistovetenjem z njim. To je pričetek konca nevoljnega, prisilnega razmišljanja.

Posebno je treba biti pozoren na vzorce, ki se pogosto ponavljajo - nahajajo se na tisti strani gramofonske plošče, ki se morda že leta vrti v vaši glavi. Kmalu boste spoznali, da občutek lastne prisotnosti ni misel; je onkraj uma.

Ko se misel umakne, doživimo diskontinuiteto znotraj uma - praznino »ne-uma«. Sprva so ta obdobja kratka - nekaj sekund - nato pa vse daljša. Ko se pojavi, občutite globoko spokojnost in notranji mir. To je začetek vašega naravnega stanja otipljive enosti z božanskim bistvom, Bogom, kar je običajno blokirano z umom. Z vajo se občutek spokojnosti in notranjega miru poglablja. Tej globini pravzaprav ni konca. Prav tako občutite subtilno izlivanje radosti, ki izvira iz te globine: radost božanskega bitja.

To stanje nikakor ni podobno transu. Tu ni izgube zavesti; prav nasprotno - v tem stanju ste mnogo budnejši, mnogo bolj pripravljeni kot v stanju poistovetenja z umom. V popolnosti ste prisotni. To dvigne tudi vibracijsko frekvenco energijskega polja, ki vašemu fizičnemu telesu daje življenje.

Ko se spuščate globlje in globlje v kraljestvo »ne-uma«, kakor ga imenujejo vzhodnjaki, spoznavate stanje čistega uma. V tem stanju občutite lastno prisotnost s takšno intenzivnostjo in radostjo, da vaše celotno mišljenje, vaše fizično telo in ves zunanji svet postanejo relativno nepomembni v primerjavi z njim. A to ni sebično stanje temveč stanje izgube svojega osebnega jaza, zavedanje nečesa, kar je neizmerno večje od vas.

Namesto da opazujete sebe kot misleca, lahko praznino v lastnih mislih ustvarite tudi tako, da opazujete sedanji trenutek. Preprosto se intenzivno zavedate sedanjega trenutka. Ta postopek, ki je tudi bistvo meditacije, ustvarja veliko notranje zadovoljstvo. Lahko ga vadite kjerkoli - ko hodite po stopnicah, se peljete v avtobusu, pijete kavo - preprosto brez presojanja opazujete vse, kar se dogaja, vsako podrobnost, vključno s telesnimi senzacijami. Kriterij uspešnosti je tu preprost: nivo notranjega miru.

Ali ste kdaj izkusili, čutili, delovali, pomislili izven sedanjega trenutka? Niste, kajti to je nemogoče. Vse se dogaja v sedanjem trenutku. Ali je možno, da karkoli obstaja izven sedanjega trenutka? Seveda ne.

 



Notranje telo

Fizično telo v resnici ne predstavlja vas. To je posledica omejitve uma, ki je ob izgubi stika z božanskim bistvom telo napravil kot potrditev iluzije o ločenosti od Boga, kot tudi v opravičilo strahu, v katerem se nahaja. A telesu ne obračajte hrbta, saj se v njem nahaja razkošje bistvene in nesmrtne stvarnosti. Resnice ne morete najti nikjer drugje kot v vašem telesu!

Fizično telo je le iluzija, maska. Pod njim je nevidno notranje, energijsko ali duhovno telo, s katerim smo povezani z Enim življenjem, ki ni fizično. Notranje telo je tisto subtilno energijsko polje, ki napolnjuje vaše telo in vnaša trepetajoče življenje vsaki celici vašega telesa. Leži na pragu vaše resnične identitete in se dotika fizičnega telesa. Občutek o vašem notranjem telesu nima oblike, nima meje in nima dna. Lahko greste globlje in globlje. Skozi notranje telo ste vedno povezani z Bogom.

Biti stalno povezan s svojim notranjim telesom je ključnega pomena. Več, ko boste vanj usmerili zavesti, višja bo njegova vibracijska frekvenca in manj bo možnosti, da negativnosti vplivajo na vas. Pritegnili boste tudi nove okoliščine ki podpirajo to povišano frekvenco. Če boste usmerili več svoje pozornosti v telo, boste postali bolj prisotni v sedanjem trenutku. Um bo izgubil prevlado. Del svoje pozornosti vedno ohranite usmerjene v notranjost telesa. Občutite svojo notranjost kot enotno energijsko polje. Vse kar delate, delajte s celim svojim telesom! Nikoli ne umaknite pozornosti z njega!

Namesto, da dovolite mislim, da upravljajo z vami, usmerite pozornost v telo in nikoli ne izgubite stika z njim. Veščina ohranjanja neprestane povezanosti z Bitjem skozi notranje telo vam bo omogočila novo kakovost življenja in prinesla doslej nepoznano globino. Ukoreninjeni v svojem telesu se boste počutili trdni kot drevo z močnimi koreninami.

Če ne boste prisotni, naseljevanje vašega telesa pa je ključni del tega, vas bo vedno znova zapeljal um. V trenutku kakršnekoli preizkušnje, napada na vas ali obremenitve, se obrnite vase in se osredotočite na energijsko polje svojega telesa. To storite takoj, še preden ustaljeni psihični mehanizmi prevladajo nad vami. Umu boste tako odvzeli možnost, da vam odvzame zavest. Obenem pa bo odgovor prišel iz globine notranjosti. Tako kot je sonce neprimerno svetlejše od sveče, tako neskončno več razuma ima kozmični intelekt (Bog) od vašega uma.

 

Vez z duhovnim svetom

Popolna prisotnost v sedanjem trenutku je čista zavest, zavest, ki je vrnjena iz uma, iz sveta oblik. Notranje telo je vaša vez z duhovnim svetom. Zavedanje notranjega telesa je stik z višjo zavestjo, zavestjo, ki se spominja svojega porekla in se vrača k izvoru.

Zavest o notranjem telesu ima zanimive posledice v fizičnem svetu. Upočasnjuje staranje. Notranje telo se s časom ne spreminja, s staranjem ga lahko vedno bolj čutite. Tudi pri osemdesetih ga boste čutili tako živo kot pri dvajsetih. Bolj ko ste z zavestjo prisotni v telesu, manj gosta je njegova struktura in bolj svobodni, živahnejši in okretnejši se počutite. Več zavesti pomeni slabljenje iluzije o materialnosti. Ko bo vaša pozornost bolj v notranjem telesu kot zunanjosti, se v vaših celicah in v psihi ne bo več kopičil spomin časa. Kopičenje časa zmanjšuje kapaciteto samoobnavljanja celic. Kljub staranju, ki bo počasnejše, boste navzven delovali mlajše, živahnejše.

Druga posledica je krepitev vašega imunskega sistema. Več je zavesti v telesu, močnejši je imunski sistem. Kot da se vsaka celica budi in radosti. Telo ima rado pozornost. Tudi zdravljenje se pospeši. Največji del bolezni se vtihotapi, ko niste v telesu.

Ne le imunski sistem, krepi se tudi vaša psihološka zaščita. Varnejši ste pred mentalno- emocionalnimi napadi polj drugih ljudi. Frekvenca vaše vibracije se poviša, zato se ne povezuje več z nižjimi vibracijami negativnosti (strah, jeza, ...), ki vas ogrožajo. Ti ne prihajajo več v vaše polje zavesti.

 


 

Vhodi v duhovni svet

Ko vzpostavimo vez z duhovnim svetom - ko se eden od vhodov odpre, začutimo ljubezen kot "občutek razumevanja" enosti. Ljubezen ni vhod, pač pa tisto, kar vstopa skozi vhod v ta svet. Vaša naloga ni iskati ljubezen, temveč poiskati vhod, skozi katerega lahko ljubezen vstopi. Vhodov je več.

Sedanji trenutek je glavni vhod. Je tudi bistveni aspekt ostalih vhodov. Ne morete biti v notranjem telesu, če niste prisotni. Predaja se zgodi, ki vso zavestno pozornost usmerimo k zaznavanju sedanjega trenutka. Prav tako omogoča stik z Duhovnim svetom.

Prostor in tišina sta dve lici iste stvari - niča. Sta zunanji obliki notranjega prostora in notranje tišine, to pa je globoki mir - brezoblično kreativno jedro vsega obstoja.

Tišina je vhod v duhovni svet. Tišina je prisotnost; je zavest, osvobojena miselnih oblik.

Bodite pozorni na tišino, ki ostane za vsakim zvokom. Usmerjanje pozornosti k zunanji tišini ustvarja notranjo tišino, um se utiša, vhod se odpre. Tišina zunaj, mir znotraj. Vsak zvok se rodi iz tišine in se v tišino tudi vrne. Duhovni svet je prisoten v tem svetu kot tišina. Nič ni tako podobno Bogu kot tišina. Dovolj je le obrniti pozornost k njej. Če nič razen tišine ne bi obstajalo, tudi vi ne bi vedeli zanjo. Zaveste se je šele potem, ko ste slišali zvok.

Prostor

Tako kot zvok ne more obstajati brez tišine, tako nobena stvar ne more obstajati brez nestvari - praznega prostora, ki omogoča bivanje. Vsako fizično telo nastane iz nič in se vrne v nič. Atomi so v glavnem prazni. Tisto kar je, je bolj podobno drhteči frekvenci kot delcem materije; kot glasbena nota. Budisti to vedo že 2500 let. Oblika je praznina, praznina je oblika (sutra srca). Praznina je bistvo vsega. Duhovni svet vse, kar je, prežema tudi kot prostor - znotraj in zunaj.

Praznina ali "nič", ne more postati objekt spoznanja. Ne morete ga razumeti. Lahko je vhod, če ga ne poskušate razumeti.

Prostor nima "obstoja". Čeprav sam nima obstoja, omogoča drugim stvarem obstoj. Tudi tišina nima obstoja. Kaj je bistvo sobe? Prazen prostor, ne pa slike in pohištvo. Ker je prostor "nič", je tisto, kar ni tu, važnejše od tistega, kar je. Občutite prostor, tako kot tišino. So vrata. Predmeti so objekti v vašem umu, prostor pa ne. Ko občutite prostor, um ostane brez besed. Ne morete razmišljati in se zavedati prostora - ali tišine hkrati.

Če nič razen "prostor" ne bi obstajalo, tudi vi ne bi vedeli zanj. Zaveste se ga šele potem, ko vidite v njem predmet. Predstavljajte sebe kot točko, ki plava v neskončnem praznem prostoru. Nič zvezd, sama praznina. Nenadoma prostor ne bi bil več neskončen; sploh ga več ne bi bilo! Ne bi bilo hitrosti, premikanja od ene do druge točke. Da bi razdalja in prostor obstajala, morata obstajati vsaj dve referenčni toči. Prostor prične obstajati, ko Eno postane dva ali dve milijardi, vseeno.

Svet in prostor nastaneta istočasno.

Nič ne bi moglo obstajati brez prostora, pa vendar je prostor - nič. Pred trenutkom velikega poka ni obstajal prazen prostor, ki bi čakal, da se napolni. Obstajalo je smo tisto Duhovno - Eno. Ko je Duhovno Eno postalo "deset milijonov stvari", je bil prostor nenadoma tu in omogočal eksistenco množici. Odkod je prišel prostor? Ga je ustvaril Bog, da bi namestil Univerzum? Seveda ne. Prostor je nič, torej nikoli ni bil niti ustvarjen.

Na nebu lahko opazujemo več kot 100 milijard galaksij, vsaka od teh pa je svoj svet z milijardami zvezd. Pa vendar, tisto kat vliva največje strahospoštovanje, je neskončnost vesolja, globina in mir, ki omogočajo tej veličastnosti, da obstaja. Nič ne more biti bolj veličastno od nepojmljive neskončnosti in miru prostora. A kaj je to? Praznina, neskončna praznina.

Tisto, kar se nam kaže kot prostor v našem univerzumu, in kar opažamo preko uma in čutil, je prav Duhovni svet, prikazan v zunanji obliki. To je "telo" Boga. A največje čudo je sledeče: ta mir in neskončnost, ki omogoča obstoj univerzuma, se ne nahaja le zunaj v prostoru; je tudi znotraj vas. Ko boste absolutno in popolno prisotni, se boste srečali z njim kot z mirnim, notranjim prostorom ne-uma. Znotraj vas je neskončna - ne njegova širina, temveč - globina. Prostorska širina je v končni fazi napačno dojeta globina - atribut transcendentalne stvarnosti.

Po Einsteinu sta prostor in čas povezana. Govori o kontinuumu čas-prostor. Čas je četrta dimenzija.

Gre za iluzijo, ki pa vsebuje zrno resnice. To sta dva bistvena atributa Boga, neskončnost in večnost, ki jih opažate, kot da obstajata zunaj vas. Znotraj vas imata čas in prostor notranja ekvivalenta, ki odkrivata njuno pravo naravo. Medtem ko je prostor neskončno globoko kraljestvo ne-uma, je notranji ekvivalent časa - prisotnost, zavest o večnem sedanjem trenutku. Zapomnite si, da med njima ni nikakršne razlike. Ko prostor in čas znotraj dojamete kot Duhovni svet, kot ne-um in prisotnost, bo zunanji prostor in čas še naprej obstajal, a bo mnogo manj pomemben. Svet bo še naprej obstajal za vas, a vas ne bo več omejeval.

Vsaka oblika je v veliki meri nestabilna, zato prinaša strah. Vsaki obliki je sojeno, da se razgradi. Nič na svetu nima takšne vrednosti, da bi večno obstajalo. A če bi nekakšni kozmični pretresi pripeljali do zaključka fizičnega sveta, bi duhovni svet ostal nedotaknjen.

 

Spoznanje je bližje, kot se zdi

Poznavanje in razumevanje zavesti je ključ do razumevanje vesolja in sebe. Kdor želi uresničiti resnično duhovno rast in doseči globoko spoznanje objektivne stvarnosti, ne potrebuje duhovne avanture v Indiji, guruja ali duhovne univerze. Vse to mu je dostopno brez vseh pripomočkov. Vstopiti mora le skozi enega od vhodov v duhovni svet. Eden najmočnejših vhodov je - zavestno vstopanje v sedanji trenutek; s polno pozornostjo, z utišanim umom in občutenjem notranjega telesa dosežemo višjo zavest. Odpre se čaroben svet, iz katerega izhajamo. Svet, ki ga nosimo v sebi, a si vse življenje prizadevamo, da bi ga spoznali - zunaj sebe. Zunaj sebe ga (se) iščemo zaman.

Treba je le - prisluhniti.

 

Obširno o povedanem najdete v naslednjih virih: /67/, /69/

Glejte tudi besedila:

Ko služabnik postane gospodar

Rešitev je v sedanjem trenutku

Odštekani pogovori/Zgodba o Velikem intelektu!),

Skrivnost v možganih (1) , (2)

Zavest in stvarnost

Zavedanje - kaj je to?

Ustreznejši model resničnosti

Um, gospodar sveta

O relativnosti časa

Kaj se gre duša v vesolju

Glejte tudi sekcijo Odštekani pogovori / Duhovni svet

 

 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih