Duhovni razvoj človeka

Pred tri tisoč leti je bil človek duševno duhovno drugačen kot intelektualni in materialno ustvarjalni človek danes. Toda brez preteklih kultur ne bi bilo današnjih. Kako pa se lahko razvija človek v današnjem času? Ali lahko postane nekaj povsem drugega kot človek? Pustimo to vprašanje odprto, resnično je namreč zanesljivo to, da lahko človek spreminja sebe, da lahko razvije nove sposobnosti, da lahko razvije višjo zavest od te, ki jo trenutno ima. To je odvisno od tega, koliko kultivira svojo notranjost, samega sebe. V tem pogledu se ljudje med sabo zelo razlikujemo. Imamo sicer vsi temeljno podlago za razvoj, razvijamo pa jo individualno različno – in to je odvisno od lastne volje. Zato nismo enaki, kar pa ne sme postati vzrok vzvišenosti nad drugimi, ošabnosti, nespoštovanja ali ponižnosti in hlapčevstvu, kar se zelo hitro zgodi, če ne bedimo nad samim seboj. Sočutno razumevanje tega, da se nekdo ne more ali ni mogel razviti tako kot drugi ali da nekdo kot posameznik dosega zavest, do katere se mi, drugi, ne moremo povzpeti, je odločilno za to, da se lahko imenujemo človeško bitje. Na razvoj vplivajo poleg lastne volje tudi okoliščine, vzgoja in zgledi, toda vedno je v vsakem primeru in v vsakem človeku mogoča svobodna moralna fantazija, s katero si je mogoče predstaviti vrednoto, h kateri lahko težimo, in lik tega, kar hočemo postati. In če v svojih sposobnostih presežemo druge, nam življenje pokaže, da so nam to v veliki meri omogočili drugi, na primer starši v času odraščanja, socialne ustanove kot šole, kulturne dejavnosti itd.. Zato je v tem primeru na naši vesti, da omogočamo drugim to, kar je uspelo doseči nam. Seveda se tega zaveda malo ljudi, toda to ne pomeni, da ni vredno pripadati tem maloštevilnim.

Takšen nazor zavezuje človeka, da mu je poleg osebnega duhovnega razvoja enako pomemben zunanji svet in razvoj v zunanjem svetu. Da se stalno sprašuje, kaj lahko stori zanj in kaj lahko prispeva s svojimi silami splošnemu in kulturnemu razvoju. To drugo je celo pomembneje kot se duhovno dvigovati v samotno odmaknjenost od sveta, saj le delo v svetu, moralni prispevek svetu, omogoča resnični duhovni napredek. Zato duhovnost ne more biti samo duhovna, temveč mora znati praktično posegati v svet. Ta nazor tudi vidi zakonitost karme in reinkarnacije bistveno drugače kot tradicionalna vzhodnjaška modrost. Človek se ne rodi ponovno zato, da bi izravnal takšna ali drugačna moralna ali nemoralna dejanja v preteklosti, temveč zato, da razvija nove sposobnosti in z njimi prispeva k razvoju vseh, s katerimi je tako ali drugače, po preteklosti in sedanjosti povezan. Svobodno tudi ustvarja povezanost s tistimi osebnostmi, s katerimi lahko deluje za splošni razvoj v sedanjosti in prihodnosti. Težnja po lastnem razvoju je v tem smislu tesno povezana z razvojem sveta. Človek je del sveta. Svet se je tako razvijal, da je človek postal samostojno bitje z lastno voljo, in zdaj je vrsta na človeku, da razvije svet, ker se svet iz samega sebe ne more več razvijati. Če človek nima te zavesti, zanemarja svet ali ga celo vodi v razkroj, kar se v veliki meri tudi dejansko godi. To zavest pa si pridobimo le, če to hočemo! Ali lahko brez vesti pustimo svet, kakršen je, ob strani, da se godi z njim, kar se dogaja, zato da bi se lahko v miru predali duhovnosti? Ali je to ljubezen?

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih