Avtor besedila: Samo Simčič

Zgodovina odkriva, da so se prvi zunanji znaki kulture pojavili nekako pred pet tisoč leti in sicer povsod po svetu bolj ali manj istočasno. Takrat je človeštvo začelo postavljati svetišča in nastale so pisave, s katero so ljudje lahko zabeležili religiozna razodetja v slikovitem pesniškem jeziku. Svetišča so bila okrašena s kiparskimi in slikarskimi deli, obrede in dela so izvajali ob petju in glasbi strunskih ter pihalnih instrumentov in tolkal.

Kultura je na samem začetku sledov civilizacije vsebovala vzvišene duhovne vsebine v visokih umetniških oblikah. To nikakor ni bila nižja duhovna stopnja človeštva, iz katere naj bi se razvijale višje, temveč je bila navdihnjena z vrednotami človeškega življenja, ki jih je današnji čas izgubil. Omikan človek današnjih dni zato rad obiskuje ostanke nekdanjih visokih kultur, jih preučuje, ceni in se čudi njihovi veličini. Človeštvo danes to pogreša.

Kar je bilo pred tem začetkom civilizacijskega obdobja, v katerem deluje človeštvo, si predstavljamo, kakor smo se naučili v šolah, kot enostavno, trdo življenje, odvisno od narave, z grobimi družbenimi zakonitostmi, ki so bile v očeh današnje družbene zavesti v mnogih primerih nehumane, v mnogih drugih pa tudi presenetljivo urejene in pravične. Vendar si ni mogoče misliti, da bi iz tega stanja kar v enem skoku vzniknila kultura na višini odkritij začetkov civilizacije, na primer v starem Egiptu. Z vidika duha je visoka kultura obstajala že prej, vendar ni potrebovala zunanjih znamenj. Ni potrebovala svetišč in zapisov, ker je bil svet sam za človeštvo tedaj svetišče in so se velika religiozna razodetja v danes komaj predstavljivem pesniškem jeziku in obrednih plesih izročala od ust do ust. Sposobnost spominjanja ni bila obremenjena in je segala preko danes predstavljivih meja, kakor nam poroča duhovno izročilo, preko meja rojstva in smrti. Nedvomno je vzporedno s tem potekalo življenje tudi v grobih naravnih in družbenih razmerah, vendar je človeštvo tudi pred deset tisoč in več leti imelo visoke vzore v podobah bogov in nebeškega življenja.



 Praindijska kultura

V duhovni znanosti se zato današnja civilizacija začne s staro, praindijsko kulturo, ki se je začela približno pred deset tisoč leti in je trajala nekaj več kot dva tisoč let. To ni bila kultura, o kateri bi imeli dokumente. Obstaja le legendarno izročilo o vzvišenem človeškem bitju, Manuju, ki je posvetil sedem svetih rišijev v skrivnosti sveta ter jim dal moralne impulze za izgradnjo človeške civilizacije po padcu mogočne božansko človeške civilizacije. Sveti rišiji so nato prevzeli vodstvo tedanjega človeštva, ki je na ozemlju Indije razvilo tedaj najvišjo obliko kulture v evrazijskem svetu. Prejšnja, mogočna božansko človeška civilizacija je propadla zaradi človeške zlorabe božanskih zakonov in elementov življenja v tedaj še nežni, občutljivi materiji. V številnih katastrofah je izginila iz zemeljskega površja, o njej obstajajo le legende.

Stara, praindijska kultura je bila vsa usmerjena v duhovnost. Za zemeljsko življenje je poskrbela narava s svojimi bogatimi darovi. Ljudje so živeli v skupinski zavesti bajeslovnih predstav in z duhovi narave, ki so jim dajali navdih za življenje in jim razodevali modrost sveta. Individualnosti niso poznali. Niso imeli lastnih predstav, lastnega mnenja, lastnih misli. Svet v njihovih dušah je bil svet univerzuma. Med notranjostjo v človeku in zunanjim svetom ni bilo pregrade, bila sta eno. To je slišati idilično, vendar se današnji človek v tem stanju ne bi čutil svoboden, bilo bi mu nevzdržno in zatirajoče. Podrejenost skupnemu občutenju sveta je obvladovala zemeljske prebivalce tega kulturnega obdobja. Življenje je določalo gospostvo bogov in temu je sledila plemenska ureditev, kar je takratnemu človeštvu ustrezalo.

Kar je človek občutil, ni bilo njegovo osebno čutenje, temveč čutenje dogajanja sveta. Čutenje se je širilo preko človekove kože daleč v okolico, pri duhovno izbranih posameznikih, posvečenih v skrivnosti, do zvezdnega sveta. Vendar ljudje niso sveta doživljali v jasnih obrisih, temveč v sanjavih razpoloženjih, v katerih so se jim razodevali značaji ter bistva stvari in pojavov. Zunanje sile so odmevale v njih kakor v skrivnostnem zvoku njihovega neposrednega doživljanja. Distance do sveta niso poznali. Zanje nista obstajala na eni strani svet, na drugi pa človek, eno se je zlivalo v drugo. Temu so bili ljudje predani. Kljub temu pa so temačno čutili, da so bitja zase in da niso povsem eno s svetom. Niso bili isto kot bogovi. Čutili so, da imajo nekje v sebi težnjo po lastni volji. V njih je lebdel še z zavestjo neosvetljeni »jaz«, v sanskritu »aham«, v besedi z dvema glasovoma »a«, ki je odprtost predvsem v božanski svet, z glasom »h«, ki je kakor dotik vetra in z glasom »m«, ki je mehko pristajanje na tleh »matere zemlje«. Le sveti rišiji so imeli zavest o svojem jazu. Ti so vedeli, da bo moral razvoj kreniti v smer rasti človekovega jaza, vedeli so, da bo človek moral ustvariti svoj svet v sebi, vendar še ni bil čas za to. Če bi se ta razvoj začel dogajati v praindijski kulturi, bi prišlo zaradi nezrelosti do razkroja in propada, ki je že doletel prejšnje civilizacijsko obdobje. To bi pomenilo izgubo brezpogojne predanosti bogovom in duhovnemu svetu. Takšen je bil nauk svetih rišijev. Veda, sveti indijski spisi, so le medel odmev njihovega nauka, kajti zapisani so bili, ko je ta nauk že izgubil prvotni značaj. Kljub temu nam dajo slutiti, kakšna je bila ta stara, bajna indijska kultura. Njena naloga je bila tisto, kar je bilo v prejšnjem civilizacijskem obdobju najvrednejše, prenesti v nov ciklus človeške civilizacije.



Praperzijska kultura

Vsako kulturno obdobje traja 2160 let. Toliko časa se Sonce vsako leto ob pomladanskem enakonočju pojavlja v enem znamenju zvezdnega kroga. Praindijska kultura je cvetela v znamenju raka. Rak je nosilec materialnosti, nosilec velike vesoljske ideje človeštva v zemeljskem svetu. V vsakem kulturnem obdobju daje impulz za človeški razvoj narod, ki je glede na okoliščine in kali v duši, podedovanih iz davnine, lahko povedel svoj razvoj do ustrezne stopnje. To ne pomeni, da bi bil zaradi tega več vreden, nasprotno, to je moralni dolg do drugih narodov in potrpežljivo negovanje vrednot za vse človeštvo. Res pa je, da je ta ideal težko doseči in da se je v toku zgodovine vedno tudi sprevračal v zlo.

Stara Indija še ni dala impulza za oblikovanje prihodnosti, ker je morala obuditi velike stare duhovne tradicije. Impulz za razvoj je dalo naslednje kulturno obdobje, v katerem je visoko vzcvetela praperzijska kultura. Ta ni ista, o kateri govori uradna zgodovina, ker o njej ni ostalo nič otipljivega razen bajk in legend. Cvetela je pred sedem do pet tisoč leti. Praperzijska kultura se ni več odmikala zgolj v duhovna izročila in v duhovnost nasploh, ampak je usmerila pozornost v zemeljska tla. Razvila je poljedelstvo in ustvarila z velikimi duhovnimi darovi, ki so jih imeli posvečeni v skrivnosti, kulturne rastline, ki so še danes hrana človeštvu kakor na primer žito. Nastala so tudi prva naselja in prišlo je do spopadov z nomadskimi skupnostmi in nomadskimi narodi. Zavladala je velika religija o svetlobi in temi, o boju med obema. Človek še ni čutil v sebi jaza, vendar se je kot splošno človeški jaz občutil kot bitje, ki je razpeto med silami luči in mraka. To učenje je prinesel v svet legendarni Zaratustra, ki ni isti kot zgodovinski. Slednji je le v duhovnem stiku z legendarnim Zaratustrom zaobjel njegovo religijo tako, da je bila lahko ohranjena v pisni obliki, in zato si je za tedanji čas upravičeno nadel ime svojega učitelja. Saj tudi ni ustvarjal svojega nauka, temveč zgolj učenje prvotnega Zaratustre.

Praperzijski človek torej ni težil kot praindijski človek k temu, da bi dosegel duhovni raj, temveč se je spraševal, kako naj potem, ko je izpolnil z dejanji svoje zemeljsko življenje, spet doseže duhovni svet in nesmrtnost. V praindijski kulturi je človek nenehno nihal med obema svetovoma. V praperzijski kulturi pa je človek sprejemal iz svetlobe navdih za premagovanje mračnih sil na Zemlji. In šele ko je tega uresničil, se je vračal v duhovni, posmrtni svet. Zaratustra je učil, da bo nekoč, ko bo človeštvo zajel mrak, stopilo sončno bitje, Ahura Mazdao, na Zemljo in dalo človeku moč izpeljati boj med svetlobo in temo do dokončne odrešitve.



Mezopotamska in egipčanska kultura

Iz Perzije je razvoj sledil dalje proti zahodu in dospel do Bližnjega vzhoda. Zacveteli sta mezopotamska in stara egipčanska kultura. Ljudje tega obdobja so opazili, da jih bogovi in duhovni svet zapuščajo. Temu naj bi bila vzrok, kot so to tedaj menili, nezadostna predanost bogovom, vendar so morali zapuščati božje naročje, da bi lahko sami ustvarjali tok civilizacije. V tem, tretjem obdobju po zatonu velike civilizacije v davni preteklosti se človeštvo ni več moglo povsem zanašati na bogove, zato je moralo razviti gospodarstvo, in da bi bolje obvladali svet, so ustvarili mere, računanje s števili ter se zavedli prostora, teže in časa. Bogove so videli v dogodkih neba, zato so razvili astronomijo, po kateri so uravnavali poljedelstvo. Nastali so začetki znanosti, ki je bila prežeta z duhovno modrostjo. In da ne bi pozabili bogove, zakaj človekov brezmejni spomin je močno upadel, so jim postavili hrame ter jim posvetili umetnost. Tako so se začeli kazati znaki civilizacije, ki niso njeni začetki, temveč spomeniki tega, kar je že živelo nekaj tisoč let. Stara egipčanska kultura se je dogajala pred pet do tri tisoč leti.

V istem času sta se na to raven spustili tudi perzijska in indijska kultura. Kar vemo o njiju iz zgodovinskih virov, se nanaša na čas cvetenja egipčansko mezopotamske kulture. Tedaj šele sta bili zapisani Veda in Avesta, sveti knjigi obeh velikih tedaj že preteklih kultur.

V egipčansko mezopotamski kulturi so bogovi postali bajka. Človek se je počutil izvržen iz bajnega sveta. Čutil je, da se je od tega oddaljil in da je prepuščen sebi. Skušal se je vrniti vanj, zato je videl pot k predanosti bogovom v potiskanju lastnih občutkov in lastne volje iz sebe. Odrival je od sebe doživetje lastnega jaza, ki se je s kulturnim razvojem bližalo človeku. V tem stanju se je začela oblikovati stara grška kultura, ki je kasneje organsko prešla v rimsko in nato srednjeveško; vse tri torej predstavljajo eno kulturno obdobje, ker imajo isto skupno osnovo. Trajalo je od 8. stoletja pred našim štetjem do 15. stoletja našega štetja, do evropske renesanse. Na poti z vzhoda na zahod je tako kulturni razvoj dosegel skrajno zahodno točko Evrope, angleški otok. Izpolnil in dovršil se je izrek Ex oriente lux, iz vzhoda luč.



Grška kultura

Značilno za staro grško kulturo je bilo, da se je razvila filozofija, ki ni bila več duhovno razodetje, temveč v človeku samostojno oblikovana misel. Nastopil je Sokrat, ki je med drugim učil, da bajkam ni verjeti, temveč mora človek sam premisliti, kaj pravijo. To je lahko rekel samo nekdo, ki je vedel, da lahko samostojno misli in sam išče resnico. Dal je v svet impulz, da je človek lasten, sam svoj jaz, ki misli in ki ne sprejema samoumevno religioznega izročila, temveč verjame v svojo sposobnost mišljenja. Sam si določa, v kaj naj veruje. Vendar ni bil nevernik, temveč je veroval, kar je izkusil. V kulturo in civilizacijo je stopilo mišljenje, ki je polno silo in moč pokazalo v filozofijah Platona in Aristotela. Ti dve filozofiji sta bili vzor vsej evropski srednjeveški kulturi in odmevata tudi v današnjem času kot temeljna stopnica evropske kulture.

Nastopil je somrak bogov. Grško bajeslovje je ena zadnjih oblik religioznega izročila prejšnjih kulturnih obdobij. V človeku se je začela pripravljati sposobnost upravljati sebe po svoji in ne božji volji. To je osnova njegove individualne svobode. Vse dotlej so vsak človekov odklon od volje bogov spremljali bogovi in na različne načine, tudi s pretresi, uravnavali smer razvoja. Zdaj so začeli polagoma vse prepuščati človeku. Tako je nastal v človeku razcep: ali nezadržni sebični egoizem ali razvoj k višjemu, plemenitejšemu bitju v človekovem sebi. Razcep je sicer obstajal že prej, ampak zdaj se je začel kazati v vsakem človeku posebej in odločilno na njegovi poti skozi življenje. Odločiti se mora vsakdo sam. Lahko se tudi povsem prepusti toku in tako izgubi tisti del sebe, ki določa bistvo človeka. Ni slučaj, da je v grško rimskem obdobju stopilo v človeka Jezusa (v 30. letu njegovega življenja) kot zgled višje svobodne individualnosti bitje Kristusa in nato tri leta delovalo v njegovem telesu – neodvisno od državnih in religioznih ustanov kot povsem svoboden človek. Pomen tega dogodka in dejanja tega tako rekoč »bogočloveka« še zdaleč ni razjasnjen. Kar je v praindijski kulturi lebdelo v duhovnem zraku, v praperzijski kulturi pa se nato nadaljevalo kot boj luči z mrakom in v egipčansko mezopotamski kulturi kot gradnja fizične civilizacije, se je pojavilo kot impulz individualnega razvoja človekovega jaza k višjemu bitju v človeku samem. Kot bog v človeku. Ne glede na to, ali imamo odnos do tega pomembnega dogodka v razvoju človeštva, je od tedaj dalje zasidrana v vsakega človeka možnost, ki jo lahko odkrije, ali pa sploh ne zazna in ne prebudi v zavest in jo zavrže.



Novo kulturno obdobje

Starogrška filozofija je omogočila, da lahko vsak človek s svojim mišljenjem ustvari lastno filozofijo in lastna pravila življenja. Ta sposobnost je svetloba v človekovi duši. Z njo se lahko oblikuje človekov višji jaz. Ves srednji vek je v Evropi ta dosežek rimsko grške kulture deloma kot misel, deloma pa kot zgled Kristusa Jezusa mistično deloval v ljudeh.

Duhovna znanost prikazuje, da se je v 15. stoletju začelo novo kulturno obdobje. Ko je luč z vzhoda dosegla angleško otočje, se je ta tok obrnil spet nazaj proti vzhodu. Napredoval pa je tudi naprej na ameriška tla. Vendar v obe smeri s povsem drugačnim impulzom. Začelo se je vsestransko osvajanje materialnega sveta, tako v preučevanju fizične narave kot v ustvarjanju svetovnega imperija – danes v obliki globalizacije. Ta impulz izhaja iz anglogermanskih narodov, vendar v dveh smereh, eden na področju svetovnega gospodarstva s prvotnim izvorom v Veliki Britaniji, drugi v področju kulture iz Srednje Evrope kot duh zavestne osebnosti v luči nemške idealistične filozofije. Med obema vlada tako konkurenca in boj kot tudi sodelovanje. V 19. stoletju prevzameta vodilno vlogo znanost in tehnika. Z njima začne človek obvladovati svet, prežene bogove, hierarhijo duhovnih bitij, in tako obleži vsa odgovornost za svet na njegovih plečih. Za vse to je potrebna kar se da razvita zavest. Ta je v procesu nastajanja. Če se ne prebudi, pride do katastrof. Prebuja se individualno, k materialni in k duhovni zavesti. Zavest pomeni osvojiti vpogled v ves tok kulture in civilizacije od začetkov do danes. Šele tako lahko človeštvo gradi prihodnost. Človek sam mora priti do tega, kako bi bogovi upravljali svet, če človeštvo ne bi odpadlo od duhovnega sveta. Dovolj je le, če se tega zave manjši del človeštva. Prihaja pa do splošne dekadence kulture. Šele v breznu se človeštvu odpirajo oči. Človekovo mesto je na Zemlji. Človek je poklican, da jo popelje v nadaljnji razvoj. To je mogoče le, če visoko razvije svojo zavest in odgovornost.

V duhovni znanosti se govori o možnosti nadaljnjega razvoja v dveh sledečih kulturah. Današnja kultura je delo svobodnega človeka na tem, kar se je razvilo iz osnov stare egipčanske kulture. Te osnove so, kot je to prikazano v prejšnjih odstavkih, bogovom posvečena umetnost in znanost. Današnjo znanost lahko dopolni duhovna znanost. Naslednji, šesta in sedma kultura, sta preobrazbi impulzov praperzijske in praindijske kulture. V stanju splošne dekadence spet vznikne zavest o boju svetlobe s temo, vendar na nov način, o katerem danes še ni mogoče govoriti. Šele ta, šesta kultura, bo po astronomskih zakonitostih potekala v znamenju ozvezdja Vodnarja (od polovice tretjega tisočletja dalje). Na koncu, v preobratu od splošne dekadence, v sedmi kulturi, razvije človek svojo zavest na osnovi razvijanja svojega duhovnega jaza in duhovnega človeka do stopnje, ko bo lahko deloval iz zavesti o duhovnem svetu. Kaj bo sledilo sedmi kulturi, in kaj se bo godilo v tej, ni mogoče povedati v besedah, ki so v rabi v današnjem času. Za to bo treba izoblikovati nov, euritmični jezik, ki je danes dan šele v elementih.                                                     

 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih