Velika noč je praznik, ki govori o zmagi duha nad smrtjo. Toda razvoj človeštva je zašel tako daleč v smeri materializma, da si ne znamo več predstavljati, kaj zmaga duha nad smrtjo zares pomeni. Dokler tega ne razumemo, so vse razprave o tem prazno pleteničenje. Rudolf Steiner je o tem spregovoril v svojem predavanju »Ostern misterium der zukunft«.

Jesus Velika nocZa razjasnitev se je treba poglobiti v preteklost, prav do sredine atlantskega časa, ko je človeška civilizacija cvetela na kontinentu Atlantida. Zavest atlantskega človeka je bila bistveno drugačna od današnje. Etrsko telo človeka je bilo večje in je v predelu glave segalo daleč preko meja fizičnega telesa. Budnost in sanje sta si bili mnogo bliže kot danes. Stik z astralnim svetom je bil močan in je omogočal sprejem vtisov iz duhovnega sveta, ki ga je človek razločno zaznaval. Fizične stvarnosti pa ni videl v ostro začrtanih slikah, kot to vidimo sedaj, temveč so bile slike mnogo bolj nejasne in neostre, nekoliko meglene, obdane z barvnimi odtenki aure. Barve še niso bile tako puste, kot jih vidimo danes, pa tudi zvoki so bili bogatejši. Spekter občutkov in vtisov o živih bitjih in predmetih je prinašal tudi danes nepredstavljive informacije o njihovem notranjem, duševnem življenju.

S tako bogato senzitivnostjo je atlantski človek zaznaval tudi duhovna bitja, bogove, angele, deve in razna vilinska bitja, ki nimajo fizičnih teles. O teh bitjih, ki so jih nekoč ljudje zaznavali tako jasno kot mi danes dogajanja v fizičnem svetu, govorijo sage in miti starodavnih ljudstev. Jasnovidnost in duhovna izkustva so bila v tistih davnih časih nekaj običajnega. Religije v našem današnjem smislu takrat niso potrebovali; to, o čemer govorijo, je bilo za ljudi atlantskega časa dejstvo.

Po potopu Atlantide je prišlo do pospešenega omejevanja zavesti na materialni svet. Etrsko telo se je zmanjševalo in se naposled skoraj prekrilo s fizičnim telesom. Stik z duhovnim svetom je slabel, krepil pa se je pogled na fizične stvari, katerih slike so postajale vse ostrejše, z vse bolj določenimi, ostrimi mejami in enotnimi barvnimi površinami. Ko se je etrsko telo popolnoma potopilo v fizično telo, sta bila človeku jasnovidnost in zaznavanje duhovnega sveta povsem odvzeta. Človek ni več mogel gledati v notranjost stvari; na stvareh iz fizičnega sveta je opažal le še površino.

Preživeli prebivalci Atlantide so na različnih koncih sveta osnovali nova ljudstva in kulture današnje, pete človeške rase – tibetansko, sumersko, egipčansko, babilonsko, grško, rimsko … Modrosti in spominov iz prejšnjega stanja zavesti, o katerih govorijo sage in miti, ni bilo več mogoče preprosto preveriti z običajno zaznavo; zavest učencev je bilo potrebno prilagoditi s postopki iniciacije.

Dandanes se je človek v materialnost potopil tako globoko, da je izgubil vero in zavest o svojem duhovnem poreklu. Mnogi ljudje se duhovnosti posmehujejo in obstoj nematerialnih svetov popolnoma zanikajo. Religija danes ohranja vez z bogastvom duhovnega sveta za tiste, katerih zavedanje njihovega duhovnega porekla še ni zamrlo, nekaterim pa je obiskovanje svetih hramov le stvar tradicije. Kot vsak človekov izum so religije daleč od popolnosti, a so dragocen pripomoček za ohranjanje naše duhovne zavesti.



Posledice izgube duhovne zavesti

Očarani s snovnostjo smo čudovit, pravljičen svet zožili na materialističen peskovnik. Osiromašeni smo za čudovite občutke in vtise, za globoko razumevanje stvarnosti in za sposobnosti, ki presegajo znanstveno fantastiko. Ko zaspimo, se naše astralno telo dvigne iz fizičnega telesa, toda misel, da se nekakšno duhovno bistvo dvigne iz našega mesovja, je večini popolnoma tuja. O tem vedo kaj povedati le tisti, ki so preživeli kratkotrajno klinično smrt.

Izgubo duhovne zavesti lahko pojmujemo kot duhovno degradacijo pri razvoju zavesti. Ta mora skoraj popolnoma usahniti, da bi se znova rodila v okrepljeni podobi. Etrsko telo se mora zopet okrepiti in se razširiti preko meja fizičnega telesa, da bi se človek lahko dvignil k poduhovljenju in jasni zaznavi v duhovnem svetu.

Izguba duhovne zavesti se lahko konča tragično. Človek s prepričanjem, da je življenje možno le v fizičnem telesu in da je resnično le to, kar je dostopno fizičnim čutom, se znajde v kaj neprijetnem položaju. V duhovnih svetovih se ne znajde, v njih izgubi tla pod nogami. Zanj obstaja nevarnost tistega, kar imenujemo »duhovna smrt«. Tisto, kar doživlja po smrti, je zanj namreč neresničnost, privid, v katerega ne verjame in zato odmre. To resnično odmiranje v duhovnem svetu je nevarnost za vse, ki v posmrtno v duhovne svetove vstopijo kot duhovni skeptiki.

Velika noč je edinstvena priložnost, da se spomnimo svojega duhovnega porekla. Kozmični Kristus se je utelesil v fizično telo v odločilnem trenutku, prav ob poldnevu kozmičnega dne pete rase, da bi človeka, utapljajočega se v materialnosti, zopet popeljal v duhovnost. Utelesil se je v telo Jezusa, da bi človeštvu pokazal tisto, kar je bilo atlantskemu človeku povsem jasno. S svojo zmago nad smrtjo je z lastnim zgledom izpričal, kako mora človek živeti, da bi se lahko vrnil v svoj duhovni dom in bil deležen bogastva in lepote, ki čakajo, da se prebudi. Vrnitev k Očetu je možna le z vero v odrešenika, z združitvijo s Kristusom.

Človek izhaja iz življenja pod bogovi in k življenju z bogovi se mora zopet dvigniti. Mora jih znova spoznati! Postal bo zmagovalec nad tistim, kar je doživljal v fizičnem telesu. Človeštvo se je potopilo v največjo globino materialnega izkustva, zdaj pa se mora zopet dvigniti navzgor k spoznanju duha. Prihod Kristusa je bilo odločilno dejanje, ki je omogočilo ta podvig.



Fenomen vstajenja

Filipov evengelij je eno redkih besedil, v katerih je vstajenje nekoliko natančneje pojasnjeno. V zvezi s tem pojmom je prisotnih veliko napačnih predstav.

Obstaja denimo prepričanje, da je Jezus najprej umrl, nato pa vstal. A temu ni tako. Človek gre skozi proces vstajenja pred smrtjo; če tega ne stori, dokler je živ, vstajenje po smrti fizičnega telesa (post mortem) ni možno. Pri »duhovnem vstajenju« ne gre za vstajenje »čiste duše«, za »vstajenje telesa« ali za ustvarjanje novega telesa. Pač pa se od fizičnega loči naše »duhovno bistvo« (ki ga sestavljajo astralno, mentalno in kavzalno telo), ki vsebuje naše osebnostne in značajske lastnosti ter zbrana izkustva duše.

Pogoj za človekovo vstajenje je trdna vera v vstajenje Kristusa. Le kdor verjame v zmago Kristusa nad smrtjo in njegovo vstajenje, lahko enak proces doživi tudi sam. Pogoj je ustrezna duhovna čistost, kar je uresničljivo z razgradnjo ega in krepitvijo zavedanja enosti mističnega izkustva Kristusa z našim izkustvom.

Po tezi »eshatološke rezervacije« mora posameznik, da bi dokončno vstal, počakati na Kristusov končni prihod, kar pa pisec Filipovega evangelija zanika. Vstajenje se je že zgodilo, oziroma se dogaja že pred tem.

Vstajenje je preobrazba, razkritje večnega, je prehod v stvarnost, kjer prehodno postane trajno.

V Tomaževem evengeliju (II 32, 10-51, 28) Jezus pravi: »… Ko prepoznate sebe, boste prepoznani in jasno vam bo, da ste otroci živega Očeta. Če pa se ne prepoznate, živite v bedi kot siromaki.«

Kdor verjame, da bo umrl, bo v strahu pred tem dogodkom vse življenje. Tisti pa, ki ve, da je v njem neumrljivo jedro, bo pričakal dogodek smrti in bo živel preko njega, v svetovih, ki niso podvrženi razkroju. To pa ni mogoče, dokler se ne zavedamo svoje duhovne, nesmrtne narave.