Adam in bogovi (3.del)

Stvaritev človeka je zagotovo ena najzanimivejših tem, ki zanimajo razmišljujočega človeka. A v biblijskih razlagah je preveč nejasnosti in lukenj, da bi se človek z njimi lahko zadovoljil. Med prvih pet človeštvu najzanimivejših vprašanj sodijo zagotovo tale: Kako je bil v resnici ustvarjen Adam? V kakšni povezavi je Eva z njegovim rebrom? In kdo je bila kača? Ali pa kronsko vprašanje: kaj je bil prepovedani sad, ki je rasel na drevesu spoznanja?adam-in-eva.gif

Kot smo razpredali v prvih dveh besedilih, sumerske ploščice ne puščajo nikakršnega dvoma: »bogovi« oz. Nefili so potrebovali delavca , služabnika in sužnja za delo v rudnikih zlata. Ustvariti je bilo treba bitje, ki bi bilo kos tej nalogi. Pri stvaritvi Adama je šlo za gensko manipulacijo, s katero je tedanji človečnjak dobil »božjo« genetiko in identiteto. Ker križanja med živalmi in človekom niso dala uporabnih rezultatov je bila smiselna le še ta kombinacija. Takšno zgodbo pred tisočletji povedati človeku je bilo nemogoče. Ob današnjem intelektualnem nivoju človeka pa z njo ni težav.

V minulih desetletjih so genetske raziskave tako napredovale, da je bilo moč analizirati genetske zapise večjega števila Zemljanov. In prišlo je do zanimivih odkritij. Ugotovljeno je bilo, da vsa ljudstva izhajajo iz ene pradavne Eve, ki je živela v južni Afriki pred 180.000 do 300.000 leti. Nobelovci so se nadalje vprašali, zakaj je v vseh živih bitjih prisoten samo en tip genetskega zapisa: v prav vseh bitjih na Zemlji najdemo isto DNK, sestavljeno iz istih štirih nukleotidov. In drugo vprašanje: zakaj imajo ključno vlogo v razvoju bioloških življenjskih oblik določeni kemični elementi, ki so v okolju prisotni le v neznatnih količinah, medtem ko elementi kot krom ali nikelj, ki jih je v izobilju, igrajo zanemarljivo vlogo. Nekateri raziskovalci (Crick in Orgel) so razburkali javnost z izjavo, da se prvotni organizmi niso naključno pojavili na planetu, temveč so bili na Zemljo prinešeni namerno. Inteligentna bitja z drugih planetov so posejala na Zemljo “semena življenja”.

 

O Adamu in stvariteljih

Sumeri so stvarjenje Adama natanko popisali. Velike kose besedil so nato povzeli tudi njihovi posnemovalci, tvorci biblije.

Beseda Adam se ne nanaša na eno konkretno osebo, temveč pomeni “zemljan”, saj “adamah” pomeni “zemlja”. Obenem beseda “dam” pomeni kri, torej je ime Adam, zemljan iz krvi, res posrečeno izbrana beseda.

V bibliji Elohim reče: “Ustvarimo človeka po naši podobi“. Ustvarimo? Po naši? H komu se je obračal Bog, če je edinstven, en sam? In kdo so bili “oni”, po katerih zunanjosti in duhu je bilo treba ustvariti človeka? Kako lahko Bog, ki naj bi ne imel fizičnega telesa in tudi ne enakovrednih sodelavcev, izjavi kaj takega? Geneza tega ne pojasnjuje, v sumerskem originalu pa ni dvoma: pod izrazom Bog je treba razumeti skupino Nefilov. Da Bog ne more nastopati v ednini, se pokaže tudi kasneje, ko sta Adam in Eva jedla plodove z Drevesa spoznanja. Elohim je izrekel opozorilo nekim neimenovanim osebam: “Poglejte, človek je postal kot eden izmed nas in pozna dobro in zlo.” Kot smo že v prvem delu omenili, je židovski izraz Elohim, ki so ga prevajali kot “Bog”, treba razumeti v pomenu “božanstva”

Boga starodavnih Židov je bilo moč videti iz oči v oči, lahko ste ga slišali in se pogovarjali z njim. Imel je glavo, trup, roke in noge kot ljudje.

Sumerski zapisi niso edina besedila, v katerih najdemo informacije o genetskih manipulacijah za pripravo hibridov med človečnjakom in »bogovi«. Po nekaterih besedilih, ki sicer ne temeljijo na virih, ki jih je moč preveriti (Zgodovina galaksije), je bilo nezemeljskih ras, ki so si na Zemlji prizadevale za takšen rezultat, cel ducat. Ob množici človeških ras, ki jih najdemo na Zemlji – rdečih, belih, črnih, rumenih – takšne trditve verjetno niso brez podlage. A tu se bomo omejili na sumerske vire.


 

Adam iz epruvete

Vrnimo se torej k sumerskim zapisom. Komu je bila naloga stvarjenja človeka zaupana? Komu drugemu kot nefilskemu “bogu” Enkiju, ki je bil prvi znanstvenik in raziskovalec, in njegovi sestri in sodelavki, medicinski sestri Ninhursag (Ninti).

Iz sumerskih stihov je razbrati, da je takrat, ko mu je bil predlog posredovan, Enki že vedel, kako bo nalogo izpeljal. Dejal je, da ta (človečnjak) že obstaja, nanj je treba le “postaviti sliko boga“. In je dal natančna navodila, kje ga je treba iskati (v bližini tedanjih rudnikov, v današnjem Zimbabveju).

Postopek genetske manipulacije ni danes nič revolucionarnega. Vzeli so jajčne celice pri ženskem primerku človečnjaka ter genetski material (spermo in kri) moškega pripadnika Anunnakov. Z ustrezno gensko manipulacijo so izvedli postopek priprave jajčeca (lahko bi rekli, da je Adam prvi “človek iz epruvete”!), pri čemer je igrala važno vlogo tudi božanska kri, oplojeno in genetsko modificirano jajčece pa je bilo treba, da bi dosegli pravi rezultat, vsaditi v maternico “boginje rojevanja”. Ta ni bila nihče drug kot Ninti, boginja medicine, ki je s tem postala prva človeška mati.

Pri razvoju obetavnega hibrida ni šlo brez težav; Ninti in Enki sta ob tem pridelala vrsto defektnih, iznakaženih, bolnih in prizadetih primerkov. Adam tudi nikakor ni bil edini tip hibrida, ki bi bil za Nefile zanimiv kot primeren služabnik-delavec. Področje genskih manipulacij je bilo Nefilom posebej zanimivo in raznoliko in ustvarili so kopico kombinacij. Vrsta eksperimentov pri križanju živali s človekom je bila dolga in je imela že sivo brado; ustvarjenih je bilo cel kup himer, živali s človeškimi deli, od konjev, bikov ali levov s človeško glavo (sfinga!), ljudi s krili, več okončinami itd. do drugih manj posrečenih kombinacij. Prikazi teh čudnih bitij na starodavnih upodobitvah nikakor niso le prazna domišljija temveč je šlo za konkretna bitja in bioloških laboratorijev. Kot vsi križanci so imeli (hvala Bogu) vsi ti eksotični primerki isto hibo: niso mogli imeti potomcev.

Novo bitje, ki ga je Enki imenoval Adapa, je biblija poimenovala Adam, naši učenjaki pa Homo Sapiens. Že po zunanjosti je bilo mnogo bolj sorodno bogovom kot opicam, in imelo je gladko telo brez dlak, popolnoma različno od zaraščenega človeka-opice.

Adama ni bil ustvarjen iz nič oz. iz prahu, temveč je šlo le za gensko manipulacijo, ki je povzročila drastičen preskok (1-2 milijona let?) v razvoju tedanjega človečnjaka. Tako kot pri razvoju okolja na Zemlji, je evolucija tudi v primeru človeka dobila močan pospešek.

Ko se je pokazalo, da je Adam ustrezno bitje, so ga uporabili kot genski model ali “kalup” za pripravo dvojnikov (klonov), in ti duplikati niso bili samo moški, temveč moški in ženske. Kot pravijo sumerski stihi, naj bi v prvi fazi tako ustvarili sedem moških in sedem ženskih primerkov.

Sitchin nam s pomočjo sumerskih besedil, z dobrim poznavanjem sumerskege jezika, pomaga razvozlati tudi biblijsko uganko o stvaritvi Eve iz Adamovega rebra. Marsikatera sumerska beseda ima več pomenov in tako je tudi z besedo TI, ki pomeni “rebro“, pa tudi “življenje“. Tako je ime NIN.TI pomenilo “gospodarica življenja”, v primeru “Adamovo rebro” pa je v resnici šlo za “Adamovo življenje” oz. neko sestavino tega. Če razumemo stvar v tem kontekstu, postane povsem logična: genetski material Eve je nastal z modifikacijo genetskega materiala “Adamovega življenja”. Eva ni nastala iz Adamovega rebra temveč iz Adamove življenjske srži.

Podobna zadrega kot z Adamovim rebrom se pojavlja tudi v zvezi z izrazom “prah” ali “glina”, iz katere naj bi po biblijski verziji nastal Adam. Sitchin razlaga, da gre tudi tu za problem prevoda, ki nastane zato, ker ima sumerska beseda bos – bisa – besa več pomenov in sicer “glina”, “blato” in “jajce”. V trojici teh pomenov je edino ustrezen pomen “jajce” oz. “človeško jajčece”. Korigirana trditev bi se torej glasila, da je bil Adam ustvarjen iz jajčeca. Popolnoma logično, mar ne? Toda, ali bi izraz človeško jajčece neukemu človeku izpred 2000 let kaj pomenil?


 

Kdo je ustvaril dušo?

Človek ni le fizično telo, temveč tudi duhovna entiteta, ki jo identificiramo z dušo. Zato se pozornemu bralcu pojavi vprašanje, ki ga marsikdo spregleda: Ali so tvorci Adama ustvarili tudi njegovo dušo?

Hebrejski izraz, ki se običajno prevaja kot “duša“, je »nephesh«, neulovljivi “duh” ki oživlja živo bitje in ki zapusti telo v trenutku smrti. V prvih petih knjigah Stare zaveze se omenja opomin pred prelivanjem človeške krvi in uživanjem krvi živali, ‘kajti kri je nephesh”. Biblijska verzija stvarjenja človeka tako izenačuje nephesh (duh, dušo) in kri. To stališče se ne zdi ustrezno. Kako so na dušo gledali Sumeri ni dovolj natanko pojasnjeno. A zdi se, da so Sumeri verjeli, da so božansko dušo v novo telo prinesli s krvjo, prisotno v genskem postopku.

Iz spoznanja, da se življenja (tako kot energije) ne da ustvariti in, da si duša kot izvorna življenjska bit sama izbere primerno telo, sledi, da duše Nefili niso mogli ustvariti. Življenje ni entiteta, ki bi se jo dalo narediti s še tako zapleteno mehanično ali gensko manipulacijo.

Tudi predstava, da je bilo Adamovo telo ustvarjeno iz nič, ne drži. Če smo natančni: tisto, kar pojmujemo kot stvaritev Adamovega telesa, je le korekcija pojavnosti pračloveka oz. drastična izboljšava njegovih lastnosti, tako da je postal primeren tudi za “zahtevnejše duše”.

Nesnovna duša si želi izkusiti telesne senzacije v materialnem svetu, zato vstopi v fizično telo, ki si ga izbere. Bolj razvite duše si izberejo popolnejša telesa.


 

Uganka Eve in prepovedan sad

Biblijski naziv Eden je beseda mezopotamskega porekla, ki izhaja iz akadskega “edinu”, v pomenu “dolina“. Sumersko ime za prebivališče bogova, E.DIN, je pomenilo “dom pravičnih”, kar se zdi kar odgovarajoč opis.

Šele potem, ko je biblijski Bog, tako kot bogovi v sumerskih originalih, ustvaril človeka, je zasadil vrt in dodelil človeku vlogo njegovega skrbnika. Edenski vrt je bil botanični vrt in laboratorij za gojenje rastlinja in živalstva, ki je bilo predvideno, da se v naslednji fazi razširi po vsem planetu.

Adam ni bil ustvarjen le en sam. Kot pri vsakem resnem eksperimentu je bilo ustvarjeno več vzporednih primerkov – menda je bilo ustvarjenih po 7, obeh spolov. Za vsakega Adama in Evo je veljala ista zakonitost kot za vse hibride: bila sta neplodna (morda celo »funkcionalno« nespolna, čeprav s spolnimi organi?). Iz biblije vemo, da sta bila, ko sta bila še v raju, brez potomstva. Od Boga sta se razlikovala po ravni inteligence in predvsem po tem, da nista bila nesmrtna. Bog jima je postavil eno samo omejitev: prepovedal jima je jesti od “drevesa spoznanja”.

Kaj je bilo »drevo spoznanja«, je zamotana uganka, ob kateri si razlagalci neutrudno lomijo zobe. Pozornost vzbudi dejstvo, da sta po zaužitem jabolku spoznanja ugotovila, da sta gola, in se skrila. Spoznanje je torej v njima povzročilo sram ob kazanju svoje golote, ali verjetneje, razkazovanju svojih spolovil. Da je beseda “spoznati” v bibliji morda povezana sspolnim spoznanjem“, zaslutimo tudi ob stihih: “…in Adam je spoznal Evo (ki mu je bila že dolgo poznana) in mu je rodila sina…

Kaj se je torej zares zgodilo?

»Znanje«, ki sta ga Adam in Eva dobila s »prepovedanim sadom«, je omogočilo pridobitev lastnih potomcev – nadaljevanje rodu. To je seveda zahtevalo spolno diferenciacijo (vsaj “v glavi”, če ne tudi fiziološko), kar je prineslo zavedanje drugačnosti svojega spola in s tem sram. Na genetski ravni pa je to prineslo takšno uskladitev genetskih dejavnikov, da je bila oploditev možna in da se je plod lahko razvil v Evinem telesu; “božanske matere” niso bile več potrebne. Človek je šele s tem postal avtonomno bitje, sposoben naravnega načina življenja, kamor sodi tudi zagotovitev lastnih potomcev.

A ne le to: z »znanjem«, ki ga je bila deležna Eva, je postala bolj podobna “božanskim materam”. Človek je tako postal spolno združljiv tudi z “bogovi”; ti so si odtlej lahko jemali človeške žene za svoje družice in z njimi imeli otroke.


 

Stara dejstva v novi luči

Ko razvozlamo uganko iz Edenskaga vrta, se v povsem v novi luči pokažejo tudi naslednji biblijski navedki:

– v ozadju skušnjave Adama in Eve je bila nesmrtnost, a ne v pomenu, da bi večno živela, temveč v smislu, da bi mogla imeti lastne potomce (in večno živeti skoznje); vse do uživanja prepovedanega sadu sta bila nesposobna zaploditi potomce. Če z omenjenim grehom ne bi dosegla omenjene nesmrtnosti, bi šlo za nesmiselno dejanje, kajti tudi po njem sta ostala umrljiva.

– v raju Adam in Eva nista bila sramežljiva; razumljivo, šele “prepovedani sad” je omogočil zavedanje lastne spolne drugačnosti.

– otroke naj bi Eva odtlej rojevala v mukah. To izjavo sprejmemo drugače, če vemo, da dotlej sploh ni rojevala, saj za to ni imela “znanja”;

– Adam naj bi po izgonu iz raja v potu svojega obraza prideloval svoj kruh; če pomislimo, da v laboratorijskem okolju (raju) ni bilo težko preživeti, je bilo potem, ko je bil poslan v širni svet in bil povsem odvisen od svojih sposobnosti, vse kaj drugega.

Pri stvaritvi Eve (ko je bila izvedena manipulacija z »rebrom«) ni šlo za celovito pripravo novega bitja temveč le za prvo korekcijo obstoječe Eve, da bi lahko postala tudi Adamova družica. Eva pa je doživela tudi drugo korekcijo – po »zaužitju prepovedanega sadu«. Sitchin (v /83/) namiguje, da je šlo verjetno za odpravo imunskega odziva – zavračanja Adamove sperme. S tem je Eva dobila sposobnost spočetja z Adamom in rojevanja otrok. Ta sposobnost je bila torej tisto biblijsko znanje, ki ga je prejela ob pridobitvi »spoznanja«. S tem je Adam, kot se je izrazil Elohim, “postal kot eden izmed nas”. Dobil je sposobnost rojevanja in samostojnega razmnoževanja, ni pa dobil nečesa, za kar so si prizadevali mnogi kasnejši človeški vladarji: dolgoživosti Anunnakijev. Kljub temu je Adam živel 930 let.


 

Skrivnost kače

Odprto nam ostane še eno vprašanje: Kdo je Evo nagovoril? Kdo je bila kača, ki je zapeljala Evo? To je moral biti nekdo z dovolj znanja, da je bil sposoben oponirati “bogovom”; ali bi to lahko bil kdo drug kot eden izmed njih? Sitchin znova razvozlja uganko: v hebrejskem jeziku izraz za kačo, “nahash” pomeni tudi “tisti, ki pozna skrivnosti”. In tako so morda prevajalci (najverjetneje zavestno) ubrali pot prikrivanja pravega pomena izraza, ki pa ni bilo skrito tistim, ki so poznali “ključ” (pravi pomen besede).

Če malo pomislimo: kdo razen Enkija bi imel večji interes, da svojo vrhunsko stvaritev – človeka – dodela do te mere, da bi bil sposoben naravne reprodukcije in bi odpadlo trpljenje “boginj življenja” iz vrst Anunnakijev, ki so bile potrebne za rojevanje ljudi? Sitchin razlaga, da kača, ki je zapeljala Evo, ne predstavlja nikogar drugega kot Enkija; kača je simbol, ki simbolizira skrivno znanje. Vse skupaj je zgodbica, ki je omogočila vpeljavo novega dramatičnega momenta – božanskega nasprotja (dobri in slabi »bog«, Bog in Satan), sodelovanje s »slabim bogom« pa je vodilo v drastičen ukrep izgona iz raja.

Simbol prepletenih kač na moč spominja na DNK strukturo – to pa je stvar, ki je bistvena v eni najpomembnejših tehnologij Nefilov – genetskem inženirstvu. Dejstvo, da je kača postala simbol medicine in zdravilstva ob tem postane razumljivo. Enki je kot glavni znanstvenik in inženir v zgodbi o Adamu imel skrivno znanje. Nič čudnega, če so mu dodelili tudi naziv, ki je sicer zelo pogosto uporabljen na ikonografiji starih narodov. Kača simbolizira skrivno znanje v rokah vladajočih.


 

Vesoljni potop

Izkazalo se je, da so ljudje zelo plodna bitja in so se hitro namnožili do te mere, da so postali za gospodarje nevarni. Nerodno je bilo tudi to, da se niso obnašali ravno tako, kot so si gospodarji predstavljali – njihove spolne navade so bile takšne, da je bilo treba nekaj storiti. Nefili so sprva poskušali probleme reševati lokalno, z uničenjem določenih mest (takšen primer sta Sodoma in Gomora), a težav ni bilo konca. Zato so se odločili, da bodo dopustili uničenje celotne populacije. To nehvaležno delo je namesto njih opravila kar narava sama – vnovičen prihod planeta Nibiru je namreč na Zemlji povzročil pravo razdejanje in sprožil orjaški plimni val, ki je zalil vse nižje predele kopnega in preoblikoval površje Zemlje. Dogodek, ki se je zgodil pred pribl. 13500 leti, se je v biblijo zapisal kot »vesoljni potop«.

Nefili, kot pravijo sumerske ploščice, so se dogovorili, da človeštva pred katastrofo ne bodo reševali in tudi ne opozorili nanjo. Zaobljuba molčečnosti je zavezovala tudi »očeta« Adama, Enkija, a ta je – očitno zelo navezan na svojo stvaritev, izza zaslona govoril »sam s seboj« in posredno Noetu namignil, kaj se pripravlja in kako naj reši, kar se rešiti da. Noe se je jadrno lotil gradnje barke, ki najverjetneje ni bila navadna ladja temveč podmornica. Vprašljiv je tudi podatek, ali je na ladjo res vkrcal par posameznih živali in rastlin ali pa je šlo le za semensko in celično banko; v tem primeru je bila potrebna povsem drugačna asistenca Enkija.

Ko so vesoljska plovila Nefilov, ki so bežali pred katastrofo, ob vzletu povzročila trušč, je bil to Noetu znak, da mora zapreti vrata in se pripraviti na plovbo. Tudi Nefili so bili v veliki stiski, ko so iz vesoljskih plovil kar 150 dni opazovali divje poplavne vode, ki so se dvigovale in nato prav toliko časa tudi spuščale. Povodenj je uničila več deset tisoč let njihovega dela in ne vedoč, da je Enki ravnal v nasprotju z navodili, so pričakovali, da bo potrebno vse delo opraviti znova. Kako so bili veseli, ko so videli, da se je po umiku voda na kopnem izkrcala peščica ljudi in živali! Spoznali so, da je Enki ravnal modro, sicer bi bil ogrožen njihov obstoj; preživeli so zanje predstavljali ne le potrebno delovno silo temveč tudi hrano.


 

Razvoj človeških družb

Odtlej niso več izgubljali časa. Na višje ležečih predelih, kjer se je voda najhitreje umaknila, so pričeli z intenzivnim poljedeljstvom in živinorejo, zatem pa so se postopoma pomikali v nižine. Naučili so ljudi vsega potrebnega za hiter razvoj družbe in jim izročili številne napredne civilizacijske pridobitve. Ob naravnem razvojnem ciklu družbe bi ljudje za dosego civilizacijske ravni, s katero so startali, potrebovali deset tisoče let. Tako so čez noč zrasla prva mesta in Babilon je bil eno najbolj naprednih.

V vseh mestih so vodilne položaje zavzeli Nefili, ki so se dali častiti kot lokalni bogovi. Vzvišen položaj jim je spričo njihove inteligence in sposobnosti omogočil, da so držali vse vzvode družbe, pobirali daritve bogovom in krojili življenje družbe po svoji meri. Znanje se je ohranjalo v krogih svečenikov, na vodilne položaje pa so s časom pripustili tudi mešance (iz zvez Nefilov z zemeljskimi ženami), ki so bili med ljudstvom bolje sprejeti.

Takšni, mešani kraljevski rodovi so skozi vso zgodovino igrali silno pomembno vlogo. Kraljevska kri je bila edinole upravičena zasesti najvišji položaj v družbi, dedovanje oblasti preko potomcev pa je bilo ustaljeno načelo, ki se je obdržalo več tisoč let oziroma se v kraljevinah ohranja še danes. Odkod težnja, da kraljevska kri zasede najpomembnejše položaje, je tako razumljivo.

Človeška družba je skozi tisočletja napredovala in sprva odkrite metode vladanja so vodile v vse pogostejše konflikte s podložniki, zato so se ti vse bolj umikali v ozadje in z vse bolj prefinjenimi metodami vlekli niti iz ozadja. Takšna politika, v ozadju katere so še vedno iste elite, je prisotna vse do danes.

Vloženi so bili ogromni napori, da ljudje ne bi spoznali svojega resničnega porekla ter svojih potencialov, saj bi se ob tem položaj elit v ozadju lahko resno zamajal. Da bi ljudje ostali nevedni in zaslepljeni, so bila razvita psihična orodja – religije, ki ukalupljajo miselnost človeka in mu preprečujejo intelektualni in duhovni razvoj. Dobrodošlo je vse, kar ustvarja spore med človeškimi družbami, saj je po pravilu »deli in vladaj« množice najlaže nadzorovati. Intenzivna indoktrinacija in vcepljanje strahu sta dobila neverjetne razsežnosti. Sodobni človek je tako vse bolj prestrašen, razcepljen in neveden. A vsaka pesem se naposled izpoje.


 

Epilog

Zgodba, ki se nam izrisuje skozi sumerska besedila, je presenetljivo trdna, logična in razumljiva. Na mah se razjasnijo številna vprašanja, ob katerih si je znanost (na videz) lomila zobe, jasni postanejo detajli, ki se sicer zdijo nepovezani in nesmiselni. Ko z današnjim tehnološkim znanjem pogledamo na to zgodbo, lahko ugotovimo, da bi jo nemara lahko kmalu ponovili, s to razliko, da bi kot »bogovi« na kakem planetu nastopili – mi.

Ker pa resnice ni mogoče uzreti le z enega zornega kota, tudi »sumerske resnice« ne smemo vzeti za suho zlato. Pogled na celoto, ki se nam z njo odstira, je resda veliko boljši kot doslej, še vedno pa je mestoma pomanjkljiv. Za razjasnitev preostalih sivih lis potrebujemo dodatne informacije, ki jih je moč izluščiti s primerjavo različnih virov.

Pozornemu bralcu Sitchinovih knjig se odpira nekaj vprašanj, ki ostajajo brez odgovora (avtor tega besedila ob tem priznava, da še ni prebral vseh njegovih knjig). Odprto ostaja vprašanje drugih človeških ras (rdeče, črne in rumene rase). Razumljivo je, da Nefili niso imeli interesa, da bi v zgodbo vpletali informacije o konkurentih – drugih bitjih, s katerimi so tekmovali in se bojevali za prevlado. Tako je nastal vtis, da konkurence sploh ni bilo. A to je bržčas daleč od resnice. Iz drugih virov (Zgodovina galaksije, Osmanagič, Tsarion) izvemo, da je na Zemlji deloval kak ducat različnih vrst nezemeljskih bitij, pri tem pa so Anunnaki ena od najnaprednejših vej reptilske rase. Na drugih koncih sveta so se odvijale vzporedne zgodovinske zgodbe z drugimi »bogovi«, pri čemer so eni drugim »hodili v zelje«. Pri takšnih medsebojnih bojih – vojnah – je razumljivo, da kratko potegne raja, ki je nujna topovska hrana v bitkah za premoč.

Pozornemu bralcu se odpira še eno vprašanje, ki ga Sitchin, kolikor vem, ne razčisti v zadostni meri: vprašanje Satana. Videli smo, da je v vlogi kače, ki naj bi zapeljala Evo, bržčas nastopil kar Enki in s tem izkazal nasprotovanje volji večine »bogov«. Iz sumerskih besedil je jasno razbrati, da je med bratoma Enkijem in Enlilom, Anujevim prvorojencem, prihajalo do rivalstva in nasprotij, ki so se nadaljevala tudi pri njunih potomcih (Marduk, Enkijev sin, je slednjič izšel kot zmagovalec, ki si je privoščil falsificirati nekatere zgodovinske zapise). Čutiti je namige, da je v vrstah bogov prišlo do polarizacije in delitve na »liberalne progresiste«, ki so si v ekspanzionistični politiki privoščili veliko svobode, in »previdne radikalce«, ki so se ustrašili nevarnosti novo ustvarjene rase in njenih groženj. Verjetno je iz vrst slednjih prišla pobuda za uničenje človeštva ob potopu, pa tudi druge »trde« pobude, ki so bile človeštvu nenaklonjene. Morda je “Satan” najvišji predstavnik prav te skupine.

Razumljivo je, da znanost ne more potrditi resničnosti sumerskih navedb. To bi pomenilo priznanje, da smo ljudje hibridi, križanci z visoko inteligentnimi nezemljani; slednji so na planetu krojili zgodovino človeštva od prvega trenutka dalje. Ker je znanost, tako kot tudi drugi vzvodi oblasti in moči, mediji, izobraževalni sistemi itd. v rokah prav teh (po izbvoru nezemeljskih) elit, bi to pomenilo njihovo samo-razkrinkanje.

Različne zarotniške zgodbe, ki v zadnjem času poganjajo kot gobe po dežju, se čudovito vključujejo v nastajajoči mozaik. Kdo drug naj bi imel na Zemlji večji interes za svetovno nadvlado kot tisti, ki so ustvarili človeka? Anunnaki, Nefili, Elohimi, Reptili in pripadniki kraljevskih dinastij (o katerih govori npr. David Icke) – to so različna imena pripadnikov iste elite (nekdanjih bogov), ki so glavni igralci na svetovnem odru. Njihove izvršilne organe danes poznamo pod imeni kot so prostozidarji, jezuiti, masoni, Iluminati, člani sekt kot npr. Skul&Bones, Rothschildi, Bilderbergerji, Odbor tristotih… Če ste doslej ob omembi njihovih imen zamahnili z roko, pomislite znova.

Njihova politika v ozadju globalnega svetovnega dogajanja, ki ji sledijo praktično vse vlade, je transparentna: gre za držanje množic v strahu, reduciranje številčnosti prebivalstva, zaviranje človekovega duhovnega razvoja, uničevanje okolja itd. Dobrodošlo je vse, kar prinaša človeštvu tegobe, saj mora ob tem usmerjati svoje napore v lastno preživetje. Bolj ko so zaposleni z lovljenjem lastnega repa, bolj so oblastniki na varnem in laže uresničujejo svoje načrte. Ti se ne bojijo za usodo planeta, saj so na varnem. Njihov cilj je zapisan na bankovcu za en dolar: ena svetovna država, en svetovni red, s popolnim nadzorom človeštva. Po istih mehanizmih se zgodba odvija že tisočletja in bi se odvijala še naprej, ko bi se kozmično dogajanje ne približalo koncu ciklusa, ki prinaša s seboj neslutene spremembe. Tisti, ki znajo razmišljati s svojo glavo, se vendarle prebujajo…

Povzeto po knjigah Z. Sitchina: Dvanajsti planet in drugih