Uganka Eve in prepovedan sad

Biblijski naziv Eden je beseda mezopotamskega porekla, ki izhaja iz akadskega "edinu", v pomenu "dolina". Sumersko ime za prebivališče bogova, E.DIN, je pomenilo "dom pravičnih", kar se zdi kar odgovarajoč opis.

Šele potem, ko je biblijski Bog, tako kot bogovi v sumerskih originalih, ustvaril človeka, je zasadil vrt in dodelil človeku vlogo njegovega skrbnika. Edenski vrt je bil botanični vrt in laboratorij za gojenje rastlinja in živalstva, ki je bilo predvideno, da se v naslednji fazi razširi po vsem planetu.

Adam ni bil ustvarjen le en sam. Kot pri vsakem resnem eksperimentu je bilo ustvarjeno več vzporednih primerkov - menda je bilo ustvarjenih po 7, obeh spolov. Za vsakega Adama in Evo je veljala ista zakonitost kot za vse hibride: bila sta neplodna (morda celo »funkcionalno« nespolna, čeprav s spolnimi organi?). Iz biblije vemo, da sta bila, ko sta bila še v raju, brez potomstva. Od Boga sta se razlikovala po ravni inteligence in predvsem po tem, da nista bila nesmrtna. Bog jima je postavil eno samo omejitev: prepovedal jima je jesti od "drevesa spoznanja".

Kaj je bilo »drevo spoznanja«, je zamotana uganka, ob kateri si razlagalci neutrudno lomijo zobe. Pozornost vzbudi dejstvo, da sta po zaužitem jabolku spoznanja ugotovila, da sta gola, in se skrila. Spoznanje je torej v njima povzročilo sram ob kazanju svoje golote, ali verjetneje, razkazovanju svojih spolovil. Da je beseda "spoznati" v bibliji morda povezana s "spolnim spoznanjem", zaslutimo tudi ob stihih: "...in Adam je spoznal Evo (ki mu je bila že dolgo poznana) in mu je rodila sina...

Kaj se je torej zares zgodilo?

»Znanje«, ki sta ga Adam in Eva dobila s »prepovedanim sadom«, je omogočilo pridobitev lastnih potomcev - nadaljevanje rodu. To je seveda zahtevalo spolno diferenciacijo (vsaj "v glavi", če ne tudi fiziološko), kar je prineslo zavedanje drugačnosti svojega spola in s tem sram. Na genetski ravni pa je to prineslo takšno uskladitev genetskih dejavnikov, da je bila oploditev možna in da se je plod lahko razvil v Evinem telesu; "božanske matere" niso bile več potrebne. Človek je šele s tem postal avtonomno bitje, sposoben naravnega načina življenja, kamor sodi tudi zagotovitev lastnih potomcev.

A ne le to: z »znanjem«, ki ga je bila deležna Eva, je postala bolj podobna "božanskim materam". Človek je tako postal spolno združljiv tudi z "bogovi"; ti so si odtlej lahko jemali človeške žene za svoje družice in z njimi imeli otroke.

 

Stara dejstva v novi luči

Ko razvozlamo uganko iz Edenskaga vrta, se v povsem v novi luči pokažejo tudi naslednji biblijski navedki:

- v ozadju skušnjave Adama in Eve je bila nesmrtnost, a ne v pomenu, da bi večno živela, temveč v smislu, da bi mogla imeti lastne potomce (in večno živeti skoznje); vse do uživanja prepovedanega sadu sta bila nesposobna zaploditi potomce. Če z omenjenim grehom ne bi dosegla omenjene nesmrtnosti, bi šlo za nesmiselno dejanje, kajti tudi po njem sta ostala umrljiva.

- v raju Adam in Eva nista bila sramežljiva; razumljivo, šele "prepovedani sad" je omogočil zavedanje lastne spolne drugačnosti.

- otroke naj bi Eva odtlej rojevala v mukah. To izjavo sprejmemo drugače, če vemo, da dotlej sploh ni rojevala, saj za to ni imela "znanja";

- Adam naj bi po izgonu iz raja v potu svojega obraza prideloval svoj kruh; če pomislimo, da v laboratorijskem okolju (raju) ni bilo težko preživeti, je bilo potem, ko je bil poslan v širni svet in bil povsem odvisen od svojih sposobnosti, vse kaj drugega.

Pri stvaritvi Eve (ko je bila izvedena manipulacija z »rebrom«) ni šlo za celovito pripravo novega bitja temveč le za prvo korekcijo obstoječe Eve, da bi lahko postala tudi Adamova družica. Eva pa je doživela tudi drugo korekcijo - po »zaužitju prepovedanega sadu«. Sitchin (v /83/) namiguje, da je šlo verjetno za odpravo imunskega odziva - zavračanja Adamove sperme. S tem je Eva dobila sposobnost spočetja z Adamom in rojevanja otrok. Ta sposobnost je bila torej tisto biblijsko znanje, ki ga je prejela ob pridobitvi »spoznanja«. S tem je Adam, kot se je izrazil Elohim, "postal kot eden izmed nas". Dobil je sposobnost rojevanja in samostojnega razmnoževanja, ni pa dobil nečesa, za kar so si prizadevali mnogi kasnejši človeški vladarji: dolgoživosti Anunnakijev. Kljub temu je Adam živel 930 let.

 

Komentarji   

0 #2 ernest 09:08 24-02-2011
Zanimivo je prebrati tudi Adamovo knjigo, ki je vatikan ne priznava med uradne knjige ki sestavljajo biblijo. Najdena je bila v Etiopiji pred kakimi stotimi leti in do potankosti opisuje prve dneve Adama, izgon iz raja in njegovo tarnanje in samomori, ter hudičeve skušnjave.... če vsega ne jemlješ dobesedno ampak si predstavljaš kako bi nekaj napisal nekdo ki ne pozna zehnologije in znanosti, ne bi mogel napisati, kaj drugače kot je v tej knjigi, če tako razumemo, si lahko predstavljamo čisto drugačno zgodbo
Citat
-1 #1 rakica 16:24 11-08-2010
Marsikaj sem že prebtala na to temo, tudi nekaj knjig.
Nekaj časa nazaj mi je prišla v roke knjiga z naslovom: RESNIČNA PODOBA BOGA oz. KNJIGA, KI GOVORI RESNICO in NEZEMLJANI SO ME ODPELJALI NA SVOJ PLANET od avtorja Clauda Vorilhon oz. Raela.
Knjiga opisuje stvaritelje Elohime in celotno zgodovino.
Fascinantno je, da se ujema z našo zgodovino. Zdaj mi je dosti stvari bolj jasnih.
V teh knjigah Rael opisuje tudi kloniranje. Najbolj zanimivo je to, da v letih, ko je knjigi napisal (1974, 1975) niso še nič vedeli o kloniranju in so ga imeli za norega.

Če koga zanima knjiga (obe knjigi sta združeni v eno) si jo lahko brezplačno (brez registracije) pobere na sponjem naslovu:
http://sl.rael.org/download.php?view.56
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih