Medicina ima v našem življenju preveč pomembno vlogo, da bi jo jemali z levo roko. Čeprav v današnjem času veliko govorimo o ustreznosti sedanjega sistema zdravljenja, se le malokdo spusti v globino, do osnovnih načel medicinske stroke, na katerih temelji uradna medicinska doktrina. Vendar je to še kako na mestu, saj se ob nekoliko natančnejšem pogledu hitro pokaže, da trdnost tega koncepta ni takšna, kot se zdi na prvi pogled. Medicino je nedvomno treba dvigniti na višji nivo, da pa bi to lahko storili, moramo nanjo pogledati še s kakega drugega zornega kota. Le tako bomo lahko ugotovili, kakšna bi lahko bila prava medicina, medicina prihodnosti.

Kdor hodi po svetu z odprtimi očmi, opaža, da naš svet prehaja v obdobje izkazovanja nasprotij. Tisto, kar se je nekoč zdelo belo, danes postaja črno in obratno. Demokracija je postala farsa in kulisa nečednih namenov; politiki in voditelji so lažni predstavniki ljudstva, mediji služijo dezinformiranju, znanost prikriva izume, ki bi svet že zdavnaj lahko odrešili lakote in pomanjkanja, religije gradijo verske koncepte, ki človeka vse bolj oddaljujejo od samega sebe in Boga, medicina ne zdravi bolezni temveč le simptome, farmacija ponuja strupe namesto zdravil, industrija hrane človeka zastruplja, namesto da bi ga nasitila, trgovci ponujajo brezvredno blago, ki človeka zasužnjuje in poneumlja... Vse to kaže, da smo zabredli v world_hearbeat.jpgnekakšno ekstremno obdobje, za katerim je slutiti katarzo, preporod človeštva. Ta pa se ne more zgoditi drugače kot s preporodom našega uma, ki je opazovalec in tvorec slike, ki ji pravimo stvarnost.

Vse navedeno na človeka vse bolj pritiska. Neiskrenost, laž, slepila in pomanjkanje resnice (vključno z "lažno" hrano), pa tudi agresivna ter samodestruktivna miselnost, ki smo jim na vsakem koraku izpostavljeni, rušijo naravno harmonijo in se naposled odrazijo na materialni ravni kot bolezni v fizičnem telesu. Kdor posledic stresa v izrazitejši obliki še ni izkusil, ta ima veliko možnosti, da bo nanje kmalu naletel in s tem postal nov medicinski primerek. Postaviti medicino na prave temelje bi bil velik civilizacijski dosežek.

Morda se zdi, da je tole pisanje pamflet, naperjen proti medicinskemu osebju. Daleč od tega. V zdravniških vrstah po vsem svetu je na milijone ljudi, ki so s svojo predanostjo in pripravljenostjo pomagati ljudem v stiski zgled človekoljubnega ravnanja. Takšna nesebična skrb je tisto, kar šteje. Ni njihova krivda, da so se izobraževali v sistemu, ki zasleduje povsem druge interese kot zagotoviti resnično zdravje človeštvu. Kdor se želi spoznati s tem problemom, bo našel dovolj dokazov. Tudi v medicini ni nič drugače kot pri vseh drugih dejavnostih človeka, ki jih usmerja globalna oligarhija: na prvem mestu ideal, ki ga še nihče ni sklatil s piedestala: denar.

 


Zdravje - tržno blago

Čeprav se zdi skoraj absurdno, drži, tudi odnos do zdravja spreminjamo v nekakšen tržni odnos. Menimo, da je zdravstvene tegobe, ki jih je vse več, dolžna reševati medicina, ki je za to poklicana in plačana. Modrosti naravnega zdravljenja in veščine naših babic smo pozabili; kdo bi se ukvarjal s tem, ko pa to znajo veliko bolje strokovnjaki medicine? Pričakovanja so takšnale: nekaj farmacevtskih preparatov in stvar bo rešena! Zdravstvo dovolj drago plačujemo, da bi moralo dobro opraviti svoj posel!

Medtem, ko v čakalnicah vse bolj bentimo nad učinkovitostjo in zbirokratiziranostjo zdravstva, se sprašujemo, ali od medicine sploh lahko pričakujemo, da nam vrne zdravje. Ko bomo spoznali ozadje bolezni in mehanizme zdravljenja (o tem v posebnem besedilu Pravi obraz bolezni ), bomo proces bolezni in zdravljenja doumeli tudi v poglobljenem smislu. Sedanje, površinskso poznavanje tu ne zadostuje.

Statistika pove, da v času zdravniških stavk umre manj pacientov kot sicer! (podatki veljajo za tujino, a kakovost zdravstva pri nas ni nič višja). Medicina si je, če pogledamo v ozadje dogajanja, izborila pravico, da ubije človeka (čeprav nenamerno, a vendarle!), ne da bi za to nosila posledice. Tožbe zaradi medicinskih napak pri nas običajno ne uspejo; na tem področju se stvari le počasi premikajo. Zdravniška odgovornost je kaj čudna stvar; ali ste že slišali, da bi medicina priznala kako svojo zmoto ali napačno ravnanje? A (neodvisne) študije medicinskih zmot so pretresljive. Takoj, ko vas hospitalizirajo, imate precej dobre možnosti, da boste staknili kako bakterijo ali kako drugo nevšečnost. Ni čudno, da že večina ljudi, tudi pri nas, išče pomoč tudi na "trgih" alternativne medicine.

Na dlani je, da je potrebno nekaj radikalno spremeniti, a kaj? Je dovolj izvesti premik od socialistično organiziranega zdravstva k sodobno, profitno organiziranemu zdravstvu ali je potrebna tudi vsebinska prenova? Je s povezovanjem klasične in alternativne medicine ter ustrezno reorganizacijo možno rešiti pereč problem zdravstva?

Če se problema zdravljenja in medicine ne bomo lotili dovolj poglobljeno, bomo na sedanjem sistemu izvedli le kozmetične popravke in sedanje težave s tem le zavili v drugo embalažo. Lotiti se je treba samih temeljev in preveriti, ali niso ti morda piškavi, gnili in iztrošeni.

 


 

Trditev: narava je nepopolna

Vsak sistem ima tri osnovne elemente: izhodiščno načelo, metodo ali rešitev ter rezultat ali cilj. Cilj je možno doseči le, če je izhodiščno načelo resnično, in obenem metoda ali rešitev nima napak. Izhodiščno načelo sistema včasih ni povsem jasno, o metodah običajno ni dvoma, rezultati pa govorijo sami zase.

Cilj zdravstva oz. medicine - zdrav človek - danes očitno ni dosežen, vsaj ne v zadostnem obsegu, sicer o tem sedaj ne bi razpravljali. Torej mora nekje biti napaka. Ta se lahko skriva v načelu, v metodi, ali pa celo v obeh

Metod zdravljenja, ki jih uporablja medicina, je cela paleta, od fizične manipulacije (kirurgije, fizične terapije), kemične in obsevalne terapije do alternativnih metod, ki segajo na področje manipulacije na (bio)energijskih poljih. Tem metodam se naposled tudi pri nas pridružujejo metode alternativnega zdravljenja. Problem vseh teh metod je, da zdravijo simptome in ne vzrokov bolezni. Zdravljenje sedaj ni celostno temveč obravnava človeka kot skupek deloma samostojnih celot. O ustreznosti takšnega pristopa bomo obširneje govorili v nadaljevanju. Nedvomno bo metodam zdravljenja nujno pridružiti še druge, ki obravnavajo človeka z duhovne plati, kajti človek ni stroj brez duše, zavest pa ne nepomemben privesek materialnosti. Metodi imamo torej marsikaj očitati.

Toda najpomembnejše je načelo. Kakšno je pravzaprav izhodiščno načelo medicine? Človeka je treba pozdraviti, ker njegovo telo ne deluje popolno. Ta misel se zdi resnična. Toda zakaj človekovo telo ne deluje popolno? Če je človek kot najbolj dovršen produkt narave nepopoln, potem to pomeni, da narava ustvarja nepopolne stvaritve. Medicina meni, da je ustroj človeka takšen, da vanj vgrajeni naravni korektivni mehanizmi v primeru večje izgube harmonije z naravo ne morejo zagotoviti zdravja. Tu mora nastopiti človekov um, ki z znanstvenimi metodami odpravi hibe narave in vrne človeku izgubljeno ravnovesje. Osnovno stališče medicine je, da narava v človeku ne deluje popolno; poenostavljeno rečeno, narava ni popolna in potrebuje pomoč, korektiv. To lahkotno stališče pa je nesprejemljivo in je v nasprotju z novimi pogledi na zdravje in medicino.

Postavljanje nepopolnega uma nad popolno naravo odraža nepoznavanje ustroja stvarnosti, življenja in človeka. Um je orodje zavesti, ki življenja ne more dojeti, niti razložiti. Vse razlage in konstrukti uma so le okorni približki. Življenje lahko izkusimo, občutimo, skratka - živimo, nihče pa ga še ni zadovoljivo popisal in utemeljil. Kozmični intelekt, ki je v ozadju vseh stvaritev, je na tej stopnji razvoja človeka še nedosegljiv. Misel, da lahko medicina z metodami sedanje znanosti prekaša modrost narave, je domišljava in smešna.

Medicina bolezen obravnava kot nezaželen pojav, proti kateremu se je treba upreti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Bolečina kot običajen sestavni del bolezni je dobila status nehumanega dejavnika, ki ni dostojen človeka in ga je treba preganjati. Odtod anestezija, analgetiki in cela veja medicine, ki se ukvarja s preganjanjem bolečine. Takšno gledanje ne vsebuje temeljnega spoznanja, da je narava opremila človeka s celo vrsto mehanizmov zdravljenja, ki so aktivni toliko časa, dokler sistemov ne preobremenimo ali blokiramo. Bolezen v resnici ni nekaj slabega temveč izraz pozitivnih procesov, ki težijo k ozdravitvi. Zatiranje zunanjih znakov (simptomov) te procese le ovira in otežuje in pogosto prispeva k temu, da se proces zdravljenja potuhne, da bi kasneje še z večjo močjo izbruhnil.

Resnici na ljubo je treba navesti, da so se v zadnjem stoletju človek, njegov stil življenja in delovanja ter njegova prehrana drastično spremenili, s tem pa se je spremenila tudi narava in obseg dejavnikov, ki ogrožajo zdravje današnjega človeka. Faktorja, ki sta se kvalitativno bistveno spremenila, sta prehrana in okolje, na človeka pa je spričo norega tempa in otopelosti težko vplivati tako, da bi bolj poskrbel za svoje zdravje. A z ustreznim pristopom je sleherno spremembo moč obvladati. Doslej odmevnejših poskusov zdravstva v tej smeri še ni bilo zaznati.

 


 

Medicinski paradoksi

V prilog trditvi, da sedanja medicina ni uspešna, govori več paradoksov, ki seveda prispevajo k (ne)uspešnosti medicinskega poklica. Pa si jih poglejmo.

Prvi medicinski paradoks se kaže v navzkrižje interesa stroke (medicinskega posla) s poslanstvom medicine. Če upoštevamo, da je poklic zdravnika posel, kjer se plača zdravljenje v skladu s številom zdravniških intervencij, potem je poslovni interes medicine jasen: delo bo zagotovljeno le, če se obseg intervencij ne bo zmanjšal. Dobrodošlo je, da se poveča. Resnični poslovni interes medicine torej ni, da bi človeka (dolgoročno) ozdravila, pač pa samo začasno ozdravila, saj bo tako zopet dobrodošla stranka na vratih ordinacije. Prvi paradoks bi lahko opisali z načelom: zdraviti, a ne zares pozdraviti, kar seveda vpliva na medicinski pristop. Da je medicina pri doseganju poslovnih ciljev uspešna, ni dvoma. Bolnišnice rastejo kot po dežju, število pacientov narašča, plače niso slabe...

Drugi medicinski paradoks je, da medicinska znanost, ki naj bi reševala življenja, tega ne zna pojasniti. Življenje je zanjo skrivnosten fenomen, ki se mu ne poskuša približati z raziskovanjem pojavov, ki mrtvo materijo povzdignejo v živo bitje. Ne poskuša dojeti duše ali življenjske energije (prane, či), pač pa raziskuje mrtva trupla in razlage črpa iz zgolj fizičnih, kemičnih in električnih pojavov in argumentov. Glede na to, da življenja ne zna opredeliti in se omejuje le na materialnost, zanjo na racionalni ravni med mrtvim in živim telesom ni nikakršne razlike. Ko pacient umre, se za medicino konča interesno območje raziskovanja. Medicina se ne zaveda, da je smrt le dogodek v življenju duše, brez poznavanja smrti pa ni mogoče zares poznati življenja. Ali bi poznali Mesec, ko bi ne imeli pojma, kaj je na njegovi senčni plati?

Tretji paradoks se kaže v dejstvu, da znanost, ki naj bi zdravila bolezni, odpravlja le odraze bolezni na fizični ravni. Poglavitni cilj medicine je odstraniti fizične simptome (zunanje znake) bolezni. Ko ti niso več vidni, je (po določenem času tudi pri raku na primer) bolnik označen za ozdravljenega. Toda zdravljenje vidnih, očitnih posledic bolezni ne pomeni resničnega ozdravljenja. Bolezen zares ozdraviš šele takrat, ko si odpravil vzroke bolezni. Teh pa medicina v splošnem ne pozna in se s tovrstnimi raziskavami večinoma niti ne ukvarja. Pa bi se morala. Kako naj namreč vemo, da smo problem odpravili, ko pa nam ni jasno, kaj ga je povzročilo? Ta paradoks se logično povezuje s prvim; kopanje v globino bolezni pravzaprav ni zaželeno, saj bi tako kako bolezen morda celo - bognedaj! - izkoreninili.

Hipokratova prisega resda zavezuje zdravnika k pomoči pacientu, a ne določa, kako temeljita je ta pomoč. V svetu, v katerem se ugled (tudi zdravnika) povezuje z dobro plačo, je strah pred izgubo prihodkov zaradi (pre)dobre usluge seveda na mestu. A ta problem so zelo uspešno rešili na Kitajskem, že pred več tisoč leti: zdravniki so bili bolje plačani takrat, ko so bili ljudje zdravi in slabše v primeru večje obolevnosti pacientov. To je motivacijo za vsestransko kakovostno oskrbo prebivalstva (tudi v smeri izobraževanja za ohranjanje trdnega zdravja) močno okrepilo. Zakaj bi tega mehanizma, ki ima nesporno dobre učinke, ne uporabili tudi v novejšem času?

Četrti medicinski paradoks je, da se medicina ukvarja z zdravljenjem celega človeka, a človeka kot celoto niti ne pozna, niti ne obravnava. Medicina obravnava človeka necelostno, in to v več pogledih. Ta paradoks je v povezavi z drugim, a osvetljuje način obravnave oz. ustreznost pristopa medicine pri spoznavanju človeka. To je obsežnejša tema, zato več o tem v nadaljevanju.

Peti medicinski paradoks je, da je, da možje in žene v belem, ki naj bi reševali življenja in pomagali krepiti zdravje človeka, tega pravzaprav ovirajo. Ker so se zdravniki - podobno kot duhovniki - postavili med naravo (ali Boga) in človeka in si prilastili primat nad razlaganjem (duhovniki) oz. zdravljenjem človeka (zdravniki), je ta izgubil stik z naravo, s svojim resničnim bistvom oz. z edino silo, ki ima resnični potencial zdravljenja. Možje v belem so tako postali bogovi, ki odločajo o življenju in smrti, človek pa je postal nemočen in odvisen. To je človeka oropalo zaupanja v naravne zdravilne moči v sebi in moč lastnega imunskega sistema ter povzročilo, da nam vsaka motnja sesuje zdravje. Danes je naše znanje preplitvo, da bi to lahko povsem razumeli, a človek bi se že lahko zavedal, da v življenju prepričanja igrajo odločilno vlogo, prepričanje v moč samozdravljenja pa je odločilnega pomena.

Nekoč, ko so se ljudje znali obračati k naravi, so zgolj z njeno pomočjo reševali večino zdravstvenih problemov. Napredek medicinske znanosti in ločevanje človeka od narave na vseh področjih so naredili svoje. Ko se je glede moči zdravljenja zaupanje iz rok narave (ali Boga) preselilo v roke zdravnikov, je človek oslabil lastne ozdravilne sposobnosti, čeprav so naravne sposobnosti telesa edino, kar človeka zares zdravi. Svojemu imunskemu sistemu in lastnim občutkom vse manj zaupamo. Verjamemo, da samo zdravniki lahko ugotovijo, kaj nam je in rešujejo naše zdravje. Hlastamo po vsemogočih preparatih in prehranskih dopolnilih, da bi okrepili svoj imunski sistem. Nasedamo propagandi in zavajanju farmacevtske industrije, ki ni zaman med najbolj dobičkonosnimi dejavnostmi na svetu. Ne pomišljamo pri poseganju po kemičnih medikamentih z množico stranskih učinkov in se ne vprašamo, ali ima telo od tega resnično korist.

Vsako ločevanje človeka od narave oz. Stvarnika povzroča strah, in ta, ki se kaže v nezaupanju v svoje zdravje, je eden najmočnejših.

 


 

Necelosten medicinski pristop

Celosten pristop pomeni poznati sistem z različnih zornih kotov, in ravnati tako, da akcija na enem delu sistema ne povzroči težav v drugem delu. Pomeni poznati medsebojne vplive posameznih podsistemov in se zavedati vse kompleksnosti, ki se ob tem odpira.

Kot prvo se medicina celostno ne loti posla na fiziološkem nivoju, torej tam, kjer bi morala biti najboljša. Človeka namreč obravnava kot skupek ločenih delov oz. sistemov (prebavila, dihala, obtočila...), zato je uveljavljeno specialistično zdravljenje posameznih organov. Splošni zdravniki, ki naj bi imeli "širino znanja", so vse bolj nebogljeni. V veljavi je prepričanje, da je važno ozdraviti vsak posamezen organ, potem pa naj bi bila tudi celota zdrava. To je pristop, ki omogoča zdravljenje brez konca. Če ne preprečiš stresa temveč zdraviš organe, imaš dela v nedogled...

Drugič: medicina ne povezuje ustrezno psihe in telesa. Razmeroma preprosto je ugotoviti, da določena psihična stanja vplivajo na natančno določene organe (jeza, nepotrpežljivost na jetra, obsodba, krivda, dvom na želodec, žalost, samopomilovanje na pljuča...), a zdravniki se ne poglobijo v te (bistvene!) povezave med miselno, čustveno in fizično platjo človeka, čeprav je takšen pristop še najbližje fiziološkemu. Medicina sicer obravnava psihično plat človeka pretežno na nivoju klasifikacije obnašanja. Na osnovi preprostih dejstev bi lahko pripravili terapije z vključenim izobraževanjem za zdravo življenje, ki bi na področju preventive lahko napravile pravo revolucijo. Gre za potrditev teze, da v resnici ni v interesu medicine, da bi človeka naučila živeti zdravo.

Tretjič: medicina popolnoma prezre duhovno plat človeka. Ne ukvarja se s pojavi večplastne človeške aure, ki se v obliki nesnovnih teles v alternativni medicini in metafiziki omenjajo in raziskujejo že tisočletja. Ne zanimajo jo čakre - energijski vrtinci, ki so odgovorni za energijsko preskrbo posameznih organov in za posamezne vidike človeškega delovanja. Ne zanima jo pretok življenjske energije po telesu in njeno uravnavanje, kjer so kitajski in drugi mojstri z vzhoda blesteli že pred tisočletji. Nadalje, ne zanima jo duša. Medicina v dušo ne verjame. Je pač veja znanosti, tej pa sta duša in ves nesnovni svet popolnoma nepomembna. A žal še kako pomembna za živega človeka, ki ni nikakršen stroj.

 


 

Posledice so občutne

Zdi se, da je medicina, kljub nasprotnim trditvam, v zadnjem stoletju na najpomembnejšem področju - zdravljenju bolezni - v resnici nazadovala. Napredku bi pritrdil na redkih specialističnih področjih (kot npr. mikrokirurgija), kjer pa gre za razmeroma majhen delež pacientov. Če govorimo o tem, da je poslanstvo medicine vzdrževati visok nivo zdravja, potem iz statističnih podatkov, ki kažejo, da je obolelih vse več, lahko sklepamo o neuspešnosti te stroke. Vprašamo se tudi lahko, koliko bolezni je medicina že izkoreninila. Zakaj se še danes otepamo z rakom? Zakaj so šla v pozabo preprosta zdravila in cenene metode, ki so bile zelo učinkovite? Odgovor, ki smo ga omenili v prvem paradoksu, govori sam na sebi. Na račun raka dobro živi desetine milijonov zdravnikov, svetovna »industrija raka« pa pogoltne stotine milijard evrov letno.

Nedvomno je razlogov za povečanje obolevnosti (za katere medicina ni odgovorna) cela vrsta. A če bi medicin izpolnjevala svoje poslanstvo dosledno, bi z učinkovito preventivo, kjer ima seveda levji delež izobraževanje, preprečevala vse družbene pojave, ki vodijo v razmah bolezni. A ga ne. Si predstavljate, da bi minister za zdravstvo uzakonil načelo, da se davčno privije podjetja, kjer je obolevnost visoka ali pa npr. stresni dejavnik v kolektivu močnejši od povprečja branže?

Med vsebinskimi razlogi za nazadovanje je med drugim intenzivna specializacija in pretiravanje pri uvajanju "naprednih" medicinskih orodij in naprav za diagnostiko. Zdravniki se vse manj zanesejo na svoj človeški čut in intuicijo in so vse bolj odvisni od aparatov in instrumentov. Nekoč zelo sposobnih "družinskih zdravnikov", ki so iz srčnega utripa, krvnega tlaka in preprostih pregledov znali izluščiti diagnozo, ni več. Danes zdravnik praktično ne more postaviti diagnoze, dokler ne opravi analize krvi in kupa zamudnih posebnih raziskav. Vse bolj postaja tolmač podatkov, ki jih pripravijo medicinske naprave. Ali je potemtakem tukaj človek sploh še potreben, ko pa so pri logičnih in čisto racionalnih odločitvah stroji boljši od človeka?

 


 

Medicina prihodnosti

Logično vprašanje, ki si ga zastavimo ob obravnavi paradoksov medicine in zgornjem pametovanju je naslednje: kaj od medicine lahko danes pričakujemo in kakšna bi lahko bila medicina prihodnosti.

Na ti vprašanji je moč ustrezno odgovoriti le, če razumemo naravo in celovit ustroj človeka ter njuno delovanje, ozadje bolezni, resnične mehanizme zdravljenja v človeku in še kaj. Čeprav tega znanja morda še nismo dovolj poglobili, tvegajmo spekulacijo, ki pa verjetno ni daleč od resnice. Sicer pa ni nujno, da se z zapisanim strinjate. A morda boste v njem našli kako izhodišče, vredno razmisleka.

Menimo, da je izguba zdravja posledica nizke ravni zavesti. Človek z visoko ravnjo zavesti v splošnem ni podvržen bolezni, saj se zna izogniti vsakovrstnemu ravnanju, ki je podlaga bolezni. Visoko razvite civilizacije bolezni ne poznajo, prav tako kot ne kriminala in vojn. A sedanja družba je družba v obdobju duhovnega nazadovanja, ki ga vzhodnjaki imenujejo kali juga. Zgodovina uči, da se v obdobjih degradacije družbe razbohotijo pravniki, vojaki in zdravniki in postajajo družbi vse večje breme. Po razkroju družbe bo na njenem pepelu vstala nova, ki bo mnogo zrelejša, v duhovnem in materialnem smislu.

Pot, po kateri je krenila sodobna medicina, vodi v slepo ulico. S tako ozkim pogledom na človeka, naravo in stvarnost, s tako napačnimi izhodiščnimi načeli ne more doseči uspeha. Pač pa se vse bolj zapleta in doživlja lasten neuspeh, ki je prezenten vsakomur, ki se zateče k njej po pomoč. Kajti pomoč ne more biti v nekih čudežnih preparatih, ki naj bi zdravje, ki ni kemični fenomen, povrnili v prave okvire.

Medicina bo morala sestopiti s piedestala, ki naj bi ji zagotavljal položaj reševalca življenj. Življenje namreč ni nekaj, kar bi bilo zares odvisno od medicinskih preparatov; življenja ne moremo podaljševati, kakor se nam zdi. Takšna miselnost odraža na materialno stvarnost omejeno razmišljanje in nepoznavanje duhovnih zakonitosti in vesolja. Človek se rodi z določenim poslanstvom in ko je to izpolnjeno, se življenje konča. Tisto, kar vidimo kot naključja (bolezni, nesreče...), so le primerni zaključki procesa, ki je bil že davno začrtan. Človeku, ki mu je namenjeno, da bo umrl, medicina ne more rešiti življenja. In če bi se že zdelo, da mu ga je, bi ga na izhodu iz bolnišnice povozil avto. Naravnemu zakonu karme (vzroka in posledice, ki ni omejen le na eno življenje) se ni mogoče izogniti.

Medicina se mora soočiti s svojo nemočjo in priznati, da je v najboljšem primeru pomočnica naravi, ne pa njen korektiv. Ozdravi človeka vedno narava in ne medicina s svojimi metodami.

 


 

Prihodnost v znamenju preventive

Velika priložnost in prihodnost medicine je v njenem preventivnem delovanju, ki pa daleč presega danes aktualen okvir. Medicina mora postati učiteljica naravnega življenja in vedenja, ki je usklajeno z naravnimi zakoni, kajti prav kršitev naravnih zakonov je vzrok bolezni. Kršitve se izražajo v obliki destruktivnega razmišljanja in čustvovanja ter v obliki napačne hrane. Medicina prihodnosti bo razumela celovito dogajanje na vseh nivojih v snovni in duhovni stvarnosti in bo - v prvi vrsti človeka vzgajala v pravilnem delovanju in v drugi vrsti zdravila vzroke in ne le posledic bolezni (te narava odstrani sama od sebe, ko vzrokov ni več).

Posebna veja medicine je seveda travmatologija, obravnava in zdravljenje poškodb; na tem področju pridejo do izraza že danes zelo dodelane, manipulativne in kirurške veščine medicine, ki v fiziološkem pogledu vrnejo telesu potrebno funkcionalnost. Ta segment medicine, ki obsega razmeroma majhen delež pacientov, bo verjetno ostal paradna disciplina. Toda vse druge - bolezenske pojave, ki vodijo v radikalne kirurške manipulacije, bi lahko medicina pravočasno preprečila in človeka obvarovala pred rušenjem telesne integritete.

V prehodnem obdobju k zreli družbi bo seveda tudi na področju kurative še marsikaj treba postoriti. Ko bo medicina razumela, da se vsaka bolezen prične kot motnja na subtilnih avričnih telesih, bo bolezen zaznala, še preden se bo ta manifestirala na fizičnem telesu. Tako se bo možno angažirati mnogo prej, preden bo do vidnih okvar telesa prišlo. Če pa bo že prišlo, bo z vzajemnim delovanjem na aurična telesa in fizično telo moč doseči mnogo boljše učinke, brez uporabe destruktivnih metod, ki ubijajo življenje. Transplantacije organov in manipulacije z zarodnimi celicami skorajda ne bodo potrebne, saj bo zdravljenje potekalo povsem po naravni poti.

 

Medicina bo prva učiteljica in svetovalka na področju prehrane. Ko denar ne bo več prevladujoč motiv, bo javnost dobila objektivne informacije in ne zavajajočih, ki služijo kovanju dobička. Takrat bo medicina razčistila dileme glede škodljivosti mleka, mesa, razhudnikov, sladkorja, moke in soli. Tisoče konceptov o pravilni prehrani bo zamenjala z enim samim konceptom, ki bo preverjen in učinkovit. Dobila bo tudi odločilno besedo pri kmetijski politiki, saj bo prepečila proizvodnjo hrane, ki je osiromašena, prazna ali celo nevarna. Tako ljudje ne bodo prepuščeni na milost in nemilost kmetijstvu in živilski industriji.

Med preventivne in izobraževalne dejavnosti sodi tudi oskrba in skrb za čisto, zdravo vodo, ki je osnova zdravega življenja. Osveščenost bo takrat na visokem nivoju, zato tudi ekologija ne bo imela težav pri postavljanju in nadziranju okoljskih standardov. Toda distribucija vode po vsem svetu bo zahteven projekt, saj tu nastopajo problemi tehnične in etične narave. Podobno bo pri oskrbi s hrano. Ko bodo ljudje spoznali prednosti vegetarijanstva, bo težav s prehrano bistveno manj, saj je za pridelavo rastlinske hrane potrebnih le del sedanjih živinorejskih površin.

Cepljenje bo povsem ukinjeno, zamenjalo ga bo izobraževanje o vplivih destruktivnih misli in čustev na zdravje in delovanju zdravilnih mehanizmov v telesu. V ljudeh bo končno vzniknilo spoznanje, da odgovornost za svoje zdravje nosi vsak sam; nihče se več ne bo skrival za virusnimi in bakterijskimi okužbami in podobnimi nesmisli, ki so posledica, ne pa vzrok boleznim.

Ni torej malo področij, kjer bo medicina prihodnosti napravila odločen razvoj.Priložnosti, ki se tu odpirajo, smo se komaj dotaknili. Takšna medicina seveda lahko dobi mesto le v družbi, ki bo sledila drugačnemu idealu kot danes; v ospredju bo dobrobit in zdravje ter harmonija v naravi in z naravo. Otroci bodo že v osnovni šoli dobili vse potrebno znanje, da se bodo boleznim zlahka izognili, če pa bodo že zboleli, bodo znali prepoznati vzroke in pomagati naravi, da brez vpletanja zunanjih dejavnikov hitro reši težavo.

In kaj lahko storimo danes? Izobražujemo se, živimo v skladu z naravnimi načeli, krepimo zdravega duha, zaupamo v lasten imunski sistem in uživamo zdravo, bogato hrano, obenem pa pomagamo medicini, da bo spoznala, kje je njena prihodnost.

Če bi nenadoma ordinacije ostale prazne, kaj menite - bi zdravniki še lahko igrali vlogo bogov v belem in se posmehovali naravi z metodami, ki življenje prej uničujejo kot podpirajo?

 

Vabljeni tudi k branju besedil:

Pravi obraz bolezni (1) ... (5)

Bolezen v novi luči

Več besedil z obravnavano tematiko najdete v sekciji Odštekani pogovori/Zdravje

Komentarji   

+2 #2 teyqa 17:17 02-03-2011
Saj avtor ne obsoja posameznih zdravstvenih delavcev ampak sam princip zdravljenja oziroma sistem zdravstva, ki ni efektiven- prej nasprotno. Ljudje zaupajo uradni medicini, sami pa nimajo ne časa ne volje, da bi se informirali in iskali prave rešitve za svoje bolezni češ saj doktor že ve kaj dela. Slepo verovanje ne prinese pravih uspehov. Ko je človek že težko bolan in se mu čas prehitro izteka, je lahko že obupan in najhujše kar se lahko zgodi, da se sprijazni s tem kar ima in ne naredi več nič sam za sebe. Zato pa je še toliko bolj pomembna informiranost s pravimi metodami ozdravljenja, ki je javno dostopna, pregledna in jasno razumljiva vsakomur. Tega pa nažalost ni, prej se zgodi, da človek, ki že prevzame odgovornost za svoje zdravje naleti na kup protislovnih informacij, ki ga samo še bolj zmedejo in tako človek ostane v tem začaranem krogu bolezni, strahu, zmedenosti, žalosti in obupu, kar pa seveda pripomore, da se mu stanje še hitreje poslabša. Boljše, da zdravniki začnejo dajati placebo tablete svojim pacientom in jih prepričajo, da jim bo to zdravilo 100% pomagalo in se jim prijazno nasmehnejo, kakor pa da jim pripisujejo tablete, ki mu bolj škodijo kot pa koristijo. Sama ne jem več nobenih tablet-aspirin in podobno kot sem jih poprej npr.proti glavobolu pa ni nič pomagalo in glej ga zlomka tudi potrebujem jih ne več, saj sem se ga znebila na naraven način. Odprimo stran z vsemi napotki za samoozdravljenje in upajmo, da je ne bo kdo ukinil, ker mu odžira profit! Zdravje je osnova, zato vam želim, da poiščete le najboljše kar vam NARAVA lahko ponudi.
Citat
+1 #1 erik 19:47 23-11-2010
Avtor besedila Medicina prihodnosti:
osebno se vam zahvaljujem za članek, ki ste ga posredovali na spletno stran,
ki jo tudi jaz vsaj občasno obiskujem.
Najprej naj razčistim, da sem eden izmed zdravstvenih delavcev, ki se trudi za drobrobit
slehernega posameznika, ter sem v povezavi s tem tudi dovzeten za spremembe in izboljšanja,
vendar moram poudariti, da je uvajanje sprememb ponavadi zelo dolgotrajno in za marsikoga tudi
utrujajoče, celo tako zelo utrujajoče, da le-to privede tudi do "izgorevanja na delovnem mestu". Ampak dobro, pustimo to, izgovarjanje ni namen mojega komentarja.
Rad bi omenil nekaj drugega, poskusil bom biti čimbolj kratek:
Ko se govori o sistemu medicine, se je potrebno zavedati dejstva, da medicina ne more vplivati na življenje, kvaliteto življenja, smrt, zdravje, bolezen itd. posameznika, razen če posameznik samemu sebi sam to dovoli. Medicina se gradi tudi na osnovi ozaveščanja ljudi. In tu je potrebno iskati spremembe; na ozaveščanju celotne družbe, ozaveščanje prebivalstva pa vemo, da še zdaleč ni samo delo medicine, ampak pravzaprav odgovornost celotne družbe. Medicina ne kreira zdravja in življenja ljudi, to je nemogoče, razen, kot sem že omenil, kreira življenja tistih ljudi, ki sebi in drugim to dopustijo.
Tu moram poudariti naslednje: "ZDRAVJE JE OSEBNA ODGOVORNOST POSAMEZNIKA", res pa je, da se tega marsikateri bolnik ne zaveda, vendar je tudi to njegova odgovornost. In še nekaj: Zdravniki in vsi ostali zdravstveni delavci "pomagamo" ljudem na način kot sami znamo in zmoremo. Tudi to je naša odgovornost; če delamo napako, bomo v skladu s svojo izkušnjo nekoč nekje tudi mi nekje to poravnali, če se tako izrazim. Sicer pa, kako že gre tisto?... pomagaj si sam in... Včasih kruto, ampak resnično.
V povezavi z napisanim, naj omenim, da ima medicina ravno toliko privilegijev, če temu lahko tako rečem, kot so ji jih dodelili ljudje oziroma širša družba; sisteme v družbi kreiramo ljudje, tako kot tudi politični sistem, ki ga volimo ljudje. Tu bi se lahko razpisali še in še pa spet lahko zaključim, da je vsako dejanje, ki ga izvede posameznik, njegova osebna odgovornost.
Navajam primer "kreacije sistema medicine": npr., da bi se zgodilo, da se ukinejo nekatera zdravila in se uvede nekakšen sistem, ki vključuje element duhovnosti: Prišel bi npr. starostnik, ki je prej leta in leta užival določeno zdravilo, kar naenkrat pa bi mu zdravnik ukinil ta zdravila in ga poslal strokovnjaku za bioenergijo, ki bi mu dal pravila kako doma namesto uživati zdravila, zdaj meditirati in ponavljati določene besede. Menim, da bi večina starostnikov, pa morda tudi njegovih svojcev, ki so ves čas računali na pomoč medicine, doživelo šok in pojavili bi se drugi očitki... Spet gre za začaran krog prelaganja odgovornosti. Bi bilo zgoraj omenjeno dejanje del celostne obravnave? Ne, ne glede na to, da smo vključili princip energetske in duhovne obravnave- ker zdravnik ni upošteval načela "pomagati nekomu na njemu primeren in dojemljiv način".
Vprašam pa vas tudi: kako je usmerjena večina družbe v naši državi ali na splošno na zahodu?
Odgovorim vam: velika večina se jih po zdravstveno pomoč zateka k zdravnikom, tudi tisti, ki poznajo druge metode. Nesmiselno je terjati odgovornost od medicine. Spet gre za odgovornost tistih ki so zboleli in tistih ki iščejo pomoč. In pa seveda vseh ostalih, ki kreiramo sisteme.
Vse lepo in prav, v vašem prispevku je ogromno resnice, ampak način, kako ste ga predstavili, je pa po mojem mnenju nekoliko neprimerno, pa ne zato, ker ste mi kot zdravstvenemu delavcu "stopili na žulj", ampak ker sem osebno zagovornik osebne odgovornosti o kateri sem nekaj v mojem komentarju napisal, predvsem pa zato, ker osebno nisem zagovornik obsojanja, kajti tudi obsodbe niso element duhovnosti v odnosih. v vašem prispevku pa me je ravno področje obsodb in prelaganja odgovornosti zelo zmotilo.
Kot že rečeno, pa zelo pozdravljam podobna tovrstna dejanja ljudi: da vsak posreduje svoj prispevek: ko bi le bilo več takšnih!
želim vam vse dobro in vas lepo pozdravljam
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih