Fenomen duše

Drugi pomemben filozof, ki je tudi postavil platonsko filozofijo v središče intelektualnega razvoja krščanstva, je bil Plotin. Bil je prepričan, da obstajajo tri vzpenjajoče se ravni biti. Najnižja, na kateri so ljudje, je duša. Odtlej je koncept duše temeljna sestavina duhovnega nauka krščanstva. Na naslednji višji ravni so ideje, ki jih je mogoče dojeti z umom. Najvišja raven je raven dobrega. Razumni ljudje si prizadevajo, da bi se dvignili k enosti z dobrim. Krščanstvo je kasneje to prevedlo v nauk, da je bil svet ustvarjen v božjem duhu in da si ljudje prizadevajo za enost z Bogom, ki je popolno dobro.

Plotin je torej vpeljal pojem duše, ki je odslej bistven duhovni element v razlagah duhovnosti. Ta pojem smo v zahodnem svetu sprejeli kot nekaj, kar nas povezuje z duhovnim svetom in nam daje atribute duhovnega bitja. Brez duše bi bil človek le materialno bitje, kar pa seveda ne ustreza resnici. O obstoju duše, njenem prehajanju v »astralni« svet, o stikih z dušami v onostranstvu in podobnem je brez števila pričevanj (glej na primer /11, 12, 64/). Termina duše preprosto ne moremo izbrisati iz registra spoznanj o duhovnosti. Morda naziv »duša« ni povsem ustrezen, a bistveno je, da opredelimo entiteto, s katero ljudje postanemo duhovna bitja. Plotinova misel je, da je bil »svet ustvarjen v božjem duhu in da si ljudje prizadevajo za enost z Bogom, ki je popolno dobro«.

Če bi poskušali dušo umestiti v teorijo o Velikem intelektu (TVI), bi jo še najlaže enačili z individualnim intelektom; ta ima nedvomno kompleksen značaj in pestre lastnosti. »Božjemu duhu« pa bi še najbolj ustrezal izraz »božji um« ali »Veliki intelekt«. Zamenjajmo zdaj izraze v zgornji Plotinovi trditvi. Trditev postane presenetljivo podobna TVI, ali ne? Tam naj bi bil svet ustvarjen v Velikem intelektu, individualni intelekti pa naj bi si prizadevali doseči spoznanje, da so del Velikega intelekta in težili k združitvi z njim.

Takoj, ko privzamemo dušo kot veljavno entiteto, naletimo na vprašanje izvora in življenja duše. Duša naj bi bila ustvarjena in podarjena človeku od Boga. Če dušo obravnavamo kot neko vrsto spoja inteligence in energije, potem je zelo verjetna misel, da je duša večna, kot je večna energija. O omejenem življenju ali umrljivosti duše nikoli ni bilo govora v nobenem filozofskem, verskem ali miselnem sistemu.

Takoj, ko privzamemo tezo o neumrljivi duši, pa se pojavi vprašanje, kaj ta počne vso večnost. Teorija o reinkarnaciji - neprestanem krogu utelešenj duše v različna telesa - se tu zdi popolnoma verjetna, posebno, če pomislimo, da v naravi vse kroži. In če pomislimo, da se v takšnem krožnem sistemu duša v posameznih inkarnacijah uči iz lastnih izkustev, torej se izpopolnjuje ter intelektualno in duhovno razvija, potem je s tem očitno lahko dosežen cilj, ki nam je poznan v TVI, obenem pa je vpeljan v proces evolucije smisel. Teorijo o reinkarnaciji duše bomo kasneje preverjali tudi v luči ostalih pozitivnih spoznanj. Glej tudi besedilo Premagati strah/Zamolčana reinkarnacija.

Naslednji pomemben filozof, sveti Avguštin je novo-platonistično filozofijo tako uskladil s stališčem Cerkve o naravi resničnosti, da večina kristjanov zmotno misli, da te ideje izvirajo iz krščanstva. Soglašal je s Platonom, da se edino pravo spoznanje nanaša na področje brezčasnih in popolnoma nesnovnih bitnosti, s katerimi nimamo nobenega čutnega stika. Tudi del nas samih je nekaj brezčasnega in nesnovnega (duša), kar že pripada temu brezčasnemu področju, medtem ko naša telesa sodijo k minljivim in propadajočim snovnim predmetom čutnega sveta. Tok časa je nekaj, kar zaznamuje zgolj izkustvo, ne pa nekaj, kar obstaja samo po sebi, neodvisno od izkustva. Sedanjost je neizbežen način vsakršnega obstoja. Vsej naši posvetni biti, tudi našemu umu, vlada volja.

Gre torej za potrditve Platonovih idej, pa tudi potrditev TVI. Avguštin je dojel, da tridimenzionalni svet ni edino, kar obstaja. To so mnogo kasneje ugotovili tudi fiziki, ki menda govorijo celo o celoti 11 dimenzij. Tok časa je prisoten le v tridimenzionalnem svetu, v povezavi s prostorom. V svetu duš časa torej ni. Duša se lahko preseli na drug konec sveta v trenutku, čas in razdalje je ne omejujejo. Čas in prostor sta potrebna zato, da z njuno pomočjo veliko lažje dojamemo odnose in relacije med ljudmi.

Žal pa se je Avguštinu pritaknila »zmotna ideja«, s katero je krepko brcnil v temo: postavil je tezo o predestinaciji - o grešni človeški naravi in grešnem svetu, ki je krščanstvo zapeljala v slepo ulico in povzročila gore nedolžnih žrtev.

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih