Medicinski paradoksi

V prilog trditvi, da sedanja medicina ni uspešna, govori več paradoksov, ki seveda prispevajo k (ne)uspešnosti medicinskega poklica. Pa si jih poglejmo.

Prvi medicinski paradoks se kaže v navzkrižje interesa stroke (medicinskega posla) s poslanstvom medicine. Če upoštevamo, da je poklic zdravnika posel, kjer se plača zdravljenje v skladu s številom zdravniških intervencij, potem je poslovni interes medicine jasen: delo bo zagotovljeno le, če se obseg intervencij ne bo zmanjšal. Dobrodošlo je, da se poveča. Resnični poslovni interes medicine torej ni, da bi človeka (dolgoročno) ozdravila, pač pa samo začasno ozdravila, saj bo tako zopet dobrodošla stranka na vratih ordinacije. Prvi paradoks bi lahko opisali z načelom: zdraviti, a ne zares pozdraviti, kar seveda vpliva na medicinski pristop. Da je medicina pri doseganju poslovnih ciljev uspešna, ni dvoma. Bolnišnice rastejo kot po dežju, število pacientov narašča, plače niso slabe...

Drugi medicinski paradoks je, da medicinska znanost, ki naj bi reševala življenja, tega ne zna pojasniti. Življenje je zanjo skrivnosten fenomen, ki se mu ne poskuša približati z raziskovanjem pojavov, ki mrtvo materijo povzdignejo v živo bitje. Ne poskuša dojeti duše ali življenjske energije (prane, či), pač pa raziskuje mrtva trupla in razlage črpa iz zgolj fizičnih, kemičnih in električnih pojavov in argumentov. Glede na to, da življenja ne zna opredeliti in se omejuje le na materialnost, zanjo na racionalni ravni med mrtvim in živim telesom ni nikakršne razlike. Ko pacient umre, se za medicino konča interesno območje raziskovanja. Medicina se ne zaveda, da je smrt le dogodek v življenju duše, brez poznavanja smrti pa ni mogoče zares poznati življenja. Ali bi poznali Mesec, ko bi ne imeli pojma, kaj je na njegovi senčni plati?

Tretji paradoks se kaže v dejstvu, da znanost, ki naj bi zdravila bolezni, odpravlja le odraze bolezni na fizični ravni. Poglavitni cilj medicine je odstraniti fizične simptome (zunanje znake) bolezni. Ko ti niso več vidni, je (po določenem času tudi pri raku na primer) bolnik označen za ozdravljenega. Toda zdravljenje vidnih, očitnih posledic bolezni ne pomeni resničnega ozdravljenja. Bolezen zares ozdraviš šele takrat, ko si odpravil vzroke bolezni. Teh pa medicina v splošnem ne pozna in se s tovrstnimi raziskavami večinoma niti ne ukvarja. Pa bi se morala. Kako naj namreč vemo, da smo problem odpravili, ko pa nam ni jasno, kaj ga je povzročilo? Ta paradoks se logično povezuje s prvim; kopanje v globino bolezni pravzaprav ni zaželeno, saj bi tako kako bolezen morda celo - bognedaj! - izkoreninili.

Hipokratova prisega resda zavezuje zdravnika k pomoči pacientu, a ne določa, kako temeljita je ta pomoč. V svetu, v katerem se ugled (tudi zdravnika) povezuje z dobro plačo, je strah pred izgubo prihodkov zaradi (pre)dobre usluge seveda na mestu. A ta problem so zelo uspešno rešili na Kitajskem, že pred več tisoč leti: zdravniki so bili bolje plačani takrat, ko so bili ljudje zdravi in slabše v primeru večje obolevnosti pacientov. To je motivacijo za vsestransko kakovostno oskrbo prebivalstva (tudi v smeri izobraževanja za ohranjanje trdnega zdravja) močno okrepilo. Zakaj bi tega mehanizma, ki ima nesporno dobre učinke, ne uporabili tudi v novejšem času?

Četrti medicinski paradoks je, da se medicina ukvarja z zdravljenjem celega človeka, a človeka kot celoto niti ne pozna, niti ne obravnava. Medicina obravnava človeka necelostno, in to v več pogledih. Ta paradoks je v povezavi z drugim, a osvetljuje način obravnave oz. ustreznost pristopa medicine pri spoznavanju človeka. To je obsežnejša tema, zato več o tem v nadaljevanju.

Peti medicinski paradoks je, da je, da možje in žene v belem, ki naj bi reševali življenja in pomagali krepiti zdravje človeka, tega pravzaprav ovirajo. Ker so se zdravniki - podobno kot duhovniki - postavili med naravo (ali Boga) in človeka in si prilastili primat nad razlaganjem (duhovniki) oz. zdravljenjem človeka (zdravniki), je ta izgubil stik z naravo, s svojim resničnim bistvom oz. z edino silo, ki ima resnični potencial zdravljenja. Možje v belem so tako postali bogovi, ki odločajo o življenju in smrti, človek pa je postal nemočen in odvisen. To je človeka oropalo zaupanja v naravne zdravilne moči v sebi in moč lastnega imunskega sistema ter povzročilo, da nam vsaka motnja sesuje zdravje. Danes je naše znanje preplitvo, da bi to lahko povsem razumeli, a človek bi se že lahko zavedal, da v življenju prepričanja igrajo odločilno vlogo, prepričanje v moč samozdravljenja pa je odločilnega pomena.

Nekoč, ko so se ljudje znali obračati k naravi, so zgolj z njeno pomočjo reševali večino zdravstvenih problemov. Napredek medicinske znanosti in ločevanje človeka od narave na vseh področjih so naredili svoje. Ko se je glede moči zdravljenja zaupanje iz rok narave (ali Boga) preselilo v roke zdravnikov, je človek oslabil lastne ozdravilne sposobnosti, čeprav so naravne sposobnosti telesa edino, kar človeka zares zdravi. Svojemu imunskemu sistemu in lastnim občutkom vse manj zaupamo. Verjamemo, da samo zdravniki lahko ugotovijo, kaj nam je in rešujejo naše zdravje. Hlastamo po vsemogočih preparatih in prehranskih dopolnilih, da bi okrepili svoj imunski sistem. Nasedamo propagandi in zavajanju farmacevtske industrije, ki ni zaman med najbolj dobičkonosnimi dejavnostmi na svetu. Ne pomišljamo pri poseganju po kemičnih medikamentih z množico stranskih učinkov in se ne vprašamo, ali ima telo od tega resnično korist.

Vsako ločevanje človeka od narave oz. Stvarnika povzroča strah, in ta, ki se kaže v nezaupanju v svoje zdravje, je eden najmočnejših.

 

Komentarji   

+2 #2 teyqa 17:17 02-03-2011
Saj avtor ne obsoja posameznih zdravstvenih delavcev ampak sam princip zdravljenja oziroma sistem zdravstva, ki ni efektiven- prej nasprotno. Ljudje zaupajo uradni medicini, sami pa nimajo ne časa ne volje, da bi se informirali in iskali prave rešitve za svoje bolezni češ saj doktor že ve kaj dela. Slepo verovanje ne prinese pravih uspehov. Ko je človek že težko bolan in se mu čas prehitro izteka, je lahko že obupan in najhujše kar se lahko zgodi, da se sprijazni s tem kar ima in ne naredi več nič sam za sebe. Zato pa je še toliko bolj pomembna informiranost s pravimi metodami ozdravljenja, ki je javno dostopna, pregledna in jasno razumljiva vsakomur. Tega pa nažalost ni, prej se zgodi, da človek, ki že prevzame odgovornost za svoje zdravje naleti na kup protislovnih informacij, ki ga samo še bolj zmedejo in tako človek ostane v tem začaranem krogu bolezni, strahu, zmedenosti, žalosti in obupu, kar pa seveda pripomore, da se mu stanje še hitreje poslabša. Boljše, da zdravniki začnejo dajati placebo tablete svojim pacientom in jih prepričajo, da jim bo to zdravilo 100% pomagalo in se jim prijazno nasmehnejo, kakor pa da jim pripisujejo tablete, ki mu bolj škodijo kot pa koristijo. Sama ne jem več nobenih tablet-aspirin in podobno kot sem jih poprej npr.proti glavobolu pa ni nič pomagalo in glej ga zlomka tudi potrebujem jih ne več, saj sem se ga znebila na naraven način. Odprimo stran z vsemi napotki za samoozdravljenje in upajmo, da je ne bo kdo ukinil, ker mu odžira profit! Zdravje je osnova, zato vam želim, da poiščete le najboljše kar vam NARAVA lahko ponudi.
Citat
+1 #1 erik 19:47 23-11-2010
Avtor besedila Medicina prihodnosti:
osebno se vam zahvaljujem za članek, ki ste ga posredovali na spletno stran,
ki jo tudi jaz vsaj občasno obiskujem.
Najprej naj razčistim, da sem eden izmed zdravstvenih delavcev, ki se trudi za drobrobit
slehernega posameznika, ter sem v povezavi s tem tudi dovzeten za spremembe in izboljšanja,
vendar moram poudariti, da je uvajanje sprememb ponavadi zelo dolgotrajno in za marsikoga tudi
utrujajoče, celo tako zelo utrujajoče, da le-to privede tudi do "izgorevanja na delovnem mestu". Ampak dobro, pustimo to, izgovarjanje ni namen mojega komentarja.
Rad bi omenil nekaj drugega, poskusil bom biti čimbolj kratek:
Ko se govori o sistemu medicine, se je potrebno zavedati dejstva, da medicina ne more vplivati na življenje, kvaliteto življenja, smrt, zdravje, bolezen itd. posameznika, razen če posameznik samemu sebi sam to dovoli. Medicina se gradi tudi na osnovi ozaveščanja ljudi. In tu je potrebno iskati spremembe; na ozaveščanju celotne družbe, ozaveščanje prebivalstva pa vemo, da še zdaleč ni samo delo medicine, ampak pravzaprav odgovornost celotne družbe. Medicina ne kreira zdravja in življenja ljudi, to je nemogoče, razen, kot sem že omenil, kreira življenja tistih ljudi, ki sebi in drugim to dopustijo.
Tu moram poudariti naslednje: "ZDRAVJE JE OSEBNA ODGOVORNOST POSAMEZNIKA", res pa je, da se tega marsikateri bolnik ne zaveda, vendar je tudi to njegova odgovornost. In še nekaj: Zdravniki in vsi ostali zdravstveni delavci "pomagamo" ljudem na način kot sami znamo in zmoremo. Tudi to je naša odgovornost; če delamo napako, bomo v skladu s svojo izkušnjo nekoč nekje tudi mi nekje to poravnali, če se tako izrazim. Sicer pa, kako že gre tisto?... pomagaj si sam in... Včasih kruto, ampak resnično.
V povezavi z napisanim, naj omenim, da ima medicina ravno toliko privilegijev, če temu lahko tako rečem, kot so ji jih dodelili ljudje oziroma širša družba; sisteme v družbi kreiramo ljudje, tako kot tudi politični sistem, ki ga volimo ljudje. Tu bi se lahko razpisali še in še pa spet lahko zaključim, da je vsako dejanje, ki ga izvede posameznik, njegova osebna odgovornost.
Navajam primer "kreacije sistema medicine": npr., da bi se zgodilo, da se ukinejo nekatera zdravila in se uvede nekakšen sistem, ki vključuje element duhovnosti: Prišel bi npr. starostnik, ki je prej leta in leta užival določeno zdravilo, kar naenkrat pa bi mu zdravnik ukinil ta zdravila in ga poslal strokovnjaku za bioenergijo, ki bi mu dal pravila kako doma namesto uživati zdravila, zdaj meditirati in ponavljati določene besede. Menim, da bi večina starostnikov, pa morda tudi njegovih svojcev, ki so ves čas računali na pomoč medicine, doživelo šok in pojavili bi se drugi očitki... Spet gre za začaran krog prelaganja odgovornosti. Bi bilo zgoraj omenjeno dejanje del celostne obravnave? Ne, ne glede na to, da smo vključili princip energetske in duhovne obravnave- ker zdravnik ni upošteval načela "pomagati nekomu na njemu primeren in dojemljiv način".
Vprašam pa vas tudi: kako je usmerjena večina družbe v naši državi ali na splošno na zahodu?
Odgovorim vam: velika večina se jih po zdravstveno pomoč zateka k zdravnikom, tudi tisti, ki poznajo druge metode. Nesmiselno je terjati odgovornost od medicine. Spet gre za odgovornost tistih ki so zboleli in tistih ki iščejo pomoč. In pa seveda vseh ostalih, ki kreiramo sisteme.
Vse lepo in prav, v vašem prispevku je ogromno resnice, ampak način, kako ste ga predstavili, je pa po mojem mnenju nekoliko neprimerno, pa ne zato, ker ste mi kot zdravstvenemu delavcu "stopili na žulj", ampak ker sem osebno zagovornik osebne odgovornosti o kateri sem nekaj v mojem komentarju napisal, predvsem pa zato, ker osebno nisem zagovornik obsojanja, kajti tudi obsodbe niso element duhovnosti v odnosih. v vašem prispevku pa me je ravno področje obsodb in prelaganja odgovornosti zelo zmotilo.
Kot že rečeno, pa zelo pozdravljam podobna tovrstna dejanja ljudi: da vsak posreduje svoj prispevek: ko bi le bilo več takšnih!
želim vam vse dobro in vas lepo pozdravljam
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih