Odgovor na vprašanje, kaj je za človeka najpomembnejše, je preprost: ideje. Ideje so celo pomembnejše od človeških življenj; goreči posamezniki so se raje odrekli življenju kot vzvišeni ideji, s katero so se istovetili. Logično vprašanje, ki sledi temu razmišljanju pa je, katera ideja je najpomembnejša. Odgovoru marsikdo od ateistov ne bi pritrdil, a je kljub temu resničen: ideja o Bogu.

V trirazsežni stvarnosti je vse vzročno pogojeno, vsak vzrok je povzročitelj posledice. Vzročnost, ki je posledica časa, je tisto, kar daje bistveni pomen zemeljskemu bivanju. Dolgi verigi naravnih vzrokov in posledic lahko sledimo prav do prvega temeljnega vzroka vsega obstoja, kjer pa ta logika odpove. Soočimo se z nerodnim dejstvom: ni mogoče ugotoviti, kdo ali kaj je prvobitni vzrok vse kreacije, kaj je vzrok pojavu materije in življenja. To vprašanje je tako zapleteno, da ga človeštvo razvozlava že tisočletja.

Da bi nekako zadostili potrebi uma, ki želi imeti odgovor na vsako vprašanje, so si izmislili entiteto, ki jo imenujemo Stvarnik ali bravoBog. Prav ta naj bi bil izvor in stvaritelj vsega, kar je. Ideja o Bogu torej tiči na koncu verige vzročnosti in pri tem trči na pojme, ki so nerazumljivi omejenemu človeku: neskončnost in brezčasnost – ta dva atributa povezujemo z Bogom.

Bog je zelo pomembna entiteta v življenju slehernega človeka, ker predstavlja ideal popolnosti. Tudi tisti, ki v Boga ne verjame, ne more shajati brez ideala popolnosti. Naj ga imenuje narava, Izvor, božanska bit ali kakorkoli drugače - gre za isti ideal, ki je odgovoren za nepojmljivo čarobnost sveta, ki ga opažamo, in za življenje, ki ga živimo. Želeli ali ne, brez ideala popolnosti ne moremo živeti, saj bi to v umu povzročilo nedopustno praznino.

Človek je svoje zavedanje od nekdaj krepil z opazovanjem narave in njenih zakonitosti. Dokler ne spozna do podrobnosti snovnega, zunanjega sveta, mu je njegov notranji svet (ki ga sicer ves čas obiskuje tudi v sanjah), precej tuj. Dokler je očaran z zunanjostjo, duhovnemu svetu zaradi odsotnosti opore v fizičnih čutih odreka verodostojnost in ga obravnava kot izmuzljivega, neopredeljivega in neponovljivega;  vse je zavito v tančice misterioznosti in se izmika treznemu razumu ter poznanim zakonom (materialnega sveta). A danes smo intelektualno bolj kot kdajkoli pripravljeni, da se odpremo novim dimenzijam.

Da bi človek duhovno napredoval in širil svojo zavest, na nižjih stopnjah razvoja potrebuje vzpodbudo v obliki udarcev – bolezni, krize, resne izgube premoženja ali najdražjih. Le takrat, ko se stare predstave in miselni sistemi sesujejo in napravijo prostor novemu, se je pripravljen lotiti novega raziskovanja in razumevanja stvarnosti.

Največja pobudnika napredka sta strah in zlo. Njuno poslanstvo je človeku pomagati najti pravo pot k duhovnemu razvoju.


Od materializma k idealizmu

V sedanje razumevanju stvarnosti je materialnost prestavljena kot temelj, na katerem temelji vse, kar obstaja. Kot nas še vedno učijo v šolah, naj bi kot primarno obstajalo materialno vesolje, neskončen prostor, poln galaksij, zvezdnih sistemov, osončij, zvezd in planetov. Človek se na enem od njih, na Zemlji, počuti kot nepomembna smet. Izpostavljen je neizprosnim danostim, soočen je s pomanjkanjem, omejitvami in zakoni, ki se jim ni mogoče izmakniti. Tako kot še marsikateri drug koncept pa je ta nazor zrel za smetišče zgodovine. Tako kot predstavo o ploščati Zemlji bomo ta koncept v času, ko človeštvo doživlja duhovni preporod, nadomestili s popolnejšim.

Popolnejši koncept stvarnosti prinaša spoznanje, da je tisto, kar je primarno, opazovalec oziroma natančneje rečeno - njegova zavest, in ne materialnost. Svet se ne more izrisati nikjer drugje kot izključno na platnu zavesti v človeških možganih. Tega dejstva ni mogoče zanikati. Opažanje materialnosti je manifestacija zavesti, ki jo lahko obravnavamo kot duhoven pojav. Napraviti moramo temelji miselni preskok: bistvo stvarstva je duhovne in ne snovne narave. Snov se namreč pojavi kot zavestno opažanje, zavest pa se ne more pojaviti v (mrtvi) snovi.

Skoraj tragično je, da znanost na pragu 21. stoletja ostaja ujeta v materialistični okvir, čeprav na določenih področjih (npr. v kvantni fiziki) že spoznava, da se pri odgovorih na najbolj temeljna vprašanja vse bolj zliva s filozofijo… Teorija o velikem poku ne prepriča s trditvijo, da se je vsa materija vesolja sprva nahajala v neznosno zgoščeni krogli, ki se je razširila v neskončni prostor. Malce nerodno je, da znanost še zdaj išče več kot dve tretjini snovi, ki s svojo maso ustvarja potrebne kohezivne sile, ki vesolje držijo skupaj. Idealistični koncept je mnogo bolj prepričljiv: celotno vesolje nastane (v zavesti) iz ene same misli, ki se gradi in raste v neskončnost.

Znanost je doslej človeka kot opazovalca in ključni element v znanstvenih eksperimentih dosledno izključevala iz svojih spoznanj. Redki filozofi (eksistencialisti) in teoretiki kot Kurt Russell in Erwin Laszlo so opozarjali, da ne obstaja noben drugačen način kot da človek (znanstvenik) vsakemu spoznanju ali ugotovljeni zakonitosti da svoj osebnostni, razumski pečat. Človekova zavest je tista, ki informacijo oblikuje. Brez človeka znanost ne more raziskovati, če pa bi lahko, vse skupaj ne bi imelo smisla – kdo drug, razen človek namreč znanost potrebuje?

Pozornost moramo z zunanjega sveta torej preusmeriti navznoter, k človeku opazovalcu; vesolje in ves materialni svet niso nič drugega kot predstave, miselne forme v njegovi zavesti. Idealistični pogled na svet, ki gradi na tej ideji, je koncept, ki enako dobro razlaga materialne in nematerialne pojave, snovni in duhovni svet. Človek, ki sta ga doslej begala dva miselna sistema – znanost za področje snovnega sveta in religija za področje duhovnega sveta, z idealistično paradigmo dobi koncept, s katerim lahko dojame in razume stvarnost kot celoto.

Zaradi stoletij materialistične pogojenosti danes težko dojamemo, da svet po svoji resnični naravi sploh ni materialen, temveč ima duhovni značaj. V snovnih predmetih, ki jih vidimo na platnu naše zavesti, ni nikakršne trdne snovi. So le zavestne slike, zgrajene iz iste miselne tvari kot sanje. Med zavestnimi pojavi v budnem stanju in tistimi v sanjah je razlika le ta, da v sanjah izkustvo telesa ni razločno. A v obeh primerih gre za dogajanje v »možganih«, v telesu, ki pa je - kot vse drugo - le podoba na platnu zavesti. Zavest je bistvenega pomena in ključ za razumevanje stvarnosti in človekove identitete. Brez zavesti ni življenja, ni opažanja, ni izkustev. Zavest je vse. Vse vesolje napolnjuje zavedanje ali (po krščanski doktrini) Duh, ki oživlja popolnoma vse, kar obstaja.

Ervin Laszlo je dejal: »Menim, da je zelo očitno, da zavest ni samo nekakšen spremni pojav možganskih dejavnosti; je nekaj, kar prežema vse vesolje. Zavest ni preprost proizvod nekega dovolj zapletenega živčnega sistema. Prisotna je v celotnem telesu in v vsem stvarstvu.« Sloviti Eckhart Tolle pa pravi, da je vse, kar lahko zaznaš ali izkusiš, vse, o čemer lahko razmišljaš, le površina stvarnosti, manj kot vrh ledene gore. »Tvoja pozornost je namenjena izraženemu svetu, svetu utvare, a tvoja bit prihaja iz neizraženega sveta, absoluta. Ko pozabiš drugo, se povsem izgubiš v prvem.«


Ideja o Bogu

Poglobljen vpogled pokaže, da je ideja o Bogu eden odločilnih mejnikov v razvoju človekove zavesti. Če v poganstvu človek v naravi vidi vse mogoče sile, ki odločajo o naravnih danostih in labirintih življenja, se z idejo o Bogu obrača proč od  nje k neki zunanji entiteti, ki stoji nad naravo, k entiteti, ki naravo kot takšno omogoča. Dokler se to ne zgodi, se človek ne zna odlepiti od zlitosti z naravo; tako kot živali se počuti kot njen integralni del. Čas opredeljuje kot cikličen proces pomlad-poletje-jesen-zima, štetje let in dosežki človeka niso pomembni, zavest o sebi je omejena, kajti ideal popolnosti je reduciran na naravo, ki naj bi bila sama sebi zadostna. Z idejo Boga se ta ideal dvigne nad raven narave: Bog kot izvor nepojmljive modrosti in ustvarjalnosti postane gonilo vseh dogajanj v naravi.

V današnjem kaosu in katastrofalnih razmerah, v katerih je resnični Bog, h kateremu molimo vsi – denar, si marsikdo misli, da bi bilo mnogo bolje od teizma vrniti se v poganstvo, k naravi, in v zavedanju povezanosti z njo znova vzpostaviti resnično harmonijo z njo. Toda razvoja ni mogoče zavrteti nazaj, tako kot se od popolnejše ideje ni mogoče vrniti k manj popolni.

Marsikdo dvomi, da je ideja o Bogu, ki upravlja z naravo, bliže resnici od ideje o naravi, ki sama po sebi vsebuje vso modrost in smisel. Potrebno je razumeti soodvisnost narave od opazovalca. Obstoj narave brez opazovalca je nesmiseln. Narava obstaja le za tistega, ki jo lahko opazi. Opazovalec – njegova zavest - in narava sta zato bolj povezana, kot si mislimo.

Prastara človeška izročila (Sankhya, Vede), pa tudi veliki zahodni filozofi (Platon, Kant, Hegel, Schoppenhauer) so naravo stvarnosti opredeljevali kot stik dveh svetov. Eno je nemanifestirani, abstraktni svet, svet idej, noumenalni svet, puruša, absolut, duh. Gre za neizraženo nesubstanco, na kateri je zgrajeno vse vesolje oziroma popolnoma vse, kar se izraža v obliki. V tem svetu, kjer ni spreminjanja, ni prostora in časa, biva tudi zavedanje, naša življenjska bit, puruša. Drugo je izraženi svet, svet fenomenov, prakrti, narava. To je svet, ki nam je poznan preko čutov in misli. Oba svetova sta kot hromi in slepec, ki hodita skupaj. Hromi posodi oči, slepec pa noge, da lahko napredujeta. Brez duha, ki oživi naravo, bi bila ta mrtva in nespoznana. Človek je poosebljenje duha, ki se spoznava skozi telo, instrument narave. Zaradi samopozabe, ki nas je omejila zgolj na telesnost, smo to pomembno dejstvo pozabili.

V nemanifestiranem svetu (absolutu) je vse povezano z vsem, vse je vzrok vsemu in vse je posledica vsega. Ni najvišjega vzroka – Stvarnika. Vse je Stvarnik. Manifestirani svet (narava) pa je omejen, zato se pojavijo oblike, vse ima svoj začetek in konec, rojstvo in smrt. Vse se nenehno spreminja, vse je le navidezno in neresnično, vse je iluzija. Tu obstajajo omejeni vzroki, ki vodijo k omejenim posledicam in tu zaradi obstoja načela vzročnosti obstaja tudi najvišji vzrok vsega – Stvarnik. A to je le iluzija, kajti ustvarjanje je v resnici akt opažanja, opazovalci (Stvarniki) pa smo mi, poosebljeni duh. Naše bistvo je brezčasno in neomejeno, zaradi istovetenja s telesom pa smo se omejili na snovni, minljivi svet in si tako nakopali stiske in trpljenje. Čas je, da se zavemo, kaj smo.

 


Narava, Bog in religije

Evolucija je proces, v katerem se božanska zavest skozi pojavne oblike vse od minerala, preko rastlin in živali do človeka, razvija in krepi do faze, ko samo sebe prepozna. Prepoznavo lastnega bistva doseže le v najvišji življenjski obliki, v formi človeka, ki ima vse elemente za božanski uvid. Preprosto rečeno je vsa evolucija usmerjena k cilju, da bi človek spoznal, kdo (ali kaj) je. Najpomembnejše vprašanje človeka je »Kdo sem?«, vse predhodno učenje pa je namenjeno temu, da ga usposobi za ta odgovor.

Razvoj zavesti človeka je postopen proces, v katerem se od enega istovetenja (s telesom, dušo, osebnostjo, čustvi, energijo…) premikamo k drugemu. Vmes obstajajo razločni mejniki, ob katerih pride do izrazitejših skokov. Eden najpomembnejših je, ko spoznamo, da smo duhovno in ne materialno bitje. Prav ideja o popolnosti, Bogu, pripomore k temu, da se človek lahko prične spoznavati kot samostojno, razmišljujoče, zavestno bitje. Njegova ujetost v naravo se mora na določeni stopnji razvoja prekiniti, sicer nikoli ne bi usahnile identifikacije z njo in človek bi ostal razmišljujoča žival, ujetnik narave, ki je vir neskončnih iluzij. Narava ni izvor človekove biti temveč le idealno okolje, v katerem se ta skozi identifikacije s posameznimi naravnimi fenomeni prepoznava. A v nobenem od navedenih istenj se ne more zares najti. Do pravega spoznanja, ki se pravzaprav zgodi z občutenjem, človek pride šele tedaj, ko se dvigne nad naravo in se zave, da ni njen ujetnik temveč je tisti, zaradi katerega ta sploh obstaja. Brez opazovalca, človeka, narave ne bi imel kdo opaziti.

Vloga religij v razvoju človekove zavesti (razen budizma, ki je filozofija in ne religija) je v tem, da v človeku vzbudijo zavedanje sebe kot subjekta, ločenega od narave, subjekta, ki mora slediti zapovedim, ki jih narekuje Bog. Religije vzamejo blišč zunanjemu svetu in pozornost usmerjajo k nebeškemu, transcendentnemu svetu, ki naj bi človekovi duši predstavljal dom. Tako odstirajo novo razsežnost bivanja, ki je dotlej nismo poznali: nebeški, transcendentni svet, ki resnično predstavlja eno od ravni bivanja, ki so človeku dostopne.

Religije so nepopolni miselni sistemi - Boga slikajo kot entiteto s človeškimi lastnostmi - imel naj bi zahteve, želje in pričakovanja - kar pa je v nasprotju z idealom Boga in neizmernimi potenciali, kakršne naj bi ta imel. Zakaj naj bi Bog od človeka karkoli pričakoval, če pa vsemogočni lahko sam sebi uresniči vse želje in zagotovi vse, kar si želi?

Dobra stran religij je v tem, da prinašajo zavedanje pomena plemenitenja našega značaja in osebnosti ter odstirajo našo transcendentno, duhovno naravo. Slaba stran pa je v tem, da vcepljajo strah, ki je orodje za izkoriščanje in nadzor »vernih ovčic«, katerih zavest se ujame v vcepljene miselne programe (versko dogmo). Poslanstvo religije se za posameznika konča tisti hip, ko se zave, da Bog, ki ga slikajo zunaj njega, torej Bog, ki zapoveduje, zahteva, sodi ter s tem vzpodbuja verske napetosti in vojne, ni pravi.


Nova predstava o Bogu

Stara (dosedanja) predstava o Bogu je bila v procesu razvoja zavesti nujno potrebna in koristna (za mnoge je še vedno temelj, na katerem počiva njihova trenutna zavest), a s trenutkom, ko se zavemo, da je zgodba, ki jo zastopa religija, preveč omejena in napolnjena s strahom, da bi lahko bila resnična, izgubi svoj smisel.

Po tem, ko se je človekova zavest prebila skozi fazi pan poganstva (oboževanja več bogov) in teizma (oboževanje enega zunanjega boga), se dokoplje do spoznanja, da je tisti, ki v svoji zavesti gradi vso stvarnost - da je torej Stvarnik vsega, kar  opaža – ona sama oz. človek kot njen nosilec. To spoznanje izbriše ločenost med  Bogom in človekom, saj je prvi zamisel v lastni zavesti. Če že želi ohranjati podobo o Bogu, potem je ta Bog on sam.

Ta miselni premik je spričo naše predstave o naši majhnosti seveda težko napraviti. Vse življenje so nas učili, kako nebogljeni in nemočni smo, da smo žrtve pomanjkanja in neizprosnih okoliščin, sedaj pa naj bi si začeli domišljati, da smo – Bogovi! Ob sedanjih, absurdnih predstavah o omejenem in nebogljenem Bogu nam to zveni nekoliko bogokletno, ali ne?

Zgodba o Bogu pa je nekoliko bolj zapletena, ker so se vanjo vtaknila intelektualno superiorna nezemeljska bitja, ki so v daljni preteklosti kolonizirala planet Zemlja. Z gensko manipulacijo so bistveno pospešila proces evolucije takratnega človečnjaka (Neandertalca) in ustvarila hibridno bitje – človeka. Ta skoraj vsemogočna bitja, ki so bila tudi predmet oboževanja, so ljudske množice imenovale »bogovi« ali tisti, ki so prišli »z neba«. Kasneje so religije vcepile prepričanje, da obstaja le en Bog, ki je odgovoren za vso kreacijo. Prisotnost »bogov« (nezemljanov) na Zemlji je skupaj z njihovimi plovili (NLP) ostala ena od najbolj varovanih skrivnosti, s tem pa tudi dejstvo, da že od pamtiveka krojijo vso globalno politiko.

Da bi duhovni razvoj človeka po stoletjih relativnega zastoja zopet krenil, moramo pridobiti veliko (doslej dobro prikrivanega) fizičnega, še več pa duhovnega znanja, ki nas prebudi kot večrazsežna (multidimenzionalna) duhovna bitja. Prav to je simbolno napravil Jezus Kristus, ki je pred 2000 leti pokazal, da človek ni telo, temveč nesnovna duša, ki se (z vstajenjem) dvigne v »nebeški svet« in se poda k »očetu«, v svoj pravi dom. Njegovo sporočilo je, da je bistvo človeka netelesno, in da je naš pravi dom izven fizične stvarnosti. Z Jezusovim rojstvom smo pričeli linearno šteti leta prebujanja duha v človeku. Prebujeni človek ni ujetnik narave, temveč poosebljenje Duha, ki se dviguje k spoznanju samega sebe oziroma svoje božanske narave.

Isti proces kot Jezus  je na nekoliko drugačen način pred njim opravil že Buda, ki je v procesu meditacije dojel bistvo človeka (skozi razsvetlitev) in se združil z izvorom Enosti, z Bogom. Njegovo učenje je neprecenljive vrednosti za človeštvo in dragocen vodič na poti lastnega spoznanja.

Istovetenje s snovnim telesom se umika zavedanju duhovnega bistva. Človek prepoznava, da so fizična telesa v procesu reinkarnacije le pripomočki za njegov duhovni razvoj, istenje z njimi pa posledica omejenega zavedanja. Tudi nezemeljska bitja (»bogovi«) imajo duhovno naravo (dušo) in v zemeljski izkušnji doživljajo izkustva nadvladovanja manj naprednih duš. A tako mi kot oni smo na poti k istemu cilju - spoznanju lastne božanske narave. V zemeljski stvarnosti je proces učenja najhitrejši.


Posledice prebujene zavesti

To kar smo, je torej Duh, ki se izraža skozi naše fizično telo. A fizično telo je le eno od teles (instrumentov), poleg drugih, "finosnovnih", ki jih imamo tudi v vseh drugih razsežnostih. Prihaja čas, ko se bomo tega pričeli zavedati. Dane so nam vse božanske lastnosti, darovi in moči, ki jih zdaj izkazujejo redki posamezniki – jasnovidnost, jasnoslišnost, jasnočutnost, jasnovednost, intuicija in telepatija pa tudi televizija (gledanje na daljavo), materializacija in dematerializacija… Zaradi skoraj popolne poistovetenosti s telesom smo pozabili nanje (saj gre za duhovne pojave), a skozi proces prebujanja in razvoja bodo te lastnosti znova oživele v nas. Smo božanska bitja, na nezemeljski ravni neomejena s prostorom in časom. Smo delci Boga, ki se v tej fazi razvoja ne zavedajo svojega resničnega bistva.

Če bi bil Bog nekaj zunaj nas, ga ne bi mogli nikoli spoznati. Ker je nekaj, kar nosimo v sebi, pa ga ne moremo nikoli izgubiti. Zdaj ga večina išče zunaj sebe, a tam ga ni možno najti. Skrit je v našem srcu, to pa je mesto, kjer iščemo nazadnje. Paradoks je v tem, da se z iskanjem le oddaljujemo od njega; treba je ustaviti iskanje in se spomniti, da je od nekdaj tu, v nas.

O dejstvu, da je Bog v nas, govori vrsta pregovorov, ki so odraz resnice: pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Bog vse vidi in vse ve (tako kot ti) saj je v tebi. Vse prizore, ki jih vidimo na platnu naše zavesti, v filmu, ki ga imenujemo življenje, (zdaj nevede) slikamo sami, zato je nesmiselno zanje valiti odgovornost na druge.

Bistveni element duhovnega napredka je opustitev vloge žrtve in sprejem odgovornosti za vse, kar doživljamo, na svoja pleča. Čeprav še ne vemo, kako in zakaj se nam dogodki pojavljajo, nam postane jasno, da smo jih tako ali drugače »pritegnili«. Prizori, ki jih opažamo zunaj, imajo en sam namen: govorijo o naši notranjosti, predstavljajo priložnosti za soočenje s stvarmi, ki jih še nismo izkusili in ozavestili, prekinili vezanost nanje.

Svet in dogajanje, ki ga opažamo zunaj, je torej odraz dogajanja v naši notranjosti - to spoznanje je nujno za naš napredek. Osebe, ki jih vidimo okrog sebe, so naša zrcala, ki odražajo enega ali več vidikov našega bitja. Vsako nasilje, ki bi ga usmerjali k njim, je tako nasilje nad samim seboj.

Prebujeni človek išče v vsakem dogodku sporočila, ki mu pomagajo k večjemu razumevanju. Ne reagira na neposredno opažena dejstva, pač pa vidi motive v ozadju ravnanj in dogodkov in tako prepoznava tisto, kar širi njegovo razumevanje samega sebe ter dviguje njegovo zavest.

Naš duhovni razvoj pripelje do spoznanja naše zlitosti z vsem življenjem in odpre vrata božanskemu atributu - ljubezni v nas, saj je ljubezen tisto, kar vse povezuje in druži v celoto. Tekmovalnost se umakne sodelovanju, napetost razumevanju, nestrpnost sprejemanju, sovraštvo sočutju.

V zavedanju lastne božanskosti nam je jasno, da je pomanjkanje le ena od iluzij, ki je bila potrebna za to, da bi spoznali resnico o obilju. Zavedanje obilja pritegne istovrstna izkustva, saj mi, božanska bitja, ustvarjamo z mislimi. Tako postanemo človek, ki lahko ustvari civilizacijo miru, ljubezni in blagostanja. Edino takšno si božansko bitje tudi zasluži.

Opisana zgodba je tako lepa in svobodna, da jo je marsikomu težko sprejeti, saj ni v skladu s strahom in temo v njem. A dvoma ni – vsakdo jo bo nekoč vzel za svojo, vprašanje je le, koliko trpljenja in udarcev bo še potrebno za dokončno prebuditev.

Več informacij in besedil v sekciji Besedila/Na sledi sebi

bravoV trirazsežni stvarnosti je vse vzročno pogojeno, vsak vzrok je povzročitelj posledice. Vzročnost, ki je posledica časa, je tisto, kar daje bistveni pomen zemeljskemu bivanju. Dolgi verigi naravnih vzrokov in posledic lahko sledimo prav do prvega temeljnega vzroka vsega obstoja, kjer pa ta logika odpove. Soočimo se z nerodnim dejstvom: ni mogoče ugotoviti, kdo ali kaj je prvobitni vzrok vse kreacije, kaj je vzrok pojavu materije in življenja. To vprašanje je tako zapleteno, da ga človeštvo razvozlava že tisočletja.

Da bi nekako zadostili potrebi uma, ki želi imeti odgovor na vsako vprašanje, so si izmislili entiteto, ki jo imenujemo Stvarnik ali Bog. Prav ta naj bi bil izvor in stvaritelj vsega, kar je. Ideja o Bogu torej tiči na koncu verige vzročnosti in pri tem trči na pojme, ki so nerazumljivi omejenemu človeku: neskončnost in brezčasnost – ta dva atributa povezujemo z Bogom.

Bog je zelo pomembna entiteta v življenju slehernega človeka, ker predstavlja ideal popolnosti. Tudi tisti, ki v Boga ne verjame, ne more shajati brez ideala popolnosti. Naj ga imenuje narava, Izvor, božanska bit ali kakorkoli drugače - gre za isti ideal, ki je odgovoren za nepojmljivo čarobnost sveta, ki ga opažamo, in za življenje, ki ga živimo. Želeli ali ne, brez ideala popolnosti ne moremo živeti, saj bi to v umu povzročilo nedopustno praznino.

Človek je svoje zavedanje od nekdaj krepil z opazovanjem narave in njenih zakonitosti. Dokler ne spozna do podrobnosti snovnega, zunanjega sveta, mu je njegov notranji svet (ki ga sicer ves čas obiskuje tudi v sanjah), precej tuj. Dokler je očaran z zunanjostjo, duhovnemu svetu zaradi odsotnosti opore v fizičnih čutih odreka verodostojnost in ga obravnava kot izmuzljivega, neopredeljivega in neponovljivega;  vse je zavito v tančice misterioznosti in se izmika treznemu razumu ter poznanim zakonom (materialnega sveta). A danes smo intelektualno bolj kot kdajkoli pripravljeni, da se odpremo novim dimenzijam.

Da bi človek duhovno napredoval in širil svojo zavest, na nižjih stopnjah razvoja potrebuje vzpodbudo v obliki udarcev – bolezni, krize, resne izgube premoženja ali najdražjih. Le takrat, ko se stare predstave in miselni sistemi sesujejo in napravijo prostor novemu, se je pripravljen lotiti novega raziskovanja in razumevanja stvarnosti.

Največja pobudnika napredka sta strah in zlo. Njuno poslanstvo je človeku pomagati najti pravo pot k duhovnemu razvoju.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih