Vsemogočnost kapitala

Z upadom moči države lahko opažamo vedno večjo moč kapitala, ki ga zastopajo njegovi glavni nosilci: multinacionalne ali globalne korporacije. Moč teh korporacij najbolj nazorno kaže primerjava bruto domačega proizvoda (BDP) države Slovenije s prihodki nekaterih korporacij, ali drugače rečeno: koliko je kdo zaslužil v enem letu. Medtem, ko je BDP Slovenije v letu 2001 znašal približno 18,8 mrd ameriških dolarjev, pa je prihodek največje multinacionalne korporacije (Wal Mart) znašal 219,8 mrd $. Enajst in pol krat več kot cela Slovenija! Naša država bi se na lestvici prihodkov multinacionalnih korporacij uvrstila šele nekje okoli 260 mesta, med podjetja kot so Novartis, Fuyi Photo in Volvo.

Kapitalizem je v zadnjem času odkril še eno dimenzijo širjenja – širjenje na področje neproizvodnih in neprofitnih družbenih dejavnosti. Ponudi jim svojo formulo, ki je formula komercializacije: vsaka človeška dejavnost je smiselna edino takrat, ko prinaša dobiček, zato se mora vsaka družbena dejavnost: izobraževanje, zdravstvena dejavnost, šport, kultura, energetika, transport, komunikacije, poštne storitve itd. komercializirati. Komercializacija torej vstopa tudi v tradicionalne državno nadzorovane dejavnosti in jih eno za drugo uničuje.

Danes dežele tretjega sveta plačujejo kar 20% svojih izvoznih zaslužkov za odplačevanje zunanjega dolga in s tem je ustvarjen stalen vir napetosti, ki lahko pripelje do izbruha naslednje svetovne vojne, katere posledice bi bile brez dvoma uničenje planeta. Velike ekonomske razlike, ki jih še povečuje dolžniška kriza, v resnici generirajo vojne in terorizem, ali če ju povežemo skupaj, v teroristične vojne; ne pa da zanje krivimo neke abstraktne civilizacijske in verske razlike.

Največji legalni ropar svetovnega bogastva so borze. Te neposredno povzročajo svetovno revščino in umiranje velikega števila ljudi. Podjetja, ki zalagajo borzne špekulante z delnicami, ki so zgolj žetoni v veliki igri na srečo, so prisiljena v neskončnost zmanjševati stroške proizvodnje, da lahko kompenzirajo dobičke borznih špekulantov. Stroške namreč podjetja najlažje zmanjšujejo na račun delovne sile: z nižanjem mezd, z vedno večjo obremenitvijo zaposlenih ob enakem plačilu, s selitvijo proizvodnje v območja s poceni delovno silo ali z odpuščanjem ali pa kar s kombiniranjem vseh treh možnosti. Ekonomisti bi temu seveda strokovno rekli: racionaliziranje, večanje produktivnosti, gospodarno in ekonomično ravnanje itd. Zato so kitajski delavci zaposleni v velikih mednarodnih korporacij plačani 0,13 $ na uro, medtem ko je plačilo v ZDA 10 do 18,50 $ na uro. Več kot 100-kratna razlika. Vse to v imenu »svobodnega trga«!

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih