Čeprav se tega v splošnem ne zavedamo, poznavanje materialne sfere življenja današnjemu človeku še zdaleč ne zadostuje. Da bi človeštvo preživelo, potrebujemo novo razumevanje življenja, ki bo omogočilo ustreznejši odnos do sebe, sočloveka in narave. S spoznanji o naravi zavesti, delovanju uma in pomembnosti sedanjega trenutka, ki smo jih obravnavali v drugih besedilih, smo napravili korak naprej k celovitejšemu razumevanju stvarstva. V tem besedilu bomo to razumevanje poglobili s spoznanji o naravi in ozadju problemov, uspehu in neuspehu, razgrajevanju neustreznega, ciljih življenjskega potovanja in še čem.

Povzeto po knjigi Eckhart Tolle: Moč sedanjega trenutka

Norost psihološkega časa

Čas je, kot smo že omenili, iluzija, potrebna umu, da lahko dojema stvarnost. Ni nekaj absolutnega, temveč je podvržen specifiki zaznave. Zato govorimo o psihološkem in »urnem« času. Psihološki čas je odvisen od razpoloženja, urni čas pa naj bi bil linearen, enakomerno tekoč. Posledica takšne – časovne obravnave je, da se ukvarjamo s preteklostjo in prihodnostjo, zato pot našega življenja ni avantura, temveč nujna potreba, da nekam pridemo, da nekaj dosežemo, da uspemo. Ker se um s svojimi sodbami neprestano vpleta v naše dojemanje stvarnosti, je ta zreducirana na osiromašene predstave o njej; ne zavedamo se lepote in čudeža življenja, ki se odkriva povsod okrog nas, kadar smo povsem prisotni v sedanjem trenutku. Ko enkrat zares izkusimo mir in blaženost prisotnosti trenutka, želja, da bi to ponovno izkusili, ne zamre več.

Ali večina tistega, kar počnete, predstavlja le sredstvo za doseganje cilja? Ali je vaše življenje posvečeno kratkotrajnim zadovoljstvom kot so seks, hrana, pijača, droga, veselje in vznemirjenje? Ali mislite, da boste – če dosežete več ciljev – postali bolj izpolnjeni, bolj dobri ali celo popolni? To je le zanka ega. Če je sedanjost zakrita s psihološkim časom, vaše življenje izgublja vibracijo, svežino in smisel za čudežnost. Um ustvarja obsedenost s prihodnostjo, da bi pobegnil od (navidez) nezadovoljive sedanjosti.

Toda v življenju obstajajo tudi trenutki, ko se um za kratek čas izklopi sam od sebe, po naravni poti. To se zgodi takrat, ko je ob kakem pretresljivem dogodku tako fasciniran, da preprosto obmolkne – na primer, ob rojstvu otroka. Takšne trenutke si zapomnimo za vedno. Drug primer je orgazem: čas se za nekaj trenutkov ustavi, vsa pozornost se preusmeri v občutenje močne, prijetne napetosti, ki ji sledi hitra sprostitev. Želimo si, da bi takšni občutki dolgo trajali, a ne vemo, kako to doseči. Zdaj se nam že svita: skozi sedanji trenutek. Če želimo zaživeti polno, z resničnim občutenjem življenja, moramo pustiti ob strani preteklost in prihodnost in se posvetimo nalogi, zaradi katere smo živi: občutenju življenja v sedanjem trenutku.

Preprost test za preverjanje, ali je nadzor v rokah psihološkega časa: Vprašajte se: je v tem, kar počnem, radost, lagodnost in lahkota? Če je odgovor negativen, je čas prekril sedanji trenutek in življenje dojemamo kot breme ali boj.


 

Življenjske situacije

Marsikdaj mislimo, da se naša pozornost nahaja v sedanjem trenutku, a to ne drži. Ujeti smo v psihološki čas. Tisto, kar poimenujemo »življenje«, so le »življenjske situacije«, ki so tesno vezane na psihološki čas – preteklost in prihodnost. Določene stvari se niso odvijale tako, kot smo želeli. Na tem temeljimo svojo predstavo o prihodnosti in ta predstava odreka verodostojnost sedanjemu trenutku. Življenjske situacije so stvar uma. Obstajajo v času. Življenje pa je stvarno. Obstaja v sedanjosti.

Vsi sistemi – religiozni, ideološki in drugi, ki predpostavljajo, da najvišje dobro leži v prihodnosti in učijo, da cilj opravičuje sredstvo, so v zablodi. Cilji v prihodnosti naj bi bili sreča, enakost, svoboda, … Doseženi pa so z nasiljem, mučenjem, ubijanjem… ljudi v sedanjosti. Ideja komunizma je terjala 50 milijonov življenj. Koliko pekla je v sedanjosti ustvarila vera v prihodnost!

Bolj ko kopljemo po preteklosti, bolj se pogrezamo vanjo in manj življenja imamo. Preteklost nas ne more osvoboditi preteklosti. To lahko stori le sedanji trenutek. Sebe ne morete najti z obujanjem preteklosti; najdete se le v sedanjosti. Namesto, da poskušate razumeti preteklost, se raje posvetite občutenju sedanjosti. To ne pomeni, da se odrečete aktivnostim in načrtom, a ne identificirajte se z njimi. Obstaja jasna ločnica med vašim življenjem in vašimi življenjskimi situacijami.


 

Notranji cilj življenjskega potovanja

V življenju želimo dosegati cilje, ki se povezujejo s prihodnostjo. Prihodnost torej ima svoj smisel. A kaj pravzaprav je prihodnost?

To, kar vidimo kot prihodnost, je sestavni del našega sedanjega stanja zavesti. Bodočnost je običajno kopija sedanjosti. Če vaš um nosi težko breme preteklosti, prihodnost ne bo lažja. Preteklost se podaljšuje skozi manjko prisotnosti. Kakovost vaše zavesti v tem trenutku je tisto, kar oblikuje prihodnost. Lahko dobite milijon evrov, a posledična sprememba zavesti bo samo površinska. Preprosto boste nadaljevali enake miselne vzorce, a v bolj luksuznem okolju.

Ko ste na poti, je treba vedeti, kam greste ali pa poznati vsaj pravo smer. Toda edina stvar, vezana za vaše potovanje, ki je zares stvarna, je korak, ki ga trenutno delate. To je vse, kar obstaja. Vaša življenjska pot ima zunanji in notranji cilj. Zunanji cilj je dospeti do kraja, doseči, kar ste začrtali, dobiti to in ono, kar seveda vključuje prihodnost. Toda če vaš cilj ali koraki, ki jih boste napravili v prihodnosti, zahtevajo toliko pozornosti, da postanejo važnejši kot korak, ki ga pravkar izvajate, potem ste popolnoma zgrešili notranji cilj potovanja, ki nima zveze s tem, kar delate in kamor greste, temveč le s tem, kako to delate. To nima nikakršne zveze s prihodnostjo temveč le s kvaliteto vaše zavesti v tem trenutku.

Vaše zunanje potovanje lahko obsega milijon korakov, notranje pa samo enega – tega, ki ga pravkar delate. Spoznali boste da ta v sebi združuje vse ostale korake kot tudi cilj. Ta korak bo preobražen v izraz popolnosti, dejanje neverjetne lepote in kakovosti. Predstavlja obenem namero in izpolnitev vaše notranje poti, poti vase. Lahko boste uresničili kak zunanji cilj (kar se pogosto dogaja) – npr. dosegli bajno bogastvo, a s tem pridelali notranjo bedo. Dobili boste svet, a izgubili dušo, kot je dejal Kristus. Ali pa boste propadli v zunanjem načrtu, a obenem do kraja uresničili notranjo namero. Konec koncev je vsakemu zunanjemu cilju namenjeno, da prej ali slej popade, saj podlega zakonu omejenega bivanja vseh stvari.

Prej ko dojamete, da vam zunanji cilj ne more prinesti trajnega zadovoljstva, bolje za vas. Ko boste uvideli omejitve zunanjih ciljev, boste opustili nerealna pričakovanja, da vas bodo osrečili in jih podredili svojemu notranjemu cilju.


 

Ozadje problemov

Postavlja se vprašanje, kaj je najgloblji vzrok našemu trpljenju in problemom. Če natančneje razmislimo, so vsi problemi povezani s preteklostjo ali s prihodnostjo. Probleme ustvarjamo, ker se ne zavedamo vrednosti sedanjega trenutka in ga zato skušamo spremeniti. Gre za upiranje situaciji, ki jo um razglasi za neustrezno. Tisti, ki situacijo razglasi za neustrezno, je um. Toda, ali on dejansko pozna vse okoliščine in ozadja? Je dovolj moder, da se zaveda globljega pomena stvari in dogodkov?

Če pogledamo, kam je celotno civilizacijo um privedel, lahko brez sence dvoma rečemo, da ne ravna prav in išče rešitve, ki nas vodijo le v slepo ulico. To je posledica njegovega občutka nenehne ogroženosti. V resnici obstaja en sam problem: um, sam in njegova obremenjenost s časom. Vsi problemi so posledica prevelike količine prihodnosti in pomanjkanja prisotnosti.

Ker ljudje v splošnem nismo srečni in svobodni, upamo, da bomo vse cilje dosegli nekoč v prihodnosti. A to je le predstava uma, ki ne zna uiti iz začaranega kroga. Večinoma ljudje ne moremo verjeti, da je sploh možno doseči točko, v kateri ne bo več nobenih problemov. Imamo celo prav. Nikoli je ne moremo doseči, ker smo v njej že sedaj. Srečni ali svobodni ne moremo biti v prihodnosti, kajti od njiju nas ločuje isto prepričanje, ki nam preprečuje, da bi ju dosegli prav ta hip. Prisotnost v sedanjem trenutku predstavlja edini ključ do sreče.

Pozabiti je treba na »življenjske situacije«, ki so stvar uma in posvetiti pozornost življenju, ki je stvarno. Poiščite ozek prehod, ki vodi v življenje: to je sedanji trenutek. Ko imate probleme, pomaga, če odkrijete življenje, ki leži pod »življenjsko situacijo«. Pobegnite psihološkemu času. Uporabljajte čute. Opazujte. Ne sodite. Zavedajte se tihe prisotnosti v vsaki stvari. Dovolite bivanje vseh stvari. Osvobodite se norega uma, ki izsesava vašo življenjsko energijo. Zbudite se iz sanj časa v sedanjost. Ugotovili boste, da vam prav nič ne manjka.

Problemov s tem ne rešiš, kajne? A ne gre za reševanje problemov. Gre za uvid, da problemov ni. Obstajajo le situacije, s katerimi se je treba ukvarjati ali pa jih pustiti na miru in sprejeti kot del »bivanja« sedanjega trenutka, dokler se ne spremenijo. Probleme je ustvaril um in da bi preživeli, je potreben čas. Ne morejo preživeti v realnosti sedanjega trenutka. Ker v sedanjem trenutku ne obstajajo problemi, tudi strahu ni.

Če ste popolnoma prisotni v sedanjem trenutku, ne morete imeti problemov. Problem je nekaj, kar teži um. Um pa je, če ste zares prisotni, izključen. Ne zavest in zaznava, pač pa um. Obstajajo le situacije, ki jih je treba rešiti ali sprejeti. A zakaj iz njih delati probleme? Probleme potrebuje ego, da iz njih gradi svojo pomembnost.

Ko ustvarite problem, ustvarite tudi bolečino. Vse kar je treba storiti, je preprosta odločitev: karkoli se že zgodi, si ne boste več povzročal bolečine. Ne boste več ustvarjali problemov. Ne boste se več odločali, razen, če gre trpljenje predaleč. Vse to boste prešli najbolje, če boste poiskali moč v sedanjem trenutku. Če ne boste več ustvarjali bolečine samim sebi, je ne boste niti drugim. Tako z negativnostjo ustvarjanja problemov ne boste onesnaževali niti Zemlje, niti vašega notranjega prostora, niti kolektivnega duha človeštva.

Če ste se kdaj znašli v položaju neposredne življenjske nevarnosti, potem veste, da ta ni predstavljala problem. Um ni imel časa da se angažira in ustvari problem. Um se ustavi, vi pa postanete popolnoma prisotni v sedanjem trenutku, in nekaj mnogo močnejšega od vas prevzame nadzor. Rešitev najdete intuitivno. V takšnem položaju preživite ali umrete. Karkoli že, to ne predstavlja problem.

Ujeti v ubijalski tempo sodobnega časa ste vse bolj izpostavljeni stresu. Stres povzroča želja, da bi bili »tam« medtem ko ste »tu« oziroma da bi bili v prihodnosti medtem, ko ste v sedanjosti. To je razdor, ki vas trga od znotraj. Norost je živeti s takšnim notranjim razdorom. V resnici izgubljate sedanji trenutek, ker čakate, da se bi izpolnilo tisto, kar si želi um. Čakanje je stanje uma. Pomeni, da zavračate sedanjost, ker želite prihodnost. A to je nesmisel. Kadar čakate, se spomnite, da mečete proč nekaj dragocenega, da bi dosegli nekaj, kar je nepomembno. Edino, kar je resnično pomembno, je sedanji trenutek. Če ga boste živeli kakovostno, bo kakovostna tudi prihodnost. V nasprotnem nenehno tečete za nečem, česar ni mogoče ujeti.

Ne morete živeti v prihodnosti. Življenje se odvija le v sedanjem trenutku. Lahko izboljšate svojo življenjsko situacijo, ne morete pa izboljšati življenja. Življenje je vaše najgloblje notranje bistvo. Ono že predstavlja celoto in je popolno. Zato pobegnite v sedanjost.

Vas bolj veseli živeti v preteklosti, se hvaliti z minulimi uspehi, avanturami, izkustvi? Ali gojite ponos, jezo, samopomilovanje? S tem pospešujete proces staranja vašega telesa. Jemljete mu dragoceno življenjsko energijo, odrekate mu njegovo živost. Zanikate njegovo vrednost. To ni modro ravnanje. Bolje je biti zaprt za preteklost, razen takrat, ko ne gre drugače.

V prihodnosti je vredno zastaviti tiste cilje, ki so modri in vredni truda. Vredni truda so takrat, kadar ne uničujejo narave in življenja in prispevajo k boljšemu stiku z njima. Povečanje udobja pogosto ne ustreza temu kriteriju, saj nas od narave odtujuje, nas zasužnjuje, nas dela prekomerno odvisne, obenem pa povzroča neljube posledice. Zaradi prevelikega udobja boste prej ali slej morali najti rešitev, ki bo odpravljalo posledice udobja (zamaščenost, slabo zdravje, slabo počutje). V čem je torej smisel velikega udobja?


 

Uspeh in neuspeh

Ni res, da je ciklus uspeha dober, neuspeha pa slab – razen za um. Razvoj običajno obravnavamo kot pozitiven, a nič se ne more razvijati večno. Če bi se razvoj katerekoli vrste odvijal brez prestanka, bi naposled postal monstruozen in uničevalen. Pomislite na rakaste celice! Razgradnja je potrebna zato, da bi se omogočil nov razvoj. Eden brez drugega ne moreta.

Ciklus neuspeha je absolutno potreben za duhovno spoznanje. Prav močna bolečina ali izguba vas privedejo v duhovno dimenzijo. Morda pa je prav vaš uspeh pokazal svojo praznost in vas je streznil. Neuspeh je skrit v vsakem uspehu, uspeh pa v vsakem neuspehu. V snovnem svetu vse na koncu doživi »neuspeh«. Vse oblike so neobstojne.

Kadar doživite neuspeh, se spomnite, da je ta dragocenejši kot uspeh. Prinese vam izkušnjo in nauk, ki sta pogoj za naslednje uspehe. Brez izkušnje in nauka ne more biti napredka. Ob samih uspehih se človek le poleni in opusti pozitivno prizadevanje za napredkom.

V naravi se vse odvija v ciklusih. Tudi vaša fizična energija je podvržena ciklusom. Ne more biti vedno na vrhuncu. Včasih se morate soočiti tudi s trenutki slabe, šibke energije. Obstajajo veliki in mali ciklusi v okviru velikih. Obstajajo ciklusi uspeha in neuspeha. Mnoge bolezni nastanejo iz ciklusov borbe proti ciklusom slabe energije, ki so nujni za regeneracijo. Prepričanje, da je neprestano treba ustvarjati uspeh, je zabloda. Telo deluje samozaščitno in povzroči bolezen zato, da bi vas prisililo k temu, da se zaustavite in omogočite regeneracijo.

Ciklična narava vesolja je tesno povezana z neobstojnostjo vseh stvari in položajev. Kratkotrajnost je značilnost vseh stvari, ki jih srečate v življenju. Vse se bo spremenilo, izginilo ali pa vas ne bo več zadovoljevalo.


 

Sreča in nesreča

sta tesno povezani. Sreča vsebuje nesrečo in obratno. To je govoril tudi Buda. Če se srečni spomnite, da bo ta kratkega veka, vas obide žalost. Ko se nesrečni spomnite, da ne bo trajala večno, posije žarek sreče. Sreča in nesreča sta v resnici eno – ločuje ju le iluzija časa. To ni negativno razmišljanje. To je prepoznavanje narave stvari. Bolj ko si prizadevate srečo ustvariti s pomočjo minljivih (materialnih) stvari, bolj se vam ta izmika. Stvari in stanja vam lahko nudijo zadovoljstvo, a vam bodo prinesli tudi bolečino. Lahko vam nudijo zadovoljstvo, ne morejo pa vam prinesti radosti. Nič vam ne more prinesti radosti. Radost je nepovzročena in nastane znotraj vas kot radost ob stiku z vašim bistvom, z Bogom. Je bistveni del notranjega stanja miru. Je naše naravno stanje in ne nekaj, za kar se je treba močno potruditi ali boriti zanjo.

Dejstvo je, da se z nesrečo poistovetimo in jo vzdržujemo pri življenju s prisilnim razmišljanjem. To je treba ozavestiti. Nesreča lahko obstane le, če smo odsotni iz sedanjega trenutka. Celo utelešena bolečina ne more dolgo obstajati v vaši zavestni prisotnosti. Svojo nesrečo vzdržujemo pri življenju s tem, ko ji dajemo čas. To je njen motor. Odstranimo čas – z intenzivno zavestjo v sedanjem trenutku – in izginila bo. Toda, ali zares želite, da izgine? Kako boste brez nje?

Mnogi ljudje nikoli ne spoznajo, da ni rešitve v tistem, kar počno, kar imajo ali se trudijo ustvariti. Če vam nič ne more prinesti izpolnitve, za kaj se potem boriti?

Sreča, ki je zagotovljena iz zunanjega izvora, ne more biti globoka. Prava sreča se nahaja znotraj vas, v globini vas. Lahko se sesuje vse okoli vas, a to ne more uničiti notranjega miru.


 

Trpljenje

Trpljenje je posledica konflikta. Konflikta med tistim, kar se je zgodilo in med tem, kar um meni, da bi se moralo zgoditi. A um je zelo neveden in se pogosto moti. Vse trpljenje je torej ustvarjeno s strani ega in zanj je zaslužno upiranje. Če se krčevito držite in ustvarjate odpor, to pomeni, da se ne želite prepustiti življenjskemu toku in zato morate trpeti.

Trpljenja nikoli ne ustvarja situacija, v kateri ste se znašli. Trpljenje ustvarja vaš odpor proti tistemu, kar je. A tistega, kar je, nima smisla zanikati. Če ne morete sprejeti zunanjega stanja, sprejmite notranje stanje: ne upirajte se bolečini. Dopustite ji, da je tu. Predajte se ji kot tudi strahu, obupu ali kaki drugi obliki trpljenja. Bodite ji priča, a je miselno ne označujte. Objemite jo. Potem boste videli, kako se ob predaji globoko trpljenje pretvori v globok mir.

Ne upirati se pomeni biti v skladu s tem, kar je. Ko vaša notranja odvisnost od oblik izgine, takrat splošne prilike vašega življenja, splošne oblike – paradoksalno – težijo k resnemu izboljšanju. Stvari, potrebne za vašo srečo, se brez napora ali boja uredijo same po sebi.

Za vaše trpljenje ne obtožujte drugih. Obtoževanje je znak neznanja. Dogodke, ki so se zgodili, ste pritegnili v svojo zavest, ker je to v načrtu vaše duše. Tega se seveda ne zavedate, ker ne poznate lastne duše in njenih načrtov, ki so stvar nadzavesti. Žrtev in zločinec se privlačita. Oba težita k uresničitvi dejanja, ki je pogosto pogojeno karmično in vodi k sprostitvi napetosti in vzpostavitvi naravnega ravnovesja. Vse se podreja zakonu vzroka in posledice, ki se razteza preko dogodka smrti fizičnega telesa in zadeva naslednja utelešenja duše.


 

Razgrajevanje neustreznega

Ali prezirate delo, ki ga opravljate? Prezirate partnerja, sodelavca…? Energija, ki jo na ta način pošiljate, ima tako škodljive posledice, da onesnažujete sebe in okolico. Poglejte dobro vase. Je znotraj sled nestrpnosti, odbojnosti do drugih? Kako se to čuti v telesu? Kakšne misli in čustva vas ob tem preplavljajo? Bi si želeli, da ostanejo v vas?

Popolnoma nepomembno je, ali so vaše misli in občutki upravičeni ali ne. Vi se upirate tistemu, kar je. Iz sedanjega trenutka delate sovražnika. Ustvarjate nesrečo, konflikt med tistim znotraj in onim zunaj. Vaša nesreča onesnažuje ne le vaše notranje bitje in ljudi okrog vas temveč tudi kolektivni duh, katerega neločljiv del ste. Zastrupljanje planeta predstavlja le zunanji odraz notranje psihične onesnaženosti, odraz milijonov nezavednih posameznikov, ki ne prevzemajo odgovornosti za svoj notranji prostor.

Pri vsakem negodovanju samega sebe spreminjate v žrtev. Negodovanje pomeni nesprejemanje, nosi negativni naboj. Možnosti so tri: zamenjajte okolje, z akcijo položaj spremenite ali pa razmere sprejmite. Če boste krenili v kakršnokoli akcijo, sprva odvrzite negativnosti, če je to le mogoče. S tem si položaj olajšate. Imate strah? Priznajte ga, opazujte ga, posvetite mu pozornost, bodite v njem. S tem boste presekali vez med njim in razmišljanjem. Izkoristite moč sedanjega trenutka – te strah ne more premagati.

Vse, kar je nezavedno, se razgrajuje, ko nanj spustite svetlobo svoje zavesti. Običajno nezavedno je sprva težko prepoznati, ker je to stanje tako normalno, običajno. Vprašajte se, kaj se v vas dogaja v tem trenutku. O čem razmišlja um. Kaj je to kar ta hip občutite? Je v telesu kaka napetost? Primarna stvarnost je znotraj, in sekundarna zunaj.

Prenehajte delati, kar ne želite ali pa se odrecite negativnostim, ki jih je vaš um ustvaril v zvezi z nečem, kar vas zastruplja in ne služi ničemur, razen krepitvi lastnega jaza. Pomembno je spoznati jalovost takšnega početja. Negativnost nikoli ne predstavlja dobre rešitve; v večini primerov vas drži fiksirane v situaciji in blokira stvarno spremembo. Vse, kar je okuženo z negativno energijo, je onesnaženo in sčasoma postane vir dodatne bolečine in nesreče. Še več, negativno notranje stanje je nalezljivo, nesreča se širi laže od fizične bolezni. Preko zakona resonance poganja in hrani prikrito negativnost v drugih, če niso visoko zavestni.

Če resnično ničesar ne morete storiti, da bi spremenili položaj, potem sprejmite to, kar je, s tem, da premagate notranji odpor. Lažni nesrečni jaz s tem ne bo mogel preživeti. To se imenuje predaja. Predaja ne pomeni slabost. V predaji se nahaja ogromna energija. Samo tisti, ki se predaja, poseduje duhovno moč. S predajo se notranje osvobodite situacije. Morda se bo potem situacija uredila brez vašega sodelovanja.


 

Uporaba negativnosti

Ego misli, da z negativnostjo lahko doseže, kar želi – da pritegne želeno stanje in uniči tisto, ki mu ni po volji. A to ne deluje. Namesto da bi pritegnila želeno stanje, negativnost preprečuje njegov nastanek. Namesto, da bi uničila negativno stanje, ga negativnost vzdržuje. Edina njena »koristna« funkcija je, da vzdržuje in jača ego.

Ko se poistovetite z neko obliko negativnosti, je ne boste želeli zapustiti in na neki globoki ravni ne želite pozitivne spremembe. Ta bi pripeljala v nevarnost vašo identiteto, identiteto razžaljene in jezne osebe. Zato ignorirate, oporekate in sabotirate tisto pozitivno v vašem življenju. To je paradoks.

Negativnost je nenaravna, a pri ljudeh običajna. Je usmrajevalec duha. Gre za posledico svobodne volje. Nobena druga oblika življenja na Zemlji ne pozna negativnosti, le ljudje, kot tudi nobena druga vrsta ne zastruplja zemlje, ki nas hrani. Ste kdaj videli nesrečno rastlino ali hrast pod stresom? Živali in rastline znajo sprejeti tisto, kar je. Znajo živeti in umreti, in iz smrti ne delajo problema. Ne ovira jih um in ne ukvarjajo se s preteklostjo, ki bi v njih kopičila sovraštvo in gradila lažno identiteto. Račke se stepejo, trenutek zatem pa je zopet vse v redu, brez zamer in sovraštva.

Negativna čustva lahko vsebujejo sporočilo – primer bolezni. A spremembe, ki jih napravite, so običajno le kozmetične, razen če gre za spremembe nivoja zavesti. Slednje pa povečuje nivo vaše prisotnosti. Dokler je negativnost prisotna, jo izkoristite kot opomin k večji prisotnosti. Recite si: prebudi se, bodi prisoten v sedanjem trenutku! Tudi najblažja razdraženost je pomembna in resna. Če jo spregledamo, pride do kopičenja negativnih reakcij. Morda boste lahko negativno polje v sebi preprosto odvrgli, ko boste spoznali, da nima nikakršnega namena. Če ga ne morete odvreči, preprosto sprejmite njegovo prisotnost in usmerite pozornost na občutke.

Dobra metoda za odpravljanje negativne reakcije: predstavljate si, da postanete prosojni za zunanji vzrok reakcije, brez čvrstosti snovnega telesa. Katerikoli vzrok, npr. ropot, gre preprosto skozi vas, ne zadene v »zid« v vas. Lajež, jok otroka, zastoj v prometu, pa tudi žalitev – lahko gredo kar skozi vas, ne da bi vas vznemirili.


 

Obstaja le sedanji trenutek

Odpor sedanjemu trenutku, kot kolektivna anomalija, je notranje povezan z izgubo zavesti o povezanosti z Izvorom (Bogom), in to je osnova dehumanizacije industrijske civilizacije. Freud ni dojel, kje je koren problemov. Ta kolektivna anomalija je ustvarila zelo nesrečno in skrajno nasilno civilizacijo, ki je postala grožnja ne le sami sebi temveč življenju na celotnem planetu.

Sedanji trenutek je najdragocenejša stvar, ki obstaja. In hkrati edina stvar. Predstavlja vse, kar obstaja. Večna sedanjost je prostor, v okviru katerega se odkriva celotno vaše življenje, edini dejavnik, ki se ne spreminja. Nikoli ni obstajal čas, v katerem vaše življenje ni bilo sedanji trenutek, in tudi nikoli ne bo. Obenem pa sedanji trenutek predstavlja edino točko, ki vas lahko odvede iz ozkih okvirov uma. Sedanji trenutek je ključ za vstop v duhovno dimenzijo.

Ali se lahko karkoli zgodi izven sedanjega trenutka? To je seveda nemogoče. Preteklost je le sled spomina, shranjena v umu, o sedanjem trenutku. Prihodnost pa predstavlja zamišljeni sedanji trenutek, projekcijo uma. Ko nastopi prihodnost, ta predstavlja sedanji trenutek. O prihodnosti razmišljate zdaj. Preteklost in prihodnost ne moreta obstajati brez sedanjega trenutka.

Opustite iskanje v zunanjem svetu! Ne iščite notranjega miru, ne iščite drugega stanja, razen tistega, v katerem se nahajate. V nasprotnem izzovete notranji konflikt in nezavedni odpor. Odpustite si, ker niste mirni. V trenutku, ko boste sprejeli svoj nemir, se bo ta spremenil v mir. To je čudo predaje.

V čem je čar ekstremnih športov? Ekstremni športi človeka silijo k bivanju v sedanjem trenutku! Toda tudi to lahko človeka naredi odvisnega. Celotno bistvo Zena je v tem, da hodite vzdolž ostrine sedanjega trenutka. Tudi sufizem – mistična veja islama – poudarja pomen sedanjega trenutka.

Morda se boste vprašali: Ali se z osredotočanjem na sedanji trenutek ne oddaljujem od drugih ljudi?

Nasprotno. Dokler ne vzpostavite stika s svojim pravim bistvom, vam bo realnost drugih ljudi uhajala, ker niste našli svoje lastne. Vašemu umu bodo všeč ali ne všeč zunanje oblike ali um. Prava spoznava postane močna, ko obstaja zavest o lastni identiteti, Bogu. Takrat opažate telo in um druge osebe le kot zaslon, za katerim lahko občutite njihovo pravo realnost. Na tem nivoju se vse trpljenje prepozna kot prevara.


 

Globoko potapljanje v stanje prisotnosti

Napravite poizkus: Zaprite oči in si recite: Zanima me, kakšna bo moja naslednja misel. Nato postanite zelo pozorni in čakajte naslednjo misel. Kot mačka, ki opazuje mišjo luknjo. Nekaj časa ne bo nič, potem pa se bo prikradla kaka misel. Dokler ste v stanju intenzivne prisotnosti, ste prosti misli. Ko pa se zavestna pozornost spusti pod določen nivo, misli zopet navalijo. Mir je izgubljen. Zopet ste v času.

Lahko pa stopite v stanje zavestnega čakanja: prežite na to, kaj se bo zgodilo naslednji trenutek. V tem primeru se vsa pozornost nahaja v tem trenutku. Popolnoma ste prisotni.

Poistovetenje z umom ustvarja dodaten čas, opazovanje uma pa odpira dimenzijo večnosti. Energija, ki jo potegnete iz uma, se pretvarja v prisotnost. S pogostejšim bivanjem v sedanjosti ne boste zmanjšali ostrine vašega uma. Nasprotno. Kadar ga boste uporabljali, bo bolj usmerjen, koncentriran, izostren.


 

Pot je pomembnejša od cilja

»Kako« je pomembnejše kot »kaj«. Posvetite več pozornosti procesu kot rezultatu. Če sprejmete sedanji trenutek, izgine vse nezadovoljstvo, napetosti se razblinejo, pojavi se radost in lahkotnost. Ne ukvarjajte se s plodovi svojega dela; preprosto posvetite pozornost samemu delu. Plodovi bodo prišli sami od sebe.

Ko prisilna težnja za begom od sedanjega trenutka v prihodnost ugasne, se božanska radost zlije v vse kar počnete. Niste več odvisni od prihodnosti, ki naj bi prinesla zadovoljitev. Rezultati vas sploh ne skrbijo več, kajti niti uspeh, niti neuspeh ne moreta spremeniti vašega notranjega stanja povezanosti z Izvorom. Najdete življenje, ki leži pod vašim življenjskim položajem. Izginejo pričakovanja, da vas bodo rezultati osrečili. Za srečo ne rabite več rezultatov. Osrečuje vas že pot. Ne pehate se več za svojimi cilji, z okrutnostjo, sebičnostjo in brezobzirnostjo, saj cilji niso pomembni. Strahu ni več, saj ne potrebujete nekaj, da bi bili srečni. Izhod ni pomemben, zato tudi pričakovanj ni. Dosegli ste stanje povezanosti z Izvorom, z Bogom, to pa je največji uspeh, ki je že vaš.

Biti prost časa pomeni biti osvobojen pretekle psihološke potrebe za identiteto in bodoče potrebe za zadovoljitev.


 

Pomen predaje

Za marsikoga ima predaja negativno konotacijo in predstavlja poraz, odstop, nedoraslost izzivom itd. Toda resnična predaja je nekaj povsem drugega. Ne pomeni, da morate pasivno opazovati katerokoli situacijo in da ne smete ob njej ničesar storiti. Prav tako ne pomeni, da morate prenehati z načrti in aktivnim pozitivnim odzivanjem. Ne pomeni, da dopustite lastno izkoriščanje ali zlorabo. Treba je odločno reči ne, a brez notranjega odpora. Ne puščajte v sebi prostora za kakršnokoli nezadovoljstvo v kakršnikoli obliki.

Če ni predaje, občutite svet in ljudi kot grožnjo, oglasi se želja po agresivnosti kot posledici obsodbe kot tudi potreba po dominiranju. Pojavi se strah. Napetost se pojavi tudi v telesu, ki postane togo, svoboden pretok energije je zmanjšan.

Predaja pomeni preprosto, a globoko modrost prepuščanja namesto zoperstavljanja življenjskemu toku. Edino mesto, kjer lahko izkusite tok življenja je sedanji trenutek, zato predaja pomeni sprejeti sedanji trenutek brezpogojno in brez rezerve. To pomeni, odstraniti notranji odpor proti tistemu, kar je, odstraniti mentalno obsodbo in čustveno negativnost. Slednja se pojavita, kadar je um v stiski, ko gredo stvari narobe. Predaja vas reši poistovetenja z umom, ki vrši odpor.

Predaja je čisto notranji fenomen. Ko se predajate, ni potrebno sprejeti celotne situacije temveč samo delčka, ki se mu reče sedanji trenutek. Ko se ne upirate, se kakovost vaše zavesti in s tem vsega, kar počnete, neizmerno povečuje. Tudi rezultati odražajo to kakovost; ne gre več za “delo” temveč za nekaj več. Ne mešajte predaje s stališčem: “ni mi mar” ali “ne morem se več truditi”. V obeh gre za prikrit odpor.

Ego verjame, da vaša moč leži v vašem odporu, a odpor vas le ločuje od Izvora, v katerem leži vaša resnična moč. Odpor predstavlja slabost in strah, maskiran v moč. S predajo odpade potreba po nezavednem igranju, utrjevanje ega in lažne maske. Postanete zelo preprosti in stvarni. Ego bo dejal: Postal boš ranljiv. Izpostavljen poškodbam. A resnica je ta, da si ranljiv, dokler ne odvržeš odpora.

Prva stvar, ki jo storite v težavnem položaju je, da si priznate, da odpor obstaja. Opazujte, kako ga vaš um ustvarja, kako označuje položaj, bodite pozorni na proces razmišljanja. Občutite energijo čustev. Ko ste priča pojavu odpora, uvidite, da ta nima nikakršnega namena. Z usmerjanjem vaše celotne pozornosti na sedanji trenutek odpor postane ozaveščen in to je njegov konec. Ne morete biti zavestni in obenem nesrečni in polni negativnosti. Vsaka negativnost je znak odpora, ta pa je neozaveščen.

Ko se predate, se obrnite navznoter in dobro preverite, ali je v vas ostala še kaka sled upiranja.

S predajo boste spremenili vaše odnose. Ljudi ne boste več obravnavali kot sredstva za dosego svojih ciljev. Za vas ne bo več primarno tisto, kar iz zveze lahko potegnete – materialna korist, občutek moči, fizično zadovoljstvo ali kaka izmed oblik zadovoljevanja ega.

Ko ste (verbalno) napadeni, opazujte svojo lastno potrebo, da bi se branili. Opazujete privrženost svojim idejam in predstavam, ki jih branite. Občutite mentalno-emocionalno energijo v ozadju vaše potrebe, da imate prav. To predstavlja energijo egoističnega uma. Vi jo oživljate s tem, ko jo priznavate. Toda vi imate izbiro. Lahko odstopite od ustaljene reakcije – morda zgolj zato, da boste videli, kaj se bo zgodilo. Predate se. To ne pomeni le, da rečete: Ti imaš prav in obenem mislite: “Jaz sem iznad tega otročjega stanja”. S tem bi le premestili odpor na nek drug nivo, pri čemer bi vaš prav še naprej glodal po vas. To pomeni sprejeti, da ima drugi prav. A ego je zvit in vas bo poskušal zavesti, zato morate biti zelo iskreni, oprezni in zelo prisotni, ko preverjate, ali ste odstopili od istovetenja s svojim mentalnim stališčem. Če vam je uspelo, se počutite lahki, neobremenjeni in mirni. Opazili pa boste tudi razliko v odzivu druge osebe.

V taoizmu obstaja termin “vu vei“, aktivnost brez akcije; sedeti mirno in ne delati nič. A to se radikalno loči od neaktivnosti v običajnem stanju zavesti. Gre za opreznost brez vključevanja odpora.

Krščanski termin “pot križa” pomeni najti Boga preko predaje, popolnega sprejemanja tistega, kar je.

Ker je odpor neločljiv od uma, pomeni predaja – opuščanje odpora – smrt uma, ki se pretvarja, da je “vi”.


 

Priložnosti za širitev zavesti

Velik del človeštva je nezaveden zato lahko trdi oklep ega razbije in prisili k predaji le mejna situacija v obliki neke velike nesreče, drastične spremembe, strašne izgube, smrt in podobno. Takrat se ves svet zruši in izgubi smisel. Egoistični um, tvorec tega sveta, se ob tem sesuje. Ob tem lahko iz pepela starega sveta vstane nov svet. Lahko pa se odpor še naprej povečuje in življenje pretvarja v pekel.

Mejne situacije so pripeljale do mnogih čudes. Ko so ljudje sprejeli navidez nesprejemljivo, so postali sposobni stopiti v stanje milosti, v katerem se zgodi osvoboditev preteklosti. Seveda tisto, kar odpre pot do čudeža, ni mejna situacija temveč dejanje predaje.

Kakovost vaše zavesti je v tem trenutku odločilen faktor, ko gre za primernejšo pot v prihodnost, zato je predaja najpomembnejša stvar, ki omogoči to spremembo. Vsaka akcija je sekundarnega pomena. Nobena resnično pozitivna akcija se ne more roditi iz stanja zavesti, ki ne ve za predajo. Skozi predajo duhovna energija pride v ta svet. Za razliko od energije uma ta ne onesnažuje sveta in ni porejena zakonu polarnosti, ki nalaga, da nič ne more obstajati brez svojega nasprotja.

Duhovna energija pripada drugačni stopnji realnosti in bo ustvarila drugačen svet takrat, ko bo dovolj ljudi sposobno predaje. Če bo Zemlja obstala, bodo na njej ljudje z duhovno energijo.

Kristus je dejal: “Blagoslovljeni so tisti, ki popuščajo; zemlja bo njihova last.”

Ne želimo reči, da boste s predajo postali srečni. Ne boste. A strah in bolečina se bosta spremenila v notranji mir in spokojnost, ki izhajata iz nečesa globoko v vas – iz duhovnega sveta. Božji mir. V primerjavi z notranjim mirom je sreča le površna stvar. S tem mirom prihaja tudi spoznanje, ne na nivoju uma temveč bitja, da ste neuničljivi, nesmrtni. Gre za absolutno prepričanje, ki ne potrebuje zunanjih dokazov ali potrdil zunanjega izvora.

Ob vsaki hudi preizkušnji se spomnite, da ta vsebuje tudi svojo drugo plat, da ste le korak oddaljeni od nečesa neverjetnega, od alkimije, ki omogoči čudež. In ta korak je predaja.

Pod lepoto zunanjih oblik obstaja še nekaj. Nekaj, kar ne morete poimenovati, nekaj nepopisnega, nekakšno globoko sveto bistvo. To se odkrije le, ko ste prisotni. Ali je možno, da sta to neimenovano bistvo in vaša prisotnost eno in isto? Ali bi obstajalo brez vaše prisotnosti? Premislite!

Glej vir /69/, Eckhart Tolle: Moč sadašnjeg trenutka