Mišljenje, čutenje in hotenje

V vsakdanjem življenju so mišljenje, čutenje in hotenje pomešani med sabo. Ko pa posvetimo pozornost notranjemu življenju in opazovanju, kako spoznavamo svet in življenje, jih lahko razločimo. Lahko opazujemo posebej tok mišljenja, tok čutenja in tok hotenja ter odnose med njimi. Če nekaj hočemo, je naravno, da si prej predstavimo, kaj hočemo, in si zamislimo cilj ter pot do uresničitve naše volje, našega cilja. Za to pa moramo tudi točno zaznati in začutiti okolje in pogoje, ki jih je treba izpolniti, da bi prišlo do uresničitve. Prepoznati moramo tudi svoje sposobnosti in nesposobnosti. Tako spuščamo kot duh svetlobo mišljenja v čutenje in hotenje. Tako spuščamo svoje čutenje kot toplino in ljubezen v naše mišljenje in hotenje. Tako spuščamo naše hotenje iz splošne volje po obstajanju v mišljenje in čutenje in se doživljamo kot dejaven in ustvarjalen duh v materialni stvarnosti. To je temeljni del našega praktičnega in duhovnega življenja.

Kot že rečeno nam je čutenje blizu, mišljenja pa se zavedamo šele potem, ko pomislimo, kaj smo mislili. Najmanj pa se zavedamo volje, hotenja. To je paradoksalno, kajti volja je vse naše obstajanje in nas vseskozi prežema. Brez volje ne bi bili, se ne bi čutili in ne bi mogli misliti. Čutenje je neposredno doživljanje volje, hotenja. Mišljenje je težnja volje, ki zajema cilj in si zastavlja pot do tega cilja. Ideali ne padajo v svet z neba, treba si jih je hoteti zamisliti in uresničiti. Tako tudi višji jaz v človeku. Tudi ni dovolj imeti predstavo o višjem jazu v sebi, kajti ta obstaja le tedaj, ko aktivno težimo k njemu, ko ga torej aktivno hočemo. V volji, hotenju, živimo dejavno, v dejanju in delu. Do prebuditve volje je dolga pot. Če poznamo kolikor toliko svet in življenje, si lahko zamislimo, kaj v tem svetu in tem življenju hočemo. Tako pride do konkretne misli, do ideje, ki nato postane nagnjenje, čutenje. Zelo radi govorimo o tem, kaj želimo, torej kakšna so naša nagnjenja, če pa ne storimo koraka k temu, to še ni hotenje, volja. Je samo čutenje. Lahko govorimo o idealih in se pritožujemo, češ da teh ni ali da jih vsi samo sprevračajo, vendar ideal obstaja, ko ga mi sami, ne drugi za nas, uresničujemo. Tako prihajamo do zavedanja hotenja. Zelo dolgo traja od tega, ko rečemo: »To želim ali to bi rad.« do tega, ko rečemo: »To hočem narediti.«

Še en enostaven primer. Rad bi doživel duhovni svet. Želim imeti duhovne doživljaje. Rad bi duhovno doživel bitje, ki je dejavno v drevesu. To ni animizem in tudi ne poganstvo, če menim, da je v drevesu takšno bitje. Drevo je v primeru z mineralom živo bitje. To je splošno priznano dejstvo. Ampak to dejstvo bi rad doživel. Ne morem se zadovoljiti s tem, da to pač le vem. Zato drevo opazujem. Vidim deblo, veje, liste, plodove, morda tudi en del korenin. To so posameznosti. In če drevesa ne opazujem samo enkrat, ampak večkrat, ali se spomnim, kako sem ga že prej večkrat opazoval ali kako sem opazoval tudi druga drevesa, naenkrat preidem v neko drugo dejavnost. To ni več samo zaznavanje z vidom ali s tipom ali s še kakim drugim čutilom. To ni samo čutenje tega, kar zaznavam ali kar sem že večkrat zaznal. Zdaj povezujem čutne vtise. S čim povezujem? S čutenjem? Če bi zgolj čutil, se ne bi mogel odtrgati od posameznih vtisov. Skakal bi z enega na drugega in pri tem izgubljal zavest o prvem, ker bi mi drugi posrkal vso pozornost. Povzdignem se nad čutenje in združujem v sebi vtise in predstave posameznosti z aktivnostjo mišljenja, predstavljanja in spominjanja. Tako ustvarim v sebi sliko drevesa. In če to sliko z mislijo povežem še s slikami drugih dreves, ustvarim takšno predstavo, ki ne ustreza samo enemu drevesu, temveč vsem drevesom. Tako nastane pojem ali ideja drevesa v meni. To pa ni suha, temveč živo izkušena misel, živo izkušena ideja. To pa še ni vse. Drevo sem zaznaval in videl v različnih stopnjah njegovega življenja. V mesecu novembru je bila pred mojimi očmi le še njegova lesena struktura, malone truplo drevesa. Decembra meseca se že pojavijo na vejah majhni brstiči, ki preživijo zimo. Iz teh brstičev poženejo spomladi listi. Ne pri vseh. Pri sadnem drevju poženejo najprej cvetovi in šele kasneje listi. Kajti cvetovi poženejo na podlagi listov, ki so rasli eno leto prej in se naslednje leto preobrazijo v cvetne liste – na sadnem drevju seveda. Spomladi je barva zelenih listov nežna, poleti temnejše zelena, v jeseni začnejo rumeneti, rjaveti, sušijo se in odpadejo. Vse to vidimo. Toda tega, kar deluje v drevesu kot njegovo bitje in ga vodi iz ene stopnje v drugo, tega ne vidimo z očmi, tega ne čutimo z zaznavami. To si moramo predstaviti in predstavimo si lahko samo, če to hočemo. In če obstajanju in življenju, ne posvetimo pozornosti z notranjo dejavnostjo, si ju ne moremo predstaviti in nista živa v naši zavesti. Ne moremo ju videti materialno. Pojav življenja si je mogoče le misliti. Pri tem je to, kar tako mislimo, resničnost, to ni samovoljna domišljija. To misel doživimo, izkusimo. Doživimo in izkusimo bitje drevesa. Doživimo in izkusimo njegovo življenje, ki je sicer nevidno našim fizičnim očem. Vidimo ga z notranjimi očmi. Tako nastane postopek duhovnega razsvetljenja. Tega je mogoče poglobiti in uporabiti na vseh stvareh in pojavih sveta in življenja. Lahko ga tudi praktično uporabimo za spoznanje stvari in pojavov in za to, kaj lahko na temelju spoznanja storimo v dobro sveta in življenja, za prihodnost sveta, življenja in človeštva. Duhovnost je praktična v materialnem svetu. To lahko hočemo ali vsaj hočemo razumeti.

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih