Avtor besedila: Samo Simčič

Lepota se kaže človeku neposredno z izkušnjo in prepričljivo. Treba ji je le posvetiti pozornost in videti tam, kjer je resnična. Je dejstvo v svetu. Vzvišena je in lepa, zemeljska in nadzemeljska. O tem lahko pričam s svojo izkušnjo. To je bilo in je tako.

Moj oče je bil biolog in predvsem botanik. Ko sem bil otrok, me je vodil v naravo, kjer je raziskoval rastlinski svet. Veselil se je vsega, kar je odkrilo njegovo oko. Včasih mi je tudi govoril o tem, vendar ga večinoma sploh nisem razumel, ker sem bil zatopljen v svoje vtise o vsem, kar me je obdajalo. Veliko bolj kot podrobnosti in razlagalne besede je name delovalo živo razpoloženje v naravi. Podrobnosti sem začel opazovati šele kasneje, zavestno šele od pubertete dalje. Menim, da je bilo to zdravo za mojo dušo. Razpoloženje v naravi sem doživljal kot skrivnostno pesem, ki je neslišno zvenela in me zasanjala, vendar tako, da sem bil napol buden in v tem stanju prisoten.

Bilo pa je v meni še nekaj usodnega za moje življenje. Čutil sem, da me spremlja nekaj svetlega. To sem kot otrok občutil tako, kot da je vse v svetu in življenju treba pogledati v luči te svetlobe. In če sem to storil, je vse postalo idealno. Čistost, jasnost in dobrota so se kazale v tem, vendar jih nisem mogel tako imenovati, saj sploh nisem poznal abstraktnih besed za to. Tudi mi ni nihče vtepel morale in njenih pravil v glavo, toda čutil sem se dolžan slediti temu svetlobnemu spremljevalcu. In če sem mu sledil, sem doživljal svet in misli o njem v siju lepote. Otroštvo in mladost sem doživljal v materialističnem okolju in tako ni bilo nobenega razloga, da bi svoja doživetja lahko razumel duhovno. Enostavno bila so. O tem ni bilo dvoma.



Vilinsko bitje

Ko sem v prvem šolskem obdobju prebiral pravljice, sem iz njih razbral, da je moj svetlobni spremljevalec vilinsko bitje. Lahko sem z njim govoril in odkrivalo mi je življenjske skrivnosti. Pokazalo mi je, da obdaja pojav vode nevidna koprena ali mreža. Če je padla na površino mize kaplja, je deloma še ohranila svojo okroglo obliko. To obliko je vzdrževala takšna nevidna koprena ali mreža, da ni razpadla in da se ni sploščila s površino mize. Pokazalo mi je, kako smreka notranje nenehno gori, zato se ne izoblikujejo listi, temveč iglice. In podobno. Tega sicer nisem mogel jasno misliti, saj sem bil otrok, ampak se mi je pokazalo v sliki in sliko mi je osvetljevalo vilinsko bitje.

Vilinsko bitje je bila sama lepota v meni in v svetu. Vse v naravi je bilo ovito z njo. Objemala je tudi pesmi v ritmično privzdignjeni obliki, kakršne sem se naučil na pamet, v njeni spevni vsebini; tudi sliko na steni in nasploh vse predmete na svetu. In če je nekaj bilo grdo, umazano, razbito, je bilo to zato, ker je zapustilo ovoj lepote in se začelo razkrajati. Toda če sem hotel, sem lahko videl to nekaj v prvotno lepem stanju, iz katerega je izpadlo, se začelo razkrajati in se oblikovalo nenaravno groteskno, sprevrženo, bahavo, napihnjeno, iznakaženo, grozeče, neprijazno. To je bilo pristno doživetje in prepričan sem bil, da tako doživljajo vsi ljudje.

Ljudje okrog mene so rekli: »Ti si umetnik!« In res, pisal sem pesmi in po vzoru svojega očeta risal cvetice. Odločil sem se, da bo moj poklic umetnik. Posvetil sem se gledališču, ne igralstvu, temveč znanosti o gledališču, kajti hotel sem razkriti skrivnost umetnosti, skrivnost lepote in vilinskega bitja, ki me nikoli ni zapustilo, tudi takrat ne, ko je ves svet okrog mene trdil, da je to iluzija in pravzaprav samo moja domišljija.



Misel, skrita v svetu

V univerzitetnih in akademskih krogih sem naletel na filozofsko, intelektualno razumevanje sveta in življenja. Mnoge teoretične, intelektualne misli so me pritegnile, vendar si nisem mogel predstavljati, da so misli plod delovanja možganov. Zame je misel vzniknila z opazovanjem sveta. Tičala je skrita v svetu zunaj mene, v stvareh, iz katerih sem jo izvlekel. Prav videl sem, kako je vzniknila iz opazovanega pojava in se izlila v mojo notranjost. Tudi pri najbolj abstraktnih, čisto intelektualnih pojmih sem videl izvor v neštetih oblikah in zakonitostih pojavov sveta, torej niso bili zaprti v lobanjo brez odnosa do zunanjosti. V sebi sem jih le osvetlil, da so ostale v mojem spominu. Vsaka tako osvetljena misel ali pojem je v svoji jasnosti izžarevala lepoto. Bila je v objemu svetlega vilinskega bitja in je izžarevala modrost sveta.

V tistem študentskem času sem se nekega majskega dne sprehajal v ljubljanskem Tivoliju. V veji drevesa sem zagledal svoje ljubljeno vilinsko bitje, kako je gladilo liste in objemalo krošnjo. Kakšna živa lepota, sem pomislil. In ko sem se ozrl na vse okrog sebe, sem se zavedel, da je vilinsko bitje samo odraz boga v svetu in v meni samem. Dotlej sem menil, da sem ateist. Naj poudarim: boga v svetu in v meni!

Opažal pa sem tudi dekadenco v mišljenju. Če je misel zapustila svoje izvorno polje in se brez življenjske logike, le s sestavljanjem in ohlapno oblikovala v lucidne domislice, sem doživel občutek, da so takšne misli izkrivljene. Da so sicer genialne, vendar neresnične, brez dejanskega notranjega življenja. V moderni umetnosti je takšno mišljenje začelo prevladovati. Lepota ni bila več na prvem mestu, prav tako ne življenjska vsebina, temveč je bil poudarek na izmišljenih idejah. To je bilo zame sicer tudi sprejemljivo, saj je za nastanek umetniškega dela treba imeti idejo. Poleg tega sem videl v moderni umetnosti veliko možnosti za svobodo idej. Opažal pa sem, da v to svobodo prodirajo grotesknost, bahavost, napihnjenost, sprevrženost, iznakaženost, grozljivost, neprijaznost – v mnogo večjem obsegu kot v tradicionalni umetnosti, v nezadržnosti in neobvladljivosti. Občutil sem, da ideje v takšni umetnosti niso jasne; da ni razjasnjen njihov prvotni, jasni ali čisti izvor, temveč so že izkrivljene, po mojem duševno nejasne. Z vidika estetike moderne umetniške teorije je bilo moje stališče puritansko. Toda šlo mi je za to, da je moje ljubljeno vilinsko bitje ob teh pojavih, ki so zame bili dekadentni, doživljalo bolečino in smrt. Kljub temu sem cenil tudi težnje moderne umetnosti, saj se je tudi v tradicionalni umetnosti pojavljalo vprašanje, zakaj je na primer Shakespeare postavil na oder srhljivo podobo bitja Macbetha. Da bi si predstavili, kakšno zlo je možno v človeku? Vendar je Shakespeare vse to odel v vzvišen pesniški jezik in v luči zmage nad zlom, torej v ovoju zavesti, na pa v nezadržnosti in neobvladljivosti.



Literarno ustvarjanje

Napisal sem nekaj literarnih del, ki so sicer naletela na ugodno kritiko, vendar se niso uveljavila v javnem kulturnem življenju. Naj omenim kot primer, vendar povsem razumno, ne kot osebno bolečino, svoje dramsko delo »Žalen«, Mladinska knjiga 1988. To je simbolična igra v prapodobah človeške duše, ki prikazujejo tragičnost pesništva. V mislih sem imel pesništvo, ki je posvečeno lepoti, nadčutni, nadzemeljski lepoti v ovoju, s katerim objema vilinsko bitje, kakršno je v meni, svet. Urednik pri založbi tega ni doumel. Igro je uvrstil v dramsko literaturo za otroke (Mladi oder). Nisem bil v toku moderne literature in modernega gledališča.

Prišlo je do tega, po notranji niti mojega življenjskega toka, da sem zapustil prizorišče slovenske kulture in se posvetil pedagoškemu delu. Tu sem vedno znova odkrival živi izvir lepote v človeških dušah. Med drugim sem kot socialni terapevt delal z otroki, z mladostniki in z odraslimi, ki imajo določen primanjkljaj v telesni izgradnji in osebnem razvoju. Deloval sem v antropozofskih zavodih v Švici, kjer je bila nega umetnosti in lepote ter praktične ustvarjalnosti na prvem mestu. Globoka izkušnja zame je bilo doživetje, da je eden od slepih gojencev z motnjami v razvoju brezhibno s flavto izvajal odlomke iz Mozartove opere »Čarobna piščal«. Doživetje je bilo, ko so gojenci pri urah slikanja z globokim smislom za lepoto oblikovali barve v živo gibanje, polno lepote. Seveda so bili v zavodu tako vzgajani že od malega in to je bilo mogoče, ker so bili le delno integrirani v splošno socialno življenje, večinoma pa v oskrbi terapevtov. Veliko doživetje zame je bilo biti ob strani gojenca, ki je bil sicer agresiven, na javnem koncertu klasične glasbe. Sedel je mirno na svojem sedežu, zatopljen v poslušanje. Včasih je le s kretnjo glave izrazil doživljanje glasbe. Umetnost, če je lepa, ima zdravilen učinek, lepota je odrešujoča. Takšno lepoto doživljamo prvotno in pristno v naravi. Bog je ustvaril za ljudi lep svet. Kar ni lepo, je napravil človek v nespoštovanju do Božje stvaritve. Toda tega naj ne razumemo moralistično. Lepoto doživljamo, tako kot se je godilo in se dogaja meni ob ljubljenem vilinskem bitju, globoko v človeški notranjosti, ki je v svojih temeljnih plasteh Božja in lepa.