Grška kultura

Značilno za staro grško kulturo je bilo, da se je razvila filozofija, ki ni bila več duhovno razodetje, temveč v človeku samostojno oblikovana misel. Nastopil je Sokrat, ki je med drugim učil, da bajkam ni verjeti, temveč mora človek sam premisliti, kaj pravijo. To je lahko rekel samo nekdo, ki je vedel, da lahko samostojno misli in sam išče resnico. Dal je v svet impulz, da je človek lasten, sam svoj jaz, ki misli in ki ne sprejema samoumevno religioznega izročila, temveč verjame v svojo sposobnost mišljenja. Sam si določa, v kaj naj veruje. Vendar ni bil nevernik, temveč je veroval, kar je izkusil. V kulturo in civilizacijo je stopilo mišljenje, ki je polno silo in moč pokazalo v filozofijah Platona in Aristotela. Ti dve filozofiji sta bili vzor vsej evropski srednjeveški kulturi in odmevata tudi v današnjem času kot temeljna stopnica evropske kulture.

Nastopil je somrak bogov. Grško bajeslovje je ena zadnjih oblik religioznega izročila prejšnjih kulturnih obdobij. V človeku se je začela pripravljati sposobnost upravljati sebe po svoji in ne božji volji. To je osnova njegove individualne svobode. Vse dotlej so vsak človekov odklon od volje bogov spremljali bogovi in na različne načine, tudi s pretresi, uravnavali smer razvoja. Zdaj so začeli polagoma vse prepuščati človeku. Tako je nastal v človeku razcep: ali nezadržni sebični egoizem ali razvoj k višjemu, plemenitejšemu bitju v človekovem sebi. Razcep je sicer obstajal že prej, ampak zdaj se je začel kazati v vsakem človeku posebej in odločilno na njegovi poti skozi življenje. Odločiti se mora vsakdo sam. Lahko se tudi povsem prepusti toku in tako izgubi tisti del sebe, ki določa bistvo človeka. Ni slučaj, da je v grško rimskem obdobju stopilo v človeka Jezusa (v 30. letu njegovega življenja) kot zgled višje svobodne individualnosti bitje Kristusa in nato tri leta delovalo v njegovem telesu – neodvisno od državnih in religioznih ustanov kot povsem svoboden človek. Pomen tega dogodka in dejanja tega tako rekoč »bogočloveka« še zdaleč ni razjasnjen. Kar je v praindijski kulturi lebdelo v duhovnem zraku, v praperzijski kulturi pa se nato nadaljevalo kot boj luči z mrakom in v egipčansko mezopotamski kulturi kot gradnja fizične civilizacije, se je pojavilo kot impulz individualnega razvoja človekovega jaza k višjemu bitju v človeku samem. Kot bog v človeku. Ne glede na to, ali imamo odnos do tega pomembnega dogodka v razvoju človeštva, je od tedaj dalje zasidrana v vsakega človeka možnost, ki jo lahko odkrije, ali pa sploh ne zazna in ne prebudi v zavest in jo zavrže.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih