Narava, Bog in religije

Evolucija je proces, v katerem se božanska zavest skozi pojavne oblike vse od minerala, preko rastlin in živali do človeka, razvija in krepi do faze, ko samo sebe prepozna. Prepoznavo lastnega bistva doseže le v najvišji življenjski obliki, v formi človeka, ki ima vse elemente za božanski uvid. Preprosto rečeno je vsa evolucija usmerjena k cilju, da bi človek spoznal, kdo (ali kaj) je. Najpomembnejše vprašanje človeka je »Kdo sem?«, vse predhodno učenje pa je namenjeno temu, da ga usposobi za ta odgovor.

Razvoj zavesti človeka je postopen proces, v katerem se od enega istovetenja (s telesom, dušo, osebnostjo, čustvi, energijo…) premikamo k drugemu. Vmes obstajajo razločni mejniki, ob katerih pride do izrazitejših skokov. Eden najpomembnejših je, ko spoznamo, da smo duhovno in ne materialno bitje. Prav ideja o popolnosti, Bogu, pripomore k temu, da se človek lahko prične spoznavati kot samostojno, razmišljujoče, zavestno bitje. Njegova ujetost v naravo se mora na določeni stopnji razvoja prekiniti, sicer nikoli ne bi usahnile identifikacije z njo in človek bi ostal razmišljujoča žival, ujetnik narave, ki je vir neskončnih iluzij. Narava ni izvor človekove biti temveč le idealno okolje, v katerem se ta skozi identifikacije s posameznimi naravnimi fenomeni prepoznava. A v nobenem od navedenih istenj se ne more zares najti. Do pravega spoznanja, ki se pravzaprav zgodi z občutenjem, človek pride šele tedaj, ko se dvigne nad naravo in se zave, da ni njen ujetnik temveč je tisti, zaradi katerega ta sploh obstaja. Brez opazovalca, človeka, narave ne bi imel kdo opaziti.

Vloga religij v razvoju človekove zavesti (razen budizma, ki je filozofija in ne religija) je v tem, da v človeku vzbudijo zavedanje sebe kot subjekta, ločenega od narave, subjekta, ki mora slediti zapovedim, ki jih narekuje Bog. Religije vzamejo blišč zunanjemu svetu in pozornost usmerjajo k nebeškemu, transcendentnemu svetu, ki naj bi človekovi duši predstavljal dom. Tako odstirajo novo razsežnost bivanja, ki je dotlej nismo poznali: nebeški, transcendentni svet, ki resnično predstavlja eno od ravni bivanja, ki so človeku dostopne.

Religije so nepopolni miselni sistemi - Boga slikajo kot entiteto s človeškimi lastnostmi - imel naj bi zahteve, želje in pričakovanja - kar pa je v nasprotju z idealom Boga in neizmernimi potenciali, kakršne naj bi ta imel. Zakaj naj bi Bog od človeka karkoli pričakoval, če pa vsemogočni lahko sam sebi uresniči vse želje in zagotovi vse, kar si želi?

Dobra stran religij je v tem, da prinašajo zavedanje pomena plemenitenja našega značaja in osebnosti ter odstirajo našo transcendentno, duhovno naravo. Slaba stran pa je v tem, da vcepljajo strah, ki je orodje za izkoriščanje in nadzor »vernih ovčic«, katerih zavest se ujame v vcepljene miselne programe (versko dogmo). Poslanstvo religije se za posameznika konča tisti hip, ko se zave, da Bog, ki ga slikajo zunaj njega, torej Bog, ki zapoveduje, zahteva, sodi ter s tem vzpodbuja verske napetosti in vojne, ni pravi.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih