Odgovor na vprašanje, kaj je za človeka najpomembnejše, je preprost: ideje. Ideje so celo pomembnejše od človeških življenj; goreči posamezniki so se raje odrekli življenju kot vzvišeni ideji, s katero so se istovetili. Logično vprašanje, ki sledi temu razmišljanju pa je, katera ideja je najpomembnejša. Odgovoru marsikdo od ateistov ne bi pritrdil, a je kljub temu resničen: ideja o Bogu.

V trirazsežni stvarnosti je vse vzročno pogojeno, vsak vzrok je povzročitelj posledice. Vzročnost, ki je posledica časa, je tisto, kar daje bistveni pomen zemeljskemu bivanju. Dolgi verigi naravnih vzrokov in posledic lahko sledimo prav do prvega temeljnega vzroka vsega obstoja, kjer pa ta logika odpove. Soočimo se z nerodnim dejstvom: ni mogoče ugotoviti, kdo ali kaj je prvobitni vzrok vse kreacije, kaj je vzrok pojavu materije in življenja. To vprašanje je tako zapleteno, da ga človeštvo razvozlava že tisočletja.

Da bi nekako zadostili potrebi uma, ki želi imeti odgovor na vsako vprašanje, so si izmislili entiteto, ki jo imenujemo Stvarnik ali bravoBog. Prav ta naj bi bil izvor in stvaritelj vsega, kar je. Ideja o Bogu torej tiči na koncu verige vzročnosti in pri tem trči na pojme, ki so nerazumljivi omejenemu človeku: neskončnost in brezčasnost – ta dva atributa povezujemo z Bogom.

Bog je zelo pomembna entiteta v življenju slehernega človeka, ker predstavlja ideal popolnosti. Tudi tisti, ki v Boga ne verjame, ne more shajati brez ideala popolnosti. Naj ga imenuje narava, Izvor, božanska bit ali kakorkoli drugače - gre za isti ideal, ki je odgovoren za nepojmljivo čarobnost sveta, ki ga opažamo, in za življenje, ki ga živimo. Želeli ali ne, brez ideala popolnosti ne moremo živeti, saj bi to v umu povzročilo nedopustno praznino.

Človek je svoje zavedanje od nekdaj krepil z opazovanjem narave in njenih zakonitosti. Dokler ne spozna do podrobnosti snovnega, zunanjega sveta, mu je njegov notranji svet (ki ga sicer ves čas obiskuje tudi v sanjah), precej tuj. Dokler je očaran z zunanjostjo, duhovnemu svetu zaradi odsotnosti opore v fizičnih čutih odreka verodostojnost in ga obravnava kot izmuzljivega, neopredeljivega in neponovljivega;  vse je zavito v tančice misterioznosti in se izmika treznemu razumu ter poznanim zakonom (materialnega sveta). A danes smo intelektualno bolj kot kdajkoli pripravljeni, da se odpremo novim dimenzijam.

Da bi človek duhovno napredoval in širil svojo zavest, na nižjih stopnjah razvoja potrebuje vzpodbudo v obliki udarcev – bolezni, krize, resne izgube premoženja ali najdražjih. Le takrat, ko se stare predstave in miselni sistemi sesujejo in napravijo prostor novemu, se je pripravljen lotiti novega raziskovanja in razumevanja stvarnosti.

Največja pobudnika napredka sta strah in zlo. Njuno poslanstvo je človeku pomagati najti pravo pot k duhovnemu razvoju.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih