Ob idejni prenovi bi se Evropska zveza morala lotiti kopice perečih globalnih problemov, ki še nimajo ustreznih rešitev. Tule jih želimo nekaj osvetliti.

V nadaljevanju navedena razmišljanja kažejo, kako so pred stoletji postavljene družbene norme, vrednostna merila, različni pokazatelji, kriteriji, pa tudi zakoni gospodarstva in postulati ekonomske znanosti, ki veljajo še danes, zaradi velikega napredka tehnologije in znanja danes močno relativizirani: nekateri so komaj še uporabni, drugi pa mejijo na absurd. Velja si jih nekaj pogledati.

Glede na to, da je nedotakljivost zasebne lastnine ena od osnovnih svoboščin v ustavi vsake civilizirane države, je diskusija v zvezi z lastnino kočljiva stvar. Zasebna lastnina naj bi bila najbolj naravna stvar na svetu, svobodno razpolaganje z njo pa nekaj, kar naj bi ne bilo sporno. Vendar pa lastnina že dolgo ni več tisto, kar je nekoč bila. Nekdanje zasebne lastnine posameznikov, celo če je šlo za grofe ali kralje, niti po obliki, niti po obsegu in namenu ni mogoče enačiti z lastnino današnjih velepodjetij, bank in multinacionalk, ki so si kapital večinoma zagotovile z veleizkoriščanjem in veleonesnaževanjem narave. Lahko bi rekli, da je lastnina (oziroma kapital) ušla izpod nadzora in pripeljala civilizacijo v zelo zagaten položaj. Zdaj stojimo pred dilemo: družbena pravila, ki zadevajo lastnino, korigirati ali pa tvegati, da bo svet zaradi vse hujših nasprotij, ki jih sedanji sistem prinaša, doživel katastrofo.

V liberalnem, kapitalističnem tržnem gospodarstvu je denar dobil novo naravo in uporabnost: postal je sredstvo za zagotovitev eksplozivne rasti samemu sebi in tako presegel svoj osnovni smoter – biti sredstvo menjave. To je pripeljalo do obsežne prerazporeditve svetovnega kapitala, ki ima v lasti tudi svetovna bogastva in naravne vire – ti še nikoli niso bili tako nepravično razporejeni kot danes. Mehanizmi rasti so, milo rečeno, zelo čudni – v veliki meri temeljijo na zaupanju v podatke, ki pogosto ne odražajo dejanskega stanja, zato danes celoten svetovni finančni sistem stoji na zelo trhlih temeljih. Marsikatera multinacionalka razpolaga z večjim kapitalom kot je BDP majhne države, njen vpliv pa je temu primeren. Mednarodne družbe v vse večji meri krojijo vso svetovno politiko. Ali civilizacija lahko pristane na to, da je najpomembnejša stvar na svetu pohlep velebogatih?

Danes se ljudje vse bolj ukvarjajo le še s pridobivanjem denarja, njegovim ohranjanjem in vnovčevanjem, z iskanjem in izpolnitvijo važnejših, dolgoročnejših ciljev pa se ne želi ukvarjati nihče. Nesreča za civilizacijo je v tem, da ima denar oz. kapital en sam smoter – rasti čez vse meje, ne oziraje se na žrtve, kar vodi v en sam zaključek: ves svet bo postal talec v rokah nekaj velebogatih posameznikov, ki so slepi in gluhi za svetovne probleme. Dokler bo denar vladar sveta, na planetu ne bo miru, kajti denar je eden največjih generatorjev nasprotij. Vendar pa denar sam po sebi ni nekaj slabega; kar je slabo, je njegova zloraba, ki je še nismo učinkovito preprečili. Zato bi bilo treba denar kultivirati: namesto, da človeka zasužnjuje, bi mu morali nadeti ustrezne uzde, da bi ga ne bilo mogoče uporabljati v neprave namene. To je ta trenutek ena najpomembnejših nalog človeštva.

V ilustracijo nasprotij: materialna življenjska raven v razvitih državah je v povprečju več kot 25-krat večja kot v nerazvitih. Komisija ZN za ekonomsko sodelovanje in razvoj je ugotovila, da se je razmerje med bogatejšo in najrevnejšo petino svetovnega prebivalstva v letih 1960 do 1999 s 30:1 povečalo na 61:1. Tudi v razvitih državah se razmerje med bogatimi in revnimi povečuje: v ZDA se je število ljudi, ki živijo v revščini, v nekaj letih povečalo s 33 na 37 milijonov.

Za preprečitev zlorab, ki jih omogoča posedovanje lastnine, bo treba določena družbena pravila v zvezi z njo spremeniti. Smotrno je vpeljati mehanizme za omejevanje prekomernega obsega lastnine posameznika. Veliko bogastvo sicer ne vodi nujno k zlorabi, ustvarja pa socialne napetosti, ki niso dobrodošle. Preprečiti je treba velikanske zaslužke, ki praviloma temeljijo na finančnih mahinacijah, izkoriščanju delovne sile ali narave ter preprečiti možnosti uveljavljanja ozkih osebnih interesov na škodo družbe vseh subjektov. Nova pravila velja zapisati v najvišje pravne akte držav. Večja materialna enakost državljanov je pogoj socialno bolj uravnovešene družbe.

Obstaja učinkovit ukrep za preprečevanje družbeno škodljivih zlorab denarja, s katerim bi preprečili ogromno zla (tudi terorizma) na svetu: zagotovitev transparentnosti poti denarja. Učinki tega ukrepa bi bili številni. Zamislimo si, da denarno poslovanje v najširšem smislu postane popolnoma razvidno. Odkrita, poštena, popolna komunikacija. Pota, po katerih potuje denar, za začetek pri družbah in podjetjih, v naslednji fazi pa tudi pri posameznikih, bi bila popolnoma razgaljena. Javnost vseh transakcij bi v človeško vedenje prinesla pravičnost in enakost, poštenje in nesebičnost. Zdaj tega ni mogoče zagotoviti prav zato, ker je denar tako lahko skriti. Družba nikdar ne bi dopustila tako skrajno nesorazmerne razporeditve bogastva, še manj pa takšnega kopičenja in izrabe, ki je namenjeno le stopnjevanju kopičenja, če bi bila vsa ta dejstva vsakomur in povsod dostopna. Z ukinitvijo vseh nacionalnih valut (v Evropski zvezi je ta korak že storjen) bi dobili mednarodni denarni sistem, ki bi bil na široko odprt, povsem transparetnen, takšen, da bi bila pota denarnih tokov nemudoma izsledljiva in upravičljiva.

Predlog za mnogo učinkovitejši plačilni sistem: bil bi zelo enostaven in pregleden. Temeljil bi na kreditih in debetih. Vsakomur bi bili pripisani krediti za usluge oz. izdelke, ki jih je proizvedel, in debeti za izdelke oziroma usluge, ki jih je uporabil. Vse bi temeljilo na tem sistemu – od financ podjetij do financ posameznikov. Finančno stanje vsakogar bi bilo vsakomur na vpogled in vsi bi lahko vedeli vse o vsem, ničesar nečednega bi se ne dalo prikriti. Sodobni informacijski sistemi in internet to že omogočajo.

Poenostavljen in učinkovitejši bi lahko bil tudi davčni sistem. Zaradi dobre avtomatizacije finančnega sistema in popolne transparentnosti poslovanja bi se določen delež zaslužka državljanov avtomatsko odvajal v davčno malho. Nobenih napovedi bi ne bilo, nobenih olajšav, nobenih lukenj v davčni zakonodaji, nobene utaje denarja… Ker bi bili vsi obračuni in finančne operacije dostopni javnosti, bi lahko vsakdo preveril, kaj se dogaja s sredstvi in kakšno je finančno stanje državnih financ ali kogarkoli. Obremenitve državnega proračuna bi bile razmeroma skromne v primerjavi z današnjimi, saj bi bil državni aparat močno poenostavljen, sredstva za policijo in vojsko pa bi bila lahko v družbi z mnogo manj kriminala precej skromnejša. Ves sistem bi bil sila preprost (in zato poceni) in vsem razviden.

Poglavitni cilj in stremljenje družbe mora postati preživetje vseh, dobro za vse in blaginja za vse; dobro posameznika ne sme biti postavljeno v ospredje. Ta cilj pa že sam po sebi vsebuje skrb družbe za ohranjanje posameznih specifik, pa naj gre za narode, kulture, verstva, okolje, za bolne in pomoči potrebne…

Z.Ž.
Delno povzeto po knjigi Huberta Požarnika: Prihodnost napredka

{gallery}denar{/gallery}