Najhujši, najbolj tragičen, najsramotnejši in hkrati najbolj ignoriran problem sodobnega sveta predstavlja lakota, ki se, ne glede na vsa »prizadevanja« razvitega sveta, samo še stopnjuje. To je temeljni problem, ki razkriva vso nepravično ekonomsko, politično in socialno sliko sveta. Tukaj padejo vse teorije, modeli in politika sodobne ekonomije. Dokler ne bo odpravljen problem lakote, ali preprosteje povedano, dokler bo samo en človek na svetu stradal, umiral in umrl zaradi lakote, se ekonomija ne more imenovati znanost in ekonomisti ne znanstveniki – brez dvoma pa so ne-moralni in ne-etični. Ali nesposobni.

Seveda je za odpravo problema lakote potrebna radikalna sprememba ekonomske politike. Odprava tega problema zahteva popolno ekonomsko preureditev sveta in v prvi fazi velike spremembe v miselnosti ekonomistov, politikov in globalne družbe kot celote. Ljudje imamo o lakoti kup prepričanj in mnenj, ki so se oblikovala v prave mite: da ni dovolj hrane za vse, da bo svoboden trg rešil vse probleme, da lakoto povzroča narava, da je na svetu preveč ljudi itd. Te mite moramo skušati »razbiti« in potem tudi kaj storiti. Če bi ključni možje v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja ostali samo pri razumevanju izjemnega zla, ki ga je poosebljal Hitler, bi to še ne pomenilo tudi zmage nad njim – za to je bila potrebna akcija.

Knjiga Dvanajst mitov o lakoti (World Hunger: 12 Myths)[i] razkriva vse predsodke razvitega sveta, ki križem rok čaka, da se bodo problemi razrešili kar sami, če je komu sploh v kakršnemkoli interesu, da se razrešijo.

Mit 1: Ni dovolj hrane za vse

Resničnost je drugačna. Po razpoložljivih podatkih je na voljo nekaj manj kot 2 kg hrane dnevno za vsakega prebivalca Zemlje: 1,2 kg žitaric, stročnic in oreškov; približno pol kilograma sadja in zelenjave, in še skoraj 30 dag mesa, mleka in jajc – dovolj, da bi bila večina človeštva pretežka. Samo žitarice lahko zagotovijo 3500 kalorij dnevno za vsako človeško bitje. Težava je v tem, da je veliko ljudi prerevnih, da bi si kupili hrano, ki je na voljo. Celo zdaj imajo najrevnejše države dovolj hrane, da nahranijo svoje prebivalce. Mnoge od teh držav izvažajo kmetijske izdelke v razvite dežele.

Mit 2: Za lakoto je kriva narava

V resnici je preveč preprosto za pomanjkanje kriviti naravo. Človeštvo samo je krivo za vedno večjo odvisnost od naravnih sil. Hrana je vedno na voljo tistim, ki si jo lahko privoščijo – lakota v hudih časih udari vedno po najrevnejših. Milijoni v revnih državah stalno živijo na robu katastrofe, ker jim je odvzeta zemlja s strani premožnih posameznikov, ker živijo pod nenehnim bremenom dolgov, ker so izredno slabo plačani za svoje delo. Naravne nesreče težko opravičijo množično umiranje, so preprosto samo zadnje dejanje, ki revne porine čez rob. Človeške institucije so tiste, ki določajo, kdo bo v hudih časih jedel in kdo ne. Celo v ZDA številni brezdomci vsako zimo umirajo zaradi mraza, čeprav za to ne moremo kriviti samo vremena. Resnični krivec je ekonomija, ki ne ponuja vsakomur možnosti za normalno življenje in družbi kot celoti in ki postavlja ekonomsko učinkovitost nad sočutje do so-človeka.

Mit 3: Preveč ljudi

Čeprav nagla rast prebivalstva pušča resne posledice v veliko državah, gostota prebivalstva nikjer ne pojasnuje lakote. Na vsak Bangladeš, najgosteje naseljeno in najbolj lačno državo, najdemo Nigerijo, Brazilijo ali Bolivijo, kjer obilje virov hrane so-obstaja z lakoto. V Kostariki, s polovico manj obdelane zemlje kot v Hondurasu, je pričakovana življenjska doba, ki je eden od glavnih pokazateljev prehrane prebivalstva, enajst let daljša kot v Hondurasu in je blizu tisti v razvitih državah. Raziskave v zadnjih letih kažejo, da se krivulja vedno hitrejše rasti prebivalstva umirja; projekcija OZN kaže, da naj bi bilo število svetovnega prebivalstva v letu 2050 9,36 milijarde. Planet pa naj bi po nekaterih ocenah zmogel »nositi« med 11 in 14 milijardami ljudi.

Nagla rast prebivalstva ni glavni vzrok za lakoto. Kot za lakoto samo, je tudi za naglo rast prebivalstva, kriva predvsem popolna odsotnost kakršnekoli varnosti in ekonomskih priložnosti, predvsem za najrevnejše ženske. Nagla rast prebivalstva in lakota dosegata endemične razsežnosti predvsem v družbah, kjer zemljiško lastništvo, delo, izobraževanje, zdravstveno varstvo in minimalna varnost niso dosegljivi večini prebivalstva. Razmere v deželah, kjer so uspešno zmanjšali rast prebivalstva – Kitajska, Šri Lanka, Kolumbija, Kuba in indijska država Kerala – dokazujejo, da se mora življenje revnih, predvsem žena, izboljšati, preden se odločijo za manj otrok.

Mit 4: Okolje proti več hrane

Morali bi se zavedati, da okoljska kriza ogroža svetovne vire hrane, toda kratek stik med okoljem in svetovnimi potrebami po hrani ni neizogiben. Prizadevanje za nahranitev lačnih ne povzroča krize v okolju. Velike korporacije, ki so najbolj odgovorne za krčenje gozdov, kar jim prinaša velikanski dobiček, zgolj zadovoljujejo povpraševanje porabnikov iz razvitega sveta po eksotičnem lesu in izven sezonskem sadju. Največ pesticidov uporabljenih v tretjem svetu se uporabi za pridelke namenjene izvozu.

Alternative obstajajo in mnoge že prinašajo uspeh, kot na primer organsko kmetovanje v ZDA in nedavni uspehi na Kubi, kjer so sami uspeli preseči krizo s hrano, takorekoč brez uporabe umetnih gnojil v kmetijstvu. Okolju ustrezne kmetijske alternative so bolj produktivne od okolju škodljivega intenzivnega kmetovanja.

Mit 5: Odgovor je Zelena revolucija /Green Revolution/

Zelena revolucija je zares prinesla velik napredek v proizvodnji hrane; nove vrste semen omogočajo letno milijone ton večji pridelek žitaric. Toda zgolj osredotočenost na povečanje pridelka ne more ublažiti lakote, ker ekonomska logika in moč določata, komu bo ta povečana količina hrane namenjena. Tako države Zelene revolucije, kot so Indija, Mehika in Filipini, niso uspele bistveno zmanjšati lakote, posledica intenzivne pridelave pa je predvsem izčrpana zemlja. »Nova zelena revolucija«, ki temelji na biotehnologiji, obeta samo še večjo stopnjo neenakosti v pridelovanju in distribuciji hrane.

Mit 6: Potrebujemo velika posestva

V resnici veliki zemljiški posestniki, ki imajo v lasti najboljšo zemljo, pogosto puščajo dobršen del zemlje neobdelan. Nepravični kmetijski sistem pušča zemljo v rokah najbolj neučinkovitih pridelovalcev. Nasprotno majhni kmetovalci dostikrat dosegajo štiri do petkrat večjo pridelavo hrane na hektar, ker z zemljo delajo skrbno in uporabljajo pestrejše pridelovalne načine. Brez zagotovljene varnosti posestev številni manjši najemniki zemlje niso motivirani za vlaganje v izboljšave, za kolobarjenje ali za puščanje neobdelanih polj z namenom bodoče boljše rodovitnosti zemlje. Po drugi strani pa študije (npr. študija Svetovne banke o SV Brazilije) kažejo, da delitev velikih posestev na manjše enote lahko poveča pridelavo hrane za 80 %.

Mit 7: Svoboden trg lahko konča lakoto

Razmišljanje v smeri »trg je dober, država je slaba« ne more odpraviti vzrokov za lakoto. Ta dogmatična izjava nas zavede, da družba lahko izbere med enim in drugim, kajti dejstvo je, da vsaka ekonomija na Zemlji kombinira samostojno delovanje trga in državno regulacijo. Velika tržna učinkovitost lahko deluje v smeri odprave lakote samo, če se kupna moč enakomerneje porazdeli med vse prebivalce planeta. Država mora odigrati svojo življenjsko pomembno vlogo nasproti tendencam ekonomske koncentracije, s primerno davčno politiko, z ugodnimi krediti in agrarno reformo, da pospeši enakomernejšo porazdelitev kupne moči v korist revnim prebivalcem. Zdajšnji trendi privatizacije, liberalizacije in deregulacije trga niso pravi odgovori v tej smeri.

Mit 8: Odgovor je svobodna trgovina

Formula spodbujanja svobodne trgovine dokazuje njeno neuspešnost pri zmanjševanju lakote. V večjem delu nerazvitega sveta se je izvoz povečal, medtem ko se število lačnih ni nič spremenilo, ampak se je celo povečalo. Primer je Brazilija, kjer se je izvoz soje povečal – kot hrana za Japonce in kot krma za evropsko živino – medtem ko se je lakota v državi razširila iz ene tretjine na dve tretjini celotnega prebivalstva. V državah, kjer je večina prebivalstva preveč revna, da bi kupila hrano, pridelano v lastni državi, se proizvajalci usmerijo na tuje, bolj donosne trge.

Trgovinski sporazumi, kot sta NAFTA (North Atlantic Free Trade Agreement) in GATT (General Agreement on Tariffs and Trade), zapletajo delovne ljudi različnih držav v »tekmo, ki pelje proti dnu«. Le-ta temelji na neusmiljeni konkurenci, ki zahteva vedno nižje plače brez primerne zdravstvene zaščite ali brez minimalnih standardov zaščite okolja. Primer sta ZDA in Mehika, ki sta od začetka veljave zgoraj omenjenih sporazumov izgubili 250.000 delovnih mest v ZDA in 2 milijona v Mehiki, lakota pa se je v obeh državah še povečala.

Mit 9: Ljudje so preveč lačni, da bi se borili za svoje pravice

Bombardirani s podobami revnih ljudi kot šibkih in lačnih, smo zgrešili bistveno: ljudje z malo viri dobrin, vlagajo velikanski napor v samo preživetje. Če bi bili revni resnično pasivni, bi le redkokdo preživel. Vsepovsod po svetu od mehiških Zapatistov in indijancev Chiapas, do kmečkega gibanja v Indiji, vsepovsod, kjer ljudje po nepotrebnem trpijo, se širijo gibanja za spremembo obstoječega, izjemno nepravičnega stanja. Ljudje se bodo sami prehranili, če bodo le imeli možnost. Naša odgovornost je, da premaknemo ovire na njihovi poti, ovire, ki jim jih nastavljajo velike mednarodne korporacije in vlade najrazvitejših držav, predvsem ZDA ter Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad.

Mit 10: Več pomoči (ZDA) bo pomagalo pri reševanju lakote

Največ tuje pomoči, predvsem iz ZDA, deluje neposredno proti lakoti. Tuja pomoč samo krepi, ne pa spreminja, status quo. Ker vlade s pomočjo odgovorijo zgolj elitam, pomoč ne samo zgreši lačne ljudi, temveč podpira sile, ki delujejo proti njim. Pomoč se uporablja za vsiljevanje svobodne trgovine in politike prostega trga, za promocijo izvoznih artiklov, za vplivanje na stroške pridelave hrane in za preskrbo z orožjem, ki ohranja represivne sile na oblasti. Celo nujna in humanitarna pomoč, ki znaša samo 5 % vse pomoči, pogosto prinaša dobiček prehrambenim korporacijam, medtem ko zgreši lačne in nevarno ogrozi lokalne pridelovalce hrane v državi, ki prejemajo pomoč. Bolje bi bilo s tujo pomočjo lajšati breme velikih dolgov, katerih odplačevanje sili revne države k zmanjševanju izdatkov za zdravje, izobraževanje in za programe izkoreninjanja revščine.

Mit 11: Njihova revščina nam koristi

Največja grožnja blagostanju prebivalcem v razvitem svetu je stalno odvzemanje dobrin lačnim. Nižje plače – tako v tujini kot znotraj teh držav – lahko sicer pomenijo cenejše banane, srajce, računalnike in hitro hrano za prebivalce razvitih držav, vendar hkrati ogrožajo njihova delovna mesta, plače in delovne pogoje, ker korporacije iščejo cenejšo tujo delovno silo. V globalni ekonomiji bodo delovna mesta in delovni pogoji ohranjeni samo v primeru, če bodo delovni ljudje v sleherni državi osvobojeni ekonomske brezupnosti.

Mit 12: Manj svobode lahko konča lakoto

Nobenega razloga ni, da bi verjeli, da bi manj svobode, v smislu civilnih svoboščin, bilo združljivo z odpravo lakote. Nikjer v svetu ne vidimo povezave med lakoto in civilnimi svoboščinami. Kljub vsemu pa je ena od definicij svobode – pravica do neomejenega pridobivanja lastnine in svobodna uporaba le-te za karkoli si lastnik zamisli – pomeni temeljni konflikt za končanje lakote. Nasprotno pa je razumevanje svobode, ki temelji na ekonomski varnosti za vse ljudi, bistveno za končanje lakote.


Komentarji   

-1 #2 iri 22:02 08-09-2011
Za pametnega ni potrebne nobene besede, saj je vse jasno. Tisti, ki nam *vladajo*, imajo svojo računico. Po mojem mnenju je tožba v nebo vpijočega v puščavi:
*Še dobro da je Bog, ki vsake toliko naredi kone sveta in gremo zopet od začetka.* ali pa
*Ali se Bog joče ali smeje nad našo neumnostjo?* ali
*Življenska napaka Boga je, da je ustvaril človeka...*
Sicer pa, duhovno gledano, je vse prav. Živimo v dvojnosti. Brez enega ni drugega, brez slabega ne bi vedeli, kaj je dobro itd, itd....
Citat
0 #1 ivona 16:10 09-05-2010
Seveda hrane je dovolj na svetu,vendar je ekonomska politika usmerjena tako,da se svet deli na presite in zelo lačne.Kajti ves zahodni bogati svet enostavno prebivalce namenoma močno redi,tisti ki se pusti in spet cvete bogata paleta shujševalnih pripravkov ter vse kar zraven paše.Tudi fermacija ima velike dobičke od debeluhov.Druga stran pa od lakote umira in to je nekako strategija bogatih ekonomistov.
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih