Alopatsko zdravljenje

Kot smo razmišljali v tekstu Medicina prihodnosti, medicina stoji na stališču, da je človeško telo po naravi nepopolno, nesposobno upreti se vsem boleznim, zato mora zdravnik s svojim znanjem nastale hibe odstraniti. Poenostavljeno rečeno: narava ni popolna in ji je treba pomagati, da zopet vzpostavi ravnovesje v telesu. Zdravniki menijo, da medicinski prijemi povzročijo pozitivno motnjo v delovanju telesnih zdravilnih sistemov in le-tem dajo potrebno vzpodbudo, da lahko vrnejo organizem v normalen okvir delovanja. Ne zavedajo pa se, da s "popravilom telesa" niso odpravili dejanskega vzroka bolezni, ki je psihološke oz. duhovne narave, zato bodo isti vzroki rodili nove, morda še težje zdravstvene zaplete.

Klasična medicina, ki se poslužuje alopatskih (simptomatskih) in biokemijskih metod, se (na konceptualnem nivoju) ne zaveda mehanizmov, ki so pripeljali do bolezni. Ne pozna dogajanja na subtilnih ravneh auričnih teles in duhovnega ozadja, ker je, tako kot znanost, omejena le na snovnost. Čeprav življenje, ki ga medicina obravnava kot nekakšen naključen pojav v snovi, ni snovnost, medicina vztraja pri zgolj materialni obravnavi navkljub očitnemu dejstvu, da je snovno telo brez življenja le komatozen kup mesa.

Medicina je zavzela pri reševanju zdravstvenih problemov zelo ozek zorni kot in preprosto sprejme simptome bolezni kot pojave, ki jih je treba preganjati; loti se jih s postopki, predvideni v medicinski doktrini, ki so pripravljeni v obliki protokolov posameznih bolezni. Če vemo, da so bili prvi zdravniki brivci, ki so pomagali odstraniti to in ono nevšečnost, torej se je medicina razvila iz relativno omejenih predpostavk, potem to ne preseneča preveč.

Vzemimo primer rakavega obolenja. Sodobna medicina še ne ve, kaj je pravi vzrok raka, a kljub temu uporablja zelo drage in zelo toksične metode zdravljenja. Kaj pravzaprav zdravijo, če ne poznajo vzroka malignosti? Zdravijo seveda posledice, to je izrastlino, tumor. Uporabljajo metode, ki naj bi zmanjšale to izrastlino. Često odstranijo obsežna tkiva. A tisto, kar je izrastlino povzročilo, še naprej ostaja v telesu, ker medicina še naprej raziskuje, kaj to je! Ali je takšno zdravljenje pravilno? Očitno ni pravilno, je pa ustrezno, ker je drago! Ali bi s sedanjo uspešnostjo klasičnega zdravljenja soglašali, če bi razpolagali s podatkom, da je pri alternativnem zdravljenju odstotek preživelih višji? Zdravniške napake so dovoljene, škodljivosti medicinskih metod nihče ne preverja ali raziskuje, čeprav so nekatere zelo sporne (npr. mamografija).

Medicina je v splošnem deležna zaupanja, ki pa marsikdaj ni upravičeno. O ustreznosti medicinskih metod bi lahko na široko razpravljali. Ali je primerno, da sovražnika tolčeš tako, da zraven pobiješ tudi velik del lastne vojske? Prav to se dogaja v primeru antibiotikov, kemoterapije, obsevanj... Pretežni del naših "zdravil" so strupi, nekateri zelo močni, ki telesu naredijo veliko škodo, včasih celo večjo kot bolezen sama. Zdravju škodujejo tako, da se kopičijo v telesu in jih telo ne more ustrezno izločiti iz telesa, bodisi prek ledvic, danke, kože ali dihal. Raziskati, kakšen je medsebojen vpliv različnih zdravil, in kakšni so stranski pojavi kombinacij, je praktično nemogoče. Medicini seveda ne pride na misel, da bi raziskovala, kako posamezna zdravila vplivajo na subtilno etrsko in astralno telo, ki nedvomno (z daljšim reakcijskim časom) povratno vplivajo na fizično telo.

Resnici na ljubo je treba reči, da huda bolezen marsikdaj, posebno v primeru bolj "odprtih" ljudi, povzroči takšen šok in streznitev, da postane ravnanje dotičnega bolj umirjeno, previdno, manj v nasprotju z naravnimi zakoni, zato se kompleksnost vzrokov morda zmanjša. Posebno je temu tako po prestanih kirurških posegih, ker jih spremlja delna izguba funkcionalnosti telesa. Pri lažjih boleznih pa marsikdo meni, da je s tem, ko je bolezen prebolel, razrešil težave in lahko gre s polno paro naprej - po stari poti. To je seveda napaka, ki se zelo rada maščuje.

Problem, ki ga medicina s svojim pristopom dodatno odpira, je rušenje človekove harmonije z naravo. To stori s tem, ko v paciente vceplja smrtni strah pred nekaterimi "neozdravljivimi" boleznimi, sebe pa povzdiguje v vlogo reševalca življenj. S tem povzroči dve neljubi posledici: slabi zaupanje v lastne zdravilne sposobnosti telesa (imunski sistem) in človeka dodatno ločuje od narave in od sile, ki je edina resnična zdraviteljica. Pacient se tako počuti še bolj nemočnega in še bolj prepuščenega vsemogočnosti medicine. Z občutkom ločenosti sami sebe oddaljujemo od edinih resničnih zdravilnih sil v nas, ki delujejo venomer.

Bolnišnice, ki jih spričo vse bolj nenaravnega načina življenja oblega vse večje število pacientov, se spreminjajo v sodobna koncentracijska taborišča, v katera ljudje derejo prostovoljno. Čeprav obstaja nevarnost, da njihovega praga ne bodo več prestopili živi. Zgovoren je podatek, da v času zdravniških stavk (predvsem v tujini) umre manj bolnikov kot sicer. Če imate smolo, boste v bolnišnici morda nenadejano staknili kako dodatno nadlego (MRSA, Legionarska bolezen...

Revolucionaren korak za medicino bo preskok iz alopatske v vzročno, holistično in energijsko vedo. Človek zanjo ne bo več fizičen, mesen stroj temveč občutljiva psihofizična celota, vzroke bolezni pa bo iskala globlje, na etrski in višjih ravneh. Osredotočala se bo na zdravljenje etrskega telesa, še preden bo prišlo do pojava bolezni na fizičnem telesu. Možna bo tudi popolna regeneracija izgubljenih udov ali drugih organov.

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih