Tisto, kar sodobnemu človeku najbolj manjka je – poznavanje samega sebe. A ne fizioloških mehanizmov in dogajanj v njegovem telesu. Ti so le odraz kompleksnega notranjega dogajanja, ki se vrši v zavesti.

Človek bi moral spoznati delovanje in zakonitosti svoje zavesti, kjer ima um odločilno vlogo. Prav um je krivec za težave, s katerimi se soočamo. Treba mu je vzeti iz rok vajeti, ki ga postavljajo v vlogo brezobzirnega, brezvestnega uničevalca človeka in sveta. Iz pomočnika se je namreč prelevil v gospodarja, ki odloča o vsem. Namesto, da bi ga uporabljali, on uporablja nas. Celo istimo se z njim. Verjamemo, da smo isto kot naš um. To je zabloda. Instrument je prevzel kontrolo nad nami, a se tega sploh ne zavedamo!

V besedilu Zavest in stvarnost smo govorili o bistvenem pomenu zavesti. Če je zavest kot prazno slikarsko platno, na katerem nastajajo poljubne slike, potem je um kot čopič, ki ustvarja slike z nanašanjem barv. Barve so misli in čustva. Težava je v tem, ker je čopič postal hiperaktiven in v iskanju popolnosti packa slike drugo čez drugo. Pozabil je, da nobena od slik ne more biti popolna. Popolna je le tista slika, ki vsebuje vse – prazno platno. Zavest oziroma platno pa si je začelo o sebi zmotno misliti, pol-glaveda je – slika. S tem je neskončnost omejilo na en sam pojav.

Omenili smo tudi, da je zavedanje dvodelen proces, ker do popolnega vedenja duša pride po poti skozi duhovni svet, do popolne izkušnje pa po poti skozi snovni svet. Duhovni in snovni svet obstajata prav zato, ker je treba prehoditi obe poti. Prav prevlada uma, ki se je tako rekoč izgubil v snovnem svetu, je povzročila oslabitev duhovne zavesti; zapostavljanje duhovne plati življenja pa vodi v neuravnotežen razvoj in prav takšen svet, ki nam zdaj poka po šivih. Tako se vse globlje potapljamo v materialnost in pozabljamo na svojo pravo, božansko naravo. Um je prevzel nadzor nad vsemi aspekti našega življenja, vključno z našimi odnosi do ljudi in narave, in postal monstruozni parazit brez nadzora, ki je sposoben uničiti celotno življenje na planetu in naposled še samega sebe.

Ponovimo še, da se človek tudi v stanju, ki ga imenujemo »budna zavest«, ne zaveda dejanske stvarnosti, temveč gre v splošnem za nihanje med običajnim nezavednim in globoko nezavednim. V obeh primerih pa gre za stanje istovetenja z umom – z miselnimi procesi in čustvi, reakcijami, željami… V vsakdanjih položajih – ko smo ogroženi ali napadeni in ko gredo – po sodbi uma – stvari narobe, postanemo »nezavedni« in ne želimo sprejeti danosti, če se ne ujema s predstavo v umu. Tako podležemo vzorcem reagiranja, ki jih diktira ego. Ravnamo v nasprotju s svojo pravo naravo; napadamo, se branimo, obsojamo, odobravamo, uničujemo, ubijamo itd. Vse to se seveda odraža tudi na globalnem nivoju. Rezultat: samo v 20. stoletju smo ljudje usmrtili preko 100 milijonov svojih bratov in sester.

Mi vsi smo odgovorni za svoj notranji prostor kot tudi za ta planet. Ko bomo prenehali z notranjim onesnaženjem, bo to vidno tudi zunaj. Prevlada uma ni nič drugega kot določena faza v evoluciji zavesti. Če ne bomo sposobni preiti na naslednji nivo, nas bo um, ki se je pretvoril v monstruma, uničil. Umsko dejavnost, ki je pomemben del zavesti, je treba dvigniti nad tiranstvo uma in jo uporabiti za tisto, za kar je namenjena. Takrat bo misel mnogo bolj kreativna in bo omogočila razvoj v skladu z duhovnimi ideali.

V nadaljevanju bomo govorili o delovanju uma in ega, o mehanizmu bolečine, ozadju problemov in še čem.


 

Omejitve uma

Zdi se nam, da bi, če bi prenehali razmišljati, prenehali obstajati. Zaradi istovetenja z umom je ta postal hiperaktiven. Uporabljamo ga zelo nespametno, saj deluje tudi takrat, ko bi bilo bolje, da bi molčal. Ustvarja resen odliv naše življenjske energije. Kakih 80-90% misli večine ljudi ne le, da se ponavlja in ne prinaša nikakršne koristi, temveč zaradi svoje disfunkcionalne in često negativne narave pogosto prinaša škodo. Takšna vrsta prisilnega razmišljanja je pravzaprav odvisnost.

Um nikoli ne more najti prave rešitve, kajti prav on sam je bistven del problema. Predstavljajte si inšpektorja policije, ki poskuša najti piromana, a piroman je on sam. Um je le razumsko orodje, ne pa nekaj, kar je sposobno izkustva, globokega spoznanja v jedru zavesti. Njegovo področje je obdelava informacij in predstav pri čemer teži k temu, da poenostavlja. Zato imajo prav vsi tisti, ki se identificirajo z umom, češ da Boga ni mogoče dojeti. Dejansko je spoznanje Boga nekaj, česar um nikoli ne doseže. Toda človek poseduje še kaj več kot le razum. A dokler ta ne umolkne, dokler ga ne zrušite z njegovega prevladujočega položaja, ne morete usmeriti zavesti v sedanji trenutek, v katerem edino lahko odkrijete vašo resnično naravo in začutite Stvarnika, Boga v sebi.

Ne morete se osvoboditi bolečine, dokler se istovetite z umom. Ne morete zajeziti problemov, dokler ne ustavite mehanizmov razmišljanja, ki so posledica beganja v času. Um je dober analizator, o kreativnosti pa nima pojma. Ne more prepoznati, niti ustvariti lepote. O lepoti poseduje le spomin. Ljudje smo vse večji »umetniki uma«. Zato je vse manj resnične umetnosti in ustvarjalne lepote. Um prepuščen sam sebi, ustvarja grozote. Poglejte industrijske puščave. Resnična ustvarjalnost in umetnost sta možna šele potem, ko se um umakne in vzpostavimo stik z notranjim bistvom.

Ne-um predstavlja zavest brez misli. Vsa ustvarjalnost izvira iz ne-uma. Umetniki, pa tudi znanstveniki, ustvarjajo v trenutkih notranje tišine. Večina današnjih znanstvenikov je le malo kreativnih, ker – preveč razmišljajo! Čudo vašega življenja ali obstoj vašega telesa nista ustvarjena niti vzdrževana s pomočjo uma, s pomočjo misli. Jasno je, da je na delu inteligenca, mnogo močnejša od uma. Ko se um poveže s to inteligenco, postane čudežno orodje. Tedaj služi nečemu mnogo večjemu od sebe.


 

Um, telo in čustva

Tako kot um in ego (umetni jaz), tudi telo ne predstavlja vas. Omejeni um je ob izgubi stika z božanskim bistvom telo napravil kot potrditev iluzije o ločenosti od Stvarnika, Boga. Ne glede na napačne predstave o njem pa ima telo v fizičnem svetu zelo pomembno vlogo, ki je nikar ne omalovažujte, saj lahko resnico najdete – nič drugače kot skozi vaše telo!

Pod fizičnim telesom, ki je le iluzija, maska, je nevidno notranje telo, vhod v duhovni svet. Z notranjim telesom smo povezani z Enim življenjem, ki ni fizično – tam smo prosti rojstev in smrti, tam smo večno prisotni. Skozi notranje telo smo vedno povezani z božansko bitjo, Bogom. Ključna stvar je zato biti stalno povezan s svojim notranjim telesom. Biti ukoreninjen znotraj sebe pomeni občutiti svoje telo od znotraj. Zavest o telesu vas ohranja prisotnega v sedanjosti. Umešča vas v sedanji trenutek.

Um pa ni samo misel. Vsebuje tudi čustva in vse mentalno-emocionalne načine reagiranja. Čustva se pojavijo na mestu, na katerem se telo in um srečata. Čustva, emocije predstavljajo reakcijo telesa na um, lahko bi tudi rekli, da so odraz uma v telesu. Gre za ojačan in energijsko nabit tok misli, ki nas potegne v svoj vrtinec, zato je zaradi velikega energijskega naboja težko zavzeti vlogo opazovalca. Čustvo takrat postane »vi«. Bolj ko se poistovetite s svojim mišljenjem – s svojimi sodbami in predstavami – bolj se čustva polnijo.

V osnovi so vsa čustva, razen ljubezni, modifikacije osnovnega nejasnega čustva, ki ima svoje poreklo v izgubi zavesti o tem, kdo smo izven našega imena in forme. To nejasno čustvo bi lahko imenovali primarna bolečina. Ena glavnih nalog uma je, da se bori in odstrani to čustveno bolečino, ki je eden od razlogov za njegovo nenehno aktivnost; a vse, kar lahko kadarkoli doseže je, da jo začasno potlači. Pravzaprav velja – bolj ko se um bori z bolečino, večja ta postaja.

Če želite resnično spoznati svoj um, potem vam bodo čustva vedno ponudila njegov resnični odraz; torej – poglejte v emocije oziroma jih občutite v telesu. Če med njima obstaja očitno nasprotje, bo misel predstavljala laž, čustvo pa resnico. Čustvo bo izražalo relativno resnico o stanju vašega uma v tem trenutku. Čustva so odraz tudi podzavestnih misli.

Nasilna, neprijazna misel bo ustvarila zalogo energije v telesu, kar imenujemo bes. Telo se pripravlja na boj. Raziskave so pokazale, da močna čustva ustvarijo biokemične spremembe v telesu; to so fizični in materialni aspekt emocij. Včasih se ne zavedamo vseh miselnih tokov; takrat jih lahko privedemo v središče pozornosti le tako, da opazujemo čustva. Če ne morete občutiti svojih čustev, če ste začasno odrezani od njih, se bodo slednjič odrazila na fizičnem nivoju kot problemi ali simptomi bolezni.

Tako kot opazovanje misli, tako je tudi opazovanje čustev odlična metoda za spoznavanje sebe. Ko »stopite izven njih« kot opazovalec, takrat izgubijo moč nad vami. Niste več isto kot emocija, ste opazovalec, opazujoča prisotnost in takrat jih lahko nadzorujete. S to metodo dosežete, da se tisto, kar je v podzavesti, prenese v luč zavesti.

Ko govorimo o čustvih, ne moremo mimo ljubezni in občutka sreče. V nasprotju z drugimi čustvi se ljubezen pojavi kot odraz notranje povezanosti z Izvorom, Bogom. Ljubezen, sreča in mir ležijo pod emocijami na mnogo nižjem nivoju. Zato je potrebno ozavestiti druga čustva in biti sposoben občutiti jih, da smo sposobni občutiti tudi tisto, kar leži pod njimi. Sledovi ljubezni in sreče ter kratka obdobja miru se lahko pojavijo takrat, ko se rešimo dominacije uma, ko se pojavi praznina v toku misli. A ti trenutki so kratki, kajti um hitro zopet vzpostavi svojo bučno aktivnost – trušč misli.

Recept za srečo je preprost: ustavite um, predajte se sedanjemu trenutku in se odprite življenju. A kaj, ko nam je to tako težko storiti. Raje se zatekamo k zadovoljstvom, kjer ima svoje prste vmes zopet um. A zadovoljstvo ima slabo plat, ker je iz sveta dualnosti: vedno ga moramo plačati s kasnejšim nezadovoljstvom kakršne koli vrste.

Tisto, kar običajno imenujemo ljubezen, je pogosto odvisna predanost, stanje ekstremne potrebe, ki se lahko v hipu spremeni v svoje nasprotje. Mnoge ljubezenske zveze po začetni evforiji oscilirajo od ljubezni do sovraštva, od privlačnosti do napadalnosti. Prava ljubezen vas ne sili v trpljenje. Kako bi le? Ne pretvarja se nenadoma v sovraštvo niti se sreča ne pretvori v bolečino. Ljubezen je prisotna za oblakom, ki se imenuje um. Tudi, če je nebo popolnoma oblačno, sonce ni izginilo. Pregnati je treba le oblake.

Koristno se je včasih vprašati: Kaj se dogaja v meni v tem trenutku? To vprašanje vas bo usmerilo v pravo smer. A ne analizirajte! Le opazujte. Občutite energijo čustev. Če nobeno čustvo ni prisotno, usmerite svojo pozornost globlje v energijsko polje svojega telesa. To je vhod v vaše božansko bistvo in omogoča stik z Bogom.


 

Ego

Ego predstavlja umeten občutek o lastnem jazu, o tem, kar smo. Umeten zato, ker se mora istovetiti z zunanjimi stvarmi. Svoje prave identitete namreč ne pozna. Zaradi svoje nestvarne narave je zelo ranljiv in negotov in se nenehno čuti ogroženega. Zato nikoli ne preneha z napori, da bi se zaščitil in zavaroval. To velja tudi, če se ego zdi navzven zelo samozavesten. Spomnimo se, da čustva predstavljajo reakcijo telesa na naš um. Kakšno sporočilo torej telo nenehno prejema od ega? Nevarnost, nahajam se v nevarnosti! In kakšno čustvo to nenehno sporočilo ustvarja? Strah, seveda.

Ego se doživlja kot zasebni del, ločen od vesolja, brez kakršne koli povezanosti z drugimi bitji, obkrožen z drugimi egi, ki jih vidi kot potencialno nevarnost ali pa jih poskuša uporabiti za svoje načrte. Osnovni obrazci delovanja ega so boj s svojim globoko ukoreninjenim strahom in občutkom nezadostnosti; izražajo se skozi odpor, nadzor, moč, pohlep, obrambo, napad. Nekatere strategije ega so zelo premišljene, pa vendar nikoli zares ne rešujejo katerega koli njegovega problema preprosto zato, ker ego samo po sebi predstavlja problem.

Ego se najpogosteje istoveti z lastništvom, s poklicem, ki ga opravljamo, z družbenim statusom in titulo, s fizičnim izgledom, s posebnimi sposobnostmi, zvezami, osebno ali družinsko zgodovino, sistemom verovanja, pogosto pa tudi s politično, nacionalistično, rasno, versko in drugo identifikacijo. Nobena od teh stvari, niti kopica njih, pa ne ustreza resnici.

Negotovost in silna želja po obstanku ega se kaže v tem, da poskuša svoj položaj čimbolj okrepiti. To mu uspeva tako, da nas neprestano zasipa z mislimi o preteklosti, kjer so njegovi uspehi in zasluge, ali pa o prihodnosti, kjer nam obljublja nove uspehe in zmage. Tako nas nenehno vleče v neresnični čas oziroma v miselno okolje, v katerem se dobro počuti.

Za ego sedanji trenutek komajda obstaja. Iz sedanjosti nenehno beži. Tudi kadar se ukvarja z njo, to ni sedanjost, kot jo opaža; popolnoma napačno jo razlaga, ker nanjo gleda z očmi preteklosti. Ali pa jo zoži na sredstvo za doseganje nekih ciljev v prihodnosti. Prav to pa ustvarja največje probleme človeka.

Ko se sreča več egov, bodo prej ali slej vzniknili problemi in »slabe« stvari. Gre za razne drame v obliki konflikta, problema, psihičnega ali fizičnega nasilja… To vključuje tudi kolektivno zlo kot so vojna, genocid, izkoriščanje, za vse to pa je odgovorno kolektivno nezavedno. Mnoge bolezni so posledica neprekinjenega upora ega, kar ustvarja omejitve in motnje v pretoku energije skozi telo. Ko boste ponovno vzpostavili stik z vašim pravim bistvom in vas ne bo več vodil um, boste prenehali povzročati vse te stvari.

Problemov ega ni mogoče rešiti na nivoju uma. Tudi preučevanje norosti ne zadošča za ustvarjanje zdravega razuma. Ko dojameš, da rešitev ni znotraj njega, najdeš pravo pot. A marsikdo se od tegob in bolečin ne želi ločiti, saj te predstavljajo velik del njegovega jaza. To spoznanje je pogosto zakrito.

Iz knjige A New Earth:

Ego ne ve, da je vir energije znotraj, zato jo išče zunaj. Sebe poizkuša najti v stvareh, toda nikoli resnično ne uspe in se celo izgubi v njih. Taka je usoda ega.

Ego ni nič drugega kot poistovetenje s oblikami, primarno z miselnimi oblikami. “Nekaj” namreč lahko resnično spoznaš, občutiš in izkusiš le, če “postaneš” tisto. Posamezne stvari in ideje spoznavamo skozi istovetenje z njimi. A v nobeni ideji ne moremo prepoznati samega sebe.

Vse kar lahko zaznamo, izkusimo, vse, o čemer lahko razmišljamo, je le površina realnosti, manj kot vrh ledene gore.

Ego je morda prebrisan, vendar ni inteligenten. Prebrisanost sledi svojim lastnim malim ciljem. Inteligenca vidi večjo celoto, v kateri so vse stvari povezane. Prebrisanost ločuje; inteligenca združuje.

Kadarkoli se čutiš komurkoli nadrejenega ali podrejenega, gra za igro tvojega ega.

Če ima zlo kakršno koli realnost – in ta je kvečjemu relativna, ne absolutna – je to: popolno poistovetenje z oblikami; fizičnimi, miselnimi in čustvenimi.

Karkoli zameriš in na karkoli močno reagiraš v drugem, je tudi v tebi. Ampak to ni nič drugega kot oblika reakcije ega, in kot taka, popolnoma neosebna. Nič nima opraviti s tem, kdo ta oseba je, nič nima opraviti s tvojim bistvom.

Le Prisotnost te lahko osvobodi ega, prisoten pa si lahko le Zdaj, ne včeraj ali jutri.

Ko spoznaš sebe kot Bitje, tedaj nič – karkoli se zgodi v tvojem življenju – nima več absolutne pomembnosti, temveč zgolj relativno. Namenjaš ji spoštovanje, a izgubi svojo resnost in težo.


 

Ego in strah

Posebna vrsta čustvene bolečine, ki je sestavni del egoističnega uma, je globoko vsajen občutek nezadostnosti ali nepopolnosti, občutka, da nismo celoviti. Pri nekaterih se pojavi zavestno, pri drugih je nezaveden. Če se pojavlja zavestno, se odraža kot vznemirljiv in stalen občutek, da nismo dovolj dobri ali cenjeni. Če je nezavedna, se odraža le posredno kot hrepenenje, želja in potreba. V obeh primerih ljudje pod pritiskom poskušajo zadovoljiti ego in se identificirajo s stvarmi, ki bi lahko zapolnile praznino v njih. Hlepijo za premoženjem, denarjem, uspehom, močjo, nazivom itd – predvsem zato, da bi si ustvarili boljšo predstavo o sebi, da bi se počutili celovitejšega. Toda, ko dosežejo vse te stvari, kmalu ugotovijo, da praznina še vedno obstaja, da ji pravzaprav ni konca. Takrat so v resnični zadregi, saj se ne morejo več slepiti.

Psihološko stanje strahu ni povezano s kako neposredno in resnično nevarnostjo. Pojavlja se v različnih oblikah, kot nelagodje, skrb, nervoza, napetost, jeza, fobija… Takšen psihološki strah se vedno nanaša na nekaj, kar bi se lahko zgodilo in ne na nekaj, kar se dogaja zdaj. Vi se nahajate v tem trenutku, a vaš um je v prihodnosti. Vedno se lahko spopadete s trenutnim problemom, ne morete pa se spopasti s prihodnostjo.

Strah ima veliko izvorov. Strah pred izgubo, neuspehom, poškodbo, a vsi ti strahovi konec koncev predstavljajo strah ega pred smrtjo, uničenjem. Za ego se smrt vedno nahaja tukaj, za vogalom. V stanju istovetenja z umom, strah pred smrtjo vpliva na vsak aspekt vašega življenja. Ko se prepirate in hočete imeti prav, je v ozadju strah pred smrtjo (uma). Um, ki nima prav, je toliko kot mrtev, če pa se istite z njim, »umrete« tudi vi. Zato ne morete sprejeti, da nimate prav. Ne imeti prav pomeni isto kot umreti. Zaradi tega je bilo brez števila vojn in uničenih zvez.


 

Stopiti iz začaranega kroga

Kako se lotiti poistovetenja z umom? Prenehati misliti se zdi skoraj nemogoče. Rešitev obstaja: prekinite utvaro časa! Čas in um sta nerazdružljiva. Če ločite čas od uma, se bo ustavil – če se vi ne odločite, da ga uporabite. Biti poistoveten s svojim umom pomeni biti ujet v zanko časa. To povzroči prisilno težnjo, da živite izključno skozi spomine in predvidevanje. Prisila je v tem, da vam preteklost daje identiteto, prihodnost pa vsebuje obljubo rešitve, neko vrsto izpolnitve. Oboje so iluzije.

Ogromno breme časa se je nakopičilo v človeškem umu; v njem so skrite tudi bolečine iz preteklosti. Večina slabih stvari se nahaja v našem življenju po zaslugi nezavednega. Ko dovolimo, da preteklost ali prihodnost zasenči sedanjost, ustvarjamo čas – psihološki čas, ki ustvarja dramo. Kadar občutimo krivico ali zaskrbljenost, je to drama. Kadarkoli ne soglašamo s tistim, kar nam prinaša sedanji trenutek, ustvarjamo dramo. A v to svojo življenjsko dramo smo zaljubljeni. Naša življenjska zgodba je naša identiteta! Najbolj se bojimo prav tega, da bi bilo konec naše drame. Vse dokler smo poistoveteni z lastnim umom, je tisto, česar nas je strah in čemur se upiramo – bujenje.

Tisti trenutek, ko se ne identificirate več s svojim umom, vašemu občutku za lastni jaz ne bo več pomembno, ali imate prav ali ne. Zato bo vsiljena in globoko nezavedna potreba – imeti prav – prenehala obstajati. Svoja stališča boste lahko posredovali brez agresivnosti in obrambne drže. Bodite pozorni na svoje obrambno stališče: kaj pravzaprav branite? Namišljeno identiteto, predstavo v vašem umu. S tem, ko ta obrazec ozavestite, ko postanete njegov opazovalec, se prenehate istiti z njim. V svetlobi vaše zavesti bo hitro razpadel. To predstavlja konec vseh prepirov in iger moči, ki tako škodijo vsakemu odnosu. Moč nad drugim je v resnici slabost, ki je zamaskirana v silo. Resnična moč je znotraj in vam je dostopna prav ta trenutek.

S preteklostjo in prihodnostjo se ukvarjajte čim manj časa – toliko, kolikor je nujno potrebno, sicer pa raje živite v sedanjem trenutku. Sprejmite predstavo, da je sedanji trenutek vse, kar obstaja. Naj ta postane center vašega življenja. Preteklost in prihodnost obiskujte le toliko, kolikor je neobhodno potrebno. Ko boste zaživeli tako, da boste v popolnosti sprejeli to, kar je, bo tudi konec vaše življenjske drame. Mehanika nezavednega ne bo več delovala. Prepiri, konflikti in ogroženost ne bodo več obstajali za vas. Še vedno boste želeli sporočiti svoje stališče, a za tem ne bo nikakršne reaktivne sile, obrambe ali napada. Drame bodo le še preteklost.

Predajte se tistemu, kar je. Najprej sprejmite in šele potem delujte. Karkoli že vsebuje sedanji trenutek, sprejmite to kot da je to vaš izbor. Vedno delujte z njim in ne proti njemu. Napravite ga za prijatelja. In vaše življenje se bo čudežno spremenilo.


 

Bolečina

Lotimo se zdaj fenomena, ki je tesno povezan z umom. Bolečine. Ta je nujna vse dokler se istovetimo s svojim umom oziroma vse dokler smo nezavedni v duhovnem smislu. Govorimo o čustveni bolečini, ki je tudi osnova fizični bolečini in bolezni. Bolečina je eden najbolj perečih problemov, ki pestijo človeka. Razumevanje tega fenomena nam omogoči trpljenje drastično zmanjšati ali celo odpraviti.

Ima zelo pomembno vlogo pri razvoju zavesti. Zanimivo je, da je največji del bolečine nepotreben in bi se ji z manj blebetanja uma z lahkoto izognili. Bolj se istovetimo z umom, več je je. Pojavi se vedno, kadar obstaja kaka oblika nesprejemanja, nezavednega odpora proti temu, kar je. Na miselnem nivoju upor predstavlja obliko sodbe, na čustvenem pa negativnosti. Bolečina ustvarja sama sebe vse dokler nenadzorovani um upravlja z našim življenjem. Bolj ko spoštujemo in sprejemamo sedanji trenutek, manj smo podvržen bolečini, trpljenju in egoističnemu umu.

Nepotrpežljivost, sovraštvo, ljubosumje, samopomilovanje, krivica, bes…, tudi najmanjša razdraženost – vse to so oblike bolečine. Vsako zadovoljstvo ali emocionalna vzvišenost nosi v sebi kal bolečine, svoje nerazdružljivo nasprotje, ki se bo pokazalo s časom. Gledano z višje perspektive negativni in pozitivni pol predstavljata dve lici istega novčiča, oba sta dela osnovne bolečine, ki je neločljivo povezana z egoističnim stanjem istovetenja zavesti z umom.

Obstajata dva nivoja bolečine: bolečina, ki jo ustvarjate v sedanjem trenutku in bolečina iz preteklosti, ki še vedno živi v vašem telesu in umu. Lahko se odločite, da ne boste več ustvarjali bolečine v sedanjosti in da boste razgradili bolečine iz preteklosti.

Bolečina se hrani le z bolečino. Ne more se hraniti z radostjo. V trenutku, ko prevzame nadzor nad vami, si zaželite še več bolečine. Postali boste zločinec ali žrtev. Občutili boste potrebo, da izkusite bolečino ali zadate bolečino, ali pa oboje. Med obema pravzaprav ni velike razlike. Vi se, seveda, tega ne zavedate in boste zavzeto trdili, da bolečine ne želite. Toda, poglejte natančneje in ugotovili boste, da sta vaše razmišljanje in obnašanje naravnana tako, da vzdržujeta bolečino v vas in v drugih. Ko bi se tega zavedali, bi se mehanizem sesul, kajti želeti si dodatno bolečino je norost, nihče pa ni zavestno nor.


 

Utelešena bolečina

Vsaka čustvena bolečina, ki jo doživite, pusti za seboj ostanek bolečine, ki nadaljuje življenje v vas. Prelije se v bolečino iz preteklosti, ki se že nahaja tu in se namesti v vašem umu in telesu. To seveda vključuje tudi bolečine, ki ste jih trpeli kot otrok, povzročene z neposedovanjem zavesti o svetu, v katerega ste rojeni. Ta nakopičena bolečina predstavlja negativno energijsko polje, ki okupira vaše telo in um. To je nekakšna nevidna entiteta, utelešena čustvena bolečina. Sestavljena je iz dela življenjske energije, ki je odrezan od našega skupnega energijskega polja in je postala začasno neodvisna skozi naravni proces istovetenja z umom. Obrnila se je proti sebi in postala anti-življenje, kot mačka, ki grize lasten rep.

Utelešena bolečina je energijsko polje, kot entiteta, ki je začasno nameščena v našem notranjem prostoru. Predstavlja življenjsko energijo, ki je postala ujetnica, ki ne teče več. Utelešena bolečina je tu zaradi stvari, ki so se zgodile v preteklosti. Je preteklost, ki še vedno živi v nas, če se z njo poistovetimo.

Utelešena bolečina se največkrat najavi. Včasih gre za razdraženost, nestrpnost, jezo, depresijo itd. Ujemite jo, ko se nahaja še v pritajenem stanju in jo opazujte. Utelešena bolečina želi preživeti, kot vsaka živa entiteta, preživi pa lahko le tako, da vas navede na nezavedno istovetenje z njo. Potem se lahko dvigne, prevzame nadzor nad vami, postane »isto kot vi« in živi skozi vas. Vaša pozornost in energija s pravo vibracijo (v obliki jeze, nasilnosti, ljubosumja…) je hrana zanjo. Ustvarja se nova bolečina. Po prevzemu nadzora nad vami bo utelešena bolečina v vašem življenju ustvarila situacije, ki bodo povratno reflektirale svojo energijsko frekvenco, da bi se lahko hranila.

Nastopa v dveh oblikah: v pritajeni in aktivni. Lahko je pritajena 90% časa, lahko pa je tudi obratno – nekateri to bolečino doživljajo neprestano. Nekatere utelešene bolečine so zelo neprijetne, pravi demoni, druge so fizično nasilne, največ pa jih je čustveno nasilnih. Nekatere poganjajo ljudi v samomorilnost.

Utelešena bolečina ima kolektivni in osebni aspekt. Osebni aspekt predstavlja nakopičena usedlina čustvenih bolečin iz preteklosti. Kolektivni aspekt pa predstavlja bolečina, ki se je skozi tisočletja nagrmadila v kolektivni zavesti zaradi bolezni, mučenj, vojn, surovosti, norosti.. osebni aspekt prispeva h kolektivnemu.

Posamezniki ali narodi z močno izraženo utelešeno bolečino so nagnjeni k vlogam zločincev ali žrtev (odvisno ali prevladuje aktivna ali pasivna komponenta). Po drugi strani pa so takšni posamezniki bliže razsvetljenju. Obstaja cela vrsta zgodovinsko pogojenih bolečin, na primer kolektivna ženska utelešena bolečina: zaradi podrejanja moškim, suženjstva, posilstev, izgube otrok, menstruacije… V času menstruacije ima ženska močan negativen energijski naboj, s katerim se zlahka poistoveti.

Dokler iz bolečine gradite svojo identiteto, ni rešitve za vas. Če je bolečina sestavni del vas, je ne boste želeli odstraniti. Dokler tega ne ozavestite, ni napredka.


 

Premagovanje bolečine

Utelešena bolečina, temna senca, ki jo meče ego, se boji svetlobe vaše zavesti. Boji se razkrivanja. Njeno preživetje zavisi od vašega istovetenja z njo kot tudi od zavestnega strahu pred soočanjem z bolečino v vas. Toda, če se ne soočite z njo, če v bolečino ne vlijete svetlobo vaše zavesti, jo boste prisiljeni znova in znova preživljati. Toda, brez skrbi, ob soočenju bolečina ne more premagati moči vaše pozornosti.

Utelešena bolečina ne želi, da jo opazujete neposredno in jo vidite takšno, kakršna je. Tisti trenutek, ko jo opazite, občutite njeno energijsko polje znotraj vas in bodite naj pozorni; s tem se identifikacija z bolečino prekine. Na sceno bo stopila višja dimenzija zavesti – »prisotnost«. Postanete priča ali opazovalec utelešene bolečine. To pomeni, da vas ta ne more več izkoriščati, s tem da se pretvarja, da je isto kot vi; tudi se ne more več obnavljati skozi vas. Našli ste svojo najglobljo moč. Opazovanje bolečine pomeni tudi sprejemanje bolečine kot dela tistega, kar ste v tistem trenutku.

Ko prenehate z istovetenjem z bolečino, vas bo ta še nekaj časa poskušala s prevaro pripraviti do ponovnega poistovetenja z njo. Tu gre za določeno vztrajnost. V tem stadiju lahko ustvarja fizično nelagodje in bolečine v raznih delih telesa, a ne dolgo. Ostanite prisotni in zavestni, buden čuvar vašega notranjega prostora; takrat ne bo več mogla nadzorovati vaših misli. Bolečina bo postala gorivo za plamen vaše zavesti.

Morda pa ste privrženec bolečine in boste v boju z njo naleteli na hud odpor. V tem primeru morate to privrženost ozavestiti in premagati.

Vsaka emocija, v katero vnesete svojo prisotnost, hitro popusti in se preobrazi. Če gre za fizični simptom, bo pozornost, ki mu jo boste posvečali, preprečila, da bi se pretvoril v čustvo ali misel. Ne dovolite bolečini, da se polasti vašega uma in prevzame razmišljanje. Opazujete jo. Občutite njeno energijo neposredno v telesu. Kot veste, popolna pozornost pomeni popolno sprejemanje. Zaradi popolne pozornosti se bolečina pretvori v zavest, tako kot se poleno, ki je izpostavljeno ognju, spremeni v ogenj.

Recept za boj z bolečino je torej takle: Usmerite pozornost na občutek v vas. Prepoznajte utelešeno bolečino. Sprejmite dejstvo, da obstaja. Ne razmišljajte o njej, ne dovolite, da občutenje pretvori v razmišljanje. Ne sodite in ne analizirajte, ne delajte iz nje posebnega objekta. Ostanite prisotni in nadaljujte z opazovanjem dogajanja v vas. Zavedajte se ne le čustvene bolečine, temveč tudi tistega, ki nadzira, tihega opazovalca. To predstavlja moč sedanjega trenutka, moč vaše osebne zavestne prisotnosti.

Ko nastopi močna bolečina, je najbolj običajna stvar, da želite pobegniti od nje. A ne morete ji pobegniti. Izhoda ni. Pač pa obstaja prehod. Zato ne odvračajte pogleda od bolečine. Soočite se z njo, občutite jo v popolnosti. Ne razmišljajte o njej, občutite jo! V svoji glavi ne gradite scenarijev v zvezi z njo. Ne dovolite, da um iz vas ustvari žrtev. Samopomilovanje, razmišljanje in govorjenje o vaši bolezni vas bodo zadrževali v trpljenju. Ker od občutka ni mogoče pobegniti, je edina možnost spremembe, da se vanj poglobite, sicer se ne bo nič spremenilo. Vso pozornost torej posvetite tistemu, kar občutite in se ob tem poskušajte vzdržati miselnega označevanja. Bodite prisotni z vsem svojim bitjem in zgodilo se bo, da bo plamen vaše zavesti vnesel svetlobo v temo bolečine. S popolno pozornostjo ste izvršili svojo predajo. Popolna pozornost je isto kot popolna predaja. Noben skriti odpor tu ne more obstati. Prisotnost odstrani čas, ta pa je trpljenju nujno potreben. Zato ne more preživeti v sedanjem trenutku.

Glej tudi besedili Bolečina – kaj je to? in Kako ukaniš bolezen.


 

Razsvetlitev, duhovna osvoboditev

Ko doumemo, da nam na poti do spoznanja samega sebe stoji na poti le um, se nam odprejo vrata k razsvetlitvi. To je skozi vso zgodovino človeštva opevani cilj duhovnega razvoja, o katerem največ govorijo vzhodna verska izročila. Toda ta cilj ni prav nič mističnega, nič nadnaravnega ali takšnega, kar »navaden« človek ne bi mogel doseči. Z nekaj truda je dosegljiv vsakomur, ki se odloči, da želi napredovati k svoji izpolnitvi.

Beseda prosvetljenje pomeni naravno stanje občutenja enosti z Izvorom, z življenjem, z Bogom. To je tudi stanje povezanosti s svojim najglobljim Jazom – z nečem neumrljivim in neuničljivim, z nečem, kar – paradoksalno – predstavlja vas, a je istočasno neprimerno večje od vas. To neopisljivo imenujemo Bog. To je najdba vaše resnične narave, ki presega vsak naziv in obliko. Nesposobnost občutiti to povezanost je povod za iluzijo ločenosti od sebe in sveta, ki nas obkroža. Zato se dojemamo, zavestno ali nezavestno, kot ločen, izoliran del. Pojavi se strah in nasprotja znotraj in zunaj nas postanejo pravilo.

Ko se zaveste Boga, se v resnici zgodi to, da se Bog zave samega sebe. Ko se Bog zaveda samega sebe – je to prisotnost. Ker so zavest, življenje in Bog sinonimi, bi lahko rekli, da prisotnost označuje zavest, ki se zave same sebe ali življenje, ki doseže samozavedanje. Ni potrebno, da to razumete.

Resnična izpolnitev (duhovna osvoboditev) pomeni okusiti življenje v vsej njegovi polnosti. Biti tisto, kar si, občutiti dobro v sebi, to je nekaj, kar nima svojega nasprotja, to je božja radost, ki ni odvisna od nikogar in ničesar, le od sebe samega. Ne doživlja se kot prehodno izkustvo, temveč kot trajna prisotnost. To pomeni spoznati Boga, ne kot nekaj zunaj vas temveč kot vaše lastno resnično bistvo. Resnična rešitev pomeni spoznati sebe kot neločljivi del brezčasnega in brezobličnega Enega življenja, iz katerega vse, kar obstaja dobiva svoj obstoj. To je stanje svobode – od strahu, trpljenja, od doživljenega stanja pomanjkanja in nezadostnosti in torej tudi od želje, potrebe in krčevitega oklepanja ter predanosti. To je svoboda od prisilnega razmišljanja, negativnosti in predvsem – od preteklosti in prihodnosti, psiholoških potreb.

Um vam govori, da od tod ne morete priti v to stanje. Nekaj naj bi se moralo zgoditi ali pa bi morali postati to ali ono, preden boste osvobojeni in izpolnjeni. Pravzaprav govori, da vam je potreben čas, da je treba najti, izbrati, narediti, doseči ali razumeti nekaj, kar bo pripeljalo do izpopolnitve in osvoboditve. Čas vidite kot sredstvo izpolnitve, v resnici pa je največja prepreka za odrešitev. Mislite si, da človek, kakršen ste v tem trenutku, niste dovolj kompletna in dovolj dobra oseba, resnica pa je, da je sedanji trenutek pravzaprav tista edina točka, v kateri to lahko dosežete. Do cilja pridete tako, da spoznate, da ste pravzaprav že na cilju. Boga najdete tisti trenutek, ko spoznate, da vam ga ni več treba iskati. Nikakršne posebne posebne poti ni, le izhodiščna točka: sedanji trenutek.


 

Korak k dvigu zavesti

Vse materialistične razlage sveta in vse sedanje stereotipne podobe o stvarnosti boste prej ali kasneje morali zapustiti. Morda je to zdaj težko verjeti in storiti, a prej ali slej boste spoznali resnico. Najkasneje takrat, ko boste zaznali, da se približuje smrt. Smrt sleče z vas vse, kar niste vi. Skrivnost življenja je, da umrete, še preden umrete – in odkrijete, da smrt sploh ne obstaja.

Bolje kot poslušati svoj um, ki običajno naredi zmedo, je – poslušati svojo intuicijo. Če pa je ni, je najbolje narediti – nič! Potrebno je spremeniti način zavestnega delovanja. To je edini način, da preživimo kot rasa. Gre za bujenje iz sanj o materiji, obliki in izdvojenosti. Zaključevanje časa. Čas je tisti, ki je povzročil goro grenkih spoznanj. Prestopiti je treba vzorce, ki so tisočletja dominirali človeškemu življenju. Vzorce uma, ki so ustvarili trpljenje v neizmerni količini. Trpljenje, ki je posledica neznanja in pomanjkanja zavesti.

Kar nas zanima, ni kratek vpogled v objektivno stvarnost, temveč trajna sprememba zavesti. Bodite prisotni kot tihi opazovalec vašega uma – svojih misli in čustev kot tudi reakcij v različnih položajih. Bodite pozorni na to, koliko časa se vaša pozornost nahaja v preteklosti ali prihodnosti. Ne sodite ali analizirajte tistega, kar ste opazili. Opazujte misel, čustvo, reakcijo; ne delajte iz njih osebnih problemov.

Kaj določa kakovost naše zavesti? Nivo naše prisotnosti. Edino mesto, kjer se lahko zgodi sprememba in kjer preteklost lahko razblinemo, je sedanji trenutek. Ne zapravimo ga!

Povzeto po viru /69/, Eckhart Tolle: Moč sadašnjeg trenutka

Odlična knjiga je tudi Eckhart Tolle: A New Earth (/76 /)