Ko se zazrete v zvezdnato nebo, gledate živo bitje. Ste se kdaj vprašali, kaj se skriva za zunanjo podobo zvezd? Kaj tiči za Soncem, ogromno žarečo kroglo, ki je izvor življenja, svetlobe in energije? Kakšna je očem nevidna podoba tega kolosalnega, nedoumljivega objekta, ki predstavlja skoraj vso maso našega sončnega sistema? Kaj vedo o njem povedati tisti, katerih pogled seže preko materialne podobe objektov?

Zdi se, da so bila kozmična vprašanja v zgodovini pomembnejša kot danes; slavnega astronoma Giordana Bruna je vztrajanje pri heliocentričnem konceptu vesolja stalo življenja. Osupljivo popolno znanje starih Sumercev o vesolju zbuja občudovanje in vodi k misli, da astronomija in kozmična vprašanja naše civilizacije na splošno ne zanimajo kaj dosti. Zabredli smo v nekakšno duhovno temo, ki se je začela z Aristotelovo tezo, da je merodajno le tisto, kar je dostopno fizičnim čutom. Pred njim je znanstvena misel s Platonovim idealistično-materialističnim nazorom še bila uravnotežena.

Predstava, da je Zemlja ploščata, je bila dokončno ovržena šele pred slabimi petsto leti, ko je pomorščak Magellan leta 1520 s plovbo okoli sveta to neizpodbitno dokazal. V šolah pa dandanes o vesolju izvemo komaj kaj več kot so dognali Bruno, Kepler in Kopernik. Znanje na tem področju je komaj kaj napredovalo. Tako se lahko vprašamo, kako pravilne so dandanes, na pragu tretjega tisočletja, naše predstave o nebesnih telesih, tudi o planetu, na katerem živimo.

Človeka ne moremo opredeliti le z njegovo zunanjostjo. Iz zunanje podobe ni mogoče sklepati o najpomembnejšem – o značaju, intelektu in duhovni moči človeka. Podobno velja tudi za nebesna telesa. Da bi se dokopali do celovite slike, se moramo poglobiti tudi v nematerialno, notranjo naravo posameznih objektov. Vsakomur, ki želi prodreti v globino stvari, je popolnoma jasno, da je pogled, ki vzame v obzir le njihovo materialno pojavnost, pomanjkljiv in neustrezen.

Med redkimi jasnovidnimi posamezniki s sposobnostjo videnja »v notranjost stvari« je bil tudi naš rojak Jakob Lorber, eden najslavnejših in najbolj temeljitih raziskovalcev subtilnih svetov pa je seveda oče antropozofije, Rudolf Steiner. Bil je eden prvih, ki je v svojem bogatem življenjskem opusu razkril ezoterično, le jasnovidnemu očesu vidno podobo stvarstva in tako odstrl še drugo plat stvarnosti. Nič manj temeljit ni eden zadnjih glasnikov modrosti, razsvetljeni mojster Samael Aun Weor, ustanovitelj gnostične šole. Njegovo učenje se poglablja v še večje podrobnosti in Steinerjevo znanje nadgrajuje. O kozmičnih vprašanjih je nekoliko izčrpneje spregovoril v knjigi Budova ogrlica.

Najprej razčistimo preprosto dejstvo: duhovni izvor imajo vsi pojavni objekti, od elektrona do sonc in galaksij. V univerzumu obstaja le prvobitna duhovna substanca, ki jo imenujejo tudi »univerzalni duh življenja« in z njeno preobrazbo pride do kristalizacije, ko z zgoščanjem preko svetlobe, toplote, zraka in vode nastane »trdna« snov. Vsak atom, vsak elektron je rojen iz te prasubstance, ki ji pripisujejo ženske atribute in imenujejo Velika Mati, Božanska Mati in podobno. Za materialno, minljivo podobo posameznega objekta se torej skriva duhovna bit, ki je v povezavi z notranjo inteligenco, resničnim potencialom, ki predstavlja njegovo pravo naravo. In ker je živ vsak atom, je »živa« tudi vsa materija.

Znanost se lahko še tako trudi, a z delitvijo atomov se ne bo dokopala do absolutnega razumevanja strukture materije, niti do kompleksnega poznavanja zakonov narave. Gnostiki in ezoteriki vedo, da poleg protonov, elektronov, nevtronov in drugih delcev obstaja še mnogo drugih gradnikov snovi, ki se jih z materialnimi instrumenti uradne znanosti ne da odkriti. Vsak atom je trojstvo materije, energije in zavesti. Nobena obravnava, ki ne upošteva vseh treh, ne more biti celovita.

 

(Se nadaljuje)