Nič manj, kot spoznati pravo naravo objektivne resničnosti.

In kaj je objektivna resničnost? Tista resničnost, ki ni pogojena z zornim kotom posameznika ali družbe. Resničnost, ki je ne sestavljajo samo stvari in fenomeni iz materialnega sveta, temveč tudi vse tisto, kar se dogaja na duhovnem področju, ne le v času življenja temveč tudi onkraj smrti.

V besedilu o biserih zahodne filozofije smo nanizali pomembnejše domisleke filozofov, ki lahko pripomorejo k ustvarjanju ustreznejše predstave o objektivni resničnosti. V tem in naslednjih besedilih pa se bomo oprli nanje in poskušali dojeti osnovno sporočilo, to je nekakšen skupni imenovalec tistih idej in modrosti, ki jih bomo prepoznali kot zaupanja vredne. Napravili bomo sintezo in združili spoznanja o snovnem in duhovnem svetu.

Najprej pa je treba odločno poudariti, da namen teh besedil, kot tudi celotne spletne strani, ni prepričevati bralca v pravilnost zapisanih idej in koncepta. Zapisane informacije naj služijo kot gradniki ustreznejše predstave o sebi, vesolju in stvarnosti le, če bodo prestale bralčevo kritično obravnavo. Zato predlagamo, da se bralec loti branja s kritično distanco in vsako trditev pretehta v luči svojih spoznanj in razumevanja. Vemo namreč, da nobena ideja oz. koncept ni popoln in zanesljivo tudi predstavljeni ne, vendar pa se zdi, da je mnogo bliže resnici kot ta, ki je uveljavljen v naši družbi. Še zelo daleč smo od tiste visoke ravni zavedanja, ki je človeku vendarle dosegljiva. Torej bodo rezultati vredni truda.

Tradicionalni sistemi izobraževanja, sistem občil in javnega informiranja (z redkimi izjemami) predstavljajo dobro premišljen in utečen mehanizem, katerega cilj je iz človeka napraviti nekritično, poslušno potrošniško bitje, »topovsko hrano« kapitalizma. Dokler tem sistemom verjamete, ni mogoč nikakršen napredek, saj novih pogledov ne morete pridobiti, če verjamete izvorom, ki so nas pripeljali v zagato.

Cilji, ki si jih zastavljamo, so naslednji:

- Ugotoviti želimo, kakšna je osnovna narava objektivne stvarnosti. Dejstvo je, da materialistični svetovni nazor ne more zadovoljivo pojasniti vseh človeku dostopnih fenomenov.

- Spoznati želimo ustreznejši model stvarnosti in sestaviti svetovni nazor, ki je sposoben ponuditi kvalitetnejše in celovitejše odgovore na vsa danes odprta pomembna vprašanja, tudi duhovne narave.

- S pridobljenim znanjem in modrostjo želimo sodelovati pri popravljanju minulih napak in ustvarjanju novega sveta, svobodnega, razumnega in srečnega, v harmoniji z naravo in vesoljem.

 

Kaj si z dosego navedenih ciljev obetamo?

Veliko. Novo razumevanje sebe in objektivne stvarnosti, kar je osnovni pogoj za oblikovanje primernega odnosa do sebe in okolja. Prinaša nam razumevanje lastne narave, svojega poslanstva, smisla bivanja, namena in smotra celotne kreacije. To pa pomeni, da postanemo človek, ki se oborožen z višjo stopnjo zavesti lahko prične obnašati kot Človek.

 

Kako se manifestira povišana raven zavesti?

Stvarnost se nam prične kazati v povsem drugačni luči. Odkrijemo bogastvo tam, kjer ga doslej nismo videli. Prenehamo slediti starim programom in se ukvarjati s strahovi, nesmisli ter lastnim preživetjem; oprimemo se rešitev, ki nas navdušujejo, radostijo in plemenitijo. Življenje dobi novo globino, odnosi zaživijo in postanejo osrečujoči, saj spoznamo, da je razlikovanje med nami le posledica omejenosti pogleda. Nasprotja se relativizirajo, problemi pa izgubijo ostrino, saj spoznamo, da so pred nami višji cilji, ki jim sledimo na poti, ki ne zajema le časa od rojstva do smrti. Na lepem se izboljšata zdravje in počutje, nekateri življenjski problemi se razrešijo kar sami od sebe, stvari pa stečejo, ne da bi zavestno vplivali nanje.

Vse to pa so darovi, ki so ponujeni vsakomur, ki se odloči kaj napraviti zase in za napredek svojega intelekta. Kajti napredek intelekta je – kot bomo videli – tisti kozmični namen, ki je položen v zibelko vsaki duši, ki se v telesu človeka znajde v fizični stvarnosti. Nekateri trdijo, da je to tudi glavno gibalo kozmične evolucije.

 

Objektivnejša narava resničnosti

Kot smo že ugotovili, znanost ne more ponuditi celovitih odgovorov, znanstvena razlaga pa se dotika le vzrokov, ne pa smotrov in namenov kozmosa in kreacije v celoti. Pri razlagi celote, ki jo nesporno sestavlja materialna in duhovna plat, nam lahko pomaga filozofija, veliko manj pa religije, ki so svoje doktrine usmerile k ciljem, ki imajo le malo skupnega z objektivno razlago resničnosti. Kljub temu bomo kasneje pogledali, kako se ugotovitve, do katerih se bomo dokopali na osnovi analize filozofske misli zahoda, ujemajo z modrostjo posameznih verstev in izročil.

Materialistični svetovni nazor ne zadošča objektivni stvarnosti, saj zanemarja in bagatelizira duhovno plat bivanja, ki je še kako pomembna. Vsak nazor, ki ne more prepričljivo pojasniti fenomena življenja in smrti ter mehanizmov, ki tu nastopajo, je neustrezen. Zaradi materialističnega svetovnega nazora se je civilizacija usmerila k napačnim idealom in ciljem. Posledice so več kot očitne. Neuspešen svetovni nazor zagotovo mora imeti – kot neizbežno posledico – neuspeh civilizacije. Dvoma o tem preprosto ne more biti.

 

Kriteriji

Kriteriji, ki jih bomo uporabili pri presoji posameznih idej, konceptov in modrosti, so naslednji:

- ali ideja, teza oz. obravnavani koncept (bolje) pojasnjuje tiste pojave in izkustva, ki jih sedaj ne znamo/moremo pojasniti; če koncept duhovne plati stvarnosti ne obravnava, gre za neustrezen - necelosten pristop.

- ali ideja lahko vključi dosedanja verificirana spoznanja in ideje brez medsebojnih nasprotovanj;

- ali ideja obenem odpira prostor novim spoznanjem, ki jih omogoči boljše poznavanje stvarnosti;

- ali lahko idejo preverimo z notranjim izkustvom, notranjim glasom ali intuicijo (o terminu notranje izkustvo bo govora na drugem mestu).

Že prvi kriterij nam število za obravnavo zanimivih filozofov precej oklesti.

Med zahodnimi filozofi je bilo namreč mnogo več tistih, ki so se omejevali na pojavni svet, dostopen našim fizičnim čutom, kot onih, ki so doumeli, da je še kaj zadaj. Pravzaprav je le peščica dojela bistvo in se zavedla vseh človeškemu izkustvu dostopnih dimenzij stvarnosti. Če se omejimo na najpomembnejše, so to bili Platon, sveti Avguštin, Spinoza, Kant, Schoppenhauer, Shellig in Hegel. Descartesa smo iz spiska izpustili, saj na področju duhovnih spoznanj ni prinesel kaj novega, čeprav je njegova zasluga, da smo se pričeli jasneje zavedati ločnice materialno – duhovno. Med vsemi navedenimi so najpomembnejši Platon, Spinoza in Hegel.

Med zaslužnimi, da je bila spoznava fenomenov onkraj snovnega sveta odrinjena na stranski tir, je bil prvi Aristotel, tisočletje kasneje, ko je primež religije popustil, pa so to omejeno miselno linijo zastopali vsi predstavniki znanosti in empiristi z Lockejem na čelu. Zahodni civilizaciji pa je zabil veličasten avtogol Karl Marx, ki je uspel skoraj ves svet prepričati, da je materialnost alfa in omega vsega. Vsi navedeni so omejili človekov pogled in sposobnost zaznave le na tisto, kar je sposoben dojeti fiziološki spoznavni aparat, namreč pet čutil in možgani.

 

Miselna past

Begu v materialnost je botrovalo več razlogov. Veliko vlogo je nedvomno imela želja po zanikanju tisočletne avtoritete cerkve, na drugem mestu pa je bila verjetno očaranost z briljantnimi spoznanji znanosti, ki je v začetku resnično prišla do velikih miselnih prebojev – z matematiko, logiko, deduktivnim sklepanjem in objektivnostjo ugotovitev. Tretji razlog je gotovo »duhovna zakrnelost« človeka, ki je deloma posledica verskega enoumja, delno posledica strahu pred posledicami brskanja po misterioznem področju, kjer naj bi se nahajala tudi »pekel« in poguba. Nedvomno svoje prispeva dejstvo, da se za raziskovanje duhovnega sveta ne čutimo dovolj opremljeni, saj eteričnih čutov in notranjih sposobnosti preprosto ne poznamo dovolj in jim ne zaupamo preveč. A slednjega se ne bomo ustrašili, saj tudi na tem področju vendarle ni tako malo znanega.

Zahodna miselnost se je torej ujela v hudo miselno past. Človek namreč ni le fizično bitje, temveč spoj telesa in duha. V fenomene, ki to dokazujejo, se ne bomo spuščali. Kdor tega še ni dojel, ima na razpolago ogromno čtiva. Večini je vendarle jasno, da se duhovna narava človeka odraža na številne načine. Njen odraz so eterični čuti (npr. »šesti čut«), ki niso povezani s fizičnimi čutili. Tu gre tudi za čute, ki so prisotni le pri redkih (duhovno razvitejših) ljudeh in otrocih, ki lahko opazujejo bio-energijska polja človeka, notranje organe, emocionalna stanja in podobno. Nadalje so tu posebne sposobnosti (npr. telepatija, telekineza, teleportacija, jasnovidnost…), ki se jih ne moremo razlagati le s sposobnostmi možganov, saj gre za posebne odnose in komunikacijo med več bitji. Odraz duhovne narave so tudi nesnovna telesa, ki jih prav tako opažajo ljudje s posebnimi sposobnostmi in čistostjo duha. O astralnem, miselnem, eteričnem telesu… ki se prekrivajo s snovnim telesom človeka, govorijo že tisočletja, njihovo prisotnost pa lahko opažamo kot avro človeka. Svetniški sij na slikah, nad glavo posvečenih oseb, ni nič drugega kot avra. O manifestacijah duhovne narave človeka je moč najti ogromno literature.

Ignoriranje duhovnih potencialov človeka je huda napaka, ki se vleče vse do današnjega dne. Toda ne glede na omalovaževanje teh stvari s strani znanosti pa se v javnosti spoznanja o duhovni naravi človeka očitno krepijo, sicer bi ne imeli toliko uspeha alternativni zdravilci, »mazači«, duhovni učitelji in ljudje s posebnimi sposobnostmi, h katerim se vse pogosteje usmerjajo po pomoč množice ljudi.

 

Dialektika

Marsikdo se vpraša, zakaj pravilna spoznanja in ideje naprednih mislecev skozi toliko tisočletij že niso pripeljala človeštva na pravo pot. V čem je največji problem intelektualnega razvoja človeštva?

V dejstvu, da se ob pravilnem spoznanju genialnih mislecev in filozofov pojavijo vzporedne ideje, včasih kot nianse ali pritikline originalne misli, ki pa se razbohotijo in prevladajo tar tako zasenčijo nosilno idejo. Razbohotijo se zato, ker o njih ne vemo dovolj. Posledica so številne krivice in nasilje, kar je zelo boleče, a žal tudi potrebno, kajti prav trpljenje je bistven motiv za spremembo. Stranpoti se končajo, ko je trpljenja dovolj in posamezne družbe spoznajo, da je z idejo nekaj narobe. Sistem se sesuje in naplavi novo idejo. Ta je sicer prosta starih zablod, a s seboj prinese kake nove vgrajene napake, parazitske ideje in tako se celoten proces zahajanja v slepe ulice ponovi.

Pravkar povedano bomo kasneje prepoznali kot spoznanje filozofa Hegla, imenovano dialektika.

V vsej evoluciji gre torej za neprestano oblikovanje idej, pobijanje le teh ter formiranjem novih – brez konca in kraja. Pravilnejša in ustreznejša ideja je tista, ki lahko vključi in se poveže z vsemi dotedanjimi pravilnimi spoznanji in obenem daje prostor tudi za nova spoznanja, ki jih še ne slutimo.

Preden se, oboroženi z zgornjimi spoznanji, lotimo zakladnice filozofskih modrosti in ugotovimo, kaj bo ostalo na situ, se velja ustaviti ob idealističnem svetovnem nazoru, ki bo v nadaljevanju še kako zanimiv.

Komentarji   

0 #1 leviathhon 18:34 01-12-2011
lepo napisano
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih