Govoriti o bolezni brez poznavanja duhovne plati bivanja je tako kot bi pojasnjevali jedrski reaktor, a bi poznali zgolj mehaniko, ne pa tudi elektrike, magnetizma, kemije, radiologije in jedrske fizike. Ob ignoriranju duhovne plati prave slike bolezni preprosto ni mogoče sestaviti. Človek ni fizično telo, temveč veliko več. Ima tudi nesnovna, subtilna etrska telesa, na katerih se bolezensko dogajanje zares začne. To besedilo pa želi problematiko bolezni osvetliti v celoti.

Marsikdo se je zaradi svoje bolezenske stiske ali stiske najbližjih znašel v zagati: uradni medicini, ki vse prevečkrat izgubi bitko z resnimi boleznimi, ne zaupa dovolj, prav tako pa ne ve, ali bi se alternativna medicina izkazala kaj bolje. Kam naj sezena_v_bolnici.jpg torej obrne, kaj naj stori, da bi obvaroval najdragocenejše, kar ima? V tej dilemi se zave neizpodbitnega dejstva: da ima premalo znanja.

Razumevanje mehanizmov bolezni in zdravja nas obvaruje pred napakami, ki jih nezavedno delamo na vsakem koraku; prepreči nepotrebno izgubo življenjske energije in izboljša kakovost, morda tudi dolžino življenja. Vzrok slabega zdravja je neznanje, nepoznavanje škodljivih posledic “nezakonitega” ravnanja, nepoznavanje svoje resnične narave. Ni zaželeno, da bi o tem človek veliko vedel; če bi za svoje zdravje znal dobro skrbeti, bi s tem usahnil zaslužek številnim dejavnostim, ki dobro živijo na račun nevednosti in naivnosti ljudi.

Kdor razume življenje, pozna svojo resnično duhovno naravo, ustroj človeškega telesa in zakone vesolja, ta razume tudi mehanizme bolezni. Velja tudi obratno: če želimo zares razumeti bolezen, moramo – vsaj v grobem – poznati tudi vse prej našteto. Tega pa se ne da popisati na nekaj straneh. Zato to besedilo ne more biti prav kratko. Znanje o eteričnih ravneh bivanja, v katerega se bomo tukaj nekoliko poglobili, je zelo pomembno, saj odstira nepoznano plat zgodbe, o kateri v javnem sistemu izobraževanja ni slišati. A prav to znanje omogoča občuten dvig kakovost življenja, saj širi zavest. Lahko pa ga tudi razglasite za prazno blebetanje.

V besedilu Medicina prihodnosti je bilo navrženih precej idej, ki marsikomu niso bile lahko prebavljive ali pa so se zdele celo povsem napačne. Poglejte jih znova, ko boste prebrali tale tekst; z novim razumevanjem boste stvari videli v drugačni luči.

Zgraditi želimo sliko, v kateri boste uzrli objektivn(ejš)o stvarnost. Ko gradite mozaik novega znanja, je treba obrusiti in prilagoditi vsak kamenček posebej, da se vklaplja v celoto. Potrebno je poskrbeti za ustrezno obliko in barvo. Če je v vas vsaj malo raziskovalnega duha, ste že opazili, da v vašem mozaiku cel kup kamenčkov manjka, nekateri pa so čisto neustrezni ali še neizoblikovani. Preverite, ali boste s kamenčki, ki jih ponuja tole besedilo, lahko zagledali skladno podobo.

Priporočam vam, da ob branju naslednjih vrstic za kratek čas utišate ogorčeno nasprotovanje uma, ki bo za vsako ceno poskušal ubraniti stare koncepte in nazore ter diskvalificirati vse, kar se ne ujema z njimi. Le tako boste lahko zares dojeli zapisano in napravili preboj k ustreznejši miselnosti.



Harmonija in namen Stvarnika

Bolezen in zdravje sta dve plati enega samega dejavnika v življenju: harmonije z naravo oz. Stvarstvom. To ve vsak. A kaj to v resnici pomeni? Tu pa se znanje kaj hitro konča.

Harmonija z naravo pomeni usklajenost z naravnimi zakoni. Problem je v tem, ker jih tako slabo poznamo. Poznan nam je namreč samo manjši delček stvarnosti – tisti, ki obsega pojave iz snovnega, materialnega sveta. Primaren – na veliko žalost materialistov – ni materialni svet temveč svet duhovnosti, ki je obširnejši, slikovitejši in bolj dinamičen od materialnega. Tule bomo vsaj malce pokukali vanj. Ko bo znanost zakopala lopato v duhovnem svetu, se ji bo odprl dostop do znanja, s katerim bo rešila vse svetovne probleme, z lahkoto vred. Človek bo zadihal kot celovito bitje in ne le z delom svojih kapacitet, kot sedaj.

V naravi je vse povezano in v harmoniji. Kdor to harmonijo ruši – tako kot človek – se mora soočiti z neizogibnimi posledicami, ki niso prijetne. Zakaj je tako?

Stvarnik kreacije z nepojmljivo popolnostjo ni ustvaril brez določenega namena. Torej obstaja namen, in ta naj bi bil – kot so že davno dognali na vzhodu – da se v brezštevilnih življenjskih oblikah, ki se vse bolj duhovno izpopolnjujejo, naposled prepozna kot Stvarnik (Bog, Eno,…). To je skrivnost Božanske igre. Zato je v same temelje stvarstva vgradil zakon, ki sili vse, kar je živega, k nenehnemu spreminjanju. Temu pojavu rečemo življenje. A ne k spreminjanju kar tako. K spreminjanju, ki teži k vse večji harmoniji s celoto in spoznavanju le-te. Torej – k evoluciji, k razvoju v smeri povezovanja, sprejemanja in rasti.

Če je temeljni namen življenja duhovni razvoj in doseganje vse večje harmonije s celoto, potem morajo biti v zakone stvarstva vtkani tudi mehanizmi, ki zavirajo, otežujejo in blokirajo vsak razvoj v tistih smereh, ki ne vodijo k začrtanemu cilju.

Bolečina in bolezen sta dva instrumenta narave, s katerima se udejanja omenjeni zakon in “sankcionira” njegove kršitve. To spoznanje je temeljni kamen vsakega zdravljenja.

Je prisotna bolečina, bolezen? Potem to pomeni, da je bilo neko ravnanje, nek odnos v nasprotju z naravnimi zakoni. Premislite, kaj bi to lahko bilo in odpravili ste bolezen!



Bolezen in bolečina – motor napredka

Tole se bo marsikomu zdelo na moč čudno, a bolečina in bolezen sta dragoceni orodji narave, s katerima usmerja živa bitja k duhovnemu razvoju. Pravzaprav sta to bistvena instrumenta evolucije. Napredovanje v pozitivnem smislu je namreč najpogosteje doseženo prav po njuni zaslugi. Bolečina ustavi nepravilno ravnanje in usmeri korak v pravo smer. Ali pa igralcu, ki sporočila ne sliši, vzame žogo iz rok. Če bi ne bilo zavore v obliki bolečine, bi napačno ravnanje ne doživelo nobenih sankcij in bi se lahko razraslo in bog-ne-daj, zadušilo vse ostalo.

Ljudje, s katerimi se srečujemo, so različnih značajev. Tisti, ki jih je v precep kdaj dobila bolečina ali bolezen, so običajno “boljši” – tolerantnejši, ponižnejši, prijaznejši, bolj razumevajoči in sočutni, običajno tudi modrejši. Zaradi bolečine so bili prisiljeni ustaviti svoj korak in spremeniti dotedanja (verjetno bolj egocentrična) stališča. Bolečina in bolezen posredujeta človeku zelo močan motiv za spremembo. Pravzaprav sta na nižjih ravneh razvoja človeka glavni motor napredka. Ko se tega zavemo, v bolezni prepoznamo sporočilo in priložnost. Prepoznamo njen pozitiven pomen in poslanstvo.

Velja tradicionalno prepričanje, da so krize in bolezni nekaj slabega. Obravnavamo jih kot obdobja, ki se jim je najbolje izogniti; o njih nihče ne govori rad, kadar pa spregovori, je prisoten sram. Ko spoznamo resnični namen in priložnosti, ki jih prinašajo krize in bolezni, se naš odnos do njiju spremeni. Zavedamo se, da sta bili darilo narave, da lahko stopimo stopnico više.

V sedanjem času se je nakopičilo ogromno napak, ki jih je storilo človeštvo v minulih stoletjih in tisočletjih. Po zakonu vzroka in posledice in v skladu z namenom stvarstva bo narava preko svojih mehanizmov omogočila popravo napak. Orodja, s katerimi se to udejani, spoznavamo vse temeljiteje: naravne nesreče, ujme, nenadejane klimatske spremembe, lakota, pomanjkanje, nove bolezni – vse to so pokazatelji izgubljene harmonije (bolezni) narave, obenem pa so stiske, ki preko bolečine prispevajo k naši duhovni rasti in vzpostavitvi ponovnega sozvočja z njo.

Naš hiperaktivni um je težko ustaviti. A bolečini to speva. Ko ga utiša, se pojavijo možnosti, da človek zasliši tudi šibak glas svoje duše, ki vpije na pomoč. Duša ni glasna, ima pa instrumente, da človeka pripravi k poslušanju. Če le ni ta že preveč “oglušel”. Uresničenje njenega poslanstva je tisto najpomembnejše v življenju.

Obstaja pa še drug način, ki vodi k duhovnemu napredku – brez bolečine: zavestna odločitev in usmeritev v dobro, delovanje v sozvočju z zakoni stvarstva. Tega so sposobni tisti, ki so jih krize, bolečine in bolezni že nekaj naučile.



Izgubljeni kompas

V notranjosti nam je vsem popolnoma jasno, da smo izgubili notranji kompas. Razlogov za porušeno harmonijo je cela vrsta: ekstremen razvoj tehnologije in materialistične znanosti, ki ni uravnovešen z duhovno platjo, je ustvaril v nas razdor in posledični strah. Ta je botroval degradaciji življenjskih razmer, uničenemu okolju, popačeni vzgoji in izobraževanju, zaslepljenosti s potrošništvom itd. Pestijo nas vse mogoče družbene norme in pravila, po katerih moramo živeti, še posebej v mestih. Vsi trpimo zaradi takih ali drugačnih omejitev, ki se jim je silno težko izogniti. To prenašamo predvsem na čustveno raven, najhuje pri tem pa je, da se temu (čustvenemu) pritisku ne znamo izogniti.

Drug “par čevljev” so omejitve na mentalni ravni, mentalni prisilni jopiči, ki so kot plašnice na očeh: verjamemo v kup stvari, ki nimajo dejanske podlage, a so plod načrtne indoktrinacije, ki jo trpimo že tisočletja. Pristali smo na religiozne ali pa znanstvene razlage in prepričanja in ukalupili svoj um. Nekateri so stvari vzeli tako zares, da so postali fundamentalistični verniki ali pa komunisti, fašisti, maoisti in tako dalje. Ne zavedajo se, kako so zasužnjili svoje mišljenje.

Favoriziramo razum pred čustvi. Bojimo se negativnih čustev, zato jih ne kažemo, temveč pometamo pod preprogo; ker so nas vzgajali, da moramo biti prijazni, se naučimo zadrževati svoje slabe in negativne misli, ki jih kopičimo v svoji notranjosti. A to je energija, ki se kopiči v naših auričnih poljih in ima svoje neizogibne učinke. Žal se tega ne zavedamo.

Eden od glavnih krivcev za težave je pohlep, ki povzroča svojevrstno zaslepljenost. Odraža se na številne načine, kot tekmovalnost na primer. Imeti, doseči je treba več kot sočlovek. To je pogoj za napredek! Naša civilizacija boleha od hude tekmovalnosti. Tekmovalnost vodi v strah, množica strahov pa poraja stres, ki je trdovraten in vztrajen nasprotnik harmonije in zdravja. Strahove, ki porajajo stres, je odveč naštevati, pritiski na človeštvo, ki jih ustvarjajo, pa se manifestirajo kot psihosomatske bolezni.

Naslednje prepričanje je zmotno, a vendar čvrsto zasidrano v naših glavah: verjamemo, da dobro stanje na bančnem računu zagotavlja dobro življenje. Prinaša namreč varnost in obilje! Toda materialno (vse preveč) odvrača pozornost od notranjega sveta, veliko bogastva pa za povrh prinaša strah pred izgubo premoženja, nenasitne želje in pohlep, ki zahteva vse več žrtev. Tako človek postaja vse bolj duhovno in mentalno opustošen. Pravzaprav smo duhovni in mentalni reveži vsi pripadniki “razvitega sveta”, ki smo nasedli na limanice sedanjih idealov.

Marsikdo ve le to, da mora zjutraj zgodaj vstati in oditi na delo. Domov pride izmučen in prazen ter gre le še spat. Obsojen je na duhovno in mentalno ujetništvo, ki ga pogojujejo potrošništvo, politika in religija. Obup in razočaranje sta nujna spremljevalca takšnega načina življenja. A takšno življenje je ovira napredku duše ter kršitev smotra življenja, zato neizogibno pripelje do neljubih posledic – bolezni.

Nas je Stvarnik ustvaril za takšno vlogo? Koliko časa še potrebujemo, da bomo naposled dojeli, da je takšno življenje oz. životarjenje nesmiselno?



Vloga uma

V raziskovanju mehanizmov bolezni seveda ne moremo razumeti celote, če se ne dotaknemo osnovnih identifikacij človeka. Sodobni človek danes nima jasne predstave o tem, kaj sploh je. Večina se identificira s telesom ali pa z umom. Predstave o duši so nejasne in zmedene, njena vloga v povezavi s telesom ni določena. Obstaja kopica krščanskih verskih predstav, ki pa so preveč pomanjkljive, da bi človeka lahko zadovoljile. Ste že iskali pri vzhodnih duhovnih izročilih, ki so pristnejša?

Um je tisto orodje zavesti, ki tolmači, gradi in raziskuje podobe, ki jim rečemo “stvarnost”. Žal je v naši civilizaciji um dobil preveč pomembno mesto, zato nas zdaj pesti resna težava: hipertrofija uma. Um je prerasel vse drugo in si domišlja, da nič drugega ni pomembno. Um ima eno samo željo: rasti in rasti, pridobivati na moči, kajti s tem se brani pred silnim strahom in negotovostjo, ki so posledica njegove ločenosti od Stvarstva. Tudi ego, lažni jaz, ne more dojeti svoje povezanosti s Stvarnikom, saj je le konstrukt razuma, skupek predstav o sebi, ki si domišlja, da je naše bistvo. Rast ega vodi v vse večjo razdvojenost od narave in s tem v bolečino. Več o umu v besedilu Um, gospodar sveta.

Vse težave, v katerih se je znašla naša civilizacija, vključno z boleznimi, so posledica omejenosti uma. Ko bi ta vedel več in prepoznal svojo večdimenzionalno naravo, bi se iz težav že davno izkopal. A tudi negativna izkušnja je odličen motiv za spremembo. Stvarnik nima meril, kaj je dobro in kaj slabo. To je človeška karakterizacija. Kot smo ugotovili, si je Stvarnik izmislil instrumente, ki omogočajo prepoznavo nezakonitih dejanj in omogočajo korekcijo kurza. To sta bolečina in bolezen.

Izhod iz zagate je povezan z vzpostavitvijo naravnega ravnovesja, to pa pomeni radikalno spremembo življenjskih pogledov in načina življenja. Tega pa ne moremo narediti drugače, kot da korigiramo svoj um. Čas je, da se tega zavemo in korigiramo svoje predstave o bolezni, življenju ter svoj življenjski kurz.



Kaj sploh je bolezen?

Bolezen je posledica izgube harmonije v telesu. Ta pa je odvisna od psihičnih dejavnikov. Vse se dogaja znotraj nas. Prepričali smo se, da je razlogov psihične narave za porušeno harmonijo z naravo cela vrsta.

Ali je porušena harmonija lahko posledica dejstva, da smo se znašli v okolju z obilico virusov in bakterij? Ali v to res verjamete? Porušena harmonija pomeni, da je nekaj v našem življenju narobe, kar je oslabilo našo imunsko trdnost in omogočilo oz. dovolilo virusom vstop. Tisto, kar razumemo kot vzrok, je v resnici posledica nečesa (napak), kar ne poznamo dovolj. Toda kako psihični razlogi, kako vedenjske napake povzročijo bolezen? To nam je še vedno uganka.

Odgovor najdemo le tako, da se poglobimo do temeljnih pojmov. Dokler teh ne poznamo, se zaman trudimo razjasniti bolezen. A to je obsežno področje, zato si ustvarimo najprej grobo sliko, nato pa bomo razčistili še podrobnosti.

Življenje se prenaša v snovno telo preko duše in se odraža kot splet odnosov. Duša je entiteta, ki iz gmote mesa naredi človeka tako, da prinese življenje z duhovnega nivoja v telo (fizični nivo). Želja duše je, da z bivanjem v fizičnem telesu pridobi določena izkustva in spoznanja, zaradi doseganja duhovnega napredka. Spoznanja si v fizičnem svetu nabira skozi odnose, pri tem pa uporablja orodja kot so razum in čustva. Tisto, kar je duši pomembno, niso materialne stvari, temveč odnosi (neposredno doživljanje na “lastni koži”). Zato materialne stvari, vključno s telesom, ob zaključku življenja preprosto odvrže). To spoznanje nam omogoči, da se ne izgubljamo v materialnosti in potrošništvu.

Spoznanja in izkustva se gradijo skozi odnos do oseb in stvari. Spoznanja so možna, ker je tridimenzionalni svet svet dualnosti (nasprotij; svetlobo lahko poznaš le, če si spoznal temo). Pri napredovanju v svetu dualnosti je potrebno najti prave relacije do oseb in stvari, pravo količino (psihične) energije oz. zavzetosti. Če v nekaj vložimo preveč ali premalo energije, zmotimo harmonijo – tok življenja, kar se odrazi kot zastajanje ali odtekanje energije na določenih mestih v naših eteričnem telesu ali v auričnih poljih (podrobneje o eteričnih ravneh v nadaljevanju, pa tudi tule).

Etrsko telo, o katerem bomo podrobneje govorili v nadaljevanju, z energijo preseva fizično telo, saj gnezdita drug v drugem. Etrsko telo, ki je odgovorno za vse življenjske procese v telesu, kopiči energije misli in čustev. V primeru preveč ali premalo nakopičene energije prihaja do energijskih motenj na posameznih plasteh le-tega in v čakrah telesa. Šele dalj časa prisotna energijska motnja v etrskem telesu povzroči spremembo tudi na fizičnem telesu. Takrat zbolimo. Človek, ki ima dar opazovanja auričnih polj, zazna našo bolezen precej preden se na našem telesu pojavijo prvi simptomi!

Naravni zakoni velevajo, da mora živo bitje porušeno harmonijo opaziti in občutiti ter korigirati, saj bi v nasprotnem lahko prišlo do nazadovanja ter v končni konsekvenci (gledano globalno) do uničenja stvarstva. Bolečina je tako alarm v telesu, ki naznani pomembno informacijo, da je nekaj narobe. Je odraz funkcionalne motnje v snovnem telesu, kar pomeni, da je naravno delovanje telesnih sistemov moteno.

Določen psihičen odziv tako povzroči motnjo v eteričnem telesu, ta pa se odrazi kot motnja v snovnem telesu: telesne celice so lahko prikrajšane pri oskrbi s hrano in kisikom ali pa se dušijo in omagujejo; v obeh primerih se signal preko živčnega sistema posreduje v možgane, kjer bolečino registriramo. Bolečina naznani, da se v določenem organu dogaja neobičajen, od normalnega stanja različen proces, ki ga imenujemo bolezen.

Ni vedno nujno, da neka psihološka motnja povzroči bolečino; lahko gre le za moteno funkcionalnost. Kratkovidnost npr. je pogosto posledica notranje odločitve oz. psihičnega ukaza, da dogodkov v oddaljeni prihodnosti ne želimo doživeti in se raje zatekamo v varno bližino sedanjosti. Oči vzamejo ukaz “dobesedno”: zameglijo vse, kar je nekoliko odmaknjeno od njih. Komur se je vid skokovito poslabšal, naj se spomni dogodkov ali travm, ki jih je takrat preživljal.



Problem je v odnosih

Tisto, kar se zaveda sebe, mora do vsega izven sebe vzpostaviti nek odnos. Odnosi odražajo našo povezanost z ljudmi in stvarmi. Bolezen je posledica motnje v spletu naših odnosov: do višjega jaza, duše, do lažnega jaza; do staršev, bratov in sester in vseh drugih ljudi ter vseh stvari; do celote, katere del smo. Z zlorabo energije duše, z napako v enem ali več od teh odnosov povzročimo neravnovesje in disharmonijo. (Zloraba energije duše pomeni, da se njena energija uporablja v nasprotju z njenim poslanstvom ali pa se to močno ovira. Če je vaše poslanstvo na primer, da boste umetnik, vas pa so silili (in prisilili) v ekonomijo, bo to ustvarilo motnjo harmonije vaše duše in s tem čez čas bolezen).

Odnose seveda gradimo na osnovi naših prepričanj oz. v skladu z njimi. Prepričanja so privzete misli, ki smo jih “uzakonili”, in so temeljni gradniki naše resničnosti. Tisto, kar trdno verjamemo, prej ali slej doživimo v fizični stvarnosti. Pritegnemo namreč izkustva, ki jih potrjujejo. Naša zmotna predstava je, da naša prepričanja zrastejo iz izkustev. V resnici je prav obratno, saj prepričanje ustvari filter, ki omejuje našo zaznavo. Če smo prepričani, da je naše zdravje slabo, bomo to tudi izkusili. Če verjamemo, da je spolnost nekaj grešnega, nam bo to življenje morda to izkustvo omogočilo preveriti s kako spolno boleznijo. Če smo hudo bolni in verjamemo, da so vse bolezni ozdravljive (neozdravljivi so le v nasprotno prepričani ljudje), potem bomo lahko ozdraveli. Kajti “vesolje” sprejme vsako naše prepričanje kot ukaz: izvrši ga ne glede na to, kakšna je njegova vsebina. Smo namreč bitja s svobodno voljo, ki ustvarjajo svojo resničnost z mislimi. Ste si že pogledali film The Secret?



Kaj pa strahovi?

Strahovi so med najpomembnejšimi povzročitelji bolezni. Strahovi so odnosi, tesno povezani z negativnimi prepričanji (gre za prepričanja z nizko vibracijo oz. frekvenco), ki posebno destruktivno delujejo na človeka. Vsa negativna prepričanja poškodujejo naše etrsko telo, kar seveda deluje na fizično telo. Strahovi imajo še to posebnost, da se pogosto vrtimo v njih kot v začaranem krogu. Tako jim radodarno poklanjamo več in več svoje življenjske energije in jih s tem krepimo. Bolj ko se jim upiramo, bolj jih krepimo, saj s tem potrjujemo njihovo obstoj. Edina rešitev za izstop iz začaranega kroga je, da se s strahom soočimo in uvidimo, da je grožnja, ki stoji za njim le privid, iluzija.

Strahovi blokirajo življenje v nas, nas spreminjajo v žive mrtvece. To je dejanje proti naravi, ki ruši harmonijo z njo, zato po zakonu narave sledi nujna posledica. Ko se zavemo, da nas obvladuje strah, se je treba vprašati: ali sem pripravljen sprejeti posledice te destruktivne energije, ki se ji zdajle prepuščam? Kajti strah ni nekaj, čemur se z voljo ne bi mogli upreti. Pomembno je videti, da ne gre za neko objektivno danost temveč za naše videnje, predstavo v našem umu, ki se lahko spremeni tisti hip, ko podvomimo vanjo. Koristno je vprašati se: “In kaj potem, če se zgodi tisto, česar se bojim? Se bo svet sesul?” Takoj, ko sprevidimo, da posledice niso tako usodne, da jih ne bi mogli preživeti, pritisk popusti.

Kaj pa strah pred smrtjo – boste rekli? To je seveda eden najmočnejših, najbolj globoko ukoreninjenih strahov, ki ima korenine v zelo oddaljeni preteklosti človeštva. A tudi ta ni nepremagljiv. Premagate ga z znanjem o bivanju v onostranstvu, na astralni ravni. Ko zares razumete svoje poreklo, svoje bistvo, neznano plat smrti, ko ugotovite, da vaše bistvo ni fizično telo temveč duša (ki je – neumrljiva), potem vas ni več strah smrti. Smrt je le poseben dogodek v življenju duše, ki v neprestanem krogu utelešenj (reinkarnacij) nabira duhovna spoznanja in se približuje popolnosti.

(Se nadaljuje: Pravi obraz bolezni (2) … (5))


Vabljeni tudi k branju besedil:

Medicina prihodnosti