Homo commercialis

Komercializacija je prikrit program, ki je sodobnega človeka spremenila v človeka želja: po neskončni čistoči, po sterilnosti, po zdravju; po priznanju, prestižu, uspehu, bogastvu, hitrosti; po nenehni zaposlenosti, neprestanem komuniciranju; osebnostni rasti in razvoju. Sodobni potrošniški človek potrebuje samo še: nov avto, nov, še bolj bleščeč prašek, novo oblačilo, nov obraz, novo ženo, novo hišo, novo diplomo, novo osebnost. Vse to pa lahko kupi na trgu, samo da mora še bolj marljivo delati, biti mora še bolj poslušen, učinkovit, rentabilen in servilen. Mislimo si, da je pridobivanje in akumuliranje dobrin integralen del našega zemeljskega bivanja in da je vprašanje, kdo v resnici smo, zgolj refleksija tega, kar posedujemo. Kakšna napaka!

Tako pridemo do potrošniške družbe, v kateri se nove potrošniške »dobrine« s silovito propagando ali, kot pravijo naši sodobni ekonomisti, z »marketingom« vsak dan vsiljujejo, in to tem bolj, kolikor manj jih res potrebujemo. Pri tem pa kapitala oziroma njegovega lastnika ne skrbi nesmotrna uporaba naravnih zalog surovin in energije. Talec dobička je tudi zaščita okolja, saj kapitalistu predstavlja nepotreben strošek. Zato se sodobna podjetja s tem ukvarjajo le pod pritiskom; če jih k varovanju okolja prisili država, preprosto pospravijo kovčke in proizvodnjo preselijo v ekološko bolj »prijazno okolje«. Zato naravno okolje propada in z njim tudi človek.

Nevarnost komercializacije, poleg izkoriščanja ljudi v tretjem svetu, je v komercializaciji naših konceptov, vrednot, našega pogleda na svet. Zato je komercializacija danes bolj nevarna kot atomska bomba. Čas je, da se potrošnik, predvsem v razvitem svetu, zave svoje osrednje vloge v obstoječem »svobodnem« tržnem sistemu, kajti njegova večinoma pretirana potrošnja vzdržuje celoten sistem. Sedanja pretirana poraba in velika proizvodnja je namreč kar 25-krat večja, kot je ekološka zmogljivost planeta. Če bi vsi na svetu živeli tako kot v povprečju ljudje v razvitih državah, bi potrebovali še 2,6 planeta, da bi nas lahko preživeli.

Tako kot suženjski sistem ni mogel obstajati brez sužnjev ali fevdalni brez tlačanov, tudi kapitalistični ne more obstajati brez porabnikov. Sistem si mora stalno zagotavljati večjo proizvodnjo in tudi porabo proizvodov, da si zagotovi kroženje kapitala. Na trgu imamo celo vrsto proizvodov, ki za normalno kakovost življenja sploh niso potrebni. Lastniki kapitala morajo zato ustvarjati ali si izmišljati vedno nove potrebe, da lahko ohranjajo, povečujejo ali uvajajo novo proizvodnjo.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih