Praindijska kultura

V duhovni znanosti se zato današnja civilizacija začne s staro, praindijsko kulturo, ki se je začela približno pred deset tisoč leti in je trajala nekaj več kot dva tisoč let. To ni bila kultura, o kateri bi imeli dokumente. Obstaja le legendarno izročilo o vzvišenem človeškem bitju, Manuju, ki je posvetil sedem svetih rišijev v skrivnosti sveta ter jim dal moralne impulze za izgradnjo človeške civilizacije po padcu mogočne božansko človeške civilizacije. Sveti rišiji so nato prevzeli vodstvo tedanjega človeštva, ki je na ozemlju Indije razvilo tedaj najvišjo obliko kulture v evrazijskem svetu. Prejšnja, mogočna božansko človeška civilizacija je propadla zaradi človeške zlorabe božanskih zakonov in elementov življenja v tedaj še nežni, občutljivi materiji. V številnih katastrofah je izginila iz zemeljskega površja, o njej obstajajo le legende.

Stara, praindijska kultura je bila vsa usmerjena v duhovnost. Za zemeljsko življenje je poskrbela narava s svojimi bogatimi darovi. Ljudje so živeli v skupinski zavesti bajeslovnih predstav in z duhovi narave, ki so jim dajali navdih za življenje in jim razodevali modrost sveta. Individualnosti niso poznali. Niso imeli lastnih predstav, lastnega mnenja, lastnih misli. Svet v njihovih dušah je bil svet univerzuma. Med notranjostjo v človeku in zunanjim svetom ni bilo pregrade, bila sta eno. To je slišati idilično, vendar se današnji človek v tem stanju ne bi čutil svoboden, bilo bi mu nevzdržno in zatirajoče. Podrejenost skupnemu občutenju sveta je obvladovala zemeljske prebivalce tega kulturnega obdobja. Življenje je določalo gospostvo bogov in temu je sledila plemenska ureditev, kar je takratnemu človeštvu ustrezalo.

Kar je človek občutil, ni bilo njegovo osebno čutenje, temveč čutenje dogajanja sveta. Čutenje se je širilo preko človekove kože daleč v okolico, pri duhovno izbranih posameznikih, posvečenih v skrivnosti, do zvezdnega sveta. Vendar ljudje niso sveta doživljali v jasnih obrisih, temveč v sanjavih razpoloženjih, v katerih so se jim razodevali značaji ter bistva stvari in pojavov. Zunanje sile so odmevale v njih kakor v skrivnostnem zvoku njihovega neposrednega doživljanja. Distance do sveta niso poznali. Zanje nista obstajala na eni strani svet, na drugi pa človek, eno se je zlivalo v drugo. Temu so bili ljudje predani. Kljub temu pa so temačno čutili, da so bitja zase in da niso povsem eno s svetom. Niso bili isto kot bogovi. Čutili so, da imajo nekje v sebi težnjo po lastni volji. V njih je lebdel še z zavestjo neosvetljeni »jaz«, v sanskritu »aham«, v besedi z dvema glasovoma »a«, ki je odprtost predvsem v božanski svet, z glasom »h«, ki je kakor dotik vetra in z glasom »m«, ki je mehko pristajanje na tleh »matere zemlje«. Le sveti rišiji so imeli zavest o svojem jazu. Ti so vedeli, da bo moral razvoj kreniti v smer rasti človekovega jaza, vedeli so, da bo človek moral ustvariti svoj svet v sebi, vendar še ni bil čas za to. Če bi se ta razvoj začel dogajati v praindijski kulturi, bi prišlo zaradi nezrelosti do razkroja in propada, ki je že doletel prejšnje civilizacijsko obdobje. To bi pomenilo izgubo brezpogojne predanosti bogovom in duhovnemu svetu. Takšen je bil nauk svetih rišijev. Veda, sveti indijski spisi, so le medel odmev njihovega nauka, kajti zapisani so bili, ko je ta nauk že izgubil prvotni značaj. Kljub temu nam dajo slutiti, kakšna je bila ta stara, bajna indijska kultura. Njena naloga je bila tisto, kar je bilo v prejšnjem civilizacijskem obdobju najvrednejše, prenesti v nov ciklus človeške civilizacije.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih