Kdor bi rad sedanjo logiko kozmologije zamenjal s kako drugo, bolj konsistentno, bo v nadaljevanju našel kaj zanimivega.

Materialistična znanost nastanek sveta pojasnjuje s teorijo o velikem poku. Ali je ta teorija vredna zaupanja? Gradi namreč na zamisli, ki je nelogična. Veliki pok ni mogel nastati iz popolnega nič, saj tisti hip, ko se nekaj razleti, v hipu pride do razširjanja nečesa; v obravnavani razlagi - materije. A ker materija, tako kot energija, ne more nastati iz nič, je ta trditev zelo dvomljiva. Tudi če so vsi masni delci vesolja bruhnili iz ene same neznosno goste kroglice, kot pravijo – kdo je ustvaril to?

In tu se znajdemo pred zelo pomembnim vprašanjem: ali sploh obstaja kaka znana stvar, ki lahko nastane iz nič in se širi in razvija do neskončnosti, brez uporabe ali potrošnje materiala? Odgovor je en sam. Intelekt. Velja mu posvetiti nekaj več pozornosti.

Intelekt je edina stvar, ki prične z razvojem tako rekoč iz nič (iz gole zavesti, da obstaja) in pri produciranju misli o sebi clovek_obstoj_1.jpgin svojih domislekih nima omejitev. Nikakršnih razlogov namreč ni, da bi dosedanjim mislim ne dodal še novo - in tako lahko nadaljuje v neskončnost. Intelekt ali razum razvija samega sebe v smeri, ki si jo sam izbere. Lahko si izmisli popolnoma vse - tudi materijo, čustva, odnose. Ali je kaj, česar si ne bi mogel izmisliti? Misel je namreč neobhodna osnova vsega. Prav ničesar se ne moremo zavedati, spoznati, obravnavati, presojati, tehtati, čutiti, če se o tem ne pojavi misel. Ali se lahko intelekt tudi zmanjša? Lahko, a le po svoji volji. To se zgodi, če se odloči, da si bo naprtil omejitve. Takrat prične usihati, pride do njegove degradacije.


Fenomen intelekta

Nihče ne dvomi, da je intelekt (razum, um) brezpogojno potreben za »delovanje« zavesti. V intelektu se porajajo misli, občutki, čustva. Um je sedež spomina, intuicije, domišljije, ustvarjalnosti, jasnovidnosti. Ali si lahko izmislite nekaj, kar ne bi bilo pogojeno z umom?

Morda vam bo misel, da je intelekt resnično osnova vsega, laže sprejemljiva, če si zastavite naslednja vprašanja:
Ali bi lahko zaznali karkoli materialnega, če se ne bi ob tem pojavila misel o tem v vašem umu?
Kako bi vedeli, da je nekdo poleg vas, če v zvezi s to prisotnostjo v vašem umu ne bi bilo nikakršnega dražljaja oz. podatka?
Ali lahko človek brez zavesti zazna, da ste ga uščipnili v lice?
Ali lahko zaznate bolečino v prstu, ki se dotakne razbeljenega likalnika, če imate pretrgan čutni živec in informacija o tem ne pride v vaše možgane?
Zakaj v določenih psihičnih stanjih tudi najmočnejše bolečine preprosto ne zaznate, čeprav je z živci vse v redu?
Zakaj amputiranci doživljajo bolečine v odrezanih udih?
Zakaj v laboratorijskih razmerah živih možganov, ločenih od telesa, ni mogoče pripraviti k umski aktivnosti?

Naslednji sklop vprašanj pa je prav tako zanimiv:
Kako to, da se v živih sanjah vse zdi tako resnično, kot bi se dogajalo v materialnem svetu, čeprav gre le za sanje?
Ali se sanje »dogajajo« kje drugje kot v vašem intelektu?

Ali v sanjah kaj štejeta prostor in čas?

Zakaj se lahko v sanjah prav tako spolno vzburite kot v resničnosti? Zakaj hipnotizirani človek stvarnost okrog sebe dojema čisto drugače (popolnoma nerealno), čeprav vsi njegovi čuti delujejo normalno?
Ali ste v sanjah kdaj pogrešali svoje materialno telo?

Odgovori so nedvoumni. Zato, ker se vse, prav vse, dogaja v umu, intelektu. Um je orodje zavesti, zavest pa je osnova življenja in zavestnega bivanja.

Nikakršnega absolutnega dokaza ni, da obstaja še kaj drugega kot intelekt. Edini dokaz, da intelekt obstaja pa je dejstvo, da se zaveda svojega obstoja.

Če je intelekt za kakršno koli spoznavo, občutenje ali dogajanje bistven, saj se vse dogaja znotraj njega, potem materialnost očitno nima bistvene vloge.

Primarno in najpomembnejše je nekaj nematerialnega – namreč intelekt sam.


Kaj intelekt je in kaj ni

Laže je odgovoriti na drugo vprašanje. Intelekt zagotovo ni nekaj materialnega. Intelekt tudi niso možgani ali kemični ter elektromagnetni procesi v njih. Ti procesi so posledica delovanja intelekta na fizično materijo možganov. Raziskave možganov se po toliko desetletjih raziskovanja niso premaknile h kakih otipljivim spoznanjem iz preprostega razloga – ker jih obravnavamo kot stroj, ki ustvari zavest.

A to ne drži. Ko človek umre, se duša, ki je nesporno povezana z zavestjo, izloči iz telesa in se preseli v drugo dimenzijo in informacije, čustva in spomine iz minulega življenja uporablja tudi tam. Duša ne poseduje fizičnih možganov, a kljub temu razmišlja, pomni in čuti. O tem je ogromno dokumentiranega in napisanega (glej npr. /11/, /12/). So torej možgani, ki jih duša nima in očitno tudi ne potrebuje, res neobhodni za »delovanje« zavesti? Nikakršnega prepričljivega dokaza ni, da si možgani za intelekt (nujno) potrebni. Trdimo, da so možgani vidna manifestacija, nekakšen sedež intelekta, kadar ta deluje (tudi) na materialni ravni.

Lahko rečemo, da je intelekt naravni pojav in fenomen, ki označuje razvita živa bitja in vključuje razmišljanje, pomnenje in čustvovanje. A s tem smo na vprašanje, kaj je intelekt, odgovorili le v omejenem smislu. Podobno kot pri elektriki - lahko povemo, kako se manifestira njeno delovanje in kakšni so njeni učinki. A kaj je razmišljanje, pomnenje in čustvovanje? Očitno so to procesi obdelave podatkov in informacij. A kdo je tisti, ki jih obdeluje? Pa smo zopet na začetku. Kaj je intelekt je očitno vprašanje iste kategorije kot vprašanje, kaj je Stvarnik. Ljudje, ki smo vajeni razmišljati v treh dimenzijah, nanj ne moremo ustrezno odgovoriti. Če bi nam to uspelo, bi dojeli, kaj je Stvarnik ali Bog.

Zahodni človek je ujet v svoje stereotope o primarnosti materije, ki naj bi bila osnova vsega. A to je napačna ideja, ki so nam jo vcepili zato, da bi ne spoznali svojega pravega porekla. Tisti avtorji, ki ne uživajo podpore znanosti, trdijo, da nam je bila ta ideja vcepljena, da bi človek ne spoznal svojega pravega porekla in svojih potencialov. Tako je Gospodarjem planeta človeštvo laže voditi in nadzorovati. A o tem več drugje .

Poskušajmo torej čim več spoznati v zvezi z delovanjem intelekta.

Bistvo intelekta je nenehno gibanje, spreminjanje (to je tudi bistvo življenja!) Miselno gibanje. Brez miselnega gibanja je intelekt mrtev. Tudi golo zavedanje samega sebe ali občutenje brez prisotne zavestne misli je miselno gibanje. Verjetno ne obstaja možnost, da bi intelekt popolnoma ustavili, saj bi s tem prenehali obstajati. To bi bilo isto, kot če bi rekli, da smo ubili Stvarnika. V meditaciji intelekta ne ustavimo, temveč blokiramo vse miselne procese razen procesa opazovanja in zaznave.

Intelekt se odraža v miselnih procesih, ki jih imenujemo logično razmišljanje. Intelekt ustvarja miselne predstave, ki so sestavljene iz vidnih, slišnih, čutnih komponent. Ima tudi sposobnost pomnenja, skladiščenja nepojmljive količine informacij, vtisov, misli in občutkov. Odgovoren je tudi za široko paleto čustev oz. čustvenih procesov; takšnih, ki v osnovi zbližujejo/združujejo – ljubezen, in takšnih, ki razdružujejo/ razdvajajo – strah. Intelekt je nadalje odgovoren za znanje in modrost. Znanje je vednost o tem, kaj se v naravnih procesih, življenjskih in drugih, dogaja. Kakšne so posledice določenih dejanj. Tu sta bistvenega pomena prostor in čas. Intelekt ima tudi posebne sposobnosti, o katerih znanost ne želi govoriti: telepatija, tele-vizija, jasnovidnost, telekineza, … Tudi te je s primernim pristopom mogoče razložiti.

Intelekt je sedež zavesti. Zavest je bistvena komponenta življenja. Ali sta zavest in življenje sinonima? Zavest je dveh vrst: (budna) zavest in podzavest. K podzavesti lahko štejemo še kolektivno zavest, ki v znatni meri vpliva na zavest. Bistvena razlika med zavestjo in podzavestjo je v tem, da se v stanju zavesti dogajanja zavedamo (dogodki se skladiščijo v lahko dostopni spomin), v stanju podzavesti pa ne (dogodki se beležijo v »teže dostopni« spomin, do katerega lahko dostopamo npr. v hipnotičnem stanju). Podzavest se pretežno ukvarja z vzdrževanjem procesov, ki ohranjajo osnovne življenjske procese (dihanje, bitje srca, potenje…). Zavestni procesi imajo pomembnejšo vlogo od zagotavljanja fiziološke eksistence, preživetja telesa. Njihova glavna naloga je ustvarjanje in doživljanje odnosov – do drugih živih bitij in stvari. Najpomembnejši so prav odnosi, saj le ti omogočajo duhovno, intelektualno rast. Materialne stvari so le instrumenti, ki so nam pri tem v pomoč.


Prostor in čas

Prostor in čas sta miselna mehanizma, s katerima zavest na bolj neposreden način lahko pridobi znanje, to pa je odločilno za spoznanje in duhovno rast. Življenje je proces. Proces pa je časovno zaporedje dogodkov, občutkov ali stanj. Brez časa ni zaporedja, ni zaporednega procesa. Za spoznanje je bistvenega pomena, da vemo, kako nek vzrok povzroči posledico. Če sta vzrok in posledica prisotna istočasno, je vzročnost mnogo teže izluščiti. Linearni čas je, kot smo že omenili, karakteristika samo tridimenzionalne (3D) stvarnosti. Vendar čas tu ni nekaj absolutnega; tudi za ljudi je le navidezno linearen, saj se pod vplivom določenih pogojev (na primer stres ali pa dolgčas) zakrivi – skrajša ali podaljša. Saj veste, če ste zunaj WC-ja… Bitja (individualni intelekti, med katere seveda ne sodijo samo ljudje), ki niso vezana na tridimenzionalni svet, lahko potujejo v času v prihodnost in preteklost.

Prostor in čas sta povezana. Dva predmeta ne moreta eksistirati v istem trenutku na istem mestu. Če naj v istem trenutku obstoja več predmetov, potem mora obstajati prostor, kjer najdejo svoje mesto. Ko se predmeti premikajo iz enega prostora na drugi prostor, vmes mine čas, hkrati pa napravijo določeno pot v prostoru. Hitrost je v tridimenzionalnem svetu omejena, drugod, kjer prostor in čas v nam znanem pomenu ne obstajata, pa ne.

Tudi prostor ni absoluten. V vesolju se zakrivi ob pojavih, ki jih imenujemo črne luknje in tam so možni prehodi v druge dimenzije. A ne le tam. To je možno tudi na posebnih stičiščih dimenzij kot na primer na Zemlji v območju Bermudskega trikotnika. Tam lahko brez sledu izgine cela flota ladij… (tudi tega znanost ne zna pojasniti, saj bi na dnu oceana zaman iskali razbitine).


Odločilna vloga misli

Če se vse dogaja v intelektu in so misli osnovni nosilci dogajanja v njem, potem je jasno, da jim pripisujemo mnogo manjši pomen, kot ga zaslužijo. Z mislijo je Veliki intelekt ustvaril vse, kar obstaja! A zdi se, da je imela njegova misel mnogo večjo moč kot misel človeka. Dejstvo je, da Veliki intelekt zna misel materializirati, pretvoriti v trdno snov. Tega ljudje, kot se zdi, ne znamo. Verjetno je razlika le v hitrosti, dodelanosti in naboju ter energetski vsebini misli. Če bi ljudje razpolagali s sposobnostjo materializirati misli kot Veliki intelekt, bi ob svoji nezrelosti, nerazumnosti in neetičnosti verjetno razsuli ne le Zemljo, temveč celotno kreacijo. (Si predstavljate, kakšne posledice bi imela izjava oz. misel »jebem ti svet«?)

Ljudje se morajo nekoliko bolj potruditi, da se njihova misel materializira. Misli nosijo nekakšen energetski naboj. Miselne predstave se materializirajo takrat, ko se v njih akumulira dovolj energije. O tem, da se to dogaja, ni nobenega dvoma. Tisto, kar razmišljate danes in je vaše trdno prepričanje, se bo uresničilo v bližnji ali daljni prihodnosti, odvisno od intenzivnosti razmišljanja (o tem govori tudi film The Secret ). Prihodnost ni nič drugega kot materializacija današnjih prepričanj in predstav. Če v neko miselno predstavo energijo vlaga množica ljudi, se ta mnogo hitreje uresniči. Zato je zmotno splošno mnenje, da misel nima nikakršnih učinkov. Podobne misli se privlačijo in združujejo, zato tudi »podobni ptiči skupaj letajo«.

Hitrost misli je zelo pomembna stvar. Čustva so hitrejše in intenzivnejše miselno gibanje kot razmišljanje. Dejanja tistih, ki razmišljajo hitro, so mnogo bolj dodelana in učinkovitejša od tistih, katerih misli so lene. Svet vodijo tisti (ni nujno, da so to ljudje) ki znajo hitreje in dolgoročneje razmišljati. Predvidijo lahko položaje in okoliščine in z informiranjem, usmerjanjem javnosti prisilijo maso, da sledi njihovim pobudam. V ozadju pobud pa tičijo nečedni nameni, ki so posledica zgrešenih idealov. Ljudi je seveda mnogo laže usmerjati, če so nevedni, zato je poneumljanju ljudi namenjeno veliko metod: religije, mediji, reklame/propaganda, zamolčana dejstva…


Najučinkovitejše orodje je strah

Pri upočasnjevanju misli ima silno pomembno vlogo strah. Strah je zavora ali blokada miselnega procesa, ki jo povzroči negativna informacija z vsebovano grožnjo. Zaradi potencialne možnosti, da se grožnja uresniči, se nameravane normalne aktivnosti človeka ustavijo, pričnejo se ustvarjati varovalni in zaščitni programi, ki imajo vsi po vrsti neželene učinke zapiranja, razdvajanja, ločevanja, kopičenja… Človek prične blokirati življenje v sebi, svojo energijo usmerja v lastno destrukcijo, ni več sposoben trezne presoje, zato je lahek plen manipulatorjev.

Ali ste kdaj pomislili, zakaj je 80% vseh informacij v javnih občilih negativno naravnanih? Zakaj ima večina filmov agresivno vsebino? Zakaj se posveča toliko pozornosti svetovnemu terorizmu, ki je odličen instrument za javno manipulacijo? Prestrašen človek namreč ob obljubi varnosti pristane na vse, kar mu rečete.

Tudi prehrana igra v procesu razmišljanja zelo pomembno vlogo. Mesna in umetno pripravljena hrana hitrost misli zmanjšuje, presna rastlinska pa povečuje. Ste kdaj na prehrano pogledali s tega vidika? Otroci imajo vse slabše pogoje za razvoj hitre misli, zato je tudi napredek civilizacije otežen.

Zdaj, ko smo si pogledali nekaj zanimivih dejstev in nekoliko bolj spoznali lastnosti intelekta, se lahko vrnemo k izhodiščni tezi: če naj bi se torej nekaj rodilo iz nič in širilo v neskončnost, potem je to lahko intelekt, natančneje misli v intelektu. Poglejmo si, kakšna je razlaga stvarnosti, ki v ospredje postavlja intelekt.


Veliki intelekt

Po eni od idealističnih razlag je tako Stvarnik le – nedouomljiva kozmična inteligenca, Veliki intelekt, ki si je vso kreacijo preprosto izmislil. Vse je nastalo (le) v njegovi zavesti.

Pred pojavom česarkoli je moral obstajati en sam nič (popolnoma nič). Veliki intelekt naj bi se razvil iz najenostavnejše zavesti o niču. Iz preproste zavesti o lastnem obstoju sta se razvila inteligenca in intelekt (razum in um) – znotraj sebe in s seboj. Vse, kar je lahko v popolni praznini počel, je bilo – razmišljanje o sebi. Iz preprostih zamisli je ustvaril vse bolj komplicirane. Ustvaril je celotno kreacijo.

Zdaj boste rekli – prav: v primerjavi z materialistično razlago, da je najprej v drobni kroglici obstajala vsa zgoščena masa, ki sestavlja vse vesolje, smo zdaj presedlali na razlago, da je najprej obstajala zavest. V čem je razlika? Kdo je napravil zavest?

Res je. Tudi zavesti ne znamo zadovoljivo pojasniti. Razlika je v tem, da znamo pojasniti materijo in da smo našli primernejše zidake, ki gradijo stvarnost. Poglejmo si oba zidaka - snov (materija) in misel (ne-materija). V ozadju obeh se skriva energija (tudi misel je energija). Idealistični pristop pojasnjuje vse pojave, tudi materijo, z intelektualnimi procesi. Obratno pa je nemogoče: intelektualnih procesov in predstav ne morete graditi z materijo. Materija ne more biti gradnik duhovnosti. To pa je zelo tehtna razlika.

Vrnimo se k Velikemu intelektu. V njegovem umu je nastalo vse, kar obstaja: svetovi, življenje, živa bitja. Izmislil si je tudi posebne miselne senzacije – čustva, ki pa potrebujejo zunanji objekt, h kateremu se usmerijo. Dokler je bil sam, to ni bilo mogoče. Zato je svojo zavest razdelil na ogromno ločenih kopij, »individualnih intelektov«, med katerimi so se lahko stkali odnosi, ki porajajo čustva.

Med čustvi ga je najbolj zanimala ljubezen - čustvo, ki združuje in ob tem poraja posebne vrste blaženost. Ljubezni bi ne mogli v zadostni meri spoznati, če ne bi obstajalo tudi njeno nasprotje – strah. Vsi intelekti težijo k občutenju ljubezni; razvitejši kot so, več je ljubezni. Ker je ljubezen takšne vrste čustvo, da je ne moreš ustvariti na silo, je zanjo potrebna svobodna volja. Zato je individualne intelekte napravil svobodne in jim dal možnost izbire. Ljubezen pa kot startni impulz potrebuje občudovanje. Da bi bilo občudovanja dovolj, si je vso kreacijo zamislil tako veličastno in dovršeno, da vsakogar, ki je inteligenten, osupne in vzbudi ljubezen do stvaritelja.

Tudi materijo, trdno snov, si je Veliki intelekt izmislil kot posebno prepričljivo, zelo »gosto« entiteto, ki jo je moč zaznati tistim, ki posedujejo fizično telo, na poseben način - s fizičnimi čuti. Ti so čudovita domislica, ki omogoči potrditev s povratno informacijo. Zato je fizično telo individualnim intelektom, živim bitjem, čudovit pripomoček za hiter razvoj in duhovno rast.

Individualni intelekti so po sposobnostih in razmišljanju kopije Velikega intelekta, le da je njihov intelekt omejen in usklajen z nivojem njihove razvitosti. S svojo svobodno voljo lahko izberejo v življenju tiste izkušnje, ki so predmet njihovih želja. Splet najrazličnejših odnosov in okoliščin ustvarja potrebne pogoje za duhovni razvoj, ki odvisno od nivoja živega bitja, poteka od povsem preproste zavesti (npr. rastline) do razvite zavesti v formi človeka. Posamezni intelekti – živa bitja, so glede na razvitost intelekta razporejeni na več ravni, tako da je zagotovljena neizmerna paleta kompleksnosti različnih zgodb.

Med višje razvitimi živimi bitji ima človek posebno mesto in poslanstvo: razvili naj bi intelekt do skrajnih meja možnega in sposobnost doživljanja najvišjih čustev, torej ljubezni. Med množico višje razvitih inteligentnih bitij imamo ljudje v pogledu doživljanja čustev posebno razvite sposobnosti. Pri tem Veliki intelekt ni postavil nikakršnih omejitev. Veliki intelekt v resnici živi v vsakem od nas in doživlja skozi nas tisto, za kar se odločimo. Tako spoznava sebe na nešteto načinov in v neštetih vlogah – od berača do vladarja. Vse vloge so zanj zanimive in legitimne, sodba pa je nekaj, kar mu je tuje, saj bi v nasprotnem obsodil sam sebe!

Smisel Stvarnikove igre je (duhovni) razvoj individualnega intelekta. Ta naj bi pri vsakem od posameznikov naposled pripeljal do spoznanja, kdo in kaj je. Toda nečesa ne moreš nečesa spoznati, če do tistega ne vzpostaviš distance. Veličastnost igre je v tem, da ves čas zunaj sebe iščemo tisto, kar naj bi bili, da bi naposled spoznali, da je odgovor – v nas samih. Boga iščemo zunaj sebe, čeprav ga ves čas nosimo v sebi. Poslednja resnica je, da smo vsi eno, namreč Stvarnik sam. In nič razen njega ne obstaja.

Ta razlaga, ki jo bomo imenovali »teorija Velikega intelekta« (kratko TVI), bo v začetku marsikomu tuja, a kmalu boste spoznali, da je presenetljivo konsistentna in domišljena. Brez nasprotij vključuje materialno in nematerialno sfero in odpira neizčrpno področje razlag za oba svetova. V nadaljevanju nam bo pomagala razumeti marsikatero od teže doumljivih filozofskih tez.


Duša in duh

V besedilih, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, naletimo na dva pojma, ki sta očitno v nekakšni relaciji z intelektom, namreč duša in duh. Na kaj bi se sicer duša in duh lahko nanašala, če ne na določene aspekte intelekta? Saj, če prav razmišljamo, kaj drugega pravzaprav sploh ni.

Duša običajno označuje duhovno komponento človeškega bitja, tisto, ki se izloči ob smrti in odide v »onostranstvo«. Duša torej uporablja fizično telo kot začasen materialni pripomoček, ki ji pomaga do določenih spoznanj v telesnem življenju, ki traja le delček njenega nesmrtnega bivanja. A ta pripomoček ni bistven za njeno siceršnje delovanje, saj naj bi duša ohranila praktično vse ostale intelektualne sposobnosti – razum, čustva, občutke, z izjemo fizičnih občutkov. Celo želje! Duša strastnega kadilca lahko v onostranstvu poseduje željo po kajenju, ki pa je brez fizičnega telesa ne more zadovoljiti. Iz kontaktnih seans z dušami umrlih lahko razberemo, da ima duša vse intelektualne sposobnosti živega človeka; edino, kar ji manjka, da bi se počutila kot »normalen človek« je fizično telo. Ki pa ga ne pogreša preveč, saj je fizično telo zanjo zelo utesnjujoč in naporen pripomoček ter vir trpljenja.

Zdi se torej, da bi izrazu »duša« po teoriji o Velikem intelektu še najbolj ustrezal izraz »individualni intelekt«.

Kaj pa duh? »Sveti duh« naj bi bil po krščanskem izročilu gibalo vse kreacije, tisto, kar oživlja celotno stvarstvo. Kadar so klicali svetega duha, so želeli priklicati tisto, kar naj bi predstavljalo neskončno modrost, moč in ljubezen. Relacija med Bogom in duhom ni popolnoma jasna. Zdi se, kot bi duh opravljal tisto (operativno) nalogo, ki je Bog kot vrhovni nadzornik ne želi, saj bi to nekako ne sodilo k njegovemu položaju. Izraz »duh« ali »sveti duh« bi po TVI še najbolj ustrezal izrazu »Veliki intelekt«, saj je ta prapočelo in gibalo vsega, kar je.

V nadaljevanju bomo pri obravnavi posameznih filozofskih idej in tez pogosto uporabili naslednji »trik«: besedo »duša« bomo zamenjali z izrazom »individualni intelekt«, besedo »duh« pa z »Veliki intelekt«; tako bo marsikaj postalo mnogo bolj, če ne popolnoma razumljivo.

* * *

Koncept, ki ste ga spoznavali zgoraj, je seveda laž. A veliko manjša od tiste, ki ji zdaj morda dajete veljavo. Noben koncept ne more pojasniti Resnice. Da bi obvarovali um pred prevelikim naporom, se je koristno pred visokim ciljem opreti na nekaj miselnih opor, od katerih se  lahko odženemo naprej.

Glej tudi tekste:

Kaj je najpomembnejše?

Zgodba o Velikem intelektu

Skrivnost v možganih (1) , (2)

Zavest in stvarnost

Zavedanje - kaj je to?

Ustreznejši model resničnosti

Ko služabnik postane gospodar

Literatura : /1, 3, 4, 5, 22, 57, 61, 69, 76/

 

 

 

 

 

 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih