Ali ste se kdaj vprašali, kaj pomeni izraz »civiliziran človek«? Nekoč sem mislil, da označuje naprednega, prosvetljenega, pozitivno naravnanega, omikanega človeka, ki vse bolje in bolje spoznava  stvarnost ter obvladuje okolje in sebe. A ta predstava je daleč od resnice.

Če se vprašamo, do kakšnih pozitivnih dosežkov je civilizirani človek v času trajanja sedanje civilizacije prišel, moramo seveda najprej določiti vrednostna merila. Bistveno vprašanje ni, koliko laže je danes prepotovati 1000 km, temveč, koliko je napredovala zavest, kakšen odnos do sebe in stvarstva goji človek danes in kakšen je bil ta odnos pred tisočletji. Odgovor ni vzpodbuden. Človek še vedno, vse učinkoviteje pobija svoj rod, v pogledu uničevanja narave in življenja pa je posekal vse pretekle vzornike. V primerjavi z napredkom znanosti in tehnike je zavest napredovala komaj kaj, ali pa je prišlo celo do nazadovanja. Če se znanje ne povezuje z etiko in modrostjo, ustvarja nesrečo in stisko.

Civilizirani človek se ne zaveda, da sodeluje v procesu, ki vodi v slepo ulico. Da bi se ozrl nazaj in pretehtal, kam ga je razvoj pripeljal, nikoli nima časa, kajti kot potrošnik ima obilico odličnih slepil, ki ga odvračajo od pomembnih stvari v življenju. Poleg tega ga z vseh strani neprestano zavajajo z lažno predstavo, da je njegovo življenje vse kvalitetnejše in vse boljše. Seveda bi ravnal drugače, če bi poznal stanje duha in znanje izobražencev pred tisočletji in ga primerjal z današnjim. Egipčanski svečeniki na primer so nekoč o življenju in njegovih skrivnostih vedeli veliko več. Ta znanja so bila in ostala omejena le na ozek krog posvečenih. O preteklosti zato mislimo tisto, kar nam povedo tisti, ki o tem prav tako nič ne vedo. Poleg tega človek najraje ocenjuje raven civilizacije z nivojem tehničnih sredstev (kako so se vozili, kako so komunicirali, stregli svojim potrebam nekoč in danes), ki pa nikakor niso merilo kakovosti življenja.

Če bi pogledali povprečnega človeka, denimo iz Platonovih časov, bi lahko rekli zanj, da je bil v mnogo bolj pristnem stiku z naravo in s samim seboj kot današnji človek. Bil je mnogo bolj neodvisen in čil, pa tudi o ozaveščenosti bi imeli marsikaj povedati, saj toliko etike in modrosti, kot so je premogli ljudje tistega časa, nismo spravili skupaj v tisočletju. Resda je pridelal precej manj hrane kot današnji kmet, a zato ni izčrpal in zastrupil zemlje z umetnimi gnojili in herbicidi in z genetsko izmaličenimi poljščinami. Ni potreboval sistemov zdravstvenega in socialnega skrbstva, saj je znal za zdravje poskrbeti sam, na stara leta pa so poskrbeli zanj številni otroci. Ni mu bilo treba sedeti osem ali deset ur na delovnem mestu ob stresnem delu, nato pa se mučiti z aerobiko ali fitnesom, da bi se znebil celulita in odvečnih kilogramov. Ni se mu bilo treba ubijati z vprašanjem, kako bo popravil ali zamenjal avto ali traktor, saj je lahko, če je modro gospodaril, sam pridelal žrebe, bikca ali telička. Če bi vam ponudil svojo hrano, okusno in pridelano z ljubeznijo, bi zagotovo takoj planili po njej.

Dejstvo, ki si ga nočemo priznati je, da civilizacija postopoma drsi v vse večje brezno. To je posledica drugega dejstva, ki ga zanikamo: dejstva, da je človek vse bolj otopel in neveden. Kot lahko preberete v tekstu Nepoznana moč misli na tej spletni strani, je bil pred tisočletji zastavljen načrt zasužnjenja človeštva, ki se uresničuje še danes, saj je svojim tvorcem »ušel« iz rok. Kakor se zdi na prvi pogled neverjeten, pa je, ko dobro premislimo, popolnoma izvedljiv. Zniževanje hitrosti misli, poneumljanje in indoktriniranje se namreč vrši nenehno, še danes, ljudi bio-robotov pa ni težko voditi po svojih željah. Že otroke vzgajamo tako, da se ne morejo razviti v razmišljujoče posameznike, ki bi bili sposobni napraviti kaj revolucionarnega. Sicer pa so za vse nevodljive v današnji družbi pripravljeni zelo močni instrumenti represije... Celotno civilizacijo danes, nič manj kot nekoč, učinkovito obvladujejo z instrumenti, ki temeljijo na vcepljanju strahu.

Civilizirani človek tako vse bolj izgublja stik z naravo, vse manj obvladuje okolje in sebe in je vse bolj odvisen od različnih pripomočkov, sredstev in naprav. S tem izgublja notranjo trdnost, samozavest in zadovoljstvo in postaja vse bolj negotov, nemočen in ranljiv. Ne zna si več predstavljati, da bi se moral odpovedati avtomobilu, mobilnemu telefonu, televizorju, klimatski napravi, hladilniku, računalniku ali pa različnim medikamentom ter farmacevtskim preparatom, ki jih marsikdo dnevno uživa. Da bi zavaroval te svoje civilizacijske pridobitve dela nove in nove napake, ki ga pehajo v vse hujšo stisko.

Na telesu in na duši civiliziranega človeka se vse to seveda pozna - nenaraven način življenja, visok standard ter neprimerna hrana puščajo žalostne sledove. Ogromen delež civiliziranih ljudi je predebelih, nepravilne drže, neskladnih oblik ali obolelih za kako od bolezni, ki so pogosto kronične. Ker je odrekel zaupanje svojim notranjim čutom, ne ve več, kako se pravilno prehranjevati. Ker je pozabil, kako ohranjati in krepiti svoje zdravje, se opoteka od bolezni do bolezni, in ker meni, da je medicini dolžna skrbeti za njegovo zdravje, si tega poizkuša kupiti z zdravili ali s tretmaji alternativne medicine, glede na to, da tudi medicini vse manj zaupa. S takšnim ravnanjem pa si zapira vse več vrat, saj je izgubil ključe, ki jih odpirajo.

 


 

Napačni ideali in kratkoročni cilji

Civilizirani ljudje v splošnem ne vemo, kakšen je pravi smisel življenja. To je temeljni problem. Večina se zato vdaja ideji, da je treba v življenju čimbolj uživati in v ta namen izkoristiti vse možnosti, saj je s smrtjo tako ali tako vsega konec. Zasledujemo torej zgolj kratkoročne koristi, saj je takšna pač narava omenjenih ciljev, ne da bi se vprašali, kakšne bodo dolgoročnejše posledice. Borimo se za čim večji zaslužek in profit, za čim več denarja, ki nam užitke in visok standard omogočajo, ne zavedajoč se, da smo postali sužnji ideala, ki ni pravi. Dobro posameznika smo postavili nad dobro družbe in tako manjšini omogočili, da legitimno počne z večino, kar se ji zahoče.

Napačni ideal - kolikor le mogoče izkoristiti življenje za uživanje - ima številne posledice. Postajamo vse bolj zahtevni in sebični ter vse manj prilagodljivi, tolerantni ter sočutni. Takšni si tudi ne želimo številnejšega potomstva, saj otroci predstavljajo breme in obvezo, ki zmanjšuje osebno svobodo, po drugi strani pa je številnejšim otrokom težko zagotoviti zaželeni materialni standard. Temu se pridruži še kopica naravnih razlogov, ki zmanjšujejo plodnost žensk in moških in rezultat - resen upad natalitete, je tu. Razumljivo, bi kdo dejal -kozmični zakoni takšne civilizacije ne podpirajo.

Praktično vse dejavnosti civilizacije so usmerjene kratkoročno. Naravo brezvestno ropamo, voda, zrak in zemlja so čez mero zastrupljeni, številne živalske in rastlinske vrste izginjajo, okolje je zaskrbljujoče onesnaženo, zdrave hrane skoraj ni več dobiti. Znanost in tehnika naj bi po mnenju nekaterih civilizacijo rešila vseh težav, vključno s pomanjkanjem, revščino in nevednostjo. A to ni mogoče.  Ker sta v službi vsemogočnega kapitala, imata temu primerne cilje: ponujata nam vse več umetnega, nas slepita z vse večjim številom stvari in rešitev, ki nas odvračajo od naravnega, naravi ustreznega, in od sebe samega. Dolgoročne posledice so tu: pomislimo, kakšne težave nam povzročajo naše transportne naprave, intenzivno kmetijstvo, atomska energija, genetski inženiring, koncentracija ljudi v mestih...

Osupljivo dejstvo je, da je ta svet »uspešen« in po volji bogatih, če gre v smeri vse hujše degradacije in uničenja. Zaslužki namreč rastejo, če je svet v vojni in neprestanem prepiru, če je narava onesnažena, če viri presihajo, če je vse več ljudi bolnih in v stiski. V vseh teh primerih je namreč moč dobro zaslužiti. Ali se ob tem ljudje ne počutimo kot ovce, ki jih vodijo v klavnico?  Ali je ob tem čudno, da se mladi, ki zelo hitro spoznajo, da je takšen svet prazen in neperspektiven, vse pogosteje zatekajo k poživilom, mamilom in alkoholu ali pa končajo v drugih oblikah zasvojenosti, kriminalu ali celo samomoru?

Danes imamo v primerjavi z našimi davnimi predniki neprimerno več informacij, a polnovrednega znanja zaradi tega nimamo prav nič več, kajti vse to bogastvo je iztrgano iz naravnega konteksta; ker v ozadju ni etike in modrosti, ustvarja zgolj nesrečo. Če ekonomija ne sloni na etiki in ekologiji, peha družbo v stiske, ki smo jim danes priča. Če politika zasleduje zgolj cilje manjšine, morajo množice trpeti in umirati na oltarju nesmisla. Hudo je, da so ta spoznanja med nami tako malo prisotna.

 


 

Ali obstaja izhod?

Civilizirani človek si danes domišlja, da je pametnejši od narave in jo lahko izkorišča ter obrača sebi v korist. Zaradi te zablode utegne našo civilizacijo zlahka doleti tako žalosten konec kot so ga doživele druge civilizacije v preteklosti. Morda je ta oddaljen le kako generacijo ali še manj. Tej usodi se lahko izognemo, a kako?

S sedanjimi ideali civilizacija ne more preživeti, kajti ti vodijo v vse hujšo stisko in razkroj človeka in planeta, na katerem bivamo. Obrniti se je treba k takšnim idealom, ki krepijo človekovo vez z naravo, ustvarjajo harmonijo z njo in človeku vračajo tisto, kar je zapravil. To je že v 18. stoletju razglašal Rousseau: treba se je vrniti nazaj k naravi. Povedal je tisto, kar danes še bolj drži: človek se je rodil svoboden, a si nadeva nove in nove verige. Da bo lahko svobodno zadihal, bo moral okove streti, to pa lahko stori le z novim znanjem in drugačno zavestjo.

K naravi in stvarstvu in seveda tudi k človeku se moramo obrniti z ustvarjalno pozornostjo, radovednostjo in pozitivno naravnanostjo in se lotiti problemov, ki so se nakopičili. Odločiti se moramo, da se bomo z drugačno naravnanostjo lotili zablod in težav, ki z vsakim dnem postajajo teže obvladljive. Spoznati moramo čudovite mehanizme, lepoto in dovršenost planeta, ki nam ga je dal v oskrbo Stvarnik, in našli bomo tisti smisel, ki ga drugje iščemo zaman. Tedaj bomo tudi napake, kakršne smo storili v preteklosti, lahko popravili in zaživeli življenje, ki je vredno Človeka. Če tega ne bomo storili zaradi nas samih, nas k temu zavezuje odgovornost do naših otrok in zanamcev.

Zakaj bi se glas o tem z zgledom vred ne razširil iz dežele pod Alpami, ki jo je Stvarnik z naravnimi lepotami še posebej obdaroval? S tem nas je namreč nagradil in nam obenem naložil odgovornost za to, da poskrbimo za njeno ohranitev. Imamo čudovito priložnost, da dokažemo, da lahko majhni postanemo veliki. A pred tem moramo premagati majhnost v naših glavah. Dokazali smo svetu, da znamo strniti vrste, ko gre za naš obstoj. Strnimo jih še zdaj in pokažimo, da je ta obstoj vreden truda, saj imamo glavo in srce na pravem mestu!

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih