svecaMnenja o tem, kaj potrebujemo, v široki javnosti še zdaleč niso enotna. Pravzaprav nam ni najbolj jasno, kaj naj bi to bilo. Vse bolj pa postaja jasno, da potrebujemo napredek, ne pa tudi rasti. Pravzaprav lahko danes napredek pomeni samo eno: kako naj človeštvo z združitvijo sodobne znanosti in tradicije toliko »skrči« svoj eksistenčni vpliv, da bomo lahko vsi razmeroma udobno živeli na edinem planetu, ki nam je na razpolago.

Ne potrebujemo megalomanskih elektrarn, rudnikov in industrije, po pet nakupovalnih središč v vsaki vasi, vsako leto novih modelov avtomobilov in računalnikov, eksotične hrane z drugega konca sveta. Potrebujemo lokalno kakovost, ki traja, ki je varčna in ne ustvarja smeti. Potrebujemo izdelke, ki jim prvi namen ni ustvarjati dobička, ampak služiti uporabniku. Brez stranskih učinkov! Potrebujemo oživitev tradicije, družine, skupnosti.

Potrebujemo sposobnost uživati v preprostih vsakdanjih stvareh med ljudmi, ki jih dobro poznamo in jih imamo radi, ker poznamo njihovo življenjsko zgodbo. Najbolj pa potrebujemo spremembo finančnega sistema: denar mora preiti iz zasebne lastnine k ljudstvu, k državi.

Kako se stvari lotiti? Enega resnih prebojev je naredil Michael Braungart, ki je zasnoval in sistematiziral filozofijo »od zibke do zibke« (Cradle to Cradle, s kratico C2C). Mnogi pravijo, da industrijska ekologija »od zibke do zibke« prinaša drugo industrijsko revolucijo.

Civilizacija, ki devetindevetdeset odstotkov surovin po kratkotrajni uporabi nepovratno odvrže na smetišče, nima prihodnosti. Namesto od zibke do groba, bi morali izdelki potovati od zibke do zibke. Da bi to bilo možno, morajo surovine biti čiste in izdelki zasnovani tako, da se zlahka vrnejo v proizvodne procese ali pa brez stranskih učinkov končajo na kompostu.

Na decembrskem srečanju v Koebenhavnu je se je zopet pokazalo, da obljubam politikov ne gre zaupati. Vzneseno so govorili o plemenitih ciljih pogozdovanja velikanskih površin z združenimi močmi razvitih in nerazvitih … niso pa povedali, da »pogozdujejo« s tržno zanimivimi monokulturami, večinoma z oljno palmo; združene moči pomenijo, da se vse dogaja pod okriljem transnacionalnih podjetij, ki nameravajo tako pogozditi do eno milijardo hektarjev zemljišč povsod po svetu (kar je petsto površin Slovenije ali malo več kot površina celotne Kitajske); zraven spadajo namakalni sistemi, umetna gnojila, reke pesticidov in zloraba cenene delovne sile. Govorili so o uvajanju sajenja poljščin brez oranja … niso pa povedali, da bodo devetdeset odstotkov tako urejenih površin zasadili z gensko spremenjeno sojo, seveda monokulturno. Govorili so o pomoči nerazvitim … niso pa povedali, da pomoč v resnici posojajo z visokimi obrestmi. Korist od tega imajo le velika podjetja, nazadnje pa bo ljudstvo moralo plačevati okoljski, zdravstveni in gospodarski davek. Govorili so, da izboljšujejo položaj nerazvitih dežel … dejansko pa se tam dogaja velikanski grabež zemljišč in zloraba delavcev. Toliko o plemenitosti zamisli in politike, o kateri leporečijo izza mikrofonov uglajeni diplomati.

Neinteligentnost dizajna sodobnega družbenega sistema se pokaže, ko se zavemo zelo relativne uporabnosti predmetov, ki jih uporabljamo. Uporabnost vseh današnjih izdelkov je namreč  pogojena z elektriko, nafto in delujočo vodno napeljavo in ima zelo kratko dobo trajanja. Tudi bivališča so narejena tako, da so brez vode, elektrike in nafte malone neuporabna – temna, hladna, neprijazna. Potrebujejo trgovine za pritok blaga in hrane, toplarne za ogrevanje, komunalno službo, da odpelje odslužene izdelke in embalaže, da bi življenje v mestih ostalo znosno. Smeti je več kot preveč: če bi se kopičile le dva tedna, bi v mestih začelo neznosno smrdeti. Deponije terjajo zapleteno vzdrževanje, zlasti zato, da odpadna voda ne bi onesnažila podtalnice, ki si jo po vodovodnih ceveh dovajamo v stanovanja. Če kak od teh členov za kratek čas odpove, je to takoj novica dneva: »Zaradi nevihte je bilo sto tisoč ljudi dve uri brez elektrike.« Dve uri brez elektrike! Kakšna katastrofa!
Je to inteligenten sistem? Zapleten že, nikakor pa ne inteligenten.

Vsi se strinjajo, da so spremembe potrebne. Manjka le volja. Svet bi lahko spremenili malone čez noč, če bi se zares odločili. Če bi na Danskem uvedli električne avtomobile, bi bojda petsto velikih vetrnic zadostovalo za oskrbo vseh vozil s potrebno energijo. Skoraj je težko verjeti, a tako pravijo … Na »črpalki« bi vsakič zamenjali standardizirano baterijo, s tem bi odpadel problem dolgotrajnega postanka avtomobila za polnjenje. V ZDA bi za tri in pol trilijonov dolarjev lahko postavili sončne elektrarne (zlasti take, ki z zrcali zbirajo sončno toploto, ne le fotovoltaičnih), ki bi pokrile vse njihove potrebe po elektriki; to je znesek, ki ga Američani porabijo za elektriko v dveh letih in pol.

Da je mogoče, lepo ilustrira primer iz Druge svetovne vojne: Američani so potrebovali vojaška letala, toda niso imeli ustrezne industrije. Ford ni hotel pomagati, ker je dovolj služil z avtomobili, pa tudi sicer je bil nasprotnik vojne. Toda zaradi nuje je vlada uvedla zakon, s katerim je prepovedala proizvodnjo civilnih vozil! V sedmih tednih so pristojni ad hoc izobrazili inženirje in do konca leta jim je uspelo narediti desetkrat toliko letal, kot so nameravali.

Čeprav je naše splošno mnenje o kakovosti gospodarstva na Kubi vse prej kot pozitivno, je Kuba  edina država na svetu z dovolj urejeno družbeno ureditvijo in hkrati dovolj nizkim okoljskim odtisom, da je socialno varna in z ekološko vzdržno politiko.

V kubanskem kmetijstvu je vse trajnostno; po zakonskih predpisih mora vsak kmet saditi vsaj deset poljščin. Nihče ne kupuje semen, ampak si jih izmenjujejo, vse je bio in eko. Živali so pomembne, ker gnojijo zemljo, uničujejo škodljivce … niso pa breme, ker se hranijo izključno z odpadki z vrta. Problem je genska pestrost, saj ima vsak kmet le nekaj živali. Ampak ta problem je možno reševati s »turizmom« na širšem področju…

Naša stiska je pogojena predvsem s tem, da naših razmišljanj ne znamo izviti iz ustaljenih tehnoloških okvirov. Pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi odkrili povsem nov, ta hip nepredstavljiv vir energije, ki ne bi potreboval elektrike in nafte. Vse, kar imamo zdaj v hiši, bi nam bilo v napoto in bi končalo na odpadu, postalo bi ovira. Kako doživljate odslužen avto, pralni stroj, peč, bojler? Kako zapleteno se ga je znebiti? Zakaj mislimo, da novega vira energije nikoli ne bo? Je to, kar imamo zdaj, res največ, kar zmoremo? So tu meje naše inteligence?

Stiska navadno mobilizira presežke inteligence, zato krizo potrebujemo, da bi se nehali vrteti v krogu in bi začeli današnje probleme reševati z jutrišnjimi rešitvami. Se veselite krize? Nedvomno bo prinesla napredek! Zametek novih odkritij bo in izhod iz slepe ulice, v kateri smo zdaj. Gospodarska kriza, ki je za nami, je bila šala. Zasilno krpanje v obliki izdatne podpore gospodarstvu ne bo zdržalo dolgo. Vprašanje let je, kdaj bodo šivi popokali in bo spet nekje eksplodiralo, tokrat še udarneje.

Povzeto po članku Nare Petroviča S solzami iz Koebenhavna