Ko so se pričeli drug za drugim rušiti socialistični režimi, je bilo videti, da je kapitalistični ustroj držav najustreznejša družbena forma, množenje kapitala pa najpomembnejša stvar v življenju posameznika. Ker gre za nove danosti, svet preprosto še ni seznanjen z nevarnostmi, ki jih v procesu globalizacije prinaša svetu nebrzdan kapital. V njegovem znamenju se prepad med bogatim in revnim svetom vse hitreje poglablja, zaradi brezbrižnosti do okoljskih, socialnih, kulturnih in drugih problemov, ki jih poraja s togim sledenjem zgolj funkcionalnih ciljev, pa družba ubira pot vse večje dehumanizacije in duhovnega siromašenja. Kapital je skozi proces globalizacije našel način za še učinkovitejše izkoriščanje največjega, svetovnega trga, ta pa se niti ne zaveda resnosti položaja in groženj, ki visijo nad njim. Če osveščeni svet ne bo našel primernih uzd za obrzdanje globalizacijskih procesov, in če ne bo poskrbel za zaščito humanosti, etičnih in kulturnih identitet, bo civilizacija utrpela škodo, ki je ne bo mogoče popraviti.

V procesih, ki jih prinaša globalizacija neoliberalnega kapitalizma, sodobni evropski humanisti vidijo grožnjo samobitnosti narodov, jezikov in kultur. Bolj kot kje drugje po svetu velja, da so evropski narodi predvsem kulturni pojav in šele posledično politični. Zavest narodni pripadnosti pomeni pripadati skupnosti svojega jezika in njegove kulture ter ozemlju, kjer se ta jezik govori. Zavest o nacionalni pripadnosti je kljub naporom za oblikovanje skupne evropske identitete mnogo močnejša kakor občutek za Evropo. Z izničenjem te zavesti bi padla tudi evropska ideja, ki gradi na preseganju mračne zgodovine mednacionalnih vojn, imperializmov in genocidov, ki so zaznamovale minulo stojetje na stari celini.

Vladavina globalnega trga in kapitala, ki terja svoboden prostor za svojo nebrzdano rast, terja poenotenje civilizacijskih modelov pa tudi kultur in v praksi vsiljuje jezikovni unitarizem. Te zahteve postavlja v imenu funkcionalističnih vrednot, kot so učinkovitost, uspešnost in prilagodljivost, obenem pa tepta humane vrednote sedanjega evropejstva, kot so socialna varnost, družbena pravičnost, celovitost narodne domačije in njene kulture, samobitnost in raznolikost jezikovnih in kulturnih prostorov. Nacionalna država z njenimi strukturami in socialnimi sistemi postaja ovira globalizacijskim procesom in njena suverenost izginja pred našimi očmi, prav tako pa narodna kultura, ohranjanje narodnega jezika ter etničnega prostora.

Današnji položaj naroda, jezika in njegove kulture postaja bistveno drugačen, kakor je bil v času vzpona in moči nacionalne države.V času kapitalistične ali socialistične nacionalne države je bil nacionalni kapital tudi v službi nacionalnih interesov, ne le nacionalnih elit. Jezik in njegova kultura sta visoko kotirala na lestvici nacionalnih interesov. Nacionalna država je izhajala iz svoje narodne istovetnosti in jo je zato tudi ohranjala kot svoj temelj. Globalizacija ne ukinja le nacionalne države, briše tudi pojem nacionalnega gospodarstva, nacionalnega kapitala in nacionalnega interesa. Država postaja vse bolj servis za uveljavljanje globalnih interesov. To otipljivo izkušamo pri konstituiranju naše slovenske države. Svoje nacionalne institucije gradimo kot podružnice evropskih naddržavnih struktur. Svojo vojsko gradimo kot kontingent mednarodnega vojaškega korpusa. O narodnem gospodarstvu ne govorimo več, ker smo tu globalizacijo že dodobra izvedli. Celo svoje šolstvo, znanost in kulturo snujemo kot integralni del evropskega šolstva, znanosti in kulture, čeprav ni prav nič jasno, kaj je to; ali gre za angleško, nemško ali francosko različico t. i. evropejstva.

Narod in njegove kategorije postajajo tudi v Sloveniji vse bolj prepuščene same sebi, in niso več primarna skrb države. Nastajajoča evropska država in njene enote, ki bodo po imenu še nacionalne, ne bodo več predstavljale varnega naročja za narodno skupnost, njen jezik, kulturo in etnični prostor. S tem narod in njegova kultura, izrazito jezik – postaja nekaj fakultativnega, zadeva osebne izbire posameznika. Zadeva plebiscitarne odločitve, kakor je ugotavljal že Ernest Renan. Tako narod ni ogrožen le od zunaj, od globalizacijskih trendov, pač pa še bolj od znotraj, v samem sebi in sicer zaradi usihanja narodne zavesti in volje po ohranjanju lastne jezikovne in kulturne istovetnosti. Vprašanje narodne samobitnosti ni več zgolj politično; postaja intimna dilema evropskih ljudi. Predvsem mlajših generacij.

Jezik, kultura in etnični prostor ostajajo tako rekoč edini temelj bodoče narodne identitete. Slovenska narodna samobitnost se bo vzdrževala predvsem z ohranjanjem slovenskega jezika, njegove kulture in prostora njegove uporabe, se pravi etničnega prostora. Zaton nacionalne države bodo preživele t.i. etnične kategorije naroda. Te kategorije so resda trdožive, kar izpričuje fenomen slovenstva, ki se ohranil skozi obdobje lastne nedržavnosti, ki je trajalo nad tisoč let. Vendar se je ohranjal v razmerah zaprte družbe. In celo znotraj zaprte družbe, ki jo je predstavljalo večinsko podeželje, je bilo slovenstvo, prepuščeno samo sebi, pod nenehnim pritiskom izničevanja. Zato je mogoče slovensko zgodovinsko usodo razumeti tudi kot brezupen boj za obstanek samobitnosti ljudstva, ki se je nezadržno krčilo proti svojemu ljubljanskemu središču in se še krči. Z globalizacijo stopamo v odprto družbo, kjer bodo pogoji za ohranjanje narodne samobitnosti bistveno težji.

Ta novi položaj prizadeva vse narode, vključno z nekdanjimi nosilci kulturnega imperializma. Identiteta naroda kot etnično kulturne in jezikovne samosvojosti postaja ogrožena. To dejstvo že sproža kritično zavest, da zgolj funkcionalistične vrednote ne morejo zadovoljiti sodobnega človeka, pač pa je nujno, da se okrepijo humane vrednote, h katerim prištevamo tudi pripadnost svojim kulturnim in etničnim koreninam. Le tako bo zmogel človek globalne udružbenosti osmisliti svoje bivanje in mu dati presežno vrednost. Sodobni sociologi govore v zvezi s tem, da mora človek globalne civilizacije razviti ustvarjalno ravnovesje med partikularnim in univerzalnim, med zavestjo o svetovnem državljanstvu in privrženostjo lastni domačiji. Tudi ta dejstva nalagajo Evropejcem, da si zgradimo bodoči skupni evropski dom kot domovino vseh evropskih narodov, kjer bodo vsi jeziki in vse kulture enakovredni duhovni prostori intimnega in javnega človekovega bivanja.

Povzeto po članku Petra Kovačiča Peršina: Samobitnost naroda v globalni družbi, objavljenega v Sobotni prilogi Dela 21. 9.02