Ideja ali snov?

Očitno je treba začeti pri najbolj osnovnih gradnikih stvarnosti, ki je dostopna človeški zavesti. Razčistimo najprej preprosto dilemo: kaj je pravzaprav primarno - ideja ali snov oz. materija? To vprašanje je razdelilo svet na idealiste in materialiste. Zmagali so, kot vemo, slednji. Upravičeno? Odgovor nam bo jasnejši, če si zastavimo podvprašanje: kaj je na svetu najpomembnejše? Je to denar kot instrument moči in nadvlade? Je to človek kot materialno bitje? Je to človeško življenje? Ali so to ideje, (nematerialne) miselne forme, ki so le »pojav v naših glavah«?

Odgovor je nedvoumen: najpomembnejše na svetu so ideje. V imenu idej (npr. krščanstva, luteranstva, komunizma, fašizma, stalinizma, znanstvenih tez…) so skozi vso zgodovino človeštva umirale mase nedolžnih ljudi, med drugim tudi učenjaki in znanstveniki. Če prepričani samomorilci brez pomisleka razstrelijo samega sebe in za uresničitev neke ideje torej žrtvujejo življenje, in če nek voditelj lahko pobije milijone ljudi – zopet v imenu neke ideje, potem so ideje očitno pomembnejše od vsega drugega. Ljudje so izumili instrument, s katerim udejanimo dejstvo, da je ideja pomembnejša od življenja. Imenuje se prisega. Vojaška ali kaka druga. In če so ideje najpomembnejše, potem ni daleč naš prvi sklep, da so verjetno tudi primarne.

Tudi prepričanje, da je denar najpomembnejša stvar na svetu, je le ideja. V resnici je denar le orodje, s katerim nekateri udejanjajo zamisel, da je najpomembnejše dvigniti se nad ostale in s tem svojo veličino postaviti nad vse drugo. Ljudje so zgodovino civilizacije stkali iz neštetih zgodb o prisvajanju materialnih in drugih dobrin – sužnjev, ozemelj, naravnih bogastev, podjetij, virov delovne sile, trgov in še marsičesa, a v ozadju teh prizadevanj nikoli ni bila bistvena želja po posedovanju nečesa materialnega. Zakaj ne? Zato ker to ni najpomembnejše. Ob smrti ničesar materialnega ne moreš odnesti s seboj. In zato, ker človeku ni primaren njegov odnos do materialnih stvari, temveč do soljudi. Pred avtomobilom se ne moreš postavljati s čudovito vilo, lahko se le pred svojim sosedom, prijatelji, rojaki… Osamljenemu človeku, ki bi imel vse bogastvo na svetu, to ne bi pomenilo nič, saj z njim ne bi mogel ustvariti čustvenega odnosa. Človeku so pomembne le relacije do živih bitij, ki imajo svobodno voljo; druge relacije so v resnici mnogo manj pomembne. Takšne relacije so psihološka, idejna stanja, ki jih imenujemo odnosi. V njih igrajo pomembno vlogo čustva.

Ker materialistični svetovni nazor poveličuje materialnost, se pomen odnosov zanemarja. Če razbiješ (»ubiješ«) predmet, na primer vazo, se pred njo ne čutiš krivega. Nikakršnega očitka ali zamere ni pričakovati od nje. Ne naložiš si dušne krivde. Odnos do nežive stvari ne šteje. Če oškoduješ, prizadeneš živo bitje, na primer svojega partnerja, pa je vse drugače. Neustrezni odnosi se odrazijo zelo nazorno - z rušenjem zdravja človeka. Le odnosi so tisto, kar omogoča osebnostni in spiritualni napredek človeka, in ne materialne stvari. To pa zato, ker le živa bitja poskrbijo za učinkovit povratni vpliv na nas – krivdo, sram, prizadetost, ljubosumnost, prezir, obsodbo, gnus… ali pa občudovanje, spoštovanje, ljubezen, navdušenje, radost… Odnosi so posebno pomembni zato, ker vplivajo na čustva. Čustva pa so zopet fenomen, ki sodi v domeno idej. So nekaj inherentno razumskega in človeškega. Čustva so pravzaprav tista, ki usmerjajo naše primarno ravnanje. Vodijo nas celo v večji meri kot razum. Če nekoga ne marate, z njim ne boste sodelovali, čeprav bi vam to prineslo veliko materialno korist (um temu ne nasprotuje).

Prišli smo do naslednjega pomembnega spoznanja: drugo, kar je v življenju človeka pomembno, so odnosi in ne materialne stvari. Slednje so le pripomočki.

Pri odnosih torej pomembno vlogo igrajo čustva, ki so zelo zanimiv pojav v človeški zavesti. So nekakšen derivat uma, ki ima to sposobnost, da deluje takoj, skoraj nezmotljivo in se obenem opira na nekakšno kozmično etiko, ki je vgrajena v vsako živo bitje. Ko se morate v kaki pomembni zadevi odločiti takoj, ne boste napravili kompleksne logične oz. razumske analize vseh možnih izidov, ne boste tehtali prednosti in slabosti posamezne odločitve, temveč boste poslušali svoj notranji glas, ki je v neposredni zvezi z vašimi čustvi in intuicijo. In največkrat se bo pokazalo, da ste se odločili prav. Vaš notranji glas je v povezavi z nekakšno višjo inteligenco, s katero imate kot živo bitje venomer stik. Tako čustva kot intuicijo, ki sta nesporno pomembni orodji človekovega uma, materialistični svetovni nazor omalovažuje.

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih