Obstajajo neizpodbitni dokazi, da človeštvo ne more več po sedanji poti. Očitno je povsem izgubilo jasna merila in razumne cilje. Danes je jasno, da naravoslovnem, humanistične, tehnične, družboslovne in ekonomske znanosti niso zmožne rešiti glavnih problemov, ki se zgrinjajo nad nami. Evropska zveza bi lahko bila avantgarda, ki bi pereča vprašanja naposled uvrstila na svoj dnevni red.

Človek ima danes v rokah silno znanje in mogočna orodja, s katerimi spreminja življenje na našem planetu. Vendar njegova duševna, duhovna in socialna zrelost, ki opredeljujejo njegov odnos do življenja in narave, daleč zaostajajo za razvojem znanosti in tehnike. Sodobni industrializem je najgloblji razlog za krivenčenje ter duhovno, socialno in kulturno obubožanje ljudi.

Še nikoli v zgodovini se ni pričakovalo toliko od organiziranega izobraževanja kot danes. To skriva v sebi številne pasti, saj sedanje izobraževanje ni vrednostno nevtralno. Zaradi vse hitrejšega zastarevanja znanja je pomen izobraževanja vse večji, cena znanju, ki se spreminja v »intelektualni kapital«, pa zelo hitro pada. Znanje se spreminja v blago v šolah, tu pa se je, tako kot povsod drugje, težko izogniti kapitalskemu interesu in drugim interesom, ki so v navzkrižju z resničnim smislom izobraževanja. Tako imajo danes izobraževalni sistemi svojevrsten monopol: ne predpisujejo samo, kaj je izobraževanje, kdo sme izobraževati, kaj je pravo znanje in kako se izobražuje, ampak hkrati postavljajo merila družbene koristnosti in vrednosti porabnikov znanja, dobljenega v šoli, ter opravičujejo njihove domnevne pravice do posebnih delovnih mest, pripadnost določenim družbenim plastem in pravico do uživanja družbenih privilegijev.

Šola danes ne uči za življenje, kot pogosto slišimo, ampak za življenje v čisto določeni družbi. Zato se pasivnost, odtujenost, osamljenost, čustveno obubožanje in pešanje moralnih vrednot na eni strani in nezdrava tekmovalnost, sebičnost in individualizem na drugi v družbi širijo kot epidemija. Namesto da bi šola pomagala k odraščanju tako, da bi se slušatelj sam izoblikoval, je ona tista, ki ga izoblikuje z indoktrinacijo, ki je uveljavljeno vcepljanje enega samega družbeno priznanega modela mišljenja in vrednotenja. Izobraževanje, ki loči znanje od vesti ali celo omalovažuje in zavrača vrednostno vzgojo mladega rodu, tega ne pripravlja na jutrišnji svet in ga ne opremlja, da bi bil kos nalogam, ki ga čakajo. Učenci v šoli izgubljajo zdravo radovednost, očaranost, željo po učenju, samostojnost, kritičnost mišljenja, zmožnost razsojanja, iniciativnost, zaupanje v lastna spoznanja in svoja čutila, smisel za stvarnost in vse to postopoma nadomestijo z učenjem za ocene, učenjem na pamet, ponavljanjem podatkov iz druge roke…

Namesto, da bi se naučili kritično misliti, le čedalje hitreje in hitreje ustvarjamo nove informacije. Počasi se utapljamo v podatkih, ne da bi bili za to kanček modrejši. Niti specialist na še tako majhnem področju ne more prebrati več kot 5% svoje strokovne literature.

Izobraževanje mora biti več kot spreminjanje učencev v silose iz celote iztrganega, neživljenjskega znanja. Namen prave šole je posredovanje in razvoj misli in vrednot, ki nam povedo, kaj naj počnemo s svojim življenjem. Nespametno je dati ljudem veliko moč, nič pa ne storiti za to, da bi imeli pravo predstavo o tem, za kaj naj jo uporabijo.

Znanost in tehnika sta po splošnem prepričanju rešitelja človeštva, ki lahko sodobnemu človeku postrežeta z vsemi odgovori in zagotovita ustrezne civilizacijske rešitve za srečno prihodnost. Toda praksa kaže, da je to velika zmota. Napačna so že izhodišča: znanost ne raziskuje, ali vsaj ne enako skrbno, vseh vidikov življenja. Razum je postal edino orodje za odkrivanje resnice. Če je vse utemeljeno na razumskem spoznanju, le zakaj je potem danes v svetu toliko nerazumnega?

Tretja značilnost današnje znanosti je popolna zapisanost racionalizmu, prepričanju, da ima svet logičen in izračunljiv ustroj, ter empirizmu, po katerem je opazovanje glavni vir spoznanja. Interes je zmagal nad modrostjo in odgovornostjo. Razlog je preprost: znanost je čedalje bolj odvisna od povpraševanja po njej. Trditev, da znanost in tehnika ne potrebujeta nobenega moralnega opravičila, dokler odkrivata in delujeta na najboljši znani način, je nevarno slepilo. Hirošima in Nagasaki sta streznila marsikoga v znanosti in zunaj nje. A. Schweitzer je dejal: »Razširitev etike je bistveni pogoj in del kulturnega in moralnega preporoda zahodne civilizacije«.

Že sam izbor predmeta raziskovanja je silno enostranski. Isto velja za rezultate raziskav in predlagane rešitve. Tako na koncu posebne interesne skupine, na primer lastniki kapitala in politiki, izbirajo, kaj naj bo resnica; o nevtralnosti znanosti torej ne more biti govora. Izdatki za raziskovanje in razvoj v vodilnih industrijskih deželah že danes rastejo hitreje kot njihov družbeni bruto proizvod. Posledice: v prihodnje se bo v še večji meri namenjalo denar samo za zelo obetavna področja: tista, ki bodo prinesla naročnikom največ političnega vpliva in gospodarskih koristi.

Človeštvo je ogroženo zato, ker z nakopičenim znanjem med seboj in naravo koplje vse globlji prepad, po drugi strani pa manjka pravega znanja, ki bi omogočalo zgraditi trdno sožitje z naravo, od katere smo življenjsko odvisni. Tisto, kar najdejo današnji raziskovalci, je na silo razstavljena, onečaščena, iznakažena narava. Uveljavljamo redukcionizem: enostransko, ozko obravnavanje pojavov z metodami in zakonitostmi ene vede in s tem osamitev predmeta proučevanja od celote. Tako vemo čedalje več o čedalje manj. Naraščanje takšnega znanja pa ne pomaga rešiti niti ene od ključnih zagat današnjega časa, niti ne odgovori na nobeno od temeljnih vprašanj človekovega bivanja.

Čedalje večji del znanosti je zaposlen z odkrivanjem posledic svojega lastnega dela, torej z drugim, civilizacijsko ustvarjenim svetom. Priča smo paradoksu: več ko je težav, glasneje zatrjuje priznana znanost, da je samo ona zmožna in pristojna te probleme rešiti, in več je tudi tistih, ki mislijo, da nam brez sedanje zvrsti znanosti ni rešitve.

Alternativa današnji znanosti je znanost, ki je sposobna zagotoviti tesno sožitje človeka z naravo. Odpraviti je treba mit o prevladi človeka nad naravo. V znanost je treba pritegniti tudi »alternativne znanstvenike«, ki imajo ustreznejšo sliko o pravih poteh razvoja.

Prihodnji dve, tri generacije stojijo pred izzivi, s kakršnimi človeštvo še nikoli ni imelo opraviti in zato z njimi še nikoli ni razčistilo. V tako kratkem času morajo spremeniti nič manj kot svoje življenjske navade, porabniške zahteve, način gospodarjenja in proizvodnjo dobrin, rabo surovin, odnos do narave in soljudi. Tej nalogi bodo kos samo z napredkom svojega znanja o sonaravnem bivanju in napredkom svojih moralnih meril in etičnih norm, po katerih se bodo ravnali.

Prirejeno po knjigi Huberta Požarnika: Prihodnost napredka

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih