Globalizacija in deregulacija sta najnovejši poskus industrijskih držav, posebno njihovih gospodarskih in finančnih trustov ter kartelov, da bi ohranili stalno gospodarsko rast. Preprosto rečeno: veleindustrijske in velefinančne družbe skušajo, da bi bile večje, največje, spremeniti ves svet v svoje gospodarsko območje in trg (globalizacija) in se rešiti vsakega državnega nadzora (deregulacija). Kar je bilo nekoč dobro za kralje in diktatorje, je danes dobro za gospodarstvo: imeti čim večje ozemlje.

Število nadnacionalnih podjetij čedalje hitreje raste. Samo število tistih, ki so doma v 14 največjih industrijskih državah, se je od leta 1970 do 1990 povečalo s 7000 na 24.000, leta 1993 jih je bilo že več kot 38.000. Polovica teh podjetij izvira iz ZDA, Anglije, Francije, Nemčije in Japonske. Danes je skupaj na svetu vsega več kot 40.000 koncernov, ki so s svojimi 250.000 satelitskimi podjetji leta 1993 ustvarili promet v vrednosti 5 bilijonov 500 milijard USD. Nadnacionalna podjetja so tudi največji udeleženci in spodbujevalci svetovne trgovine. Trenutno že več kot tretjina svetovne trgovine poteka znotraj podjetij matičnih koncernov. Še bolj da misliti dejstvo, da prenašajo v dežele v razvoju v večini primerov samo tehnološko manj zahtevne in »umazane« delovne procese ter skušajo čim več vložiti v rudnike in surovinsko proizvodnjo.

Proces globalizacije, ki je dobil zagon z odstranitvijo železne zavese in moderno komunikacijsko tehnologijo, se je pričel že v 15. stoletju z nastajanjem kolonij. Posledice so znane, le da sedaj ne bodo omejene le na kolonialne države, ampak bodo z globalizacijo kapitalističnega gospodarstva in tehnologije globalizirani brezposelnost, socialni problemi, zapravljanje surovin, onesnaževanje okolja in druge njene senčne plati. Po mnenju nemškega izvedenca za okolje H. Bossela smo po njeni krivdi že danes priča številnim skrb zbujajočim stvarem:

1. Svetovni trg zahteva svetovna pravila. O njih odločajo nadnacionalne družbe, saj se navsezadnje prav one bojujejo za svoj kos pogače. Zato se niso pripravljene ozirati na interese posameznih regij, katerih trge nadzorujejo in katerih surovine si prilaščajo.

2. Največji globalni režiserji ne puščajo regijam nobene izbire, odreči se morajo skrbi za lasten kulturni, socialni in ekološki napredek, ker pomeni vsak izdatek zanj le »odvečni« strošek oziroma ga mednarodni gospodarski in finančni krogi ožigosajo kot odstopanje od tržnih zakonitosti in nedopustno oviranje svobodne trgovine.

3. Blagovne tokove določajo zgolj in samo primerjalne tržne prednosti, in ne dejanske potrebe ljudi. Primer: soja iz zahodnoafriških pokrajin gre kljub silnim domačim potrebam po hrani za krmo evropskih svinj in krav.

4. Regionalni trgi se ne morejo več braniti pred izdelki, ki prihajajo iz drugih regij.

5. Proizvodi postajajo povsod po svetu enolični, poenoteni. Na trgu se pojavlja zlasti tisto blago, ki si ga lahko privoščijo tisti, ki imajo denar.

6. Svetovni trg sili regije z različnimi naravnimi danostmi in posebnostmi k brezobzirni gospodarski tekmi. V njej zmagujejo tiste, ki so bodisi v dobrem položaju, da lahko proizvajajo v surovinsko in ekološko ugodnih razmerah, ali tiste, ki v boju za preživetje nimajo druge možnosti kot žrtvovati svoje surovine, okolje in blagor ljudi. Slednjih je neprimerno več.

7. Globalna gospodarska tekma znižuje ceno blaga in storitev. To naj bi bil, kot slišimo, velik uspeh globalizacije, v resnici pa imajo od tega korist predvsem porabniki v bogatih industrijskih deželah.

8. Posledica globalizacije je veliko naraščanje prometa. Zato njeni glavni udeleženci skrbijo za nizko ceno pogonskih goriv in za to, da v stroških transporta oz. goriva ni upoštevana škoda za okolje.

9. Z globalizacijo nastaja enotna, »brezoblična« svetovna kultura. Po njeni zaslugi izginja kulturna pestrost sveta ter propadajo tradicionalne oblike življenja in vrednote.

10. Da bi domača podjetja lahko sodelovala in se ohranila v svetovni tekmi, se morajo države odreči lastnemu znanju in izkušnjam.

11. Mednarodna trgovina je v rokah majhnega števila nadnacionalnih družb, katerih edino vodilo je dobiček. Zaradi tega so nacionalni in regionalni interesi zapostavljeni. Blaginja držav in njenih državljanov je čedalje bolj odvisna od skupin, ki gospodarijo na globalnem trgu.

12. Vpliv in moč nadnacionalnih političnih in ekonomskih centrov nenehno rasteta. Zato so vlade posameznih držav tako zlorabljene in manipulirane, da so izgubile velik del svojih pristojnosti in moči odločanja.

13. Regionalna podjetja, ki dobavljajo blago za svetovni trg, so čedalje bolj odvisna od svetovnih metropol kapitala.

14. Socialne razmere in stanje okolja posamezne regije so čedalje bolj odvisni od razmer v drugih, oddaljenih regijah in od pripravljenosti teh narediti kaj na področju varstva okolja in za izboljšanje razmer v svetu.

15. Ker se materialne dobrine proizvajajo po novem tam, kjer so najboljše gospodarske razmere, propada domači način gospodarjenja in storitvenih dejavnosti, ki je tisočletja zadoščal za potrebe domačega prebivalstva.

16. Ker sedaj bogati in revni tekmujejo za iste surovine in izdelke, se prepad med bogatimi in revnimi deli sveta povečuje. Medtem ko si bogati na svetovnem trgu po mili volji kupijo, kar se jim zahoče, manjka revnim za vsakdanji kos kruha.

17. Posledica globalizacije oz. globalnega profitnega interesa je, da o proizvodnji, vrsti blaga in storitvah odloča število kupcev. Če ni plačila sposobnih kupcev, tudi ni določene proizvodnje ter storitev in blaga, pa naj ostaja še toliko nezadovoljenih osebnih ali družbenih potreb.

18. Kjer je proizvodnja del svetovnega trga, se zaradi konkurence kažejo nepretrgane zahteve po znižanju cen. Podjetja skušajo zmanjšati ceno s tehnično racionalizacijo dela, kar znižuje vrednost človekovega dela in povečuje brezposelnost.

19. Ker je čedalje več konkurence, so vlade prisiljene ohraniti industrijo in delovna mesta ter zmanjšati stroške domače proizvodnje z zniževanjem davkov. Ker je zato priliv v njihove blagajne čedalje manjši, se države postopoma umikajo in odrekajo svojim nalogam. Posledici sta med drugim odprava socialne države in manjša skrb za varstvo okolja.

20. Velika podjetja postopoma monopolizirajo celotno proizvodnjo in celotno trg, tako da propadajo majhni proizvajalci in trgovci, ki običajno bolje zadovoljujejo potrebe domačega prebivalstva.

21. Globalni monopolni sistem kaže vse znake centralističnega planiranja.

22. Večino industrijskih vej pomembnih za zdravje in blaginjo ljudi, na primer prehransko industrijo, ne nadzorujejo države, ampak so v rokah anonimnih špekulantov, ki mislijo le nase.

23. Ker o delovnih mestih odloča le gospodarski uspeh, je množica v nerazvitih deželah prisiljena, če želi dobiti delo, poceni prodajati moč svojih mišic in znanje.

24. Zaradi čedalje večje brezposelnosti in revščine v velikih delih sveta naraščajo poskusi priseljevanj v bogatejše države.

25. Med tistimi, ki imajo delo in brezposelnimi nastajajo čedalje večje razlike. Ena od posledic je izginjanje solidarnosti.

26. Države, zadolžene do vratu in v želji, da bi od kod dobile denar, preganjajo in kriminalizirajo vse, ki se skušajo obdržati nad vodo s samoorganizirano sivo ekonomijo.

27. Če želijo države pridobiti tuje vlagatelje, so jim prisiljene dati tako rekoč zastonj zemljišča, zgraditi zanje celotno infrastrukturo, izobraževati delavce, poskrbeti za vso nastalo škodo in zmanjšati davke.

28. Ustvarjenega dobička ne vlagajo vedno nazaj v državo, kjer je nastal, ampak ga prelijejo tja, kjer prinaša še večji dobiček.

29. Ker država izgublja nadzor nad dogajanjem, se bohotijo mafijske in kriminalne združbe, ki bogatijo v »globalni igralnici«.

30. V državah raste nezadovoljstvo, korupcija, kriminal in kršenje zakonov. V čedalje več državah se zaradi izgube identitete krepita nacionalizem ter politični in verski fundamentalizem, zaradi česar rastejo napetosti med državami in regijami.

Citirano iz knjige Huberta Požarnika: Prihodnost napredka, 1999.