Človek na astralni ravni

Po dolgih stoletjih domnev o breztelesni sestavini človeškega telesa je še vedno težko razložiti pojma kot sta duša in duh. Stari Egipčani so ju imenovali ka in ba; Grki psyche in nous; Hindujci atman in dživa, srednjeveški učenjaki pa anima divina in anima humana. Sicer pa je še ogromno izrazov, ki so jih že od nekdaj uporabljali za te težko razumljive prvine.

Duša se izraža skozi duševnost. Naša obravnava človeka bi bila pomanjkljiva, če bi ne vsebovala tudi njegove duševne plati, ki daje ton vsakemu dejanju, ki ga stori. Ozadje te plati je ravno tako v splošnem nepoznano, zato ostajajo uganka številni pojavi, s katerimi se v življenju srečujemo.

Duševnost je tista, ki nas sili vzpostavljati odnose; s tem se učimo čim bolje občutiti tisto, s čimer stopamo v razmerje. Čustva in želje osmišljajo ter poganjajo življenje, dajejo mu posebno razgibanost in lepoto. Tisto neposredno gonilo, ki nas vzpodbuja k dhand_to_skyejanjem, je želja, ki jo lahko imenujemo tudi »astralna lakota«.

Vse bogastvo človekovega občutenja, čustvovanja in želenja se izraža skozi njegovo ćutečo naravo – duševnost. V ezoterijski literaturi jo označujejo z izrazom »astralni princip«. Osnovno gibalo duševnosti je neizmerna želja po ljubezni, po zlitju z ljubljenim, ki pa ni nikoli dokončno potešena. Način, kako skuša zlitje doseči, vodi zakon privlaka in odboja.

Gre v resnici za globoko vsajeno željo po združitvi s svojo resnično naravo, Stvarnikom ali Bogom, ki se navzven manifestira v težnji po vsrkavanju, vključitvi drugega vase – v hrepenenju po ljubezni. Vendar duševnost po naravi ni sposobna, da bi tako zlitje uresničila. Zato je ujeta v večno in obupano okušanje ponaredkov tistega, po čemer zares hrepeni. Moč človekove čuteče esence je velika, toda slepa: ne vidi, le tiplje in se divje zaganja v vse, kar začuti, v neugasljivi želji, da bi našla popolno zlitje in dokončni mir.

Zakon ljubezni, ki je temeljni zakon astralne ravni, v popolnosti usmerja življenje človekove duševnosti. Do vsakega vtisa (predmeta), ki ji zbudi pozornost, zavzame polaren odnos, se polarizira. Nevtralnost ni njena odlika pač pa pristranskost: vse je ali pozitivno ali negativno. Vse naše življenje poteka v nihanju iz ene skrajnosti v drugo in ugibanju, ali bo nekaj naposled potešilo našo željo po zlitju ali ne. Ne zavedamo se, da zunaj sebe tisto, kar nas edino resnično izpolni, iščemo zaman. Vsaka zaljubljenost se naposled izkaže za slepilo, navdušenje se pogosto sprevrže v razočaranje, privlačnost v odboj. In tako znova in znova!

Duševnost sama po sebi nima moči, da bi uresničila svojo željo po zlitju, zato prikliče na pomoč razum. Astralna senzitivnost, ki vključuje občutke, čustva in želje, se tako poveže z razumom. Občutki nam dajo informacijo o kakovosti predmetov, želja ustvari osnovni privlak ter težnjo k zadovoljitvi hrepenenja, čustva pa so kot najbolj subjektiven izraz duševnosti pokazatelj notranjega odnosa do nečesa.


 

Astralna raven bivanja

Doslej smo spoznavali povezavo fizičnega telesa z njegovo eterično podstatjo, etrskim telesom. Toda če je po našem splošnem pojmovanju človek sestav fizičnega telesa in njegove duševnosti, potem moramo tudi v duhovnem smislu poleg etrskega telesa govoriti o posebnem subtilnem, »astralnem« telesu, kjer se na duhovni ravni odvijajo procesi duševnosti. Duševnost se odvija na “astralni ravni”.

Da obstaja neka druga razsežnost, ki je ne morejo znanstveno dokazati, so ljudje verjeli že od nekdaj. A te ravni še nismo pričeli zares raziskovati. Že svetniki in preroki so poročali o svojih obiskih na takšnih mestih, ki so bila zanje prav toliko resnična kot drugi zemeljski kraji.

A ne le nekoč, o zunaj telesnih izkušnjah navadnih smrtnikov, ki so se nenadoma začeli zavedati svojega drugačnega obstoja – zunaj telesnega okvirja, obstajajo dokazi in poročila tudi danes. (Nek moški opisuje, kako se je dvignil nadse, potem ko ga je povozil avto. Postal je breztelesen in je zagledal množico ljudi, ki se je zbrala okoli njegove telesne oblike. Tudi bolniki, ki so bili pod kirurškim nožem, pripovedujejo podobne zgodbe. Ločeni od svojega telesa nekje pod stropom, z varne razdalje opazujejo kaj se dogaja z njihovimi fizičnimi telesi).

Včasih sploh ni potrebna nobena nesreča, da se je astralno telo odcepi. Znani so opisi ljudi, ki so se sprehajali po cesti ali delali na vrtu. Kar naenkrat so postali breztelesni, se odcepili, oddaljili in opazovali sebe pri različnih opravilih. Čez nekaj trenutkov pa so se vrnili v svoja fizična telesa. Takšni zunajtelesni dogodki se zdijo tistim, ki tega niso doživeli neverjetni.

Bivališče astralnega telesa je astralna raven. To raven lahko označimo za območje, na katerem se dogajajo višja, okultna izkustva. Ko se astralno telo iz tega ali onega razloga dvigne iz telesnega skladja, vstopi v ravnino drugačnih razsežnosti. Mnogih dogodkov, ki se v takih neprostovoljnih trenutkih pripetijo, se le medlo spominjamo; gotovo pa jih ne razumemo. Zato se že od nekdaj  trudijo, da bi uspeli pripeljati ločeno astralno telo nazaj k že budni zavesti, kjer naj bi se jasno spominjalo svojega bivanja na astralni ravnini.

Astralna raven ni le raven zavedanja (doživljanja) temveč tudi raven bivanja, ki jo gradi materija, še finejša od etrske in zato še teže dostopna in merljiva. Tako kot druge ravni tudi ta ni homogena temveč je razslojena na sedem podravni. Če pravimo, da gre za raven bivanja, pomeni, da se z zavestjo po njej gibljemo; vsakokrat, ko zaspimo, to počnemo tako, da telo pri tem počiva.

Ezoterika navaja, da ima človek na astralni ravni več ločenih teles, ki se razlikujejo po gostoti oz. vibraciji; gnezdijo drug v drugem. Nekateri avtorji jih omenjajo sedem (eterično, emocionalno, mentalno, astralno, telo eteričnega kalupa, nebeško in kavzalno), drugi zožijo izbor le na bolj pomembna (na sedanji ravni razvoja). Eden vidnih avtorjev na tem področju je zdravilka Barbara Ann Brennan (Moč zdravilnih rok, /78/).

Na astralni ravni veljajo precej drugačni zakoni kot smo jih vajeni: drugačno je zaznavanje prostora, časa, barv in oblik. Na astralu ni subjektivnega doživljanja časovne kontinuitete, ni jasne razmejitve dogodkov na preteklost, sedanjost in prihodnost; imamo poseben občutek hkratnega dogajanja oz. brezčasja. Tudi prostor ni tridimenzionalen – ima eno dimenzijo več. Barvni spekter je na astralu zelo živ in bogatejši za nekaj osnovnih barv. Astralne oblike so zelo fluidne, nimajo jasnih ostrih kristalnih struktur, obenem pa so svetleče in bleščeče. Saj veste, kako slikajo angele?

Zanimiva lastnost astralne ravni je, da z lahkoto zrcali dogajanja na drugih ravneh, a žal večinoma popačeno (inverzno). To pogosto postavlja jasnovidce v zagato. Omeniti je treba tudi poseben pojav »kronika akaše«, ki je nekakšen astralni zgodovinski arhiv, znan po tem, da so v njem odtisnjena vsa prejšnja življenja in zapisi o celotni zgodovini planeta Zemlje. Toda na nižjih ravneh so tudi njene popačene kopije, zato se lahko zgodi, da “manj čisti” čitalci lahko prebirajo tudi »lažne« vire.


 

Astralno telo

Poročila o astralnih telesih najdemo že v zelo starih zapisih. V egipčanski Knjigi mrtvih so opisani postopki, ki naj bi pomagali umrli duši premostiti nevarnosti, ki jo čakajo v naslednjem (astralnem) svetu. Čeprav so bile zares mišljene duše umrlih, so mnogi okultisti te obrede predpisovali posvečencem, da bi lažje prestopili na višjo ravnino.

Knjiga mrtvih vsebuje formule za božje pozdrave in zaklinjanje demonov, ki stražijo in zapirajo poti. Potrebno se je soočiti s krokodilom in kači in se pogovarjati s čuvarji podzemlja. Polna je čarobnih navodil, npr.za potovanje s sončno ladjo ali zoper nevarnosti pri hoji z glavo navzdol, ter številnih formul, ki naj bi olajšale duši povratek na zemljo.

Vsi obredi vzpenjanja na višji nivo imajo isti cilj; vzpostaviti stik in raziskati drugo razsežnost. Nekateri okultisti so opisovali to razsežnost kot področje astralne svetlobe, nevidne našim očem, a neverjetno jasne in polne ustvarjalne moči.

Astralno telo, podobno kot etrsko, ni dostopno našim fizičnim čutom. Zavzema obliko fizičnega telesa, a je nekoliko širše in večje od fizičnega in etrskega. Ima svojo zgradbo, svojo etrsko presnovo in organe. Najpomembnejši organ je astralna trebušna čakra, ki je povezana z etrsko trebušno čakro. Je glavni sprejemnik energij na astralni ravni ter njihov posrednik navzdol, v etrsko in fizično telo. Astralno telo je senzitivno po celotni površini in se nenehno odziva na dražljaje od zunaj in od znotraj, iz človeka.

V budnem stanju se astralno telo prilega fizičnemu, med spanjem pa se astralno telo normalne osebe naravno loči od fizičnega. Nepremagljiva želja po spancu, ki nas vsak dan popolnoma prevzame, je po mnenju številnih okultistov naravna nuja astralnega telesa, da bi se rešilo omejitev mesa in svobodno zadihalo nekje ˝zunaj˝. Medtem ko je zunaj, so njegova izkustva izražena v naših mislih kot sanje, ki jih možganski aparat običajno popači.

Tudi po ločitvi od fizičnega telesa ostane astralno telo na fizičnega pripeto s tanko srebrno nitjo“. Po tej niti, ki jo zelo občutljiva, se pretakajo informacije med obema telesoma. Ni neskončno raztegljiva, vendar omogoča, da se astralno telo oddalji precej daleč. Če se srebrna nit pretrga, umre naše fizično telo, mi pa nadaljujemo z življenjem na astralni ravni. Ob smrti se to dejansko zgodi – nit je prekinjena in astralno telo je rešeno in osvobojeno, podobno kot je s prerezano popkovino osvobojen otrok iz maternice.

Vsa astralna telesa obdaja močnejše ali šibkejše astralno energijsko polje, aurični ovoj, magnetni ščit ali aura. Astralno telo ima najmočnejšo auro, s premerom meter in pol do dveh. Vsako čustveno stanje in čustveno željne spremembe človeka lahko zaznamo kot določeno spremembo barv in videza astralnega telesa. Prizori za jasnovidce so res zanimivi in se nenehno spreminjajo! Celotna človeška aura je sestavljena iz auer več teles – fizičnega, etrskega, astralnega, mentalnega in drugih, pri duhovno razvitih ljudeh pa se jim pridruži še mnogo jasnejša in prodornejša “duhovna aura“.

Aura je tudi zdraviteljsko orodje. Skozi njo lahko učenci in mojstri modrosti čistijo in zdravijo ljudi, živali in rastline oz. naravo nasploh (zdravljenje z bioenergijo).


 

Astralni paraziti

Tisto, kar je materialističnemu umu težko doumljivo, je dejstvo, da naša čustvena stanja izžarevamo navzven, v prostor. Če nas je na primer strah, tega ne obdržimo le zase, temveč negativno vplivamo tudi na okoliška, včasih tudi oddaljena astralna telesa, in sicer ne glede na fizičen stik z ljudmi. Strah je za astralno telo nekaj podobnega kot strup za fizično telo.

Vsako čustvo, želja ali imaginacija pa ni le sprememba na našem astralnem telesu temveč se ob zadostni moči doživljanja izrazi tudi kot objektiven pojav – energijska oblika oz. forma iz astralne materije, ki se oddvoji od našega astralnega telesa! Običajno se taka oblika – astralni parazit, ki smo ga sami ustvarili – kmalu razpusti in odmre, če pa kako čustvo ali željo vztrajno gojimo (jo tako rekoč pestujemo v naši auri), postaja taka oblika čedalje večja in močnejša. Pogosto je z nami povezana s posebno nitko in od nas redno zahteva svoj “obrok hrane”.

V našem astralnem telesu se nahaja kopica takšnih parazitov – imenujejo jih tudi elementali – ki so različnih barv in frekvenc ter živijo svojevrstno “življenje”. Dokler se jih zaradi šibke ravni zavedanja ne znamo osvoboditi, nas silijo, da določeno čustvo, željo ali strah, ki je njihova vsebina, še naprej gojimo in jih tako hranimo. Tako postanejo pravi vampirčki, ki sesajo našo življenjsko moč in če je obsedenost dolgotrajna in močna, nas lahko ugonobijo. Zelo izčrpavajoči so na primer elementali strahu, zavisti, sovraštva in škodoželjnosti, v zadnjem času pa tudi kompleksi, fobije in močne želje. Posledice seveda občutimo na fizični ravni kot bolezen. Ti pojavi zavirajo človekov duhovni razvoj, obstajajo pa tudi takšni, ki so s stališča duše lahko tudi pozitivni (upanje, zaupanje, vera…) in dobrodošli.

Duhovno nerazvitemu človeku se seveda ne sanja, da je pod vplivom “živih” energijskih tvorb, ki jih je sam (nezavedno) ustvaril s svojo življenjsko energijo. Te tvorbe – nekatere med njimi Eckhart Tolle imenuje “bolečinska telesa” (pain body, glej /76/) človekovo zavest občasno ugrabijo ter ga spravijo v stanje dejanske neprištevnosti. Vsak med nami je kdaj doživel hude napade besa, jeze, sovraštva… V tistem trenutku dejansko popolnoma spremenimo svoj značaj – neka sila znotraj nas nas sili k agresivnosti, a si ne znamo pomagati. Ko astralnega parazita s svojo energijo tako nahranimo, nas pusti pri miru. Do novega napada lakote.

Takšne astralne parazite oz. bolečinska telesa sami ustvarimo iz močnih prepričanj, na primer, da nas je napadla resna bolezen, ki je neozdravljiva. Vsakokrat, ko se prepustimo tem parazitom, jih znova nahranimo, morda tudi povečamo, in poglobimo svoj zdravstveni problem.

In kako se takšnim astralnim parazitom upremo? Prvi korak je zavedanje, da se (tudi) v nas takšni procesi zares dogajajo. Potem je treba napad pričakati. Ko našo zavest ugrabi, je prepozno reagirati, čeprav tudi ozaveščenje (post-festum), kaj se nam je zgodilo, ni nepomembno. Treba je prepoznati prve znake napada, ki se kažejo kot nemir, nestrpnost, nepotrpežljivost…, ki se pojavi v natančno določenih situacijah. Če se takrat zavemo, da se nekaj v nas dogaja in se usmerimo na občutenje notranjega telesa in na sedanji trenutek, potem lahko z zavestno prisotnostjo preprečimo, da bi se “ugrabitev” zgodila. Moči naše osredotočene zavesti se ne more upreti noben astralni parazit. Treba se je zavedati, da pri strahu oz. prepričanju, ki nas preplavi, ne gre za nekaj objektivnega temveč za prevaro oz. privid.


 

Podzavest, nadzavest in slepila

Na tem mestu velja omeniti še fenomen, ki se ga pogosto omenja – podzavest. Doslej smo spoznali različna subtilna telesa, na katerih se manifestira raznovrstno delovanje človeka. Iz polja vsakega od teh teles se ustrezni energijski impulzi prenašajo v zavestno polje oz. razum, ki se jih na ustrezen način zavemo ali pa tudi ne. Podzavest lahko razdelimo v priklicno (v določenih okoliščinah se teh dejavnosti lahko zavemo) in nepriklicno (s temi dejavnostmi ne moremo vzpostaviti stika).

Obstaja pa tudi nadzavest; gre za procese, ki se jih ne zavedamo, a ti ne pripadajo telesom osebnosti, temveč duši. Nadzavest lahko prikličemo v zavest le s pravilno meditacijo ali molitvijo.

Kot smo omenjali v prvem besedilu iz tega sklopa, je Stvarnikov namen prepoznati samega sebe v številnih življenjskih formah (gre za proces t.i. “odkupovanja materije“). Toda, kako naj bi Edini in tisti, ki je vse, kar je, samega sebe prepoznal? To je seveda možno ob dveh pogojih: prvič – samega sebe mora razdeliti na več ločenih entitet (individualne duše), in drugič – vsaka od teh entitet se ne sme zavedati, kdo je, saj v nasprotnem prepoznava ne bi bila možna. Omenjena pogoja sta izpolnjena s tem, da je duša dobila koprene, ki zastirajo spoznanje. Te koprene imajo kopico posledic: duši zameglijo vedenje, da je v svojem bistvu duhovna volja, omogočijo nastanek osebnega (lažnega) jaza in preprečijo, da bi človek nepopačeno zaznaval čiste misli (z ravni abstraktnega uma) in čiste ideje (z ravni intuicije). Slednje ima za posledico, da se človek navezuje na svoje misli in predstave ter na svoja astralna slepila. Slepila pogostokrat doživljamo kot svoje poglavitne vrline (npr. moč svojega ega).

Slepila so nekakšne deformacije aure astralnega telesa, kot posledica človekovega napačnega načina iskanja identitete ter vlaganja njegove energije v napačno smer – iskanja predmetov, ki naj bi potešili hrepenenje duševnosti po trajni sreči. Vzrok za nastanek slepil je nepoznavanje svoje duhovne narave ter nepotešena, razburkana duševnost. Slepila človeka zasužnjujejo, ker ga priklepajo na minljivi svet. Izkrivljajo resničnost in ga zapirajo v njegov osebni jaz. Vsako močno čustvo, ki trajneje obarva astralno auro, je slepilo. A to ne pomeni, da je vsako čustvo slepilo.

Eno od največjih slepil (koprene fizične materialnosti) je, da je edina resničnost sveta materialno življenje, ki ga živi na fizični ravni, človek pa – fizično telo. Tako zanikuje obstoj duha in si zastira svojo pravo, izvorno naravo.

Slepila so svetovni problem, saj so vzrok za težave, ki danes pestijo človeštvo. Eno največjih slepil je slepilo strahu, ki ljudi drži v nenehnem krču medsebojnega nezaupanja in jih peha v vojne. Nič manj razdiralno ni slepilo materialnosti, pri katerem gre za prepričanje, da so edina vrednota materialne dobrine. Zaradi njih ljudje izkoriščajo drug drugega, nespametno ravnajo z naravo, zaradi same želje po imetju pa niso nikoli zadovoljni. To slepilo povzroča potrošniško mrzlico, ekonomska nesorazmerja v svetu in nas približuje ekološki katastrofi.

S svojim duhovnim razvojem človek slepila postopoma, drugega za drugim, odstranjuje in presega ter odkriva vse večji del samega sebe. To je proces osvobajanja iz teme nevednosti, zlivanja s čedalje mogočnejšo lučjo. V nas se z razvojem vse bolj oglaša želja po zlitju z notranjim učiteljem (dušo), po osvoboditvi iz iluzornega sveta materije, po spoznanju Resnice, po nesebičnem delu za Načrt evolucije. Te želje se sčasoma spremenijo v nenehno močno težnjo – aspiracijo. Aspiracija je tisti ogenj v človeku, ki sublimira nižje želje in čustva v višje. Skozi aspiracijo se duševnost čisti in plemeniti in tako postopno prečiščuje materijo astralnega telesa, dokler ne postane odličen prevodnik impulzov Stvarnika. Tako človek postane božanski alkimist: preoblikuje svinec posvetnih želja, občutkov in čustev v najčistejše zlato nesebične duhovne ljubezni.

V tem besedilu smo se naslonili na učbenik Centra za duhovno kulturo: Ezoterika mikrokozmosa (/79/)

Se nadaljuje: ZdravljenjePravi obraz bolezni (4) … (5)