Novo kulturno obdobje

Starogrška filozofija je omogočila, da lahko vsak človek s svojim mišljenjem ustvari lastno filozofijo in lastna pravila življenja. Ta sposobnost je svetloba v človekovi duši. Z njo se lahko oblikuje človekov višji jaz. Ves srednji vek je v Evropi ta dosežek rimsko grške kulture deloma kot misel, deloma pa kot zgled Kristusa Jezusa mistično deloval v ljudeh.

Duhovna znanost prikazuje, da se je v 15. stoletju začelo novo kulturno obdobje. Ko je luč z vzhoda dosegla angleško otočje, se je ta tok obrnil spet nazaj proti vzhodu. Napredoval pa je tudi naprej na ameriška tla. Vendar v obe smeri s povsem drugačnim impulzom. Začelo se je vsestransko osvajanje materialnega sveta, tako v preučevanju fizične narave kot v ustvarjanju svetovnega imperija – danes v obliki globalizacije. Ta impulz izhaja iz anglogermanskih narodov, vendar v dveh smereh, eden na področju svetovnega gospodarstva s prvotnim izvorom v Veliki Britaniji, drugi v področju kulture iz Srednje Evrope kot duh zavestne osebnosti v luči nemške idealistične filozofije. Med obema vlada tako konkurenca in boj kot tudi sodelovanje. V 19. stoletju prevzameta vodilno vlogo znanost in tehnika. Z njima začne človek obvladovati svet, prežene bogove, hierarhijo duhovnih bitij, in tako obleži vsa odgovornost za svet na njegovih plečih. Za vse to je potrebna kar se da razvita zavest. Ta je v procesu nastajanja. Če se ne prebudi, pride do katastrof. Prebuja se individualno, k materialni in k duhovni zavesti. Zavest pomeni osvojiti vpogled v ves tok kulture in civilizacije od začetkov do danes. Šele tako lahko človeštvo gradi prihodnost. Človek sam mora priti do tega, kako bi bogovi upravljali svet, če človeštvo ne bi odpadlo od duhovnega sveta. Dovolj je le, če se tega zave manjši del človeštva. Prihaja pa do splošne dekadence kulture. Šele v breznu se človeštvu odpirajo oči. Človekovo mesto je na Zemlji. Človek je poklican, da jo popelje v nadaljnji razvoj. To je mogoče le, če visoko razvije svojo zavest in odgovornost.

V duhovni znanosti se govori o možnosti nadaljnjega razvoja v dveh sledečih kulturah. Današnja kultura je delo svobodnega človeka na tem, kar se je razvilo iz osnov stare egipčanske kulture. Te osnove so, kot je to prikazano v prejšnjih odstavkih, bogovom posvečena umetnost in znanost. Današnjo znanost lahko dopolni duhovna znanost. Naslednji, šesta in sedma kultura, sta preobrazbi impulzov praperzijske in praindijske kulture. V stanju splošne dekadence spet vznikne zavest o boju svetlobe s temo, vendar na nov način, o katerem danes še ni mogoče govoriti. Šele ta, šesta kultura, bo po astronomskih zakonitostih potekala v znamenju ozvezdja Vodnarja (od polovice tretjega tisočletja dalje). Na koncu, v preobratu od splošne dekadence, v sedmi kulturi, razvije človek svojo zavest na osnovi razvijanja svojega duhovnega jaza in duhovnega človeka do stopnje, ko bo lahko deloval iz zavesti o duhovnem svetu. Kaj bo sledilo sedmi kulturi, in kaj se bo godilo v tej, ni mogoče povedati v besedah, ki so v rabi v današnjem času. Za to bo treba izoblikovati nov, euritmični jezik, ki je danes dan šele v elementih.                                                     

 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih