Pred skoraj 500 leti je Rene Descartes zapisal: »Presenetilo me je, koliko lažnivega sem v mladih letih imel za resnično.« Razmišljujoč človek dandanes pride na enako misel. Celovitega znanja in spoznanja o stvarnosti namreč ni, razlage in nekateri osnovni koncepti, ki jih skozi današnje svetovno nazorske predstave dobimo v sistemu izobraževanja, pa so tako nekonsistentni, da se z njimi ne more zadovoljiti.

Povprečen človek je morda povsem zadovoljen s sedanjimi predstavami o svetu, vendar je prav to zadovoljstvo poglavitni krivec za blokado napredka. Ne bi se namreč smeli sprijazniti s sedanjim nivojem zavesti, tekmovalno-potrošniško naravnanostjo in 100-dolarjev$.jpgprepričanjem, da je smoter našega življenja prizadevanje za preživetje in nekaj malega užitkov. Človek kot najrazvitejše bitje ima v kozmičnem načrtu zagotovo drugačno, pomembnejšo vlogo. Če se je ne zaveda, je podoben orlovskemu mladiču, ki se je izvalil v kurniku in misleč, da je piščanec, posnema kokljo in vzorce živalske vrste, ki ji ne pripada. Kako naj orlovski mladič postane sokol, če ne ve, kdo je in kam sodi? Kako naj človek svojemu življenju da polnost, smisel in globino, če niti ne ve, kdo je, od kod prihaja, kakšni so njegovi potenciali in njegovo poslanstvo?

Zaskrbljujoče je naslednje: po več tisoč letih človek še vedno ni prišel do odgovorov na temeljna vprašanja, ki zadevajo njegov lasten nastanek, nastanek vesolja in življenja, njegovo identiteto, smoter njegovega življenja in še kopico drugih, ki so temelj zakonitega delovanja in sožitja z naravo. S svojim odnosom do narave človeštvo dokazuje, da je ne razume, posledično neustrezno ravnanje pa je celoten ekosistem pripeljalo na rob uničenja. Osveščen razmišljujoč človek se s tem preprosto ne more sprijazniti. Intelekt, ki nas ločuje od živali, namreč izkoriščamo za to, da uničujemo lastno življenjsko okolje in ves planet! Če bi imeli o svetu pravo predstavo, se to zagotovo ne bi moglo zgoditi!

Ne ostane nam torej nič drugega, kot tisto, s čimer se je moral spoprijeti tudi Descartes. Vse, kar je znanega, začenši z osnovnimi izhodišči, moramo ponovno preveriti in ugotoviti, ali so sedaj znani koncepti, teorije in spoznanja o svetu, življenju in bivanju vredni zaupanja. O tem je govoril že Krishnamurti. A kam se obrniti, da bi se dokopali do celovitejše predstave o tem?

Zaupanja vredne odgovore sodobni človek pričakuje od znanosti, a glej ga šmenta: odkar je Francois Bacon v 17. stoletju smiselno ločil znanost od metafizike, ko je opredelil, da je znanstvena razlaga v bistvu razlaga vzrokov, ne pa smotrov in namenov, je jasno, da celovitega znanja od znanosti ne moremo pričakovati. V zvezi s smotrom in namenom, ki še zdaleč nista tako nepomembna, kot bi kdo utegnil misliti, se lahko obrnemo predvsem na filozofijo ali vero. Glede na to, da odnosi med filozofijo in znanostjo ali pa med religijo in znanostjo niso ravno za vzgled, pa je jasno tudi, da smo v krepki zagati. Religije človeštvu očitno niso dale pravih duhovnih osnov, saj bi se sicer svet danes ne nahajal v tako nezavidljivem položaju. Če bi igrale pravo vlogo in si izborile ustrezen vpliv, bi preprečile vse tisto, kar človeštvo pelje v stisko in propad, mar ne?

Pri izboru pravih virov informacij torej nimamo prav lahko naloge. Jasno je, da izdelane celovite, popolnejše predstave o stvarnosti preprosto ni ali pa ni javno poznana. Resnica je zagotovo prisotna v fragmentih posameznih sedanjih spoznanj, izročil, starih zapisov in filozofij, na nas pa je, da jo izluščimo, preverimo in jo vgradimo v mozaik novega spoznanja stvarnosti. Treba bo začeti od samih temeljev in preveriti vsako stališče in idejo posebej. Vse temeljne predstave so zelo preproste, elementarne in te gradijo vse druge, bolj zamotane predstave. S preprostim sklepanjem in zdravo logiko je zato mogoče - kot pravi tudi znanost - dognati najbolj zapletena dogajanja. A kje začeti? Katero osnovno vprašanje je primerno izhodišče?

 


 

Ideja ali snov?

Očitno je treba začeti pri najbolj osnovnih gradnikih stvarnosti, ki je dostopna človeški zavesti. Razčistimo najprej preprosto dilemo: kaj je pravzaprav primarno - ideja ali snov oz. materija? To vprašanje je razdelilo svet na idealiste in materialiste. Zmagali so, kot vemo, slednji. Upravičeno? Odgovor nam bo jasnejši, če si zastavimo podvprašanje: kaj je na svetu najpomembnejše? Je to denar kot instrument moči in nadvlade? Je to človek kot materialno bitje? Je to človeško življenje? Ali so to ideje, (nematerialne) miselne forme, ki so le »pojav v naših glavah«?

Odgovor je nedvoumen: najpomembnejše na svetu so ideje. V imenu idej (npr. krščanstva, luteranstva, komunizma, fašizma, stalinizma, znanstvenih tez…) so skozi vso zgodovino človeštva umirale mase nedolžnih ljudi, med drugim tudi učenjaki in znanstveniki. Če prepričani samomorilci brez pomisleka razstrelijo samega sebe in za uresničitev neke ideje torej žrtvujejo življenje, in če nek voditelj lahko pobije milijone ljudi – zopet v imenu neke ideje, potem so ideje očitno pomembnejše od vsega drugega. Ljudje so izumili instrument, s katerim udejanimo dejstvo, da je ideja pomembnejša od življenja. Imenuje se prisega. Vojaška ali kaka druga. In če so ideje najpomembnejše, potem ni daleč naš prvi sklep, da so verjetno tudi primarne.

Tudi prepričanje, da je denar najpomembnejša stvar na svetu, je le ideja. V resnici je denar le orodje, s katerim nekateri udejanjajo zamisel, da je najpomembnejše dvigniti se nad ostale in s tem svojo veličino postaviti nad vse drugo. Ljudje so zgodovino civilizacije stkali iz neštetih zgodb o prisvajanju materialnih in drugih dobrin – sužnjev, ozemelj, naravnih bogastev, podjetij, virov delovne sile, trgov in še marsičesa, a v ozadju teh prizadevanj nikoli ni bila bistvena želja po posedovanju nečesa materialnega. Zakaj ne? Zato ker to ni najpomembnejše. Ob smrti ničesar materialnega ne moreš odnesti s seboj. In zato, ker človeku ni primaren njegov odnos do materialnih stvari, temveč do soljudi. Pred avtomobilom se ne moreš postavljati s čudovito vilo, lahko se le pred svojim sosedom, prijatelji, rojaki… Osamljenemu človeku, ki bi imel vse bogastvo na svetu, to ne bi pomenilo nič, saj z njim ne bi mogel ustvariti čustvenega odnosa. Človeku so pomembne le relacije do živih bitij, ki imajo svobodno voljo; druge relacije so v resnici mnogo manj pomembne. Takšne relacije so psihološka, idejna stanja, ki jih imenujemo odnosi. V njih igrajo pomembno vlogo čustva.

Ker materialistični svetovni nazor poveličuje materialnost, se pomen odnosov zanemarja. Če razbiješ (»ubiješ«) predmet, na primer vazo, se pred njo ne čutiš krivega. Nikakršnega očitka ali zamere ni pričakovati od nje. Ne naložiš si dušne krivde. Odnos do nežive stvari ne šteje. Če oškoduješ, prizadeneš živo bitje, na primer svojega partnerja, pa je vse drugače. Neustrezni odnosi se odrazijo zelo nazorno - z rušenjem zdravja človeka. Le odnosi so tisto, kar omogoča osebnostni in spiritualni napredek človeka, in ne materialne stvari. To pa zato, ker le živa bitja poskrbijo za učinkovit povratni vpliv na nas – krivdo, sram, prizadetost, ljubosumnost, prezir, obsodbo, gnus… ali pa občudovanje, spoštovanje, ljubezen, navdušenje, radost… Odnosi so posebno pomembni zato, ker vplivajo na čustva. Čustva pa so zopet fenomen, ki sodi v domeno idej. So nekaj inherentno razumskega in človeškega. Čustva so pravzaprav tista, ki usmerjajo naše primarno ravnanje. Vodijo nas celo v večji meri kot razum. Če nekoga ne marate, z njim ne boste sodelovali, čeprav bi vam to prineslo veliko materialno korist (um temu ne nasprotuje).

Prišli smo do naslednjega pomembnega spoznanja: drugo, kar je v življenju človeka pomembno, so odnosi in ne materialne stvari. Slednje so le pripomočki.

Pri odnosih torej pomembno vlogo igrajo čustva, ki so zelo zanimiv pojav v človeški zavesti. So nekakšen derivat uma, ki ima to sposobnost, da deluje takoj, skoraj nezmotljivo in se obenem opira na nekakšno kozmično etiko, ki je vgrajena v vsako živo bitje. Ko se morate v kaki pomembni zadevi odločiti takoj, ne boste napravili kompleksne logične oz. razumske analize vseh možnih izidov, ne boste tehtali prednosti in slabosti posamezne odločitve, temveč boste poslušali svoj notranji glas, ki je v neposredni zvezi z vašimi čustvi in intuicijo. In največkrat se bo pokazalo, da ste se odločili prav. Vaš notranji glas je v povezavi z nekakšno višjo inteligenco, s katero imate kot živo bitje venomer stik. Tako čustva kot intuicijo, ki sta nesporno pomembni orodji človekovega uma, materialistični svetovni nazor omalovažuje.

 


 

Varljivi blišč materialnosti

Po kratkem in preprostem razmisleku smo torej prišli do zanimivih ugotovitev: v življenju so najpomembnejše ideje, odnosi in čustva. Materialnost je pomembna kot domena pripomočkov, s katerimi lahko vse prve tri razvijamo, se tako bogatimo in s tem duhovno rastemo. To pa je ugotovitev, ki sedaj prevladujoči materialistični miselnosti ni blizu. Prizadevanje za materialno torej ni tisto, kar bi ozaveščeni človek postavljal na prvo mesto.


Kdor materialnost uvršča najvišje na spisku vrednot, naj premisli še nekaj: vsak človek teži k doseganju tistega specifičnega stanja duha, ki mu rečemo »sreča«. Uživati srečo je najpomembnejši in najbolj zaželeni cilj vseh prizadevanj človeka. A sreče nam ne more zagotoviti nekaj materialnega. Lahko nam prinese udobje, a to ni isto kot sreča. Sreča je psihološko stanje, ki vključuje čustva. Čustva pa so povezana z odnosi. Osamljen človek na samotnem otoku, opremljen z vsemi mogočimi materialnimi dobrinami, ki si jih poželi, ne more biti srečen. Da je materialno blagostanje pogoj za srečo, je utvara Zahodnih družb. Ljudstva na vzhodu, kjer je materialno blagostanje bistveno skromnejše, so verjetno srečnejša, saj so ljudje povsem zadovoljni z bistveno manj dobrin, obenem pa ohranjajo mnogo pristnejši stik z naravo. Preobilje dobrin nas v resnici zasužnjuje, dela nas odvisne in vse bolj nemočne ter nas oddaljujejo od nas samih.

Najbolj srečni smo, kadar občutimo, da smo ljubljeni. Zaljubljenca za občutenje sreče ne potrebujeta nikakršnih dobrin. Materialne dobrine so pri zagotovitvi sreče zopet le pripomoček, ki pa ni nujen.

Aktualni koncept razlage stvarnosti, ki materialnost favorizira, se opira na napačen temelj. Materialnost postavljati na piedestal je zmota, ki ima za posledico, da cele vrste (nematerialnih, duhovnih) pojavov ne moremo pojasniti, prav tako pa ne moremo razumeti smotra in namena vesolja. Če smotra in namena ne poznamo, je tako, kot bi se peljali z avtomobilom, pri čemer bi nam bilo jasno, kako deluje motor, ne bi pa vedeli, kam se peljemo in s kakšnim namenom.

Ničesar razen materialne stvarnosti pravzaprav ne poznamo. O zelo pomembnem delu eksistence - duhovni stvarnosti - skoraj nič ne vemo; to področje smo preprosto prepustili posamezniku, ki naj se odloči, kaj ga v tem pogledu bolj prepriča: religije, filozofija, sekte, šamanizem, ezoterika, gnostika in bog ve kaj še. Resda je to področje izven našega običajnega čutnega dometa, pa vendar obstaja toliko spoznanj, pričanj in prepričljivih razlag duhovnih učiteljev ali ljudi z višjimi duhovnimi sposobnostmi, da ne moremo reči, da smo povsem izgubljeni. Gre predvsem za to, da se raziskovanja (vsaj javno) niti ne lotimo.

Če želi človek doseči vidnejši napredek in omogočiti dvig zavesti, mora spoznati, da je potrebno nematerialni, idejni in duhovni plati posvetiti mnogo več pozornosti, kot jo je deležna sedaj. To nikakor ne pomeni, da je treba postati veren, se zatekati k religioznim naukom ali misticizmu. Pač pa, da je treba spoznati, da se za čvrsto materialno podobo stvarnosti skriva še ena, ki je primarna, nespremenljiva in večna ter bistvena za širše razumevanje stvarnosti.

Kot smo že ugotavljali, religije niso najprimernejši izvor duhovnih spoznanj. Ena od primernih poti za spoznavo dejanske stvarnosti je filozofija , ki je imela pomemben vpliv na etiko, moralo in duhovno podstat današnje družbe. Vsekakor velja pogledati bogat sveženj spoznanj, predvsem v zvezi z nematerialno platjo bivanja, ki ga je skozi tisočletja človeštvu prinesla filozofska misel. Velja sicer, da nobena od filozofskih tez ni popolna, skoraj vsaka ima hibo v kaki podrobnosti. A če jih damo na sito, bo na njem gotovo ostalo kaj uporabnega. Če velja, da nepopolni človek ne more ustvariti popolne stvaritve, potem to velja tudi za filozofsko misel. Toda po toliko tisočletjih poglobljenega razmišljanja se je nabralo dovolj spoznanj, da iz njih lahko izluščimo resnico.

Filozofija pri marsikom uživa slabšalen prizvok in sloves neskončnega razpravljanja brez uporabnih rezultatov. Za to so v veliki meri krivi tudi filozofi sami, ki niso znali »ljubezni do modrosti« na primeren način približati širšim množicam. Velik krivec za to pa je prevladujoč materialistični nazor, ki vse, kar ni materialno, konkretno in uporabno, že vnaprej omalovažuje in diskvalificira. To je velika škoda, kajti filozofija je zelo bogat vir spoznanj, ki človeka oplemenitijo in njegovi misli zagotovijo širino. Iz nje zato črpajo vsi, ki želijo iz življenja napraviti nekaj več.

 

Glej tudi besedila:

Ko služabnik postane gospodar

Rešitev je v sedanjem trenutku

Zgodba o Velikem intelektu

Skrivnost v možganih (1) , (2)

Zavest in stvarnost

Zavedanje - kaj je to?

Ustreznejši model resničnosti

Ko služabnik postane gospodar

Um, gospodar sveta

O relativnosti časa

Kaj se gre duša v vesolju

Najvišje dobro

 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih