Mar res
potrebujemo gensko spremenjene organizme, pesticide in umetna gnojila?

V knjigi japonskega kmeta Masanobu Fukuoke z naslovom »Revolucija
ene bilke« (One straw revolution), je slika avtorja, ki stoji pred poljem
zorečega ječmena.

            Pridelek
izgleda gost in močan. Fukuoka pričakuje, da bo obrodil tako dobro kot
katerikoli pridelek ječmena v njegovem okrožju – mogoče celo na celi Japonski. Ta
pridelek je bil gojen brez pesticidov ali kemičnih gnojil. In raste na zemlji,
ki ni bila zorana že petindvajset let.

            Za
pridelavo svojega pridelka Fukuoka preprosto raztrese seme na zemljo v jeseni.
Semena so posajena med bilke riža, ki je nekaj tednov pred žetvijo. Zimsko
seme, kot npr. ječmen ali rž, seme detelje ter riževo seme za naslednje leto –
vsi gredo skupaj na nepripravljeno zemljo v jeseni.

            V začetku
novembra Fukuoka požanje riž. Loči seme od slame ter slamo raztrese po polju,
zato da pokrije na novo posajena semena. Po tem nima nobenega dela do začetka
poletja naslednje leto.

            Jeseni in
pozimi ječmenova in deteljina semena vzkalijo in zrastejo skozi slamnati mulč.
Spomladi vzkalijo riževa semena. V poznem maju ječmen dozori za žetev, malce
prej kot bi dozorel, če bi rasel sam. Fukuoka loči ječmenovo seme in slamo, ter
slamo zopet vrne na polje na rastoče rastline detelje in riža.

            V jeseni
zori riž in takrat je čas, da se poseje seme za pridelek naslednjega leta,
zopet z raztresanjem po polju. In tako se cikel ponovi. Leto za letom zemlja
daje dva pridelka – zimsko zrnje in riž. Brez oranja ali pletja. Brez potrebe
po dragih pesticidih ali gnojilih. Vseeno so pridelki primerljivi s katerokoli
kemično farmo v deželi.

            Za oči
zahodnjaka se to zdi predobro, da bi bilo res. Po naših izkušnjah je potrebno v
pridelek vložiti precej dela in znoja, treba ga zaščititi s pesticidi, tukaj pa
– kot da bi zemlja dajala nekaj v zameno za nič. Fukuoka pravi, da bo zemlja
storila natanko to, če ji dopustimo.

            Svojo
metodo imenuje »kmetovanje brez naporov«, pa tudi »naravno kmetovanje«. Fukuoka,
ki se je sprva šolal za mikrobiologa, verjame, da je termin ustrezen, saj
njegov način dela temelji na sodelovanju z naravo namesto na boju z njo.

            Njegov
sistem temelji na mikroorganizmih v tleh, ki pripravijo prst, hranijo rastline
in jih oskrbujejo z vsemi elementi v potrebnih sledovih. Detelja priskrbi dušik
iz atmosfere, slamnati mulč pa daje mikrobom v prsti organski material, ki ga
potrebujejo za svoje delovanje.

            Rezultati
več kot tridesetih let dela postavljajo na laž trditve agrokemičnega biznisa,
da so tradicionalne oblike kmetijstva neproduktivne.

 

***

Gre za običajno trditev sodobnega agro-biznisa – da
tradicionalne oblike kmetovanja neizogibno vodijo v pomanjkanje hrane. A to je
mit. Na celotnem planetu se milioni ljudi prehranjujejo dobro z metodami, ki se
ne opirajo na gnojila, agrokemikaljie ali gensko spremenjene organizme, ki jih
zagotavlja le peščica multinacionalnih korporacij.

 

(prevedeno iz knjige Grahama Harveya: WE WANT REAL FOOD,
str. 138 – 139 / www.wewantrealfood.com)