Postavlja se vprašanje, zakaj se človek na pragu tretjega tisočletja še vedno otepa z boleznimi in si ne zna zagotoviti stabilnega zdravja. Eden izmed ustreznih odgovorov je tale: nismo se še dokopali do resničnega znanja o nas samih, o zakonih, ki urejajo naša življenja, naša čustva, našo miselnost …  Temelji na trditvi, da je tisto, kar se dogaja v naši notranjosti, odločilnega pomena, ko se sprašujemo o vzrokih bolezni.

Trditi, da bolezen in bolečina nista naša sovražnika, temveč – prav nasprotno, zaveznika in znanilca procesa zdravljenja, je marsikomu ta trenutek nepojmljivo. Miselnega oklepa, ki smo ga nosili vse doslej, ni moč razbiti kar čez noč. Najenostavneje in najudobneje, a napačno, je krivdo za bolezen iskati v zunanjih dejavnikih. Tovrstim razlagam zato ni težko nasesti.

V srednjem veku so podlegali praznoverju, ljudje so bolezni povezovali z duhovi in prikaznimi, danes pa so duhove zamenjale bolj otipljive prikazni: virusi in bacili. Pri razumevanju mehanizmov obolevanja se omejujemo le na zunanje vzroke, ne zavedajoč se, da so vzroki bistveno kompleksnejši. Pri bolezni gre očitno za motnjo v toku življenja – motnjo, ki lahko povzroči tudi konec le-tega. A dokler zares ne razumemo pojava življenja, dotlej ne moremo razumeti niti bolezni kot motnje tega pojava. Očitno bomo lahko zares napredovali šele takrat, ko bomo življenje, smrt, bolezen in druge pojave spoznali tudi v kontekstu, na katerem so prisotni: v duhovnem kontekstu.

Če želimo celoviteje doumeti mehanizme, ki pogojujejo zbolevanje, se je treba odpreti poznavanju duhovnih procesov, pojavov in zakonitosti. Čeprav sodobni človek to težko sprejme, urejajo naša življenja neki nefizikalni, torej metafizični, duhovni zakoni, vplivi in sile, ki delujejo na našo psiho, zavest in podzavest. Eden izmed virorov celovitega znanja, ki ima znanstvene temelje, je antropozofija Rudolfa Steinerja; lahko jo imenujemo “duhovna znanost“. Njen zgodovinski vpogled sega daleč preko mejnika nastanka snovnega sveta in pojasnjuje ustroj stvarstva mnogo celoviteje od nekaterih vzhodnih duhovnih tradicij.

Človekovo delovanje je treba razumeti na novo in bolj poglobljeno. Ko bomo sposobni napraviti ta miselni preboj, bomo sposobni kakovostneje reševati tudi probleme na drugih področjih. Za vzdrževanje zdravja bomo znali poskrbeti sami, brez velike pomoči medicine. Naučili se bomo ravnati tako, da se bomo večini bolezni preprosto izognili. Preprečiti bolezen je preprosteje kot zdraviti jo.

Prej ali slej se bo morala roditi nova znanost, ki bo omogočila preporod človeštva, ali pa bo to zabredlo v tragičen scenarij, ko bo civilizacija utonila v lastnem neznanju. Nova znanost bo vključevala doslej zastrt duhovni svet in pojasnila skrivnosti duše; razkrila bo tudi pravo naravo in vzroke bolezni ter pokazala smeri preprečevanja bolezni. Celovito razumevanje bolezni je možno le ob poznavanju finosnovnih, etrskih ravni materije, saj se prav tu nahaja izvor motenj harmonije, ki se z zamikom odrazijo v obliki telesni telesa. Medicina bo postala res učinkovita takrat, ko bo prestopila svoj ozek materialistični okvir, dotlej pa pri zdravljenju ne bo prepričljiva.

Tragično dejstvo, s katerim se je treba uvodoma soočiti, je, da smo doslej najmočnejšemu zdravilcu – naravi in njenim močnim mehanizmom v lastnem telesu – obračali hrbet in zaupanje raje poklanjali medicini. Razlog? Strah, da mi sami oziroma naravni zdravilni mehanizmi v našem telesu bolezni ne bodo kos.

Neprecenljivo spoznanje človeka je, da se zdravje in ravnovesje lahko kadarkoli znova vzpostavi z dejanji in vzpostavitvijo psihičnega stanja, ki je harmonično, usklajeno z namenom vesolja: ravnanje v duhu ljubezni, z znanjem, ki prežene strah.

Vsako bolezen je moč premagati, ko dojamemo njeno lekcijo. Toda najprej je treba premagati strah pred boleznijo in bolečino. A to nam uspe šele, ko razumemo njuno vlogo in poslanstvo. O tem v tej sekciji govori skupek besedil z naslovom Pravi obraz bolezni.


 

Novo pojmovanje povzročiteljev bolezni

Tragično dejstvo, s katerim se ni preprosto soočiti, je, da so nam doslej znanje o mehanizmih in pojavih, ki povzročajo bolezni, sistematično prikrivali.

Ob koncu devetnajstega stoletja se je tedanja medicinska znanost poglobljeno ukvarjala z vprašanjem o povzročiteljih bolezni. Pojavili sta se dve struji; eno je vodil znanstvenik svetovnega formata Antoine Bechamp, drugo pa Louis Pasteur. Čeprav je prva struja dognala presenetljiva medicinska dejstva, ki bi svet lahko povedla v nesluten napredek (podobno kot Teslovi izumi na področju tehnike), je prevladala druga, Pasteurjeva struja, kar je povzročilo, da se še danes vrtimo v krogu nevednosti in bolezni, ki jima plačujemo visoko ceno. O tem sem se obširno razpisal v besedilu Mit o mikrobih – povzročiteljih bolezni. Razlog za uveljavitev teze o mikroorganizmih – povzročiteljih bolezni je bil preprost: obetajoči ogromni dobički farmacevtske in kemične industrije, ki sta dobili v pest vso medicinsko in zdravstveno stroko. Nikjer zaslužki niso tako veliki, kot takrat, ko plačujemo za svoje zdravje, ozdravitev ali celo preživetje.

Resnica, ki se ob hudi cenzuri znanosti in strokovnega tiska s težavo prebija v javnost je, da mikrobi in virusi niso povzročitelji temveč posledica bolezni. So dejavniki, ki nastopijo šele v fazi, ko je zaradi izbruha bolezni zaradi (največkrat) psihičnih dejavnikov potrebno odstranjevanje celičnih izločkov, ki so rezultat raznih motečih procesov, največkrat zastrupitve. Njihovo angažiranje je potrebno, da bi se telo lahko očistilo, da bi se torej ti izločki lahko odstranili iz telesa.

Takšna zamenjava vzroka in posledice ni edinstven primerek v znanosti, ima pa daljnosežne posledice. Na enak način bi lahko trdili, da so gasilci povzročitelji požarov, saj temu v prid govori nesporno dejstvo: gasilce vedno in povsod najdemo na prizoriščih požarov, torej so oni podgovorni zanje!

Spisek pojavov, odgovornih za rušenje zdravja in naše zbolevanje, je bistveno daljši kot razumemo danes in vključuje celo paleto dejavnikov, ki imajo pretežno psihični ali duhovni značaj. Naše razumevanje psihičnih pojavov, kaj šele duhovnih, je borno, ne brez razloga. Manj ko človek pozna sebe, bolj je nemočen, občutljiv, vodljiv in prepuščen zunanjim silam, ki naj bi (dozdevno) prinašale rešitev.

Že Paracelzus je trdil, da bolezni nastanejo zaradi kršitve zakona. Navedel je pet vzrokov, zaradi katerih človek zboli:

1. Ens venale – bolezni zaradi onesnaženj in strupenih snovi,
2. Ens naturale – bolezni, ki izvirajo iz lastnosti človekove osebnosti,
3. Ens astrale – bolezni, ki izvirajo s čustvene ravni,
4. Ens spirituale – bolezni z vzrokom v napačnih mislih,
5. Ens deale – bolezni zaradi dednih, usodnih, karmičnih vplivov.

Menil je, da je pri zadnjem vzroku zdravnik bolj ali manj brez moči in se lahko opre le na zdravilo »ljubezni«, s katerim spremlja bolnega človeka.

Zgornja »metafizična spoznanja« vodijo k misli, da moramo vzroke bolezni iskati predvsem v osebnosti, mislih in čustvih, torej na duhovni ali psihični ravni. Pomembno se je poglabljati v psihične pojave, ki vodijo k rušenju naravnega sozvočja in s tem povzročajo bolezenska stanja. O nesnovnih, eteričnih telesih se lahko učimo iz številnih vzhodnjaških modrosti in filozofij ter duhovnih šol, ki razlagajo te stvari precej temeljito. Posebej pomembna so tista “nesnovna telesa”, ki odražajo dogajanja na miselni in čustveni ravni.

Določena dogajanja na čustveni ravni – na primer močna jeza – se šele čez čas izkažejo na snovni ravni, na telesu, na primer žolčni kamni. Pomanjkanje ljubezni, razočaranja, zatrte potrebe, neizživeta agresivnost itd. prikličejo napetosti, ki so potisnjene v nezavedno duševno resničnost. Tako potisnjena, v neki meri nepriznana vsebina duše se po nekem času izrazi in pokaže na ravni telesa kot bolezen. Bolezen se torej začne, še preden se na telesu pojavijo prvi znaki. Predhodnica so določeni fizični in psihični pojavi: srbenje, nelagodje, nestrpnost, vzkipljivost, potrtost itd., ki so napovedovalci težav. To, širše razumevanje bolezni v zavesti ljudi še ni dovolj prisotno. Ni še zavedanja, da bolezen ni le motnja na telesni ravni, temveč je bolna celotna osebnost. To se spremeni šele tedaj, ko si pripravljen prisluhniti svojemu telesu. Ko to razumeš, se brez težav lahko izogneš bolezni, še preden se razbohoti.

Velja se torej zavedati, da moramo veliko več pozornosti posvetiti čustvom, mislim in oblikovanju odnosov. Najpomembnejši odnos je odnos do samega sebe. Bolezen je posledica motnje – neustreznih čustev in misli – v spletu odnosov: do sebe, do bližnjih, do vseh drugih ljudi, do Boga ter do okolja in vseh stvari.

Odnose seveda gradiš na podlagi svojih prepričanj oziroma v skladu z njimi. Prepričanja so privzete misli, ki si jih »uzakonil«, in so temeljni gradniki tvoje resničnosti. Tisto, kar trdno verjameš, prej ali slej doživiš v fizični stvarnosti. Pritegneš izkustva, ki jih potrjujejo. Prepričanje, da je tvoje zdravje slabo, bo takšno izkustvo priklicalo, pritegnilo v tvoje življenje. Stališče, da boš premražen skoraj zagotovo staknil pljučnico, deluje na miselni ravni. S prepričanjem, da so vse bolezni ozdravljive (neozdravljivi so le v nasprotno prepričani ljudje), boš lahko tudi »neozdravljivo« bolan ozdravel, kajti ozdravitvi v tem primeru ne nasprotuješ. Pravijo namreč, da »vesolje« sprejme vsako tvoje prepričanje kot ukaz – izvrši ga ne glede na to, kakšna je njegova vsebina. Smo namreč božanska bitja s svobodno voljo, ki ustvarjajo svojo resničnost z mislimi. A se tega še ne zavedamo.

Prepričanja, čustva in odnos do sebe in sveta so tisti dejavniki, ki »vključujejo« ali »izključujejo« gene v celicah ter posledično »nadzorujejo« zdravje in dobro počutje. To nasprotuje teoriji o genski določenosti in nespremenljivosti genov. Vse v naravi je podvrženo spremembam. Prepričanja, bodisi negativna ali pozitivna, so tista, ki vplivajo na celice v telesu in posledično prispevajo k temu, kateri gen se bo izrazil v nekem trenutku. Zato je zelo pomemben nadzor misli, kajti misli se naposled uresničijo na fizični ravni.

Psihični dejavnik, ki je skriti razlog številnih težav, tudi bolezni, je strah. Vse, česar ne počneš iz ljubezni, ima ozadje strahu. Strah je posledica neznanja, prepričanja v neugoden izid. Strahovi povzročajo stres in napetost v tkivih in mišicah. Ezoteriki in drugi, ki obravnavajo bolezen z energijskega vidika, pravijo, da vsa negativna prepričanja poškodujejo eterična telesa, to pa se odrazi na snovnem telesu. Pride do motnje harmoničnega pretoka energij v telesu in s tem do prevelike ali premajhne energijske oskrbe tkiv in organov. Bolezni razlagajo kot posledico motenj v pretoku energij, ki tečejo skozi subtilna telesa, te motnje pa imajo psihično ozadje.

Bolezen pomeni, da je bila storjena napaka, ki je povzročila rušenje harmonije (v telesu in v odnosu do stvarstva), in da se je pričel proces njene sanacije, bolečina pa je opozorilni alarm in vzpodbuda k razmišljanju, kaj smo storili napak. Včasih je težko dognati, kaj je zadaj, dokler se ne naučimo prisluhniti telesu. A kriterij je preprost: kar povzroča nelagodje, slab občutek, nerazpoloženje, napetost, nestrpnost ali jezo, je napačna reakcija. Vsak tak odziv pa je treba prej ali slej plačati – z neprijetnimi pojavi v telesu.

Napačen odnos do sebe in stvarnosti je povzročil posledice, ki so se z leti kopičile v nas. Treba jih je odstraniti, če želimo zaživeti zdravo. Potrebno je čiščenje, na treh ravneh: mentalni, čustveni in fizični. Treba se je opremiti z novim znanjem in razumevanjem, očistiti se je treba strahov in težkih čustev, to pa je možno le ob predhodnem čiščenju fizičnega telesa. In seveda – z napačnim delovanjem in vnosom napačne hrane je treba prenehati.

Napredek v znanju je nekaj, kar stvarstvo pričakuje od nas. Tako se prej ali slej soočimo s preprostim vprašanjem: ali se bomo z obstoječim znanjem še naprej otepali z enakimi problemi ali pa se opremimo z novim znanjem in izkopljemo iz teh težav ter se novim izognemo.

Prvi korak, ki se nedvomno začne na miselni ravni, je opustitev zastarelih predstav o bolezni, odstranitev strahu pred boleznijo in bolečino, s hkratno krepitvijo zaupanja v naravne zdravilne sposobnosti lastnega telesa. Naslednji korak je razumevanje bolezenskih vzrokov, resnične vloge bolečine in bolezni ter spoznavanje naravnih mehanizmov, ki jih je v nas vgradila narava.

Vzporedno s tem je treba delovati na telesni ravni: zagotoviti telesu pogoje za neovirano delovanje in zdrav razvoj. To uresničimo s čiščenjem telesa nagrmadenih strupov, ki delujejo v nas kot tempirana bomba, ter spremembo prehranjevalnih navad v duhu “strupom vnos ni dovoljen”.

* * *

Stoletja že tavamo v temi neznanja. Kaj v življenju sploh znamo delati prav? Razmišljati? Delovati brez nasilja? Prehranjevati se? Ljubiti? Toda narava ne dovoljuje stopicanja na mestu. Prišel je čas je, da temo razsvetlimo s svetilko – z novim znanjem. Z njim bomo pravo pot našli brez težav.

Vse bolj se vrstijo spoznanja in poročila, da je s sedanjim pojmovanjem bolezni nekaj narobe. Virusi po mnenju naprednih razsikovalcev resnično niso pravi povzročitelji plandemije, pojavlja se celo vprašanje, ali so virusi to, za kar jih prikazujejo. V resnici so to egzozomi, pomočniki pri ozdravitvi!

Vabljeni k ogledu videa o Kochovih postulatih (slovenski podnapisi)

Odličen je bil tudi video Dr. Andrewa Kaufmana:  Virus ni vzrok pandemije, krivi so toksini. Video je bil zbrisan!