Lastniki so nedotakljivi

Zgodovina nas uči, da velike družbene spremembe povzročajo predvsem velike razlike in napetosti med razredi, ki sprožajo bolj ali manj revolucionarne premike, ko se izkoriščani razred upre izkoriščevalskemu. Gospodarji trga in politike pa so danes ta problem elegantno rešili: preko izjemno zapletenega borzno-kapitalskega sistema so na nek način odsotni iz glavnega dogajanja, ki se odvija predvsem na relacijah proizvajalec – trgovec – potrošnik. Zato se proti sodobnim kapitalistom le stežka naperijo morebitna nezadovoljstva iz nižjih razredov. Lastniki so »odsotni« in nikoli za nič krivi, pa naj gre za odpuščanje ali izkoriščanje delovne sile; za poslovne goljufije ali onesnaževanje narave itd. Če že pride do napetosti v podjetjih, lastniki lahko na hitro pospravijo kovčke (beri: prodajo delnice) in kapital investirajo v »primernejša« podjetja, kjer so delavske pravice na stopnji suženjstva ali tlačanstva.

Zato je danes klasična revolucija komaj še mogoča. Časi kapitalizma, ko so kapitalisti propadli, če se je delovna sila uprla, dejansko sploh niso več možni. Kapitalist preprosto zapre podjetje in ga odpre v državi, ki ima čimbolj neorganizirano delovno silo, pravni sistem, poln vsemogočih pravnih lukenj ter podkupljivo politično elito. Poleg tega se bo virtualni razred najmočnejših in najbogatejših preprosto »odklopil«. Tržni razred je ujet v past potrošništva, ki ga spodbuja k vse večji potrošnji, posledično k večji količini dela, ki je vedno slabše plačano ter v vedno večje zadolževanje, ki ga naredi še bolj odvisnega od (suženjskega) dela. Ukvarja se samo sam s seboj, za kaj več mu zmanjkuje energije in tudi interesa, kajti prepričanje v osebno in gospodarsko rast ter posledično blagostanje ga ohranja v iluziji trga kot gonilne sile družbe.

Tretji, ne-tržni razred, predstavlja zgolj neskončno polje izkoriščanja poceni delovne sile, ki zasluži komaj za preživetje ali pa še to ne. Edini upor proti globalnim kapitalistom pa je možen ravno iz tega najnižjega razreda, ki edini lahko spregleda igro velikih. Ti sicer nimajo nobenega nadzora, zato pa razumejo, kakšen okus imata revščina in brezopravnost. Znanstveniki pa so v glavnem le dobro plačani hlapci.

Korporacije si postopno podrejajo ne samo materialne, temveč tudi intelektualne vire in celo rezultate milijonov let evolucije (npr. patenti za semena); vprašanje je, kdaj si bodo lastili tudi dele človeškega telesa. Pri tem velike korporacije povsem zanemarjajo minulo človeško delo, ki je, sicer posredno, vgrajeno v vsak izdelek in ga je človeštvo ustvarjalo v tisočletjih svojega obstoja, narava pa v milijonih let evolucije. Rezultati več milijard let dolgega evolucijskega razvoja bodo postali last vsega nekaj globalnih korporacij, ki bodo iz tega kovale svoj dobiček. Če se temu ne bomo uprli, bomo pristali na razmere, ki v praksi pomenijo prostovoljno suženjstvo.

Ob vsem povedanem je jasno, da ekonomija brezobzirnega kopičenja, opredmetena v neo-kapitalizmu in njegovih mehanizmih, ki obvladujejo današnjo družbo, vodijo svet v čedalje hujšo krizo. Tragično je to, da se tega zaveda tako malo ljudi. Paradoksalno – v 21. stoletju smo tako obremenjeni s skrbjo za lastno preživetje, da nimamo časa za nič drugega. Vendar prihajajo časi, ko bodo ta spoznanja prodrla v zavest množic in ustvarila omrežje prebujenih. Obstoječo ekonomijo kopičenja je treba zamenjati z ekonomijo razumne delitve; kapitalizem je treba kultivirati, preden pripelje svet tako daleč, da mirnega povratka ne bo več. Prvi pogoj za to pa je prebuditev zanimanja za usodo človeštva v vsakem od nas.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih