Nemški misleci v ospredju

Zlato obdobje nemške filozofije, najboljše od grških časov, je odprl Immanuel Kant, ki je združil racionalizem in empirizem. Hegel je ustvaril filozofijo absolutnega idealizma. Marx je prevzel okvir in besedišče Heglove filozofije, a je idealistične vrednote nadomestil z materialističnimi. Nietzsche je napadel obstoječo moralo. Iz bogastva idej teh filozofov še danes črpajo najnovejše smeri.

Immanuel Kant (1724-1804) je objavil eno največjih knjig vseh časov, Kritiko čistega uma. Ugotovil je, da moramo vso resničnost razdeliti na dva svetova: Prvo je svet fenomenov. Karkoli dojamemo v njem, dojemamo ob pomoči spoznavnega aparata, namreč petih čutil in možganov. Vse forme so odvisne od subjekta. Prostor in čas sta formi naše čutnosti, brez katerih ne bi bili zmožni zaznavati ali dojemati v tem svetu. Česar pa ta aparat ne more obravnavati, tudi ne more biti predmet našega izkustva, ker tistega ne moremo doumeti. Vendar pa obstaja še drugi svet, Kant mu pravi »noumenalni«, transcendentni svet, ki obstaja sam na sebi. V tem svetu, ki ga znanost ne more doseči, se dogajajo tudi dejanja svobodne volje. Kant je razveljavil tako imenovane »dokaze« za božje bivanje in s tem utišal precejšen del filozofiranj prejšnjih stoletij; obenem pa božjega bivanja ni izključil temveč le spoznanje o njem.

Arthur Schopenhauer (1788-1860), eden največjih filozofov zadnjih stoletij, pa je popravil in dopolnil Kanta. Ugotovil je, da je predstava, da smo ločeni posamezniki, aktualna le v svetu fenomenov. Zunaj področja, v katerem sta prostor in čas, ne more biti nobenega razlikovanja. V tem zadnjem temelju naše biti pa smo eno in nediferencirano. Fenomenalna resničnost se ne razlikuje od noumenalne (to sam poimenuje »volja«), temveč je ista resničnost, ki jo spoznavamo drugače. Smo del ene celote, ki je le na videz razdeljena. To pojasnjuje sočutje, zmožnost ljudi, da se poistovetijo z drugimi in čutijo z njimi. Če te prizadenem zato delam škodo lastni biti. Sočutje je pravi temelj tako etike kakor ljubezni. Kasneje je tudi ugotovil, da se njegova filozofska spoznanja in nekatere neodvisno nastale zahodne filozofije presenetljivo ujemajo z nauki budizma in hinduizma in z vzhodno filozofijo. Njegova zasluga je, da je prišlo v filozofiji do povezovanja temeljnih spoznanj zahodne in vzhodne filozofske misli. Toda hkrati je bil tudi prvi odkriti in eksplicitni ateist; podobno kot budisti ni verjel, da imamo prermanentne jaze. Bil je prepričan, da je empirični svet brez pomena ali namena; ker nam je lastno prizadevanje, da mislimo o njem kot o nečem, kar obstoja ločeno od nas, je ves njegov smisel iluzija. Umetnosti je pripisoval pomembno mesto v celotnem redu stvari in je odločilno vplival na cel rod kasnejših umetnikov in filozofov naslednjih stoletij. Tudi sam je bil zaradi odličnega sloga velik literarni umetnik.

Po Schopenhauerju je vidnejšo vlogo zavzel nemški filozof Schelling (1775-1854) s svojo filozofijo narave. Zanj je bilo življenje stvaritev narave, narava je namreč vsa resničnost, ki se nenehno razvija. Iz sprva mrtve materije je nastalo življenje, ki se nenehno razvija - od primitivnejših oblik k popolnejšim, do človeka. Življenje in materija se medsebojno dopolnjujeta, sta različna vidika enotnega procesa. Človek torej ne biva zunaj sveta temveč je del narave, je poduhovljena materija. Materija je potencialni duh, latentni duh. Ves neizmerni fenomen narave je razvoj k samozavedanju. Njegovo je »vprašanje poslednjega obupa«: Zakaj je sploh nekaj? Zakaj ni raje nič?

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih