Očarani z idejo o lastni državi smo ob osamosvojitvi, uspavani z uspehom, opustili prizadevanja za skupno blaginjo, zato se je ta uresničila le za izbrance. Zdaj opažamo, da nas vodijo pohlepni ter sebični voditelji v smeri popolnega obubožanja. Kaj je šlo narobe?

Ko ustvarjamo vizijo prihodnosti, kakršno si želimo, se velja zamisliti o bistve­nem vprašanju, ki opredeljuje glavni temelj nove družbe: je sedanji družbeni sistem - kapitalizem - ustrezen okvir, v katerem želimo nadaljevati? Prav ta je namreč - če nekoliko razmislimo - največji povzročitelj sedanjih stisk.

In vendar bi z vprašanjem, v kakšnem sistemu bi želeli živeti - v kapitalizmu, socializmu ali v kakem tretjem – marsikoga na ulici spravili v zadrego. Kdo je o tem že poglobljeno razmišljal? Marsikdo bi dejal, da je prime­ren kapitalizem, a takšen, ki ga lahko bolje obvladu­jemo.

Takšen razmislek se zdi logičen vsakomur, ki v sebi goji željo po bogastvu, moči in ugledu in ga je strah pomanjkanja. In takšnih ni malo. Toda vztrajati v kapitalizmu pomeni ohranjati kapital-dobiček in denar na najvišji stopnici lestvice vrednot. Pomeni žrtvovati človeč­nost in ohranjati neenak boj med tistimi, ki imajo moč, in izkoriščanimi. Pomeni pristati na vse bolj domišljene metode, ki vodijo k popolnemu zasužnjenju človeka.

Kako smo se pravzaprav znašli v kapitalizmu? V našo državo se je ob osamosvo­jitvi prikradel potihoma. V želji po bogate(jše)m življenju smo zavrgli relativno pravičnejšo družbeno ureditev socialističnega samoup­rav­lja­nja. Da smo bili ob izstopu iz Jugoslavije bolj naklonjeni kapitalizmu, je bila kriva naveličanost z eksperi­men­ti samouprav­nega socializma in relativno nezadovolj­stvo z nedelu­jočo demokracijo v takratnem družbenem režimu, pa tudi močna antisocialis­tična propaganda s strani razvitega sveta. Svoje je naredila tudi očaranost z uspehi kapitalizma v okoliških državah in po svetu, a ta je bil še v fazi, ko je izčrpaval še naravo in nerazviti svet, ne pa lastne družbe. Videli smo le dobre plati kapitalizma v času, ko je bil do razvitejšega sveta še relativno »prijazen«.

Vse od nastanka Sovjetske zveze je kapitalistični svet svetovni javnosti vcepljal hud strah pred komunizmom, in ga slikal kot pot v pekel. Tudi sedemdeset let po osamosvojitvi smo priča obujanju povojnih zločinov socialističnih voditeljev in zanikanju vseh dosežkov socializma. To je potrebno, da bi nas odvrnilo od razmiš­ljanj o prednostih nekdanje družbene ureditve. Socializem je v Jugoslaviji, resnici na ljubo, ustvaril vrsto zelo uspešnih podjetij, ki so omogočila polno zaposlenost, zavid­lji­vo raven sociale, mnogo manjše razslojevanje prebivalstva in visoko stopnjo izobrazbe. Rajnke socia­listične Jugoslavije se večina ljudi, ki so jo doživeli, spominja z nostalgijo. Ni mogoče oporekati dejstvu, da so bile socialne razlike mnogo manjše, splošni družbeni standard pa relativno visok. Žal v tedanjem času zavest drža­vljanov ni bila dovolj visoka, da bi preprečili samovoljo oblastne »nomenklatu­re«, a dandanes bi bilo tovrstne probleme mnogo laže obvladati.

Lahko se vprašamo, katere naše izkušnje s preživelim socializmom so tako usodne, da bi ga bilo kot možno alternativo vredno dokončno zavreči. Ali v svojem bistvi vendarle ni združeval kopice naprednih prijemov, ki dajejo družbi večjo človečnost in poštenost? Z nekaterimi pomembnimi popravki bi utegnil biti prava izbira.

Koliko pravzaprav vemo o kapitalizmu? Tisto, kar smo se učili v šolah, je daleč od resničnega in pogloblje­nega poznavanja njegovih mehanizmov. Šole nas v kapitalističnih režimih pač ne usmerjajo k spoznanju, da je ta režim plenilski, nečloveški in brutalen, kajne? Kakšen je pravzaprav njegov pravi obraz? Ali je naša predstava o tej družbeni ureditvi po dveh desetletjih dovolj objektivna?

Kapitalizem je sistem, ki temelji na denarju kot najvišji vrednoti. Pomemben mu je le kapital, ki ga pridobiva z neusmiljenim izčrpavanjem človeka, narave in družbe. Zanj je pomembna nenehna rast, ki je motiv za delovanje; usmerja se tja, kjer lahko dobi več. Prav njegova nenasitnost, nujna nenehna (rakasta) rast je tempirana bomba, ki vse bolj izčrpava in uničuje naravo in družbo. Kapital si želi čim večji trg za plasma investicij, ki vlagateljem prinašajo obresti in dividende. Nakopičeno akumulacijo želi vlagati čim bolj varno, zato potrebuje nove in nove trge. Prav širitev trga finančnega kapitala je bil glavni motiv za širitev EU. Nove članice so sanjale o večji svobodi in demokraciji prebivalstva, a svobodnejši je postal le kapital. To potrjuje način reševanja posledic sedanje krize. Brez širjenja trga bi se finančni sistemi Nemčije, Francije, Anglije in drugih držav finančne industrije že zdavnaj znašli pred problemom varnega in donosnega plasiranja kapitala in se znašli v gospodarski krizi.

V svoji brezobzirnosti in brezkompromisnosti kapitalizem vodi do popolne destrukcije družbe in naposled uniči tudi samega sebe, ko družba propade.

Pred leti sem prebral, da se je v svojih prvih razvojnih fazah kapitalizem usmerjal k fizičnemu izkorišča­nju delavca, se nato preusmeril k kolonialnem ropanju naravnih bogastev neraz­vitih držav (afriški kolonializem), izkoriščanju brezpravne delovne sile (na vzhodu) ter pustošenju in izčrpa­vanju narave, v zadnji fazi - neoliberalizmu - pa bo prešel k črpanju v desetletjih nakopičenega družbenega bogastva in uničevanju socialnih sistemov držav. »Tole je pa strel mimo,« sem si rekel ob zadnji trditvi, zdaj pa zgrožen opažam, da se dogaja prav to.

Njegovemu mehanizmu menjavajočih se vzponov in padcev, kriz, se ni mogoče izogniti. Globalizacija odprav­lja omejitve kapitalu (podira trgovinske meje) in omogoča vzpostavitev monopo­lov, kar vodi v obubožanje družbe. Ta proces je nepovraten!

Marx je vse razsežnosti in dialektiko kapitalizma v svojem delu dodobra popisal; sedaj razumniki ugotavljajo, da ga v doslej nismo dovolj natančno tolmačili in razumeli.

Žal kapitalistične ideje v strankarskih programih dandanes skoraj nimajo konkurence. Stranke, ki se izdajajo za leve, nimajo programa, ki bi upravičeno zaslužil naziv »levi«. Kot bi nas izkušnja s socializmom tako potrla, da smo socialistične ideje, ideje, ki podpirajo blaginjo ljudstva, popolnoma zavrgli. Zdaj nas na tem področju prehitevajo druge države, ki so se nekoč učile na zgledu Jugoslavije.


Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih