Človek se ne more izogniti vprašanjem življenja, smrti in onostranstva. Z njimi povezana prepričanja so del naše miselne tradicije, ki jo je sooblikovalo krščanstvo. Hočeš nočeš ta prepričanja vplivajo na življenje slehernega med nami, saj se po njih ravna okolje, v katerem živimo. Dejstvo, da se svet danes nahaja v zelo nezavidljivem položaju, kar je nedvomno posledica neustrezne miselne naravnanosti, poraja vprašanje, ali so duhovni miselni temelji krščanstva neoporečni. V tem besedilu bomo poskušali ločiti pleve od zrnja pri tistih verskih predstavah in prepričanjih krščanstva, ki se dotikajo bistvenih vprašanj duhovnosti.

V številnih besedilih te spletne strani poskušamo ustvariti ustreznejšo sliko stvarnosti, kot jo ponuja tradicija, se pravi znanost in religija. Gradbible4.jpgimo jo skozi raziskavo filozofij, kritično obravnavo znanstvenih izsledkov, prebiranjem zgodovinskih izročil ter metafizične, ezoterične in gnostične literature. To sliko, ki naj združi vsa najboljša spoznanja tako o materialnem kot o duhovnem svetu in jih poveže v enovit koncept, bomo v nadaljevanju imenovali Univerzalna podoba stvarnosti (UPS).  Na osnovi idealističnega svetovnega nazora smo jo utemeljevali v besedilih sekcije Na sledi modrosti, posebno v Teoriji o Velikem intelektu (glej besedilo Bistven je intelekt), v besedilih Mit o smrti in Ustreznejši model resničnosti, pa tudi v ostalih  besedilih te spletne strani. O verodostojnosti in vrednosti te podobe boste presodili sami.

V tem tekstu bomo poizkušali poiskati stične točke in vzporednice UPS in krščanske verske doktrine in ugotoviti, kaj je v obeh vredno zaupanja in kaj ne. Katera razlaga je prepričljivejša, celovitejša, bolj logična in dodelana? Ne zanima nas kritika. Zanima nas resnica.

Vemo, da si je krščanska cerkev v zgodovini lastila pravico razlagati tako duhovne kot fizikalne zakonitosti. Številna stališča o fizikalnih danostih in razlage naravnih pojavov iz ust krščanskih teologov niso odražali resnice. Zmotno je bilo prepričanje, da je Zemlja ravna plošča, prav tako zamisel, da se vsi planeti s soncem vred vrtijo okoli Zemlje; koledar je nenatančen, nekateri dokazujejo, da je datum Kristusovega rojstva nekaj dni zamaknjen, nauk o reinkarnaciji je zamolčan… To sicer ne bi bilo nič tragičnega, če bi bila Cerkev prožna, če bi priznavala napake in sproti skrbela za korekture ter se s tem približevala resnici.

Zanima nas, kako natančni in uspešni so bili krščanski teologi pri razlagi duhovnih pojavov in tistih fenomenov, ki so bistvo verskega nauka o duhovni plati bivanja in onostranstvu. Prva ugotovitev je, da krščanska cerkev o najpomembnejših dogodkih v življenju duše – o smrti in posmrtnem življenju – ne govori dovolj izčrpno, da bi zadostila vsaj najbolj temeljnim vprašanjem; marsikatere odgovore bolj kot ne prepušča domišljiji vernikov. Tu se bomo dotaknili vprašanj o poslednji sodbi, sodnem dnevu, vstajenju, peklu, nebesih in vicah.


 

O Bogu…

Prvo in poglavitno vprašanje je ustreznost predstave o Prasili, Stvarniku, ki se v krščanstvu imenuje Bog. Prava predstava o Stvarniku ima velikanski pomen, saj bistveno vpliva na predstavo o lastnih potencialih, smislu bivanja in namenu vesolja; brez teh spoznanj je človek kot orel, ki ne ve, zakaj ima krila. V UPS v več besedilih podajamo predstavo o Stvarniku, ki ga imenujemo tudi Kozmična inteligenca ali Veliki intelekt .

O obstoju ali neobstoju Boga tu ne bomo razpravljali. Težko bi kdo oporekal dejstvu, da celotno stvarstvo ureja in gradi ena sama, nepojmljiva kozmična inteligenca, ki je (kako bi lahko bilo drugače?) tudi izvor vsega, kar biva in živi. Ne glede na to, kako imenujemo to prasilo, Bog po krščansko ali Veliki intelekt po UPS, povsem nesprejemljiva je misel, da bi bilo teh Prasil več. Krščanstvo v nasprotju s poganstvom kot temelj in gibalo stvarstva navaja enega Boga, enako tudi UPS. Toda obe predstavi o Bogu se razlikujeta.

Sveto pismo, glavni dokument krščanstva, ne navaja natančne definicije Boga, pač pa določa njegove atribute in lastnosti. Bog naj bi bil stvarnik vsega, kar je, vladar na nebu in na Zemlji. Je vsemogočen, ljubeč, pravičen sodnik, ki živi v nebesnih višavah. Krščanski Bog je ločen od svojih stvaritev, tudi od človeka. Čeprav naj bi bil ustvarjen po božji podobi, se človek ne more primerjati z Bogom. Obstajal naj bi le en primer, da je Bog zavzel podobo človeka – to naj bi se zgodilo s Kristusom, ki je sin Očeta. Telesno formo naj bi zavzel zato, da bi ga ljudje poslušali in mu sledili. Tisto, kar kristjanom povzroča posebno tesnobo v zvezi z Bogom, je njegova vloga sodnika in njegovo stališče, da smo ljudje obremenjeni z izvirnim grehom. Božji sin, Kristus, naj bi na sodni dan izrekel sodbo vsem dušam. Zato je krščanstvo religija trpečih in prestrašenih.

…in Bogu

Bog, kot ga opredeljuje UPS, je precej drugačen. Je nepojmljiva zavest in inteligenca z neizmerno ustvarjalno močjo. Je skupna zavest narave, je življenje in vse, popolnoma vse, kar obstaja. Izraža se skozi silo, ki združuje vse v kreaciji – njen izraz na čustvenem nivoju je ljubezen.

Ker je Bog kozmični intelekt in ne nekaj fizičnega, je vse, kar je obstajalo, kar biva in kar bo obstajalo, nastalo v njegovi zavesti. Zavest in življenje sta sinonima. Vse, kar obstaja, ima zavest; mineralova raven zavesti je zelo nizka, človekova pa zelo visoka, zato je sposoben najvišjih spoznanj in izkustev. Življenje se izraža skozi mnogotere forme na več nivojih, z ustrezno ravnjo zavesti. Namen stvaritve celotne kreacije je, da bi Bog kot tvorec spoznal samega sebe v brezštevilnih vlogah, ki jih igrajo živa bitja. Ni namreč možno zares spoznati tistega, kar veš, dokler tega ne občutiš. Zato se Bog spoznava skozi vsakogar od nas, ki smo veren odraz njega samega in njegovih potencialov.

Izraz življenja v človeku je duša, ki je nosilec zavesti, volje in intelekta. Ustvarjena je “po božji podobi”, zato ima enake lastnosti in potenciale kot Bog, le da se tega v splošnem ne zaveda. Duša je delec Boga, je individualni intelekt, katerega smisel je duhovni, intelektualni razvoj do najvišje stopnje (razsvetljenje), ko se zave, kdo je. Spoznanje in izkustvo božje narave se dogaja neprestano – do njega pride v vsakem življenjskem ciklu  po smrti, v tretji fazi, ko se duša zlije z Esenco (o tem izčrpneje v besedilu Mit o smrti).

Pravzaprav ne obstaja nič, kar bi ne bilo izraz Boga. Če bi obstajalo še kaj, kar ne bi bilo Bog, bi to pomenilo, da je tisto ustvaril nek drug Bog. A kdo bi to bil? Fizična stvarnost, celotno vesolje, je izraz Boga na materialnem nivoju. Fizična materija ni tisto, kar je primarno v kreaciji; primarna je duhovna, nematerialna stvarnost, v kateri ni omejitev prostora in časa. Ti omejitvi obstajata v tridimenzionalni ali materialni stvarnosti, katere namen je omogočiti neposredno izkustvo predstav in zamisli živih bitij.

Bog, kot ga opredeljuje UPS, ni ločen od svojih stvaritev. Živi v njih in skozi njih. Tudi človek zato, v nasprotju s krščansko predstavo, ni ločen od Boga. Boga išče zunaj sebe, a ga ne more najti, kajti Bog je v njem samem, je v njegovem srcu. Iskanje se konča, ko se zave, da ni kaj iskati, saj tisto, kar išče, že ima. A kdor išče zunaj, bo iskal zaman.

Bog, kot ga opredeljuje UPS, si ne jemlje vloge sodnika. Sodba zanj ne obstaja, saj je vse, kar obstaja, le on sam. Vse so le izrazi njega. Ali naj obsoja samega sebe? Dobro in slabo so le karakterizacije, ki so potrebne človeku, da skozi nasprotja laže spozna naravo stvarnosti. Sodba in obsodba se dogajata le v duši človeka, ki na podlagi svoje vesti (Božji glas v sebi) ve, kaj je v skladu s kozmičnimi zakoni in kaj ne. Vlogo sodnika si tako jemlje le človek sam. Človeku se tako ni ničesar bati. Če bo ravnal v neskladju s kozmičnimi zakoni, bo na osnovi zakona vzroka in posledice izpostavljen ustreznim posledicam. A moder, razsvetljen človek se “slabim” učinkom izogne.


 

Zloraba Boga

Bistvenega pomena je zavedanje o enakosti ljudi. V splošnem ni posameznikov, ki bi imeli neprimerljivo večje sposobnosti in potenciale od drugih in bi potemtakem zaslužili vzvišen položaj v človeški družbi. Iz UPS je enakopravnost posameznih individualnih intelektov jasno razvidna, ne pa tudi iz krščanske doktrine. Neenake obravnave so v krščanstvu deležni mnogi, npr. moški in ženske ter verni in neverni. Manjvrednost Eve, ki se prenaša na celotni ženski rod, izhaja iz trditve, da naj bi bila ta ustvarjena iz Adamovega rebra. Taka trditev ni vredna zaupanja, saj objektivno ženska ni v ničemer slabša od moškega. Tudi diskriminacija nevernih ali drugače verujočih ni nekaj, v kar bi bilo vredno verjeti. V naravi najdemo tisoče različnih rož. Ali je tista z rdečimi cvetovi Stvarniku kaj manj dragocena od drugih? Ali je kaka žival deležna obsodbe Stvarnika zaradi tega, ker se prehranjuje drugače? Diskriminacija vsake vrste je v krščanstvu očitna zabloda.

Bog naj bi bil v vsem stvarstvu najvišja avtoriteta, ki jo odlikuje posebna moč, modrost in ustvarjalnost. Nič je ne more nadomestiti ali se kosati z njo. A postavite v vlogo Boga človeka, ki sledi lastnim, ozkim ciljem in dobili ste manipulacijo, največjo od vseh. Vsaka doktrina – verska ali kaka druga – ki kakemu človeku daje posebno moč s povzdigovanjem v Boga, ustvari nesrečo in gorje. Tak posameznik, ki navadno uporabi še ustrezno orodje za ustrahovanje (pri veri je to strah pred poslednjo sodbo), je tako pridobil popoln nadzor. Na poziciji, kjer ga nihče ne more izpostaviti roki pravice, lahko neovirano izvaja politiko, tudi zločinsko, ne da bi se mu bilo bati upora, kajti – kdo se upa upreti Bogu? Kako je ta mehanizem deloval (in še vedno deluje) v rokah brezsrčnih ljudi, bogato popisuje zgodovina.

V krščanstvu se človek, ki je povzdignjen v vlogo najvišjega, najsposobnejšega, nezmotljivega „pastirja”, katerega beseda je zakon, imenuje papež. A velikanskega ugleda in s tem moči ne uživa le on temveč tudi številni njegovi verski pomočniki v cerkveni hierarhiji. Cerkev kot institucija, ki ima v svojih rokah duhovno oblast, si nikoli ni prizadevala ustvariti sveta, v katerem so ljudje pred Bogom enaki. Kakršna koli vzvišena pozicija nad verujočimi je vir skušnjav in nepravičnosti. Tudi razsvetljeni posredniki, preroki in duhovni učitelji, ki iz svoje vloge vlečejo osebne koristi, so nevarni. Nekatere (pravičnejše) religije (npr. budizem) zato duhovnikov ne postavljajo v vzvišeno vlogo nad verniki ali v kako duhovno hierarhijo, temveč je tako duhovnik kot tudi najvišji med njimi – enak med enakimi.


 

Duša

Temu pojmu velja posvetiti nekaj več pozornosti. Termin duše se je ustalil v krščanski tradiciji in predstavlja sedež življenja v fizičnem telesu. Dušo nekateri imenujejo življenjska bit, iskra življenja ali individualni intelekt.

Predstava o duši kot nematerialnem, vendar bistvenem delu človeka naj bi nastala v davnini. Vsi davni starogrški misleci so duši pripisovali poseben pomen, toda smatrali so jo le kot del telesa. Platon, ki so ga kasneje povzele prvotne krščanske skupnosti,  je popolnoma spremenil dotedanjo filozofijo in trdno postavil nov mejnik tudi pri razumevanju duše.

Platon je govoril o nesmrtnosti in reinkarnaciji duše. Ta je po njem razpeta med duhovni in materialni svet, pri čemer stremi k temu, da bi s spoznanjem materialnega sveta dosegla duhovni svet oz. »svet idej«, ki zajema popolno resnico o materialnem svetu. Duša spoznava preko čutnih zaznav, zrenja in razodetja. Ima tudi vrojeno oz. »a-priori znanje«, ki je pravo znanje iz sveta idej. To nam olajša spoznavanje materialnega sveta in nas tako vodi. Duša po njegovem tudi ni enotna, ampak je sestavljena iz treh delov: epithymetikóna (čutno spoznanje), thymoeidésa (volja oz. pogum) in logistikóna (uma).

Platonov pogled se skoraj v celoti ujema z UPS. Razlika je v tem, da Platon kot nesmrten  in vodilni del duše označuje le um, ki naj bi bil tudi »središče resničnega sveta«. Postavlja se vprašanje, odkod je Platon dobil tako celovit vpogled v duhovno dimenzijo in bistvo človeka. Morda pa celoten koncept o duši ni zrasel na njegovem zelniku. Možno je, da je prišel do močnega vira informacij (znanje z Atlantide?), ki mu je omogočil takšne miselne preboje.

Plotin in kasneje sveti Avguštin sta bila tista, ki sta platonsko filozofijo postavila v središče intelektualnega razvoja krščanstva. Toda krščanska doktrina se s “tehničnimi vprašanji” o duši ni kaj prida ukvarjala in jih pojasnjevala. Človek je telo, ki ga napolnjuje od Boga dana duša, a razlago, kaj je duša, boste zaman iskali v svetem pismu. Vse se sicer vrti okoli nje, a globljih uvidov in podrobnosti verniku ne posreduje.

Kljub večni naravi duše pa je po krščanski doktrini ta presenetljivo pasivna. Po smrti telesa, katerega življenjska doba je nič v primerjavi z večnostjo, naj bi duša šla počivat. Govorijo o večnem spanju, ki naj bi se končalo šele z dnevom poslednje sodbe – to pa je oddaljen trenutek v popolnoma nedoločeni prihodnosti. Zato na nagrobnike pišemo – „tu počiva…” ali „tu spi…” To je velik udarec za pokojnike, ki so tako dolgo časa ločeni od dragih.

Tisti ateisti, ki večinoma verjamejo v dušo (ne pa v Boga in v poslednjo sodbo), menijo, da duša po smrti telesa večno zaspi. To pa je v nasprotju s predstavo, da je duša večna. Kaj bo duši večnost, če pa je skoraj ves čas pasivna in tako rekoč mrtva? Kristus, resnična zgodovinska osebnost, je o posmrtnem življenju dal prave napotke, a mu nihče ni verjel.

Marsikomu se postavi vprašanje: zakaj bi Stvarnik ustvaril večno vesolje, obenem pa človeško življenje – dušo, ki bi to vesolje izkušala (v primerjavi z večnostjo) komaj za hip? Trajanje življenja človeka je po znanstvenih spoznanjih neprimerljivo krajše od trajanja („neinteligentne”) nežive materije (kamna). Zakaj naj bi Bog življenje živih bitij v primerjavi s trajanjem mineralnega sveta tako prikrajšal? Zakaj bi Bog ustvaril neskončno vesolje, neskončni duši pa onemogočil spoznati to neskončnost?

Po UPS je duša (individualni intelekt) udeleženka v večnem reinkarnacijskem krogu, v katerem skozi številna rojstva in bivanja v fizičnih telesih spoznava stvarstvo in samo sebe. Gre za neskončen, cikličen proces, v katerem duša duhovno napreduje in postopoma dosega vedno večjo duhovno čistost ter se tako približuje zavestnemu spoznanju svoje narave. Reinkarnacija je bila v prvem obdobju krščanstva bistvena sestavina krščanske doktrine, a so jo kasneje (leta 553) vernikom prikrili s tem, da so vse navedke brisali iz Biblije. Kakšna škoda! Več o tem v besedilu Zamolčana reinkarnacija.


 

Pekel, vice in nebesa

Krščanski nauk govori o peklu, vicah in nebesih kot o duhovnih področjih, kjer po smrti bivajo duše, glede na to, kaj so si s svojimi deli v življenju zaslužile. Sveto pismo obravnava pekel kot resničen, konkreten kraj ognja in trpljenja. Toda to pomembno predstavo in vitalni del verske doktrine je papež Janez Pavel II  zavrnil. Leta 1999 je dejal, da »pekel ni kazen, ki bi nam jo naložil Bog od zunaj, temveč izživetje pričakovanj, ki si jih ljudje zamislimo za časa življenja. Rekel je: Pekel je rezultat stališč in ravnanj, ki se razvijejo za časa življenja. Takega kraja, kot pekel, ni. Tako »nebesa« kot »pekel« so (s papeževimi besedami) »stanje duha«.

Ta papeževa izjava, ki kaže, da je tudi v cerkvenih krogih prišlo do pomembnih miselnih premikov, je presenetljivo blizu predstavi, ki jo podaja UPS. Nebesa, pekel in vice so le iluzije, fantazije, ki jih duša – vendar le, če v njih verjame – po prehodu v onostranstvo izživi, ko prehaja do spoznanja o svoji identiteti. Onostranstvo, duhovni ali astralni svet pa ni nikjer „zgoraj”, temveč na istem prostoru, kjer se nahajamo, le da ga opredeljuje drugačen “koordinatni sistem”, sistem dimenzij. Duše so torej za nas v posebnih sferah le zato, ker jih ne moremo videti, pač pa one vidijo nas.

Sódni dan

Sodni dan ali dán poslédnje sôdbe je v krščanski in islamski eshatologiji dogodek, ko bo Bog ob koncu sveta presodil vse ljudi (takrat žive in tudi že mrtve) in jih razdelil na dve veliki skupini: slabe, ki bodo pogubljeni, in dobre, ki bodo zveličani. V sodni dan veruje velika večina kristjanov.

Konec sveta (apokalipsa) razumejo verniki številnih verstev kot trenutek, ko se bodo izpolnile prerokbe, ko bo na Zemljo prišel napovedani odrešenik ali kar Bog osebno. V tem smislu je konec sveta vesel dogodek. Vendar pa je po prepričanju mnogih konec sveta povezan z materialnim uničenjem sveta, zato izraz apokalipsa pogosto enačimo tudi s katastrofo svetovnih razsežnosti.

Vstajenje

Po prepričanju Rimskokatoliške in pravoslavnih Cerkva, pa tudi po prepričanju nekaterih protestantov, bo ob koncu sveta Bog telesno obudil mrtve, tako da jim bo ustvaril nova telesa in jih združil z ustreznimi dušami (telesno vstajenje). V Rimskokatoliški Cerkvi je dolgo veljal nauk, da je večina ljudi zelo grešna in da bo zato dan poslednje sodbe za večino ljudi zelo neugoden dogodek.

Potem (ali tudi kar hkrati) bo Jezus Kristus (Bog Sin) dokončno presodil, kateri ljudje so bili slabi in kateri dobri. Slabe čaka večni pekel v prenovljeni podobi, saj bodo imeli zdaj tudi telesa in bodo v peklu tudi telesno trpeli. Dobre ljudi čaka kraj večnega duševnega in telesnega užitka, ki ga nekateri kristjani enačijo s prenovljenimi nebesi, drugi pa verujejo, da bo Bog na novo oživljene ljudi naselil na Zemlji, ki pa bo prenovljena tako, da bo enaka rajskemu vrtu. Nekateri protestanti verujejo samo v telesno vstajenje dobrih (slabi pa pač ne bodo oživljeni).


 

Dejstva na rešetu

Kaj pa o sodnem dnevu, koncu sveta in vstajenju pravi UPS?

Sodni dan v smislu, kakršnega podaja krščanski nauk, ne obstaja. Bog oz. Veliki intelekt ne zavzema vloge sodnika in ne napoveduje, kdaj bo (in po čigavih merilih?) vrednotil delo posameznih duš. Bog ali Kristus kot sodnik ne obstajata, saj sta dobro in slabo karakterizaciji, ki jih je izumil človek in Bogu ne pomenita prav nič.

Če bi termin (dan sodbe) po smislu poskušali umestiti v objektivno stvarnost, potem je sodni dan tisti dan v onostranstvu, ko se duša skozi retrospekcijo minulega življenja (inkarnacije ) na osnovi svoje vesti zave svojih napak v minulem življenju. Zatem se (sama) odloči za vrnitev v snovni svet skozi naslednjo inkarnacijo, kjer naj bi napake popravila. Lastna vest je torej tisti “sodnik” v človeku, ki zahteva popravo napačnih ravnanj – tistih dejanj, ki so prizadejala bolečino.

Sodni dan je torej strašilo, ki ga uporablja krščanstvo za discipliniranje vernikov. Dokler je zavest nizka, je takšno zastraševanje morda smiselno. Osveščen človek pa bo takšne metode zavrnil.

Dan vstajenja ni trenutek v nedoločeni prihodnosti, ki ga bo izbral Kristus, temveč je dan ponovne buditve zavesti duše v duhovnem kraljestvu. Gre za ločitev duše od telesa, v trenutku smrti. Zgodi se od minute po smrti do več mesecev po smrti, odvisno od vzroka smrti ali duševnega stanja, v tem času pa duša dejansko „spi”. Nikakršno masovno bujenje ne obstaja, ob katerem naj bi bili vsi mrtvi privedeni pred velikega sodnika. Vstajenje ni materialno (telesno) temveč duhovno. Človeka duša torej doživi toliko vstajenj, kolikor je preživela inkarnacij (utelešenj).

In apokalipsa – uničenje sveta? Spoznanje, da je bistvo človeka duša, ki je neumrljiva, vodi do ugotovitve, da je moč uničiti le fizično telo. Tudi, če pride do uničenja planeta Zemlja, pri čemer bodo verjetno uničena fizična telesa, bodo duše živele naprej, v drugačnih pogojih. A apokalipsi se bo svet izognil, ko bomo spoznali svoj napačen odnos do sebe in sveta in ko bomo krenili iz slepe ulice, v katero zdaj silimo.


Iz zgornje obravnave je razvidno, da v naukih krščanske cerkve najdemo nekaj informacij, ki za silo osvetljujejo področje duhovnosti; toda informacije so pomanjkljive, netočne, marsikdaj zavajajoče in modificirane do te mere, da so za pravo duhovno rast neustrezne. Zato seveda ne morejo služiti kot duhovna opora tistemu, ki želi priti do pravega duhovnega spoznanja. Krščanski nauk usmerja vernike v ponižnost, ubogljivost, nevednost, neambicioznost; vceplja občutke grešnosti, prezir do telesa in spolnosti, obenem pa vodi v netolerantnost in nestrpnost do drugače mislečih. Poenostavljeno rečeno krščanstvo usmerja vernike v miselnost, ki človeku ni prijazna. To na zgovoren način ilustrira dejstvo, da verniki okrog vratu nosijo verski simbol – mučilno napravo (križ za mučenje sužnjev). Pogled na ta simbol vernika navda s tesnobo in občutkom grešnosti ter ga spomni, da bo nekega dne sojen. Ali je krščanstvo ob takšni drži lahko vera ljubezni?


 

Vera in doktrina cerkve

Pri obravnavi verskih vprašanj je potrebno ločiti tri stvari: krščanski nauk, cerkveno doktrino in osebno vero posameznika.

Krščanski nauk, ki je bil na podlagi evangelijev zabeležen v Sveto pismo pred dvema tisočletjema, ni bil namenjen človeku z današnjim intelektom, zato zahtevnega sodobnega človeka ne more zadovoljiti. Na tem mestu se ne bomo spuščali v analiziranje številnih nedoslednosti, pomenskih nasprotij med staro in novo zavezo in manjkajočih informacij, ki bi dale dokumentu večjo verodostojnost. Kot vsak nauk bi se tudi krščanski moral spreminjati in prilagajati resnici, kakor jo spoznavajo tisti, ki nadgrajujejo znanje v toku svojega razvoja. Plemenita Kristusova načela in priporočila, ki nedvomno imajo svojo vrednost,  je potrebno razumeti v pravem kontekstu.

Krščanski nauk, kot ga podaja Biblija, se razlikuje od cerkvene doktrine. V njej gre za svojevoljno interpretacijo svetopisemskih navedkov in izkrivljanje Kristusovih naukov. Razkorak med njima ni majhen in je motiviran z interesi najvišjih cerkvenih krogov, ki si – nič drugače od posvetnih institucij – prizadevajo za oblast, moč in premoženje. Cerkvena doktrina je bila skozi tisočletja vzrok za številne vojne, na čelu s križarskimi, ter grozote in nasilje, ki so prizadele milijone ljudi. Rimsko katoliška cerkev je danes silno bogata in ima velik vpliv v politiki. To dokazuje, da njena pastoralna vloga v lastnih očeh nima tako velike teže kot njena posvetna vloga.

Osebna vera posameznika je lahko zmes prvih dveh, lahko pa je povsem nekaj tretjega. Gre za konkretne verske predstave, ki imajo največkrat korenine v verskih zgodbicah in tradiciji, lahko pa temeljijo tudi na verodostojnem miselnem konceptu, ki ga lahko preverimo z notranjim izkustvom. Vera bi morala človeku omogočiti aktiviranje – ne strahu, temveč – ljubezni v sebi.



Čas je za nova spoznanja

Obsodba ničesar ne rešuje, zato v tem besedilu ne gre za obsodbo krščanskega nauka. Krščanstvo nedvomno ima tudi dobre zasluge v procesu duhovnega razvoja človeštva. Noben pojav v naravi se ne zgodi kar tako, brez vzroka in namena. Tako je tudi krščanski nauk le utrjena stopinja, nujna za oporo, da se lahko odženemo naprej, s spoznanjem, da verska predstava, ki nam je nekoč stiskala srce, ni bila prava. Treba jo je popraviti.

Nobena od religij ne poda prave informacije o duhovnih pojavih; še najbliže je spiritualizem, ki črpa iz kontakta z dušami. Tudi univerzalna podoba stvarnosti (UPS), ki temelji na idealističnem svetovnem nazoru, zagotovo ni popolna, a daje konsistentno razlago resničnosti in fenomenov tako v duhovnem kot v materialnem svetu. Daje prepričljive odgovore tudi na vrsto odprtih vprašanj, ki jih s krščansko versko doktrino ne moremo pojasniti. Ta optimistična, s strahom in negativnimi čustvi neobremenjena razlaga je možna idejna platforma nove osebne vere, ki vzgaja človeka v ljubezni, tolerantnosti in nenasilju.

Morda vas je UPS prepričala, morda tudi ne. To navsezadnje ni pomembno. Pomembno je, da ste ugotovili, da je za lasten duhovni napredek potrebno najti boljšo intelektualno in versko podlago, kot jo daje krščanstvo. Zelo važno je svojo vero utemeljiti na notranjem izkustvu, njeno miselno plat pa očistiti strahu, ki je tujek v resnični, objektivni spoznavi stvarnosti.

Svet ne potrebuje nove institucionalne vere, za katero bi stala kaka nova cerkev oz. hierarhija. Hierarhijam ljudje ne zaupajo več. Močno pa je potrebna nova osebna vera – pot do nje se bo odprla, ko bo ob zadostni informiranosti vsak med nami spoznal, da je prava, resnična podoba sveta in stvarnosti bistveno drugačna, kot smo si doslej predstavljali. Niso potrebne nove cerkve ali molilnice – pravi tempelj nosi vsakdo v svojem srcu.

Da bi se iztrgali ujetosti v togo versko dogmo je potreben dvom, treznost in vzpostavitev kritične distance do naukov, v katere smo doslej verjeli. Treba je nekaj poguma in volje, da se spopademo z resnico; treba se je zavedati, da se vsaka doktrina, potem, ko mine dovolj časa, izkaže za napačno. Ko bi to ne bilo res, bi človek še vedno živel na drevesu. Življenje zahteva prožnost, tudi in predvsem v mislih. Kdor te prožnosti ne more vzpostaviti v sebi, temu je pot do napredka, pa tudi do boljšega življenja, zaprta.

Je že tako: nobena resnica, do tiste zadnje, tik preden se združimo s Stvarnikom – ni dokončna. Bog se izraža skozi – ljubezen. Ljubezen pa je tista sila, ki vse sprejema, zato sta ji sodba in obsodba tuji.

 

Viri: /57, 64, 65, 66, 67/, Wikipedia