Praperzijska kultura

Vsako kulturno obdobje traja 2160 let. Toliko časa se Sonce vsako leto ob pomladanskem enakonočju pojavlja v enem znamenju zvezdnega kroga. Praindijska kultura je cvetela v znamenju raka. Rak je nosilec materialnosti, nosilec velike vesoljske ideje človeštva v zemeljskem svetu. V vsakem kulturnem obdobju daje impulz za človeški razvoj narod, ki je glede na okoliščine in kali v duši, podedovanih iz davnine, lahko povedel svoj razvoj do ustrezne stopnje. To ne pomeni, da bi bil zaradi tega več vreden, nasprotno, to je moralni dolg do drugih narodov in potrpežljivo negovanje vrednot za vse človeštvo. Res pa je, da je ta ideal težko doseči in da se je v toku zgodovine vedno tudi sprevračal v zlo.

Stara Indija še ni dala impulza za oblikovanje prihodnosti, ker je morala obuditi velike stare duhovne tradicije. Impulz za razvoj je dalo naslednje kulturno obdobje, v katerem je visoko vzcvetela praperzijska kultura. Ta ni ista, o kateri govori uradna zgodovina, ker o njej ni ostalo nič otipljivega razen bajk in legend. Cvetela je pred sedem do pet tisoč leti. Praperzijska kultura se ni več odmikala zgolj v duhovna izročila in v duhovnost nasploh, ampak je usmerila pozornost v zemeljska tla. Razvila je poljedelstvo in ustvarila z velikimi duhovnimi darovi, ki so jih imeli posvečeni v skrivnosti, kulturne rastline, ki so še danes hrana človeštvu kakor na primer žito. Nastala so tudi prva naselja in prišlo je do spopadov z nomadskimi skupnostmi in nomadskimi narodi. Zavladala je velika religija o svetlobi in temi, o boju med obema. Človek še ni čutil v sebi jaza, vendar se je kot splošno človeški jaz občutil kot bitje, ki je razpeto med silami luči in mraka. To učenje je prinesel v svet legendarni Zaratustra, ki ni isti kot zgodovinski. Slednji je le v duhovnem stiku z legendarnim Zaratustrom zaobjel njegovo religijo tako, da je bila lahko ohranjena v pisni obliki, in zato si je za tedanji čas upravičeno nadel ime svojega učitelja. Saj tudi ni ustvarjal svojega nauka, temveč zgolj učenje prvotnega Zaratustre.

Praperzijski človek torej ni težil kot praindijski človek k temu, da bi dosegel duhovni raj, temveč se je spraševal, kako naj potem, ko je izpolnil z dejanji svoje zemeljsko življenje, spet doseže duhovni svet in nesmrtnost. V praindijski kulturi je človek nenehno nihal med obema svetovoma. V praperzijski kulturi pa je človek sprejemal iz svetlobe navdih za premagovanje mračnih sil na Zemlji. In šele ko je tega uresničil, se je vračal v duhovni, posmrtni svet. Zaratustra je učil, da bo nekoč, ko bo človeštvo zajel mrak, stopilo sončno bitje, Ahura Mazdao, na Zemljo in dalo človeku moč izpeljati boj med svetlobo in temo do dokončne odrešitve.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih