Spoštovani popotniki na tej spletni strani!

Spremembe se v tem svetu dogajajo hitreje kot bi si mogli predstavljati. Doživljamo jih kot vse hitrejše in vse bolj drastično spreminjanje okolja in odnosov. Vse to spreminja našo zavest.

Morda se komu postavlja vprašanje, čemu spreminjati svojo zavest? Ali ni dovolj dobra takšna, kakršna je?

Žal je odgovor negativen. Z zavestjo, kakršno imamo, bomo uničili planet, ki nam daje življenje, in same sebe. Sprememba je potrebna zato, da bomo svoj svetovni nazor, ki favorizira materialnost, razširili in dopolnili s spoznanjem o pomembnosti nesnovne plati življenja. Ujeli smo se v zanko materialnosti, ki je življenje pripeljala v hudo stisko. Postali smo kot roboti, ki se pehajo le za kopičenjem minljivih stvari – bogastva, moči, zadovoljstva. Paradoks je, da nam ti ne morejo zagotoviti sreče; v resnici nas od nje vse bolj oddaljujejo. Pozabili smo, kaj je lepota življenja in njegov namen. Večina se ne zaveda niti tega, kdo pravzaprav smo in kakšno je naše poslanstvo.

Boljši svet je možen le s spremembo zavesti. Da bi svet rešili iz sedanje zagate, je potrebna sprememba, ta pa je možna le, če se bo zunanjim preizkušnjam pridružilo znanje. Pravega znanja, znanja o življenju, je v ljudeh odločno premalo. Znanje, s katerim so nas napajali doslej, je zastarelo in vodi le v podobne žalostne zgodbe, kot jih doživljamo zdaj. Potrebnega znanja nam ne nudita ne znanost, ne religija. Še največ ga boste dobili, če boste raziskovali na lastno pest. Zopet je treba obuditi zvedavega otroka v sebi. Ta bo znal odriniti staro, trohnečo miselno navlako in se napotiti po stezicah, ki vodijo navzgor. A kdor želi ubirati pota navzgor, naj ne pričakuje avtocest.

Literature je veliko – še preveč, zato je včasih težko ločiti pleve od zrnja. Obstaja veliko kakovostnih knjig – tudi v slovenščini – ki vam bodo odprle okno v pravi svet, kjer je materialnost le ena od njegovih plati. Najbogatejši vir je vsekakor internet, kjer je elektronska informacija tudi hitra in prosta plačila.

Naša iskrena želja pri pripravi te spletni strani je, da vam pomagamo k spoznanju stvari, ki so v življenju najpomembnejše. Poskušamo najti razlago objektivne stvarnosti, ki bi pojasnila goro nerazjasnjenih fenomenov, – tudi iz duhovnega sveta – ki ostajajo brez odgovora znanosti. Sekcija Na sledi modrosti vam ponudi kopico razlag, ki vam bodo odprla vrata do povsem novih spoznanj. Strah, ki je največji rabelj današnje civilizacije pa boste razkrinkali z uvidom v nekatera preprosta dejstva – o njih je govora v sekciji Premagati strah . Tisti, ki se lahko pohvalite s prožnostjo duha, boste uživali v kratkih besedilih sekcije Odštekani pogovori z zrnom soli. Verjetno pa ni nikogar, ki z nami ne bi delil mnenja, da je najvažnejši od vsega človek, ki se je znašel v zagati .

Po desetletjih prebijanja skozi gozdove ezoteričnih, gnostičnih, religioznih, mističnih, znanstvenih in drugih spoznanj sem naposled dojel, kaj je v življenju najpomembneje: živeti. Naj se sliši še tako banalno, a današnji človek ne zna živeti. To mu ne uspeva preprosto zato, ker je postal suženj uma . In časa. Um in čas sta togo povezana. Ujeti smo v vrtincu razmišljanja, iz katerega je izhod en sam. Dojeti je treba, da preteklost in prihodnost, s katerima se nenehno ukvarjamo, nimata vrednosti. Vreden življenja je le – sedanji trenutek.

Ko vam bo uspelo ustaviti misli in resnično prisluhnili sedanjemu trenutku, boste osupnili. Vstopili boste v nov svet, v katerem boste občutili tisto, česar vam v umu drastično primanjkuje: mir, blaženost, radost in navdušenje ob občudovanju čudes stvarstva, katerega neločljivi del ste. Občutili boste tisto, kar se vam v vsakdanjem življenju pokaže sem in tja le za trenutek – na primer v trenutku, ko ste priča rojstvu ali pa v krču orgazma. Ta svet je ves čas pred vami, na dosegu roke, a ga v silnem trušču uma ne morete ne videti, ne slišati.

V tem svetu, ki se vse premalo zaveda duhovne dimenzije, je dan dostop do virov znanja in modrosti, s katerima lahko ustvarimo ne le boljši, temveč tudi ljubeč svet, prijazen do vseh živih bitij. Prav takšen, kot si ga želite. In prav takšen, kakršnega nam je namenil Stvarnik, le da se tega še ne zavedate. Vabim vas, da skupaj potujemo k temu cilju. Treba je le – prisluhniti.

Hvala vam, da ste se nam pridružili. Prijetneje je potovati v družbi.

Zoran Železnikar                                                                                  

 

 

 

 

Spoštovana bralka, cenjeni bralec! (9. maj 2007)

Le malokdo se vpraša, kaj je tisto, kar oblikuje našo stvarnost. Ta danes ni ravno rožnata. Večina je mnenja, da stvarnost oblikujejo zunanji vtisi, ki so neodvisni od nas. A – na srečo – ni tako. Stvarnost, kakršno dojemamo, je odraz naših sistemov prepričanj in predstav, ki jih imamo o svetu. Če sem prepričan, da so vsi ljudje v osnovi slabi, bo moja percepcija iz vseh zunanjih vtisov izluščila le tiste, ki to predstavo potrjujejo. In zame bo prepričanje postalo doživeta »resnica«. Čeprav bo za nekoga drugega lahko čisto drugače. Kako pomembno spoznanje!

Vsaka civilizacija ima drugačen osnovni sistem prepričanj, vsi pa so legitimni in enakovredni. V očeh Stvarnika dobrega in slabega ni, to so le karakterizacije, ki so si jih izmislili ljudje. Glede na svoj nivo znanja ljudje oblikujemo predstave o svetu, ki gradijo našo »stvarnost«. Treba je povedati, da so predstave, kakršne oblikujeta minula tradicija in zgodovina, daleč od »objektivne resnice«. Kozmičnih zakonov in abstraktne/duhovne plati bivanja preprosto ne poznamo dovolj, da bi si zaslužili srečnejšo in boljšo resničnost. Kajti vesolje je ustvarjeno popolno, le človeški um na sedanji stopnji tega še ne zna videti prav.

Če vas je zaneslo na to spletno stran, v vas nedvomno ždi želja, da bi iz sebe napravili nekaj več. A morda še ne veste, kako.

Kakovost vašega življenja lahko povečate. Najboljši način je – da razširite svojo zavest. Če se boste zavedali več, če bo vaš spekter dojemanja širši, boste občutili več, ustvarili več in živeli polneje in najverjetneje tudi srečneje. Ko bo prišel vaš trenutek, se boste z zadovoljstvom obrnili na preživeta izkustva, ki jih boste pustili za seboj.

A kako svojo zavest odpreti, da bi svet lahko zaznavali celoviteje, popolneje?

Z radovednostjo, občutljivostjo in odpuščanjem.

Radovednost omogoči, da prozornost usmerimo tja, kamor je doslej še nismo. Ali se zavedate, da snovni, materialni svet ni tako pomemben, kot se zdi? Jemljemo ga vse preveč resno.

Občutljivost pomaga, da se nas dotaknejo stvari, ob katerih smo doslej ostajali ravnodušni. In v kakšno brezbrižnost do sočloveka in narave nas je to pripeljalo!

Odpuščanje pa je koristno orodje, ko se želimo otresti strahov, zamer, preživelih stališč in prepričanj, da bi napravili prostor novemu. Zgrozili bi se ob podatku, koliko življenjske energije je vezane v naših strahovih, obsodbah in napačnih predstavah.

Ko se zavest odpre, se je treba usmeriti k tistemu, kar nam pomaga doseči večjo kakovost življenja. Treba je pridobiti nova spoznanja, širše razumevanje, globlji uvid. Silno pomembno je dojeti, kdo smo in zakaj smo tukaj. To lahko ugotovi vsak, če si v tišini pozorno prisluhne. Tudi prave informacije – veliko jih najdete na tej strani – so v veliko pomoč.

Ko dojamete, kdo ste, zakaj ste tukaj in kakšno je vaše poslanstvo, je dosežen velik napredek. Prenehate biti kot živ avtomat, s katerim lahko manipulirajo drugi. Spoznate, da so v vas veliko večji potenciali, kot ste si predstavljali. Jasno vam je, da lahko napravite veliko več, kot ste si kdaj domišljali. In dojamete, da ni nikakršnih ovir, da tega ne bi storili!

Vse to pa so cilji, ki jim je vredno nameniti nekaj časa in pozornosti. Na tej spletni strani boste našli ogromno gradiva, ki vam lahko pomaga k izgradnji boljše predstave o svetu. S tem se bo tudi vaša resničnost spremenila.

Hvala vam, ker ste se nam pridružili. V slogi je moč.

Zoran Železnikar

 

 

 

 

Spoštovana bralka, cenjeni bralec!                 (5. februar 2007)

Pred nami je sedmo leto tretjega tisočletja, za katerega si vsi želimo, da bi bilo mirno in brez pretresov ter prehudih preizkušenj. Zanimivo, kako se pričakovanja ljudi spreminjajo; niso daleč časi, ko smo v teh dneh vsi polni upov pričakovali in si želeli, da bo novo leto prineslo nekaj več – boljše čase, več uspehov, višji standard, več zadovoljstva. Zdaj pa je večina takšna pričakovanja močno omejila; zadovoljni bomo že, če bomo zadržali pridobljeno, če ne bo hujših katastrof, bolezni in udarcev vseh vrst. Skepsa, razočaranje nad prihodnostjo in pomanjkanje navdušenja temeljijo na počutju, ki se že nekaj časa plazi v nas.

So za to odgovorni preroki, ki napovedujejo konec sveta ob zloglasnem letu 2012? So krivi mediji, ki dobro služijo z alarmantnimi informacijami, ki dvigujejo naklade in dobičke? Je za to odgovorna politika, ki z novo (umetno?) vojno proti svetovnemu terorizmu vceplja strah in slika grozeče podobe prihodnosti? Je to posledica zarote, ki jo številni omenjajo kot ozadje svetovne politike, ki svet pelje žalostnemu scenariju naproti?

Morda pa so vse to le strašila, ki se bodo kot milni mehurčki razblinila v naslednjih letih? Tudi tik pred letoma 1000 in 2000 je psihoza o uničenju sveta obvladovala velik del človeštva, a iz vsega skupaj ni bilo nič.

Na žalost sedanjih travm in očitnih negativnih dejstev, s katerimi se danes soočamo, tako preprosto ne moremo odriniti. Da se s planetom nekaj resnega dogaja, ne dvomi več nihče. Vse večje število naravnih katastrof, nenavadno, marsikje dramatično spremenjene klimatske razmere, nekateri alarmantni kazalci (raven CO2, izginjanje ledu, izginjanje vrst…), brezbrižnost vlad in odgovornih struktur do perečih svetovnih problemov in še marsikaj drugega so argumenti, ki jih ni več moč ignorirati. Kdor si je pogledal le Gore-ov film »An Inconvenient Truth« in dojel dejstva, ki jim ni mogoče oporekati, glede prihodnosti ne more biti velik optimist.

Svet lahko napreduje le tako, da napreduje vsak od nas. Nobene druge možnosti ni. Napredek se lahko zgodi le ob korenitem miselnem zasuku od sedanje miselnosti, ki poveličuje osebne koristi in logiko kapitala, k miselnosti, ki se usmerja h koristim skupnosti, človeštva in planeta ter logiki trajnostnega razvoja.

Med nami je vse več posameznikov, ki s svojim zgledom kažejo, da so pripravljeni marsikaj storiti za sočloveka, pravičnejši svet, in boljši jutri. Janez Drnovšek je eden prvih politikov, ki je s svojim javnim delovanjem dokazal, da humanizem in politika nista nujno na nasprotnih bregovih. Ob njegovem delovanju in odmevni objavi njegovih knjig je prišlo med Slovenci do nove polarizacije: na tiste, ki želijo ohranjati sedanje razmere, dosedanje privilegije in sisteme ter rešitve, ki pokajo po šivih, in na druge, v pravično sožitje in trajen razvoj usmerjene posameznike, ki se zavedajo kritičnosti položaja ter odgovornosti pred bodočimi rodovi. Drnovšek se je zameril mnogim, od mesarjev do nogometašev, ker si je drznil povedati tisto, kar marsikomu ne diši preveč. Toda vsi ti se bodo morali odločiti, ali bodo premagali odpor v sebi in poiskali ustreznejše poti, ali pa bodo počakali, da jih pregazi neusmiljeni časovni valjar.

Milijon je stvari, ki jih lahko vsak od nas napravi, da izboljša svoj in skupen položaj na planetu in našo usodo. Vprašanje je le, ali smo toliko osveščeni, da smo željni napraviti ta miselni premik ali pa smo tako zaslepljeni, da se nam zdi, da bo sedanje navidezno obilje še kar trajalo in trajalo, zato še kar tavamo v lažni potrošniški omami.

Če to berete, potem do povedanega gotovo niste brezbrižni. Dosegli ste raven osveščenosti, ki je prava podlaga za svojo osebnostno in duhovno rast; predstavljate tisto silo, ki prinaša dvig zavesti celotnega človeštva.

Hvala za pozornost!

 

Zoran Železnikar

 

 

 

Spoštovana bralka, cenjeni bralec!       (21. september 2006)

Svet, v katerem živimo, je ob začetku tretjega tisočletja takšen, da z njim ne moremo biti zadovoljni. Napetosti v svetu so tik pod vreliščem, krščanski in muslimanski svet sta na robu spopada, prepad med razvitimi in nerazvitimi je dosegel zaskrbljujočo globino, pred terorizmom trepetajo vse države, ogroža nas vse več neozdravljivih bolezni, pitna voda in energija postajata vse večji dragocenosti, dušimo se v odpadkih… kaj bi še našteval. Ob tem pa ni nobenega znamenja, da se je človeštvo ob vsem tem kaj naučilo. Še vedno zasleduje kratkoročne cilje in sledi davno postavljenim paradigmam vse hitrejše rasti ter kopičenja bogastva in dobička v rokah peščice tistih, ki sledijo edinole logiki kapitala in dobička. Tudi doma smo priča razprtijam brez konca, ob pomanjkanju tolerantnosti in spoštovanja do sočloveka, ki razmišlja drugače.

Vse, kar se dogaja v zunanjem svetu – doma in po svetu, je v svojem bistvu odslikava notranjega sveta, posledica odnosa do sočloveka, čeprav je marsikomu to težko razumljivo. Na poti svojega duhovnega razvoja je človek dosegel točko, ko bo moral spoznati, da s sebičnostjo, pohlepom in netolerantnostjo, ki pehajo svet v vse večjo krizo, civilizacija ne more preživeti. Vojni, morda zadnji pred uničenjem planeta, se bo težko izogniti. Treba je okrepiti spoznanje, da mora vsak od nas v sebi napraviti korak naprej v razmišljanju. Če bomo čakali, da to najprej storijo drugi, bomo čakali zaman. Vsak od nas je pomemben član človeške skupnosti in vsak nosi svoj del odgovornosti za prihodnost te družbe. Če se bomo tej odgovornosti izmikali, bomo sokrivi za žalostno usodo, ki se nam bliža. Svet lahko napreduje le tako, da napreduje vsak od nas. Nobene druge možnosti ni.

Potreben je dvig zavesti vsakega člana družbe, da bo ta sposobna izvesti potrebne reforme, ki ne bodo prijetne, saj smo z reševanjem problemov predolgo odlašali. Ne potrebujemo revolucije, potrebujemo spoznanja in domišljene načrte, kako se izkopati iz nezavidljivega položaja tako, da ne bomo ob tem povzročili tisočev nepotrebnih tragedij ali celo smrti. Kajti nepotrebna smrt vsakega človeka je znak nezrelosti, nehumanosti in neobčutljivosti družbe.

Morda o vsem tem niste razmišljali, morda vam je čisto dobro tako, kot je. In morda si mislite – kaj me brigajo usode drugih, ki bedno živijo ali umirajo daleč od mojih oči; naj si pomagajo sami ali pa naj jim pomagajo tisti, ki imajo več. Toda takšno razmišljanje je kratkovidno. Svet je danes tako povezan, da je medsebojna odvisnost večja kot kdajkoli. Če molče pristajam na nasilje, ki ga trpijo drugi, ne morem računati na to, da se bo kdo zganil, ko bom žrtev sam. Vsako nepravično ravnanje človeka ima svoje posledice, skupna energija planeta sledi prevladujočim energijam, ki jih ustvarja človeštvo. Narava nam z vse jasnejšimi opozorili daje vedeti, da samopašnost, brezobzirnost in lahkomiseln odnos ne bodo ostali brez posledic. Tudi vse številnejši pojavi zaskrbljujočih bolezni nam kažejo, da je družba bolna. Ali nas bodo morale spametovati kuge, ki bodo omogočile hiter preobrat v našem razmišljanju? Ali pa morda naivno mislim, da vse, kar se dogaja v naravi, z našim ravnanjem nima nikakršne zveze?

Tisočletja smo prave odgovore iskali zunaj sebe. Mislili smo, da nam bosta pri tem pomagali znanost in tehnologija. Toda prav ti dve sta nas pripeljali v položaj, v kakršnem smo. Torej je treba iskati pravih odgovorov drugje – to je tudi znanost v zadnjem času že zaslutila. Iskati je treba tam, kjer doslej še nismo zares iskali – v svoji notranjosti, kjer je moč najti stik z našim izvorom, življenjem, bitjem, Stvarnikom. Ko zares vzpostaviš stik s svojim bistvom, vzpostaviš stik z naravo in z vesoljem. Utišati moraš svoj um in prekiniti njegovo blebetanje o nepomembnih stvareh, ki so skoraj izključno stvar preteklosti ali prihodnosti in torej nepomembne. Preteklosti ni mogoče spremeniti, prihodnost pa se morda nikoli ne bo zgodila. Ko se osredotočiš le na sedanji trenutek, ki ga edinega lahko začutiš in živiš, postaneš zares živ. Tedaj lahko vzpostaviš stik s svojim bistvom – bistvom, ki te napaja z življenjem in ti odpira kanal do notranjega miru, modrosti in radosti. In takrat se začneš zavedati medsebojne povezanosti vsega živega in prav tako neločljive povezanosti vsega živega z (na videz) neživo naravo. Nobene druge, zunanje modrosti ne potrebuješ, življenje v tebi ti daje možnost, da pri tem izviru izveš vse odgovore. Le prisluhniti mu moraš.

Takrat ti postane jasno marsikaj, česar zdaj omejeni in pogojeni um ne more dojeti. Ubijanje drugega je ubijanje samega sebe, saj smo vsi del enega samega življenja. Marsikomu je to še težko razumeti, a tudi srednjeveškemu človeku je bila absurdna misel, da je zemlja krogla. Zato se ne zapirajmo pred razlagami in možnostmi, ki jih trenutno ne razumemo. Vsakomur je dana možnost, da se kaj novega nauči in si s tem odpre možnosti za kakovostnejše življenje.

Prisluhniti je torej treba notranjemu glasu, ki prav v vsakem od nas potihem kliče na pomoč. Kliče zato, ker se v svoji globini zavedamo, da ni prav tako, kot je, in ker sluti, da smo vredni boljše usode. Čas je, da se izmaknemo vse mogočim slepilom in zankam (programom) svojega uma, ki je na sedanji stopnji razvoja človeka dobil preveč veljave in se zavemo, da je edina prava pot – pot srca, ki pozna sočutje, pravičnost in spoštovanje do sočloveka in vse tisto, s čimer se izraža ljubezen. Rešitev je v zaupanju in ne v zapiranju pred drugim, rešitev je v dajanju in ne v kopičenju zase, rešitev je v skrbi za drugega in ne v sebičnosti… Vse to vsak od nas v svojem srcu prav dobro čuti, a kaj, ko nam agresivni um ne da priložnosti. Doklej?

Ko bo vsak od nas s poslušanjem samega sebe spoznal, kdo in kaj je, od kod prihaja in kakšno je njegovo poslanstvo v življenju, bo zaživel v sozvočju z vesoljem, obdarjen z radostjo, optimizmom in veseljem; takrat bo svet lahko zadihal, rešen spon nevednosti, strahu in pomanjkanja. Ali si ne želite sodelovati v tem prekrasnem načrtu?

Torej – prisluhni si, človek! Vzpostavi stik s seboj, daj priložnost srcu, da te vodi po poteh, ki ne zaudarjajo po sebičnosti. Podari pozornost tistemu, kar si doslej zanemarjal, misleč, da bodo drugi reševali probleme namesto tebe.Nihče drug razen tebe ne more spremeniti tvojega odnosa do življenja in stvari, ki ga napolnjujejo; nihče ne more spremeniti tvojih čustev in občutkov. Nihče drug se namesto tebe ne more odločiti, da boš prijazen, ljubezniv in sočuten do bližnjega. Odločitev je tvoja. Ne zapravi te priložnosti, kajti morda ti ne bo nikoli več dana.

Ni še prepozno, dokler si živ. A če ne boš storil ničesar, bo prepozno – tudi za tvoje otroke, saj jim boš zapravil tisto, kar je zdaj še moč rešiti.

Hvala ti, kajti že dejstvo, da si prebral(a) do konca, je znak, da dopuščaš možnost za spremembe. To pa je že prvi korak.

urednik