Zdravljenje z naravo


V predhodnih poglavjih smo pridobili nov pogled na razumevanje bolezni. Edini resnični zdravitelj je narava sama. Kako takšen pogled udejaniti? S sistemom naravnega zdravljenja, ki ga bomo popisali v nadaljevanju. Za konec se bomo ustavili še pri smrti in sanjah, saj se bolezen marsikdaj konča s smrtjo. Kdor ne pozna smrti, ta ne more dobro poznati niti življenja.

Najbolj logična ugotovitev, ki ne dopušča nikakršnega dvoma, je, da človeka najbolje ozdravi tisti, ki ga je tudi ustvaril. Poslednja ugotovitev je, da je edini resnični zdravitelj narava, ki je v človekovo domorodectelo vgradila vse potrebne mehanizme za povrnitev izgubljenega naravnega ravnovesja. Problem nastane tedaj, ko tem mehanizmom ne zaupamo več in jih tako blokiramo. A to žal počnemo zelo pogosto.

Naše telo je silno inteligenten sistem, ki neprestano skrbi, da se napake, zaradi katerih pride do rušenja harmonije z vesoljem, samodejno odpravljajo. Telo se vedno pozdravi samo, če mu le zagotovimo ustrezne pogoje za to, in to tem hitreje, čim manj ga pri tem oviramo. Ker pa je tradicija v sodobnem človeku ubila zaupanje v njegovo zdravje in moč samozdravljenja, svoje zaupanje namenjamo medicini, kot menimo - edinemu rešitelju zdravstvenih težav. S tem pa si naredimo krepko medvedjo uslugo: odvzeli smo energijo edinemu sistemu, ki nas lahko pozdravi.

Ob pojavu bolečine se navadno takoj zatečemo k zdravniku, ki nas nemudoma porine v kolesje medicinskega stroja. Toda v tem procesu se pogosto uporabijo postopki, ki so marsikdaj v očitnem nasprotju z logiko zdravljenja (krepitve življenja): izpostavljeni smo metodam, ki ubijajo življenje v nas: antibiotikom, kemoterapijam, obsevanju...

 


 

Poglavitni vzrok je strah

Kot smo že omenili, medicina v splošnem ne pozna bistva življenja, prav tako pa ne vzrokov bolezni, duhovnega značaja in eteričnega ozadja človeka. Zato je po svoje zanimivo, da ji namenjamo tolikšno zaupanje. Za primerjavo: ko se zatekamo k zdravniku, je podobno, kot bi se pri okvari avtomobila zatekli k avto električarju; tudi ta pozna le eno plat avtomobilske problematike.

Pa ostanimo še nekoliko pri izbranem primeru iz avtomobilizma. Človek je iznašel bencinski motor (silno okoren in potraten izum) in ga razglasil za enega od velikih dosežkov tehnologije. V primeru nedelovanja avtomobila (najpogosteje motorja) se zatečemo k mehaniku pooblaščenega servisa proizvajalca vozila (ki avtomobil seveda pozna do podrobnosti). Ta težavo opredeli kot enega od treh možnih tipskih problemov: kot težavo z dovodom goriva, težavo z vžigom goriva (avtoelektrika) ali težavo s sistemom mazanja in prenosa moči. Zdaj pa poglejmo, kako je s tem pri mnogo bolj zapletenem in dovršenem izumu - človeku. Človek je med drugim opremljen z vsemi potrebnimi sistemi, da se popravi sam. Pri človeku se vsi problemi zdravja prevedejo na en sam vzrok - ravnovesje ljubezen : strah je bilo porušeno v prid slednjemu.

Kadar človek ne deluje v skladu z ljubeznijo, takrat deluje iz strahu. Ljubezen in strah sta nasprotji, nasprotna pola v zbirki polarnosti. Ravnanje v skladu z ljubeznijo človeka približuje svojemu izvoru in navda z radostjo in blaženostjo, s strahom pogojena dejanja pa ga oddaljujejo od izvora in povzročajo posledice, ki niso prijetne. Ta zakon je eden temeljnih, ki zagotavljajo evolucijo in duhovni napredek stvarstva.

Važno je razumeti, kar smo pravkar povedali: mehanizem bolezni ima nalogo človeku posredovati sporočilo, da je treba ravnanje in delovanje, ki temelji na strahu, prekiniti. Strah pa se lahko izraža v zelo različnih oblikah, tudi kot pohlep, ljubosumje, nezaupanje, nesamozavest, stres, jeza... V ozadju pohlepa je strah, da nečesa ne bo dovolj, v ozadju jeze pa strah, da bo drugačen scenarij pripeljal do neprijetnih posledic. Razmislite o tem in ugotovili boste, da strah vedno povzroči neljube posledice, ki se običajno poplačajo z zdravjem. Ko želimo ozdraveti, si pogosto rečemo, da se moramo prenehati sekirati... - to pa pomeni, da moramo zavzeti sprejemljiv, ljubeč odnos.

Takoj, ko s strahom obremenjeni odnos, ki je povzročitelj bolezenskih težav, popravimo, naravi posredujemo sporočilo, da smo »lekcijo dojeli« in ta nima več razloga, da bi nas izpostavljala »učenju«. S tem preprečimo nastajanje dodatnih alarmnih impulzov (bolečine), bolezen, ki je dejansko znak zdravljenja, pa v procesu čiščenja tkiva regenerira in obnovi staro kondicijo.

 


 

Naraven pogled na bolezen

Bolezen ni zlobna zver, ki ima cilj uničiti določen organ. To nam je zdaj že bolj domače, a nasprotna predstava, ki je žal močno zakoreninjena v naši zavesti, je še zelo močna. Zato si moramo večkrat ponoviti: Bolezen je pozitiven in nadvse dobrodošel proces v telesu, ki vodi v povrnitev porušene harmonije človeka z naravo. Njena vloga je dvojna: omogočiti prekinitev in popravo neustreznega ravnanja in odpravo motnje v fizičnem telesu. Zato nas priklene na posteljo in nam v mirovanju omogoči, da razmislimo o njenem dejanskem ozadju, obenem pa zdravilni procesi v telesu odpravljajo nastalo škodo. Takoj ko dojamemo, kaj nas je pripeljalo v bolezen, prekinemo s krepitvijo vzrokov zanjo; alarm ni več potreben, bolezenski proces preide v fazo intenzivnega zdravljenja in ozdravitev je hitra.

Bolezni bi se morali razveseliti, saj je znak procesa, ki vodi na višjo stopnjo (duhovne) uglašenosti z naravo. Pomaga nam pravočasno prepoznati moteč pojav, ki bi nam v nasprotnem ostal skrit, nadaljevanje po stari poti pa bi lahko imelo uničujoče posledice.

S tem novim pogledom na bolezen in zavestjo, ki je mnogo bolj usklajena s celovito predstavo o dogajanju, pridobimo marsikaj:

  • bolezni se ne ustrašimo in ne ustvarimo odpora do nje;
  • zavemo se, da je treba odkriti vzrok bolezni, ki je psihične narave; odkritje vzroka je bistvene važnosti pri zdravljenju;
  • ne zmanjšujemo svojega zaupanja v zdravilne sposobnosti lasnega telesa (ki jih tradicionalno namenjamo zdravniku) in tako proces zdravljenja podpremo;
  • uporabimo v krepitev življenja usmerjene naravne metode, ki pomagajo pospešiti zdravljenje: zeliščne pripravke, primerno zdravo prehrano, sprostitev, refleksno masažo, kristaloterapijo, zdravljenje z zvokom in barvami, homeopatijo, akupresuro...

Ko spoznamo, da bolezen ni dogodek, ločen od vsega ostalega dogajanja v naši zavesti, in dojamemo globljo povezavo z našo psiho, nam je jasno tudi, da se s tem, ko bolezensko lekcijo dojamemo, bolezen umakne. To pa pomeni naslednje: če smo pripravljeni v bolezni prepoznati lekcijo in se njej primerno ravnati, se mora tudi najhujša bolezen umakniti. Nikakršnega razloga namreč več ni za njeno vztrajanje. Trditev - neozdravljivih bolezni ni, so le neozdravljivi ljudje - ob tem spoznanju dobi ustrezno utemeljitev.

 


 

Sistem naravnega zdravljenja

Zgornje opisano razumevanje bolezni je sestavina koncepta, imenovanega »sistem naravnega zdravljenja«, ki ga že slaba tri desetletja po svetu širi Italijan Michelangelo Chiecchi (slika desno). Njegov uvid v bolezensko dogajanje in predlagani koncept zdravljenja je za marsikoga nenavaden, a v praksi ničkolikokrat preverjen. Ima se s čim pohvaliti, saj je v dobrih dveh desetletjih po vsem svetu pridobil obilo somišljenikov, ki se združujejo v Chine-klube v številnih državah. Sam je najboljši zgled, da naravno zdravljenje deluje, saj bi moral po napovedih zdravnikov pri 21 letih umreti za rakom na jetrih, pa se je pozdravil zgolj z ustrezno prehrano (veganskega tipa). Po vrnitvi k "običajni" hrani se mu je bolezen ponovila. To ge je navdihnilo, da je odtlej svoje življenje usmeril v raziskavo naravnega življenja, spoznavanje bolezenskega ozadja, odkrivanje metod, ki zagotavljajo naravno zdravljenje in vzdrževanje zdravja telesa in duha. Vse napotke in metode, ki jih priporoča, je preizkusil na lastni koži.

michelangelo chiecchi.jpgEno od njegovih najpomembnejših sporočil je, da je sedanjo splošno privzeto stališče, ki pravi, da je narava nepopolna, potrebno spremeniti. Stališče o nepopolni naravi se je izoblikovalo zato, ker v naravi lahko najdemo bolečino, smrt, bolezen. Tako smo se oklenili prepričanja, da je Stvarnik naredil napako, ki naj jo popravi človek (zdravnik). Tradicionalna medicinska znanost torej temelji na strahu pred naravo, bolečino, smrtjo, boleznijo. A strah in boj sta odveč, saj gre le za izkaze pozitivnega delovanja naravnih procesov, ki poskušajo popraviti na telesu škodo, ki smo jo povzročili z različnimi neustreznimi odnosi. Čas je, da se zavemo poslanstva bolečine in bolezni in pričnemo procese zdravljenja vzpodbujati; gašenje in preprečevanje zunanjih pokazateljev je povsem neproduktivno in škodljivo početje. Treba je poiskati vzroke - se pravi odnose, ki niso ustrezni. Ob tem pa je nujno potrebno poskrbeti tudi za to, da s hrano v telo ne vnašamo substanc, ki telo slabijo in zastrupljajo.

Logičen prvi korak, s katerim se napotimo v bolj zdravo življenje je - čiščenje črevesja. V črevesju se ob sodobni prehrani z leti nakopiči ogromno lepljivih odpadnih snovi in toksinov, ki jih telo ne more sproti odstranjevati. Te obloge so ne le bomba s počasnim delovanjem (samozastrupljanje), temveč tudi idealno gojišče črevesnih zajedalcev. Čiščenje s kolonikom (kolon-hidroterapija ) učinkovito izloči iz črevesja obloge, ki so nakopičene v številnih žepkih in vijugah. Dokler jih nosimo s seboj, ne moremo računati s stabilnostjo svojega zdravja. Obenem pa je materialno očiščenje pogoj večjih uspehov na področju duhovnega čiščenja. Svojemu avtomobilu privoščimo generalno obnovo in redno menjavo olja, svojemu telesu običajno - nikoli. Ker je črevesje sedež imunskega sistema, čustev in intelekta (!), je čistost tega organa še kako pomembna.

Drug najpomembnejši organ, potreben temeljitega čiščenja in ustreznega odnosa, so jetra, ki jih neusmiljeno zastrupljamo s hrano živalskega izvora, z razhudniki in še čem. Ko tako postopoma preobremenimo telesne sisteme za čiščenje, najprej opešajo jetra kot glavni čistilni organ. Tako ne morejo več opravljati svoje druge življenjsko pomembne funkcije - tvorbe (sinteze) vitaminov, mineralov in proteinov, ki so nujno potrebni za normalno delovanje telesa. Vse bolj zahtevno čistilno vlogo pa morajo postopoma prevzeti še ledvica, koža, pljuča, srce - ki začnejo pod težo obremenitev vse bolj pešati. Zaradi preobremenjenih ledvic ta ne morejo več učinkovito izločati vode, ki se prične nabirati v gležnjih, v pljučih... Vse to so znaki, ki se razločno odrazijo na telesu, a jih pogosto jemljemo kot starostne nevšečnosti, ne da bi se vprašali, posledice česa so.

Bistveni element sistema naravnega zdravljenja je uživanje hrane, ki telesa ne obremeni in ne zastruplja. Gre za opustitev uživanja vse živalske hrane (mesa, mleka in mlečnih izdelkov, jajc), razhudnikov (krompir, paradižnik, paprika, jajčevci, tobak), rafinirane hrane (kristalnega sladkorja, bele moke, nekaterih olj), alkohola, kave. Razhudniki vsebujejo nevarne strupe, ki delujejo počasi in zanesljivo, meso in mesni izdelki pa vsebujejo adrenalin ubitih in mučenih živali (na energijskem nivoju je to predsmrtni strah, ki ga konzumiramo z mesom in se skladišči v naših eteričnih telesih). Tudi mleko ni brez nevarnosti: če pustimo ob strani dejstvo, da je kalcij iz mleka telesu neuporaben, je pomembno vedeti, da kazein iz mleka v črevesju ustvari neprepusten film in oteži vsrkavanje hrane, trpljenje mučenih živali, ki so v masovni prireji spremenjene v molzne stroje, pa se odrazi v slabi energiji mleka.

Sistem naravnega zdravljenja za bolj učinkovito čiščenje telesa in vzpodbuditev zdravilnih procesov priporoča refleksno masažo stopal in druge masaže, kopeli in druge terapije, ki pomagajo k sprostitvi in boljši energijski pretočnosti. Ob zmanjšanju bremena čiščenja telesu ostane na voljo več energije, ki je tako v večji meri na razpolago za napajanje čustev; po čiščenju telesa torej narava človeka vzpodbuja k čiščenju na čustvenem in mentalnem nivoju. Bistvenega pomena je mentalno čiščenje - čiščenje napačnih predstav, arhetipov in prepričanj; dokler ne odvržemo starih prepričanj, ne pridemo daleč, saj se prej ali slej zapletemo v stare strahove in si nakopljemo nove težave.

Medicina tudi porod - ki je v resnici povsem naraven življenjski pojav - obravnava kot bolezen. Ker smo oropani zaupanja v svoje od narave dane sposobnosti zagotovitve lastnega potomstva, se zatekamo po pomoč k zdravnikom, ki naj zagotovijo ustrezen zdrav potek poroda. Ne zavedamo se, da je prav strah tisti, ki povzroči praktično vse zaplete in težave, s katerimi se porodnice srečujejo. Če ženska zna opraviti s temi strahovi, ki so sestavina krščanske tradicije (Eva naj bi po izgonu iz raja v mukah rojevala svoje otroke!), lahko porod postane veličastno doživetje, v katerem se porodna bolečina transformira v orgazem.

Naraven, strahu razbremenjen odnos do narave je torej bistveni element zdravega in srečnega življenja. Z novim razumevanjem naravnih procesov tudi zdravljenje postane čisto drugačno.

Po sistemu naravnega zdravljenja se je, brez vseh kemičnih preparatov in medikamentov, pozdravilo že nič koliko hudih bolnikov, ki so trpeli za rakom in drugimi neozdravljivimi boleznimi. V takšnih primerih gre za proces čiščenja, ki v nekaj tednih iz telesa izloči začudujočo količino gnoja in drugih izcedkov. Rakaste bule, ki so le priročna skladišča za obsežno količino strupov v telesu, se razgradijo in izločijo skozi rane, ki se nato brez sledu zacelijo. Pomembno je, da pacienta ob tem ne popade strah, da "narava ne bo kos nalogi".

Vnos toksičnih zdravil, antibiotikov in drugih uničujočih »zdravilnih« preparatov telesu povzroči škodo, ki se pri tistih, ki se odločijo za sistem naravnega zdravljenja, čez čas (zelo različno, tudi po več letih) v procesu čiščenja samodejno sanira.

Če zdravilnih sposobnosti telesa ne oviramo, se izkažejo kot naravnost osupljive. Nekemu mizarju, ki je izgubil tri prste, so ti ponovno zrasli (!); to pripisujejo dejstvu, da ni uporabil nikakršnih antibiotikov, cepiv proti tetanusu ali drugih medikamentov, ki naraven proces motijo in otežujejo.

Odločiti se za sistem naravnega zdravljenja ne pomeni, da se v primeru bolezni izognemo zdravniku in pasivno čakamo, kaj bo storila narava. Pač pa pomeni, da se zavemo vloge bolezni, pomagamo lastnemu imunskemu sistemu z okrepljenim zaupanjem in naravnimi pristopi, ki ga jačajo in vzpodbudijo, skrbno pazimo na ustrezno prehrano in se izogibamo vsemu, kar bi telo lahko dodatno zastrupljalo ali obremenilo. Predvsem pa - ne podlegamo smrtnemu strahu, ki je eden najhujših uničevalcev življenja. Ker vemo, da se bolezen umakne takoj, ko dojamemo lekcijo, skušamo čim prej najti psihične vzroke, ki so jo povzročili.

 


 

Smrt in sanje

Smrt je fenomen, ki imata neprecenljiv pomen v našem življenju, spoznanje smrti pa je velikanski doprinos h kakovosti življenja. Če bi se skozi duhovno obravnavo človeka prebili, ne da pojasnimo tudi smrt, bi v njej zazijala velika vrzel. Ob razlagi dogajanj na eterični in astralni ravni smo spoznali marsikaj, kar nam omogoča, da ta pojav mnogo bolje razumemo.

Smrt in sanje sta močneje povezana, kot si mislimo. Pravzaprav se le malo razlikujeta. Vsako noč, ko se potopimo v sen, se urimo v umiranju. Zato so sanje imenovali tudi "mala smrt". Sanje in smrt temeljita na istem mehanizmu. V grški mitologiji sta bogova spanja in smrti (Hypnos in Thanatos) - brata dvojčka! Zato sanjam velja posvetiti nekaj več pozornosti.

Sanje so naši predniki jemali komaj kaj manj resno kot dnevno življenje. Le pomislimo, kako usoden pomen so imele kake preroške sanje posamezne zgodovinske osebnosti! Rimski cesar Konstantin je zaradi sanj o križu v bitki zmagal in v Rimu razglasil svobodo veroizpovedi, fizik Bohr pa je v sanjah ugledal strukturo atoma. Nas seveda najbolj zanima, kaj so sanje in kaj se dogaja z nami, ko spimo.

Dve tretjini svojega življenja preživimo z zavestjo na fizični ravni bivanja, kar eno tretjino (ko spimo) pa ne. Takrat, ko spimo ali sanjamo, se svojega telesa ne zavedamo (telo je neaktivno); takrat smo na astralni ravni bivanja, ki jo doživljamo objektivno (vidimo, slišimo, vohamo, tipamo in okušamo). Človek se s fizične ravni potegne navznoter, na subtilne ravni, in tam nadaljuje s svojo dejavnostjo.

Kot smo omenili v tretjem delu, astralno telo s fizičnim povezuje srebrna nit, po kateri se naša zavest abstrahira na astralno raven in po njej zjutraj vrne v fizično življenje. Z manjšim delom ostane zavestna veja povezana s fizičnimi možgani, v katerih se sočasno projicirajo naše različne nočne dejavnosti, ki potekajo predvsem na astralni ravni. "Sanje" so tisti del nočne dejavnosti na astralu, ki se je zjutraj zavemo v fizičnih možganih. Le-ti pa ne zabeležijo vsega in tudi tisto, kar zabeležijo, je večinoma podobno enolončnici, katere sestavine so nerazpoznavne.

Kaj pravzaprav počnemo ponoči na astralu? Marsikaj, odvisno od naše duhovne zrelosti. Če smo polni skrbi, niti ne gremo na astral, temveč lebdimo med etrsko in fizično ravnjo, kar doživljamo kot rahel spanec ne nemirnimi sanjami, povezanimi z dnevnimi dogodki. Lahko se izgubljamo v željah in strasteh, sanjarimo ali pa smo le opazovalec na astralni ravni. Če se ga zjutraj spomnimo, menimo, da smo sami bili glavni protagonist dogajanja v sanjah, kar pa ni nujno. Take sanje nas lahko vznemirijo, da se lotimo njihove analize, a marsikdaj videno z nami nima nobene zveze. V možganih se sinhrono projicirajo relativno neodvisni procesi iz več človekovih ravni. Prave preroške sanje obdarijo le malokoga. V sanjah se nam izjemoma lahko oglasi lastna duša.

Intenzivno sanjsko doživljanje ni merilo duhovnega razvoja; če globoko spimo brez (spominjanja) sanj, še ne pomeni, da smo duhovno zakrneli. Pri tolmačenju pa velja biti previden - ko sklepamo, kaj od sanj se resnično tiče nas samih.

 


 

Dogajanje ob smrti

Smrt nas navdaja s strahom in grozo - a po krivici. Pravilno čustvo bi bilo - mirna radost.

Če gre pri sanjah za odtegnitev zavesti navznoter, kar omogoča srebrna nit, je pri smrti podobno, a z majhno razliko: ko se z zavestjo odtegnemo na astralno raven, se srebrna nit pretrga, kar pomeni, da povratek v telo ni več možen. Skupaj z zavestjo zapusti fizično telo tudi življenjska energija, ki priteka iz duše. Za fizično telo to pomeni dokončni prehod iz začasnega reda (ki je trajal eno inkarnacijo) v kaos. pričneta se njegova razgradnja in razpad. Toda človek - bitje zavesti - ostane še živ!

Takoj po smrti se zavemo sebe z jasnostjo in s čistostjo zaznavanja, ki ju za časa življenja nismo vajeni. Nič čudnega, fizično telo je kaj neudobna ječa. Kako poteka človekovo življenje po fizični smrti pa je zelo odvisno od stopnje duhovnega razvoja. Na astralni ravni, prost vseh fizičnih omejitev, človek nadaljuje življenje v skladu s svojimi dotedanjimi prepričanji, željami in čustvi. Potem pa se postopoma začno odstirati tančice neznanja o notranjih svetovih. Prej ali slej poiščemo svoje drage umrle in srečamo manj drage umrle, zavedamo pa se tudi živih in sobivamo z njimi (oni seveda ne).

Ena prvih bistvenih izkušenj v smrti je izkušnja celotne minule inkarnacije, ki se kot film odvrti pred našimi očmi. V njej je ključ za načrtovanje naslednje inkarnacije. Bivanje na astralu traja različno "dolgo" (spomnimo se - tam ni linearnega časa), odvisno od istenja z občutki, čustvi in željami.

Ker je volja notranjega človeka (duše) usmerjena v odtegnitev iz vseh teles, se čez čas astralno telo v svojih dejavnostih izčrpa in človek je soočen z drugo smrtjo - z astralno smrtjo, kar pa je neproblematično in neboleče. Tej sledi dvig zavestnega stanja na mentalno raven, kar ustreza opisom nebes iz krščanskega izročila. Toda čez čas nas čaka še ena (prav tako neproblematična) smrt - razpad mentalnega telesa, nakar sledi trenutek zlitja z lastno dušo, ki presega vso znano sladkost, saj poteši človekovo najglobljo lakoto - željo po spoznanju samega sebe.

Lahko rečemo, da je Stvarnik v načelu vsako posamično inkarnacijo človeškega bitja začrtal z že znano nedoumljivo modrostjo: v vsaki inkarnaciji zgradimo in preidemo vse identifikacije: s telesom, duševnostjo, intelektom, dušo, da bi vsakokrat naposled začutili, kdo zares smo - Eno življenje, Stvarnik ali Bog.

Po srečanju "s seboj" se človek obrne v novo inkarnacijo. Postopoma si zgradi novo mentalno, astralno in etrsko telo, fizičnega pa si sam ne more zgraditi. Za to potrebuje pomoč dveh bitij različnega spola v fizični inkarnaciji, ki bosta prispevala jajčece ion semenčico za izgradnjo novega fizičnega telesa in s tem omogočila človekovo utelesitev (novo inkarnacijo - reinkarnacijo).

Človek bo prej ali slej spoznal, da je neumrljiva, večna duša, in dojel, da je smrt le preludij v nadaljnjo subtilnejšo izkušnjo življenja. Smrt pomeni uničenje oblike (telesa) in povratek v Življenje brez snovnih omejitev. Rojstvo pa je spust v ječo fizičnega življenja in na nek način smrt duše.

 

 

Vabljeni tudi k branju besedil:

Bolezen v novi luči

Vabljeni tudi k branju besedil:

Medicina prihodnosti

Pravi obraz bolezni (1) .. (5)

Več besedil z obravnavano tematiko najdete v sekciji Odštekani pogovori/Zdravje

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih